| Prispevki predavateljev na 2. Zelenem forumu. | | mag. Vanesa Čanji | |
| Zeleni forum je odprl in predstavil konkretne pobude za ukrepe ekonomske in razvojne politike za prehod v vizijo zeleno. Hkrati je s prstom pokazal na konkretne ovire, ki tak prehod ovirajo. | |
Možnosti za razvoj zelenih tehnologij v Sloveniji in partnerski sporazum z EU
Franko Nemac iz Agencije za prestrukturiranje energetike d.o.o. je poudaril pomen povezovanja spodbujanja obnovljivih virov energije z ustvarjanjem novih delovnih mest v Sloveniji.
»Pri klasičnih virih, kot so premog, nafta in zemeljski plin, predstavljajo goriva sama 60 do 80 % letnih obratovalnih stroškov. Pri obnovljivih virih energije je energent poceni ali celo zastonj, zato sta tu zelo pomembni oprema in znanje. Večina politikov, strokovnjakov in strategov ne zazna bistvene pomembnosti opreme pri OVE in URE v primerjavi s klasičnimi viri. Klasične energente uvažamo, ker jih nimamo, izjema je za zdaj le lignit. Zaradi nerazumevanja OVE in URE pa na tem področju opremo uvažamo. Spodbujevalne politike v Sloveniji so usmerjene le v investicije v OVE in URE. Če bi hoteli imeti od URE in OVE gospodarske koristi, pa bi morali spodbujati proizvodnjo opreme v Sloveniji, saj bi le-ta odpirala tudi nova delovna mesta.
V preteklem petletnem obdobju smo zaradi tega nerazumevanja zamudili številne priložnosti. V okviru Kohezijskega sklada je bila v obdobju 2007-2013 odobrenih za cca 150 mio evrov nepovratnih subvencij za URE in OVE. Eko sklad in veliki zavezanci namenijo letno cca 30 mio evrov za spodbujanje URE in OVE. BORZEN je za spodbude OVE in SPTE v letu 2013 namenil 120 mio evrov. A vgrajena oprema je bila v veliki večini dobavljena iz tujine!
Ob vgradnji 150 MW modernih kurilnih naprav na lesno biomaso nam ni uspelo postaviti na noge
domače proizvodnje naprav. Enako velja tudi za vse druge OVE in URE. Eden večjih proizvajalcev, KIV Vransko, je šel celo v stečaj. Z uvozom opreme subvencioniramo kreiranje delovnih mest in gospodarskega razvoja v tujini.
Normalno se lahko vprašamo, ali spodbujamo URE in OVE na pravi način? Ali pravilno razumemo priložnosti, ki nam jih ponujajo URE in OVE?
V Okvirnem sporazumu za obdobje 2014 – 2020 je pristop zelo razpršen, v njem je praktično vse.
Slovenija je v gospodarski krizi, zato rabi gospodarske prioritete.
Ukrepi so horizontalni, kot so krepitev raziskav, povečanje konkurenčnosti, prilagajanje podnebnim spremembam, ohranjanje okolja, kakovostno zaposlovanje, usposabljanje, vseživljensko učenje itd.
Potrebujemo jasne projektne cilje, ki bi lahko bili URE in OVE, ter trajnostno mobilnost, s poudarkom na proizvodnji opreme, v okviru katerih bi uresničevali vse naštete horizontalne cilje. Za nizkoogljične tehnologije je od 4 mrd EUR predvidenih 7,3 % sredstev in to za investicije, kar pomeni le nadaljnjo podporo uvozu opreme.
Kot mali podjetnik si ne predstavljam, kaj lahko pričakujem od podpore povečanja konkurenčnosti malim podjetjem in kakovostnemu zaposlovanju. Za take namene je treba kreirati perspektivne gospodarske programe, da bomo lahko zaposlovali in postali konkurenčni!
Katere zelene tehnologije bi lahko podprli? Praktično vse, ker so perspektivne in delovno kreativne. Začeti pa je treba tam, kjer že imamo sorodne kompetence. Za vsako tehnologijo posebej: HE, VE, SE, GE, biomasa, bioplin, sončni kolektorji, toplotne črpalke, energetska sanacija stavb, pametna omrežja itd. je treba ločeno narediti sistematične preglede potrebne opreme, po sklopih, sistemih in komponentah ter na drugi preglede podjetij, ki imajo na teh področij kompetence.
Take preglede mora, za vsako tehnologijo posebej, nekdo naročiti. V prvi fazi je lahko naročnik analiz le država ali paradržavne institucije, ker nove tehnologije še nimajo lastnih organizacijskih struktur. Sočasno bi morali podpreti ustanovitev organizacijskih struktur (klastrov) zainteresiranih podjetij, za vsako tehnologijo posebej. Pridobivanje kompetenc pri proizvodnji opreme zahteva priprave in vključevanje v izvedbene projekte, ki jih izvajajo domači investitorji in tuji dobavitelji tehnologij.
Nosilci podpore novim proizvajalcem opreme bi morala biti v prvi vrsti slovenska državna energetska podjetja in javni sektor preko razvojnih pilotnih projektov. Podpore raziskovalnim razvojnim projektom so dovoljene tudi po pravilih EU.
Težko je pisati točne recepte. Pomembno je, da imamo na vsakem koraku vedno v mislih, da je treba zelene tehnologije v prvi vrsti uporabiti za kreiranje delovnih mest in gospodarskega razvoja.«
Upcycling, naslednji korak v evoluciji recikliranih plastičnih materialov
Dr. Manica Ulčnik Krump iz podjetja Interseroh je opozorila na veliko priložnost, ki jo nudi ravnanje z odpadnimi plastičnimi materiali.
»Po podatkih Plastic Europe smo v svetu leta 2012 proizvedli okoli 288 milijonov ton plastike v primarni obliki, od tega v Evropi 57 milijonov ton. Podatek je pravzaprav razveseljujoč, saj dejstvo, da proizvodnja in predelava plastike iz leta v leto naraščata, pomeni pozitivne trende gospodarske rasti. Zaskrbljujoče pa je, da kar 50 do 60 % proizvedene plastike še isto leto postane odpadek, kar v EU pomeni več kot 25 milijonov letno. Vsako leto porabimo 500 milijard plastičnih vrečk oziroma več kot milijon vsako minuto. „Življenje“ plastične vrečke je povprečno dolgo le 15 minut. Tudi Slovenija s plastičnimi odpadki ne ravna gospodarno. Leta 2012 smo samo 50 % celotne količine plastičnih odpadkov bodisi mehansko predelali bodisi uporabili kot vir energije. To je seveda nadvse zaskrbljujoče, po drugi stani pa pomeni, da imamo v Sloveniji še vedno na razpolago neizkoriščen visokokvaliteten sekundarni surovinski vir.
Pojavlja se vprašanje, ali je tudi v praksi tehnično izvedljivo iz mešanih plastičnih odpadkov proizvesti visokokvaliteten material, ki bo zadostil željam in potrebam kupca oziroma bo imel recikliran material vsaj primerljive oz. boljše lastnosti kot material v primarni obliki?
S slovenskim znanjem smo razvili metodo recikliranja „Recycled resource Upcycling“, ki omogoča, da s postopkom mehanskega recikliranja material kemijsko oplemenitimo in s tem podarimo zamazanim, nizkokvalitetnim mešanim plastičnim odpadkom novo življenje. Odpadni material je namreč dragocen visokokvaliteten surovinski vir, če ga le znamo ustrezno uporabiti in če z njim ustrezno ravnamo. Vsaka izvedena faza v postopku predelave izboljšuje tehnično kvaliteto materiala in tako povečuje njegovo vrednost.
Odpadnemu materialu po fazi zbiranja in sortiranja določimo kvaliteto in ga ustrezno mehansko predelamo. Regranulatu nato po željah in potrebah kupca spremenimo lastnosti na osnovi receptur. Z vsako uporabljeno tono tako recikliranega materiala prihranimo 493 kg toplogrednih plinov, kar je do 30-odstoten prihranek.
Na trgu so konkurenčni zgolj in tisti reciklirani materiali, ki predstavljajo substitut novim materialom ter imajo ne le primerljive, temveč vsaj enake ali boljše lastnosti kot novi materiali.
Kje so torej prednosti in možnosti za Slovenijo? Imamo zadostne količine sekundarnih surovin, ki so neodvisne od gibanja cene nafte. Tako lahko zagotovimo velike prihranke CO2 emisij in toplogrednih plinov.
Uporaba reciklatov in biorazgradljivih materialov v proizvodnji in komunikacija s kupci
Ana Laura Rednak, Plastika Skaza:
»Trenutno predelamo 5 tisoč ton izdelkov iz plastične mase, od tega je polovica reciklatov. Naša dejavnost je razvoj izdelkov iz plastičnih mas, kar 90 % izdelkov izvozimo. Tri četrtine naših kupcev po svetu, gre predvsem za multinacionalke, že zahtevajo reciklate oziroma zelene materiale. Predstavila bom projekt Ikee, ki je del našega področja pohištvene industrije. To je kupec, ki ima zelo jasno strategijo do leta 2020, izvrševanje te strategije pa prenašajo na nas. V vse izdelke iz plastičnih mas želijo vpeljati reciklate. To je za nas izziv, saj je v Ikei velik porast izdelkov iz plastičnih mas, ker so poceni, dostopni in jih je možno hitro razviti. To je zahteva potrošnika. Trajnostnost je za njih ključnega pomena, zato moram mi kot dobavitelji slediti tem trendom. Danes za Ikeo že delamo 54 % izdelkov iz reciklatov. Bili smo prvi produktno-razvojni dobavitelj za Ikeo, ki je začel implementacijo teh reciklatov.
Kupec pride in postavi kratek rok. Ne vprašajo, ali lahko financiramo tak razvoj, kako izvedljivi so roki ipd. Postavili so nas pred dejstvo: vzemi ali pusti. Razvoj v višini milijon evrov smo investirali iz lastnega kapitala, evropskih razpisov za razvojne projekte v tem obdobju ni bilo – sicer pa vemo, da so postopki v zvezi z razpisi zelo dolgotrajni. Kupec ne čaka. Projekt je bilo potrebno izvesti takoj. Za nas pomeni materialni strošek kar 70 % celotnega stroška izdelka. Ta podatek pove, kako razpredeno prodajno verigo moramo imeti, da smo lahko konkurenčni.
Kje vidimo največje ovire za večjo konkurenčnost? Predvsem dve: ni subvencij za zelene materiale in padanje konkurenčnosti Slovenije kot države. Predstavljam predvsem pogled globalnega kupca. Ne konkuriramo le podjetja med seboj, ampak tudi države. Danes izgubljamo posle, ker so druge države veliko bolj proaktivne v gospodarstvu kot Slovenija. Tako smo na primer zgubili trimilijonski posel, ki je šel na Poljsko, ker so tam subvencionirali t.i. zeleni material. Kupec ima jasno oceno zanimivosti trgov po državah. Na njihovem zemljevidu Slovenije ni, saj politično nestabilnost in neusmerjenost države v gospodarstvo ocenjuje kot veliko nevarnost. Če se bo Slovenija odločila za subvencioniranje zelenih materialov, lahko zagotovimo nova delovna mesta in nove zanimive posle. Gre za konkurenčnost.«
Odpadek iz biomase kot surovina in energetki vir (primer utekočinjenega lesa)
Matjaž Kunaver iz Kemijskega inštituta je predstavil razvojno priložnost utekočinjenega lesa.
Utekočinjen les je zmes depolimeriziranih in utekočinjenih komponent lesa, ki je rezultat reakcije s polihidroksi alkoholi in kislinskega katalizatorja. Utekočinjanje pretvori les v surovino za sintezo novih, okolju prijaznih polimerov. Za Slovenijo je lahko to velika razvojna priložnost, saj imamo velike količine odpadkov iz biomase.
Na Kemijskem inštitutu so različne lignocelulozne materiale utekočinili z izkoristkom več kot 95 %.
Sintetizirali so poliestre z uporabo utekočinjene biomase. Del polihdroksi alkoholov iz surove nafte so tako nadomestili z obnovljivimi viri. Z razvojno-gospodarskega vidika je zanimivo, da so lastnosti poliuretanskih pen primerljive komercialnim.
Utekočinjeno biomaso so uporabili kot lepilo za pripravo ivernih plošč– z zmanjšano emisijo formaldehida in odličnimi mehanskimi lastnostmi, poliestre na osnovi utekočinjene biomase pa se lahko uporabi v lepilih za različne namene.
Utekočinjeno biomaso so uporabili kot gorivo. Kurilna vrednost tega goriva je 22-24 MJ/kg, kar je višja vrednost od rjavega premoga (21 MJ/kg), suhega lesa (14,5 MJ/kg), lignita (15 MJ/kg), ne dosega pa kurilne vrednosti kurilnega olja, ki znaša 42 MJ/kg. Tudi cena tega goriva za proizvodnjo 10 kWh energije je ugodna, saj je cenejša od proizvodnje propana/butana in kurilnega olja, vendar dražja od zemeljskega plina.
Rezultati raziskave, ki jo je predstavil Matjaž Kunaver, kažejo, da je mogoče učinkovito in inovativno uporabiti lignocelulozno biomaso v sintezi polimerov. Pri tem se lahko uporabi tudi glicerol iz proizvodnje biodiesla.
Naložbe v razvoj reciklažne industrije – materiali iz OEEO
Jure Fišer iz podjetja Gorenje Surovina je poudaril, da v Sloveniji obstaja zdrava in močna industrija predelave odpadkov, ki pa se zaradi nenehnega spreminjanja zakonodaje in pomanjkanja vizije ne more razvijati. Ob podpori domačega trga bi lahko Slovenija postala center sodobnega ravnanja s koristnimi odpadki predvsem za področje Balkana. Vzor je tradicija predelave jeklenega odpada, kjer se je razvila močna industrija predobdelave jeklenega odpada, katere nosilec je Gorenje Surovina, in močna industrija reciklaže jekla, s predstavnikoma Acroni in Štore Steel. Svobodna konkurenca po njegovem mnenju izboljšuje inovativnost razmišljanja in pomeni splošen napredek.
»Za konkurenčnost gospodarstva je ključno vprašanje, kako direktivo, ki je obveza, izkoristiti kot poslovno priložnost? Najprej je potrebno direktivo o odpadni električni in elektronski opremi umestiti v slovenski pravni red, nakar je treba spoštovati okoljske cilje. Aktivna politika spodbujanja zamenjave starih, energijsko neučinkovitih aparatov, ne bi imela ugodnega vpliva le na doseganje okoljskih ciljev, ampak tudi na povečanje gospodarske aktivnosti. Po naših izkušnjah bi morali dati ključen poudarek osveščanju prebivalstva, prioritetno pa je delo z mladimi.
Trenutni okoljski cilj je predelati 4 kg odpadne električne in elektronske opreme na leto na prebivalca.
Do leta 2019 novi cilji zahtevajo, da moramo zbrati in predelati 85 % vse proizvedene električne in elektronske opreme, kar po oceni pomeni 20 kg na prebivalca na leto. Nujno moramo najti ustrezen sistem, ki bo omogočal, da bomo zbrali petkrat več OEEO kot v tem trenutku. Po približni oceni to pomeni, da bomo v Sloveniji zbrali več kot 50.000 ton OEEO.
Poglejmo, kako je z reciklažo odpadne električne in elektronske opreme danes. V Sloveniji zberemo približno 11.000 ton OEEO na leto. Reciklažna industrija OEEO je slabo razvita, ker ni zadostnega masnega toka. Zbrani odpadki odjemalcev izvajalcev javne službe so slabe kvalitete, kar onemogoča koristno izrabo teh odpadkov.
In kakšno bo stanje leta 2019? Zbrano bo 55.000 ton OEEO na leto, kar bo pomenilo veliko več možnosti za razvoj reciklažne industrije. Predvidevamo, da bo sistem zbiranja takrat boljši od današnjega, zato odpadni električni aparati ne bodo nelegalno izbrabljeni.
To je optimistična projekcija. Zato moramo najti sistem, da bomo te cilje dejansko tudi dosegli. Vzpostaviti moramo pogoje, da bomo lahko to opremo reciklirali v Sloveniji v vseh stopnjah predelave. Nujno potrebujemo čim bolj liberaliziran sistem zbiranja in predelave vseh vrst odpadkov, seveda ob upoštevanju vseh okoljevarstvenih standardov.
Slovenski reciklažni industriji moramo dati zagon, ne pa ustanavljati in širiti izvajanja javne službe. Zakaj? Ker prosti trg spodbuja napredek. In še dodatni izziv. Gorenje in druga slovenska podjetja so prisotna na trgih zahodnega Balkana, kjer bo leta 2020 zbranih 300.000 ton OEEO. Ob dobri infrastrukturi lahko večino tega predelamo v Sloveniji, kar bi pomenilo razmah novega drevesa slovenske industrije.«
Uporaba industrijskih odpadkov v gradbeništvu
Dr. Andraž Legat, Zavod za gradbeništvo, je izpostavil prednosti trajnostnega gradbeništva, za katerega so odpadki vir surovin.
»Za nas ime in izvor odpadka nista pomembna, štejejo le njegove lastnosti in uporabnost. Na tem področju iščemo realistične in uravnotežene rešitve, ki upoštevajo kategorije, kot so ponudba in povpraševanje, cena recikliranja, hkrati pa so izvedljive s tradicionalno gradbeniško tehnologijo.
V trajnostnem gradbeništvu so koristni industrijski odpadki, ki nastanejo v termičnih in industrijskih procesih. Zanje so značilne velike količine, kemijsko večinoma niso inertni, potrebne so vezane aplikacije. Tak primer so: žlindre, pepeli, livarski peski, sadre, polimeri, celulozna vlakna in podobno. Uspešno nadomeščajo naravni agregat in/ali konvencionalna veziva, kot so cement, apno, bitumen.
Črna jeklarska žlindra lahko v asfaltu nadomešča uvožene naravne agregate, ki ima še boljše vozne lastnosti kot naravni agregat. V t.i. zelenem betonu pepeli nadomeščajo del cementa. V gradbeništvu se lahko koristno uporabi tudi komunalni mulj iz čistilnih naprav – po končanem postopku higienizacije lahko postane surovina za gradbene kompozite. Uporaben je zlasti v nizkih gradnjah, kot so tekoči zasipi in kompoziti s kontrolirano nizko trdnostjo.
Trajnostno gradbeništvo prinaša številne sinergijske učinke. Prispeva k ohranjanju naravnih virov, zmanjšuje količine odpadkov, ki bi se sicer odložila na odlagališčih, manjša poraba energije in s tem prispeva k nižjemu ogljičnemu odtisu. Z okoljskega vidika je potrebno poudariti, da se toksične snovi v odpadkih fiksirajo. Z ekonomskega vidika pa je razveseljivo, da so novi proizvodi lahko boljši in cenejši od tradicionalnih, hkrati pa je trajnostno gradbeništvo pomemben del krožne ekonomije, ki ustvarja nove poslovne priložnosti.
Bioindustrija v krožnem gospodarstvu Slovenije
Mateja Dermastia, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, je predstavila pomen razvoja bioindustrije v krožnem gospodarstvu Slovenije.
»Slovenija potrebuje investicije v bioindustrijo. Znanje imamo in kupci nas bodo odplaknili, če ne bomo zamenjali materialov na sintetični bazi za biomateriale. Največji problem, ki smo ga zaznali v okviru Polimata v sodelovanju s podjetji, je, da nimamo razvitih verig vrednosti, ki naj bi nova znanja pretvorile v tržne produkte. Nove verige vrednosti je potrebno narediti z novimi podjetji ali pa pomagati tradicionalni industriji, da se prestrukturira na podlagi novih znanj v bioindustriji. Direktorati v Evropi so prepoznali slovenski pristop preobrazbe polimerov v biopolimere kot potencialni model prestrukturiranja polimerne industrije Evrope v biopolimerno industrijo. Slovenija je lahko tu primer dobre prakse.
Kaj potrebujemo? Najprej biorafinerijo, ki nam odpadke in biomaso pretvori v nove kemikalije, v novo gorivo. Brez biorafinerije ne bo šlo. Zakaj bi to razvijali? Razlogov je več: imamo lokalne vire, lokalno produkcijo, s tem bi zmanjšali svojo odvisnost od uvoza in povečali svojo atraktivnost za investicije. V biotekmi ne le Slovenijo, ampak celotno Evropo prekašajo številne druge države. Kot sem že poudarila, znanja imamo ogromno, vprašanje je le, kako ga plasirati na trg. Kitajci in Američani investirajo v bioindustrijo, Evropa pa žal le raziskuje.
V zadnjih treh letih je bilo v Evropi narejenega veliko. Ustanovljen je bil bioindustrijski konzorcij, v katerem sodeluje 70 industrijskih partnerjev in 100 raziskovalnih institucij univerz, ki so pridruženi partnerji konzorcija. Ta industrija bo do leta 2020 investirala 2,7 milijarde evrov denarja, Evropa pa bo preko Horizonta 2020 prispevala še skoraj milijardo evrov. To je v okviru Horizonta najbrž največja usmerjena investicija na področju industrije.
Kje so naše priložnosti? V roku enega leta moramo najti podjetja, ki bodo sodelovala pri projektu. Je biorafinerija realna za Slovenijo ali se moramo takoj priključiti Avstrijcem, Italijanom, Nemcem? S kom se bomo povezali, da bomo znanje znali pretvoriti v izdelke? Če tega ne bomo naredili, bo velik del izvozne industrije Slovenije do leta 2020 izločen iz konkurenčne tekme.
V projektu Poly4emi želimo zamenjati paradigmo produkcije polimerov iz nafte, ki je osnovni vir, v nove sisteme produkcije polimerov oziroma biopolimerov in jih uporabiti v aplikacijah na trgu. Projekt Poly4emi vodi ministrstvo za znanost in Slovenija je v evropskem okolju prepoznana kot vodilni partner. Kaj imamo? Imamo lesnopredelovalno industrijo, papirniško industrijo, imamo kmetijstvo in prehrambeno industrijo, imamo veliko število bioodpadkov ter veliko znanja za pridelavo polimerov. Kar 70 % izvozne industrije Slovenije temelji na polimerni industriji – avtomobilska industrija, bela tehnika, premazi, lepila, gradbeni materiali, kemijska industrija.«
Potenciali in ukrepi za razvoj Slovenije z manj energije
Petrol je družba, ki se je v zadnjih letih prelevila iz klasičnega trgovca z naftnimi derivati v ponudnika energetskih storitev z jasno strategijo trajnostnega razvoja. To je velik izziv z vidika konkurenčnosti, saj vse zeleno prav gotovo stane, ta denar pa je treba ustvariti nekje drugje. Za subvencioniranje zelene energije bomo po novem plačevali vsi uporabniki plina, nafte in bencina. Torej bomo pri plačilu klasičnih energentov v bodoče zbirali denar tudi za t.i. zeleno usmeritev in zelene energente.
Dobro nam je poznana politika podnebnih sprememb, ki jo vodi EU, in je ambiciozno začrtana s sprejetimi cilji 3 x 20 %. Poudariti velja, da je v tem kontekstu premalo spodbujan razvoj različnih vrst obnovljivih energentov v transportu in energetskih storitev za izboljšanje energetske učinkovitosti za doseganje prihrankov energije. Izpostavila bi, da je financiranje okoljskih in infrastrukturnih projektov tudi v Petrolu kar precejšen izziv. Z odločevalci v Sloveniji se skušamo dogovoriti, kako najti modele financiranja za projekte s področja zelenih tehnologij. V Evropski uniji za financiranje okoljskih projektov kombinirajo nepovratna sredstva evropskih strukturnih in kohezijskih skladov, sredstva lokalne skupnosti in zasebna sredstva.
S nadaljnjimi težavami se srečujemo na okoljskem področju oziroma koncesijskih dajatvah. Kot veste, večino prihodkov še vedno ustvarimo na klasičnih fosilnih energentih, zato zemeljski plin za nas predstavlja velik potencial z vidika najmanjših emisij. Zelo pomembno se nam zdi, da bi vzpostavili nek mehanizem z uredbo, ki bi predpisoval višino okoljskih in koncesijskih dajatev. Predlagamo, da se višina okoljskih in tudi drugih dajatev (npr. koncesijskih dajatev, ki jih določajo lokalne skupnosti) za zemeljski plin čim bolj omeji, saj raba zemeljskega plina kot najčistejšega fosilnega goriva bistveno vpliva na izboljšanje kvalitete zraka (bistvena prednost pred uporabo biomase), saj je onesnaženost zraka tudi z emisijami prašnih delcev v večjih mestih po Sloveniji že pereč problem, ki je tudi že sankcioniran s strani Evropske unije.
Menimo, da lahko konkurenčnost vseh virov energije zagotovimo le tako, da ne dovolimo podvajanja izgradnje energetskih sistemov povsod tam, kjer so ti že zgrajeni. Predlagamo, da se biomasa po kriterijih ekonomske upravičenosti prednostno uporablja kot novi vir energije le v kotlovnicah že izgrajenih sistemov daljinske toplote ali v manjših dislociranih naseljih oziroma v individualnih kuriščih, ki še nimajo na voljo drugih organiziranih sistemov. Predlagamo, da se uvedba OVE prednostno podpira samo tam, kjer to ne slabi konkurenčnosti že zgrajenih sistemov daljinskih ogrevanj ali zemeljskega plina.
Na področju uporabe biogoriv v prometu lahko ugotovimo, da uporabniki niso prav nič stimulirani za uporabo teh zelenih goriv, prav tako niso zavezani k uporabi teh energentov. Zato ta energent, razen v obliki mešanic, v transportu ne zaživi. Ravno zaradi spremembe trošarinske politike se nam bo zasledovanje teh ciljev zelo poslabšalo, tako da bomo kot država nekoliko na slabšem. Ali se nam bo to vrnilo v obliki kakšnih stimulativnih kazni, še ne vemo, ker se v bistvu po večletnih uvajanjih biogoriv na tem področju tudi v EU spreminja politika in trendi o primernosti določenih tipov energentov v transportu. Sicer so ključni cilji s področja obnovljivih virov energije v transportu za distributerje oziroma proizvajalce goriv in biogoriv izkazovanje trajnostnih kriterijev za biogoriva, dana na trg, in 6 % zmanjšanje emisij GHG emisij (gCO2/MJ) v transportu do leta 2020 primerjalno na leto 2008.
Sonaravni energetski sistem Slovenije – nov energetski koncept
Dr. Peter Novak, podpredsednik Znanstvenega sveta Evropske agencije za okolje.
Nov zakon o energetiki je veljaven od marca letos in zahteva dogovor o novem energetskem konceptu. Obnovljivi viri energije so odgovor na vprašanje, kakšen energetski koncept bomo imeli v Sloveniji v naslednjih 50 letih.
Sedanja proizvodnja elektrike iz fosilnih goriv in jedrske elektrarne dosega 8985 GWh v letu 2013 in jo bo potrebno nadomestiti z OVE, saj bodo do leta 2050 praktično že vse termoelektrarne izven obratovanja. Za nove potrebe in zamenjavo fosilnih goriv potrebujemo skupaj 22.058 GWh elektrike. Skupaj je potrebno v letu 2050 proizvesti 31.043 GWH elektrike iz OVE. Na razpolago imamo vodne vire, veter, sonce biomasa je rezervirana za predelavo v lin in metanol. Ker je potrebno proizvesti tudi vodik za sintezo metana in metanola v obsegu 70 PJ/a, kar predstavlja 15.500 GWh/a. Skupaj potrebujemo torej 46.543 GWh/a elektrike iz OVE.
Kako lahko pokrijemo te potrebe? Nove HE z akumulacijo – tehnični potencial v Sloveniji je ocenjen na 6.527 GWh/a. Energija vetra omogoča izgradnjo nad 200 MW VE z letno proizvodnjo cca 400 GWh/a. Geotermalna energija je neizkoriščena možnost z visokim multiplikativnim učinkom – elektrika + proizvodnja v rastlinjakih, ocenjena moč GE je 500 MW in proizvodnja na 4000 GWh/a. To predstavlja 10.927 GWh/a. Potrebujemo še najmanj 35.600 GWh. Sončne FN elektrarne je možno graditi postopno in z njimi postopno dograditi manjkajoče proizvodnje kapacitete po zaustaviti TE in JE. Pri letnem donosu 1200kWh/kWp moramo zgraditi 29.700 MW FNE. Potrebna površina pri sedanji tehnologiji je 8 m2/kW ali 237,33 km2. Zazidane površine obsegajo v Sloveniji 571 km2, kar pomeni, da nam površin za gradnjo FNE, ne da bi uporabili nove površine na terenu, ne bo primanjkovalo. Ključna je izgradnja akumulacij in tehnologij za kemično akumulacijo sončne energije (vodik za metan in metanol) in naprav za vzdrževanje stabilnosti mreže (večje elektrarne na plin ali vodno akumulacijo. V bilanci nam manjka nekaj biomase. Ker ni znana količina odpadne biomase iz polj, ki nastane pri pridelavi hrane, je bilanco potrebno zaključiti kasneje.
Izrabljena motorna vozila kot odpadek ali surovinska baza
Franci Lenart, Ekomobil.
Ponovno odpiram vprašanje, kako v Sloveniji dopuščamo, da 60.000 ton odpadkov, primernih za recikliranje, skoraj v celoti – v 90 % izgine neznano kam. Govorimo o izrabljenih motornih vozlih, ki so pomembna surovinska baza. Izrabljeno vozilo je odpadek po Zakonu o varstvu okolja. Ker vsebuje več kot 50 kg nevarnih snovi, je uvrščeno med nevarne odpadke. Ravnanje z njimi je opredeljeno v Direktivi EU št 200/52/ES in Uredbi o izrabljenih vozilih. Cilji ponovne uporabe in predelave so naslednji: do 31.12.2014 je potrebno zagotoviti ponovno uporabo in predelavo najmanj 85 % sestavnih delov izrabljenega motornega vozila ter ponovno uporabo in recikliranje najmanj 80 %. Od 1. januarja 2015 so cilji še višji. Zagotoviti bo potrebno ponovno uporabo in predelavo najmanj 95 % sestavnih delov izrabljenega motornega vozila ter ponovno uporabo in recikliranje najmanj 85 %. Cilje o pravilni predelavi izrabljenih motornih vozil v okviru skupne sheme Ekomobil zagotavljamo, velik problem je v tem, da jih od 60.000 tovrstnih vozil v sistem zajamemo le 6.000. Ko naša država poroča, da dosegamo 90-odstotno predelavo, predvidevam, da v Bruslju zamolči, da ta podatek velja le za 6.000 vozil, za 54.000 pa nismo uspeli poskrbeti. Več o tej temi preberite v zapisu okrogle mize na strani 52.
Projektni predlog Trajnostni park Istra
Janez Matos, Ekologi brez meja.
Nevladniki želimo reševati okoljske probleme holistično, ne le parcialno. Tudi mi zelo razmišljamo, kako biti konkurenčen v novih razmerah krožnega gospodarstva. Opažamo dve stvari. Prva je ta, da se v Sloveniji premalo sodeluje in povezuje. Ogromno je dobrih potencialov, podjetij in znanja, ki se ga ne poveže v celoto – od ideje do produkta. Druga stvar je, da se v Sloveniji premalo podpira odličnost. Podpira se, tudi s strani države, vse na splošno, namesto da bi se odločili za neko nišo, kjer smo dobri. Rabimo neko kritično maso odličnosti, da sploh lahko nastane nek konkurenčen produkt. Če tega ne podpiramo, nimamo šans; ne moremo biti konkurenčni kot država, prav tako ne regije znotraj države.
V sodelovanju s partnerji po Sloveniji smo se odločili za vzorčno regijo, kjer v praksi demonstriramo trajnostni razvoj. Čeprav se o tem veliko govori, redko kdo v resnici ve, kaj to pomeni, saj tega ni nikjer videl. Poznamo neke parcialnih rešitev, holističnih pa ne, vsaj ne za neko večje območje, kot je regija. Interes za sodelovanje je velik.
Čakanje na državo nas ne bo pripeljalo daleč. Zato smo se odločili, da skupaj z nekaterimi najboljšimi slovenskimi organizacijami prevzamemo pobudo. V Slovenski Istri začenjamo čezmejni projekt Trajnostni park Istra. S projektom bomo ovrednotili lokalne potenciale konkretne regije, razvili podporno okolje za sodelovanje razl
