Zeleni forum – Okrogla miza – Čas je, da Slovenija zbere pogum in postane pionir – EOL 88/89

Ali je ekoregija oziroma koncept krožnega gospodarstva lahko vizija Slovenije, ki lahko integrira vse sektorje družbe in postane motor razvoja ne le do leta 2020, ampak dolgoročno?

Dr. Janko Jamnik: Čas za definiranje razvojne vizije Slovenije je zelo primeren. Zakaj? Lani in letos potekajo v Sloveniji obširne razprave o tem, kaj naj bi Slovenija počela v bodoče. Te obširne diskusije potekajo v okviru strategije pametne specializacije. To je za Slovenijo zadnje obdobje, v katerem lahko računamo na evropska sredstva. Teh sredstev je precej, govorimo o milijardah evrov, zato je izredno pomembno, da jih porabimo pametno. Recikliranje oziroma kroženje materialov in energije je tisto, v kar je smotrno vlagati. V Evropi kroži ideja, naj bi krožil tudi denar, pač v smislu vzdržnosti, ki je na dolgi rok edina perspektiva. Pridružujem se mnenju, da se Slovenci bojimo biti pionirji. Čas je, da premagamo ta strah in postanemo pionirji. Pomembno je še poudariti, kako pomembno je, da smo odprti. Zapiranje v lastne meje nas je v zadnjih letih vodilo k nazadovanju v vseh pogledih. Menim, da smo bili celo v času Jugoslavije bolj odprti, kot smo bili od osamosvojitve Slovenije naprej. Zavzemam se za absolutno odprtost, sicer imamo težave.

Dr. Andraž Legat: V Sloveniji imamo stvari s področja idej in strategij kar zložene. Manjka nam implementacija strategije v praksi, kar se je danes že večkrat poudarilo. Že zdavnaj bi bilo treba postaviti stabilen pravni okvir, ki določa restriktivno politiko za oškodovanje okolja. Po drugi strani bi bilo potrebno motivirati, pa ne toliko z javnimi sredstvi, ampak z drugimi metodami, kot so na primer zelena javna naročila, vzpostavitev realne tekme v celotnem življenjskem ciklu. Še vedno prevladuje osnovni kriterij, ki je najnižja cena. Pri nas so problemi, ker se država premakne samo po diktatu Evrope. Sicer se ministrstva med sabo ne morejo dogovoriti, državni sekretarji se nenehno menjujejo. Če na državnem nivoju nismo sposobni spraviti na isti imenovalec vsaj ministrstva za okolje, za infrastrukturo in prostor ter ministrstva za finance, se nam res ne piše dobro. Lahko se pogovarjamo in pogovarjamo, a implementacije ne bo.

Ali lahko Slovenija definira svojo vizijo od spodaj navzgor, če pobude na državni ravni ni?

Dr. Andraž Legat: Manjše zgodbe so možne in se dogajajo. Na velikih nivojih, pri velikih podjetjih, pri energetski infrastrukturi pa se brez državnega okvirja ne da. Če država partnersko ne sodeluje in nima posluha za konkurenčnost podjetij ter inštitucij raziskav in razvoja, potem so v mednarodnem okolju že v izhodišču manj konkurenčna.

Mag. Marjana Dermelj: Če govorimo o terminu ekoregija, ima zame konotacijo zelenja in narave, zato se mi zdi preozko. Če pa govorimo o konceptu, pa se strinjam, da je to prava ideja za slovensko vizijo. Krožno gospodarstvo se mi zdi dober koncept, ker vemo, da v naravi koncepta odpadka ni. Če uporabimo modrost narave v našem ekonomskem sistemu in se skušamo temu idealu približati, bomo lahko zapirali zanke materialov, da bodo krožili kar se da velikokrat. Hkrati imamo veliko priložnost, da se od materialne ekonomije premaknemo v storitveno. Začnemo lahko uvajati nove poslovne modele, v katerih podjetja izpad dohodka zaradi manjše prodaje (zaradi daljše življenjske dobe izdelkov) nadomestijo s prihodki iz storitev. Tu je izjemno veliko polje možnega, kar bi lahko v Sloveniji s svojimi naravnimi danostmi in intelektualnimi potenciali izkoristili za razvoj v smeri ekoregije. Kje bi bili naši nosilni stebri? Čim večja samozadostnost s področja energije, surovin in prehrane. Ta področja je treba povezati s pametnimi politikami na področju raziskav in razvoja, podjetništva in s konceptom zelenih obdavčitev, kar pomeni, da bi bila potrebna tovrstna davčna reforma. Ta voz bi lahko hkrati potegnili naprej na več koncih, saj imamo najbrž konsenz, da je to smer, kamor želimo iti.

Robert Žerjal: Podjetje Letrika je predstavnik avtomobilske industrije in v zadnjem času širimo svojo dejavnost na področje obnovljivih virov energije, saj želimo svojemu znanju povečati produktivnost. Z našega stališča je potrebno gledati na Slovenijo kot odprto družbo, kot krožeče gospodarstvo, saj mora videti svojo vlogo v globalnem svetu in se tam uveljaviti s svojimi produkti in storitvami. V Sloveniji moramo stimulirati razvoj in produkcijo izdelkov za obnovljive vire energije, ne pa samo investicij v obnovljive vire energije. Moramo gledati na svoj vpliv na globalni svet, saj moramo biti globalno konkurenčni. Zato naj bi imelo domače gospodarstvo doma možnosti za lansiranje pilotnih projektov, ki jih na ta način stestiramo, nakar gremo v svet. To pa je možno samo z zeleno davčno politiko.

Brigita Šarc: Večkrat je bilo že izpostavljeno slabo sodelovanje ministrstev. To je ena izmed stvari, kjer je nujno potrebno narediti velik korak naprej, če hočemo uvesti krožeče gospodarstvo oziroma kroženje proizvodov, surovin in energije. Preprosto miselnost, kako stvari potekajo v naravi, kjer koncepta odpadka ni, bi bilo potrebno prenesti na državni nivo. Pri tem je potrebno izpostaviti še eno pomanjkljivost, in sicer dejstvo, da Slovenci zelo radi drug drugemu skačemo v hrbet in si nagajamo. Potrebno je vzpostaviti koncept, v katerem bodo sodelovali vsi segmenti vseh inštitucij in iskali rešitve. Hkrati je potrebno narediti preglede, kje smo delali napake in kaj je potrebno popraviti. Za to pa bi bilo treba zagotoviti večjo odzivnost podjetij, pa tudi države. Ne smemo se zmeraj izgovarjati le na državo. Spremembe so možne, če bi se pravilno organizirali, hkrati pa veliko pogovarjali, zlasti pa veliko poslušali. Pri nas se veliko pogovarjamo, poslušamo pa se bolj malo. Vsak vidi le svoj prav in hodi po svoji poti.

Štefan Bertoncelj: V Sloveniji bi bilo potrebno najprej narediti energijsko bilanco, ki bi pokazala, kaj Slovenija ima in kaj lahko proda ter kaj mora kupiti in kaj iz tega narediti, da bo lahko ekonomija v Sloveniji zaživela, da bomo imeli delovna mesta in da bomo preživeli. Kot država se moramo zavzemati, da bomo čim manj odvisni in da bomo sprejemljivi za tujino. To pomeni, da bomo imeli presežek v bilanci. Do takega rezultata lahko pridemo, saj imamo v Sloveniji zadosti znanja, ki pa ga je potrebno združiti in se usmeriti v tisto, kar lahko prodamo, kar so drugi pripravljeni od nas kupiti. Slovenci bi se morali zavedati, da živimo v zelo lepem okolju in da imamo odličen geopolitični položaj. Imamo vse naravne možnosti, da lahko uspemo. Žal pa med seboj premalo komuniciramo, vseh potencialov ne znamo izkoristiti. Očitno so okoliščine še premalo težke, da lahko vsak posameznik deluje po svoje. Ko bomo enkrat sprejeli odločitve o tem, katere so naše ključne prednosti in katera so tista področja, kje lahko uspemo, bo Slovenija uspela. To je v zgodovini nekajkrat že dokazala.

Mag. Sabina Koleša: Slovenija rabi vizijo, a ne le vizije, rabi tudi konkretne cilje in korake, kako jih doseči. Sedaj je pravi čas, da se o tem pogovarjamo, saj je pred nami naslednja evropska finančna perspektiva. Ključno je, da pri kreiranju skupne vizije sodelujemo različni akterji – vladne inštitucije, gospodarstvo, prebivalstvo in drugi. Kot je bilo rečeno, se precej pogovarjamo, a se ne slišimo. Razlog za to je, da pogosto prevladujejo kakšni osebni interesi, zaviralni dejavnik je tudi nestalnost politike.

Andrej Andoljšek: Po mednarodnih podatkih IKT k okoljskemu bremenu planeta prispeva do 2 %, hkrati pa storitve, ki jih ta panoga nudi, lahko prihranijo 5 do 8-krat toliko okoljskih vplivov. V podjetjih imamo ključne indikatorje razvoja, zakaj jih ne bi imela tudi država? Zeleni forum je pokazal, da v Sloveniji šampione imamo, tudi strategije znamo uspešno napisati, probleme imamo z operacionalizacijo. Morda tudi zato, ker merila niso povsem jasna.

Uroš Vajgl: Vizijo potrebujemo, vprašanje pa je, kako jo opredelimo: ekoregija, nizkoogljična družba, krožno gospodarstvo … Izraz je sekundarnega pomena. Pomembneje je, da vizija ne opredeli le cilja, ampak tudi sredstvo oziroma orodje, ki nas pelje v naslednje obdobje. Pomembno je, da je v vizijo okolje primerno integrirano.

Katerih napak iz preteklosti ne bi smeli ponavljati? Kaj je treba narediti prioritetno?

Štefan Bertoncelj: Največja slovenska napaka je v obtoževanju in spotikanju drug ob drugega. Priporočal bi, da s tako prakso prenehamo. Moramo biti bolj trdni pri stališčih, ki jih sprejemamo. Treba je zaključiti proces lastninjena. Sedaj smo pred tretjim obrokom tega procesa. Pretirano pripravljeni na to nismo in najbrž tega ne znamo prav dobro početi. Tretja velika napaka je, da smo izgubili lastne banke in lastno gospodarstvo. To utemeljujem s tem, da imamo 125.000 delovnih mest »prostih«, torej bi lahko ti ljudje nekaj delali, pa ne delajo nič. Naše priložnosti so v tem, da imamo izjemno bogastvo znanja. V Sloveniji je treba začeti spreminjati vrednote – od vrtca naprej, saj bodo vrednote spremenile nas, da se bomo obnašali odgovorno.

Robert Žerjal: Akumulacijo, ki smo jo imeli, smo vložili v stare tehnologije, v lastninjene starih podjetij, ki ne morejo tekmovati v novem času. Akumulacijo moramo dati v nove, razvojne projekte in se povezovati navzven. Ključna je odprtost ter lokalno in globalno povezovanje na posameznih projektih. Ker je potrebno povezovanje različnih politik, je nujna reorganizacija državne uprave preko razvojnega ministrstva, ki lahko povezuje potrebne različne kompetence. Potrebna je tudi reindustrializacija Slovenije. Znanje za produkte in storitve moramo vrniti v naša podjetja, kar nam bo omogočilo trajna delovna mesta.

Mag. Sabina Koleša: Vsaka sprememba političnih vladavin naj ne bi vplivala na kontinuiteto razvojnih politik, ki jih izvajajo posamezni resorji, saj je to doslej povzročalo nestabilno poslovno okolje, nepredvidljive ukrepe, kar je nočna mora za gospodarstvo. Za vse ukrepe si moramo postaviti merljive cilje in jih spremljati. Podpiram idejo o nekem koordinativnem ministrstvu, kjer bi se vzpostavila platforma za povezovanje različnih ukrepov v smislu celovitega razvoja.

Dr. Andraž Legat: Z vsem, kar je bilo rečeno, se strinjam. Ob zamenjavi politične garniture se razvojni kompas države ne bi smel spremeniti. Dogovoriti bi se morali za tiste trajne smernice razvoja, od katerih ne bi smela odstopati nobena aktualna vlada. Hkrati je kot stalnica potrebno vpeljati dialog med aktualnimi politikami in stroko. Doslej tega dialoga v Sloveniji ni bilo. Dodal bi še opis situacije v Nemčiji, ko je bila v fazi prestrukturiranja energetskega sektorja – vpeljali so obnovljive vire energije in koncept učinkovite rabe energije. Takrat je Angela Merkel sestavila strokovni tim ministrov in ga sama neposredno nadzorovala. To pomeni, da je sama vodila sestanek vsak mesec in od ministrov zahtevala poročila o napredku. Zato so se stvari v Nemčiji tako uspešno premaknile.