| Embalaža in design na ALUO | Sebastijan Kopušar |
| Slovenski rek pravi, da obleka naredi človeka, embalaža oziroma ovojnina pa zelo pripomore pri uveljavitvi izdelka na tržišču, pravi Janez Smerdelj, profesor za industrijsko oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO). Pod taktirko izkušenega mojstra, ki je kot strokovni vodja Design centra Gorenje prejel številna priznanja in nagrade, se kalijo novi rodovi slovenskih oblikovalcev. Vprašali smo ga, kako pomembne so zanje zelene pike, oznake za okolju prijaznejšo embalažo. | |
Kolikšen del študijskega programa industrijskega oblikovanja je na ALUO namenjen ustvarjanju embalaže?
Slovenija je tako majhen prostor, da pri nas ALUO nima specialističnih smeri študija. Prisiljeni smo vzgajati študente z univerzalnim znanjem, tako da so se sposobni lotiti vsake naloge. Danes oblikujejo pralni stroj, jutri smuči, potem embalažo… Kar pa se ne kaže kot ovira, saj imamo nekaj lepih dosežkov. Andraž Šapec je zmagal na natečaju finskega podjetja Stora Enso z embalažo za hitro hrano. Tako ugledna šola, kot je londonski Royal College of Art, je zasedla šele tretje mesto. Letos je moj študent Borut Keržič v okviru študentske izmenjave odšel v finski Lahti, kjer imajo oddelek za oblikovanje embalaže, in na natečaju multinacionalke Kraft Foods prejel prvo nagrado za embalažo za kavo. Naši študentje so s svojim znanjem in kreativnostjo sposobni največjih dosežkov.
Vse bolj pomemben postaja trajnosten odnos do sveta, do izdelka. Koliko in kako se temu posvečate na ALUO?
V času krize vsi iščemo nove odgovore na stare težave, s tem se sooča tudi oblikovanje. Na šoli z različnih vidikov opozarjamo na etičen odnos oblikovanja do družbe in njene proizvodnje materialnih dobrin. Lučka Kajfež Bogataj je pred časom opozorila na tri poglavitne točke, ki najbolj obremenjujejo okolje. Prva je prenaseljenost, saj nas je še enkrat več, kot prenese planet. Zaradi prenaseljenosti imamo intenzivno kmetijstvo, ki zastruplja okolje. Za oblikovalce so najpomembnejši življenjski slogi, kar velja za bogati svet, saj se prebivalci revnih držav ukvarjajo predvsem s preživetjem.
Toda na spremembe sloga potrošnje lahko pomembno vplivate tudi oblikovalci?
Ključne oblikovalske strategije in navodila za oblikovanje so usmerjene ravno k življenjskim slogom. Vsi se ubadamo s težavo, kako v presežku produkcije v primerjavi s povpraševanjem pritegniti pozornost kupca za naš izdelek. Razvijamo silne strategije nagovarjanja kupca, skušamo ugotoviti, kaj si želi, ne kaj potrebuje. Tu tiči srž problema, vendar odgovora ne moremo najti samo oblikovalci, najti ga mora celotna družba. Ta se mora odločiti, ali bomo s prekomerno rabo surovin in energije obremenjevali okolje ali bomo bolj racionalni. V drugem primeru poudarek ne bo več pri modnih trendih, ampak pri pravovernem iskanju, kaj res potrebujemo za dolgoročni obstoj.
Sem zaznal rahlo obžalovanje, ker bi ta racionalnost izdelkom odvzela radoživost, neko uživalsko dimnezijo, ki se kaže skozi oblikovanje?
Ne, mislim, da se to ne izključuje. Racionalen izdelek ne samo, da ni nujno dolgočasen, velja celo nasprotno, biti mora izjemno premišljeno oblikovan, da nas bo zadovoljeval pri dolgoletni uporabi. Hkrati ga lahko glede na današnjo zelo prilagodljivo proizvodnjo v zaključni fazi približamo osebnim potrebam uporabnika.
Odgovore, kako naprej, naj bi iskala celotna družba. Toda oblikovalci ste vendarle neke vrste avantgarda, vidite naprej in to videnje predajate množici?
Pogosto se sprašujem, ali smo del problema ali del rešitve. Mislim, da sedimo na obeh stolih. Imamo vrsto ozaveščenih oblikovalcev, ki se izjemno dobro zavedajo težavnih dilem, z visokimi etičnimi standardi, ki so si jih postavili, pa delujejo v smeri pravih rešitev. Imamo tudi druge, ki sledijo kratkim trženjskim politikam, tem je pomemben samo uspeh ta hip, za njimi pa potop.
Koliko industrija sploh dopušča oblikovalcu svobodne roke, da lahko (so)odloča o izdelku in njegovi prijaznosti do okolja?
Študijski proces na univerzi težko zagotavlja izvedbeno fazo, smo pa izjemno dobri v idejni fazi. Običajno se podjetja tega zavedajo in pridejo k nam, da izkoristijo inovativni potencial. V treh seminarjih imamo od 50 do 60 študentov, kar lahko pomeni tudi šestdeset različnih pogledov na isti problem. Kadar je industrijsko oblikovanje umeščeno v razvojni proces v podjetju, oblikovalec mora slediti notranjim vodilom. Na eni strani trženjskim, ki upoštevajo ciljno skupino uporabnikov, cenovne vidike, na drugi so tehnološke možnosti podjetja, ki določajo nabor materialov in razpoložljivih tehnologij.
Je embalaža na slovenskem trgu že ukrojena po trajnostnih principih, ali pa še vedno predvsem nagovarja, vabi potrošnika?
Bojim se, da velja predvsem to drugo. Vedno znova sem presenečen, ko ugotovim, koliko odpadkov vsak teden ostane samo za našo štiričlansko družino. Spomnimo se gor odpadkov na deponijah, pa težave občin pri dogovarjanju o njihovi obdelavi in odlaganju… Šele takrat se zavemo, koliko odpadne embalaže proizvaja naša družba. Stvari se počasi premikajo, odpadke začenjamo ločevati, toda te procese je potrebno pospešiti. Ne moremo pa se kar vrniti v romantična obdobja, recimo odpraviti vse tetrapake in uvesti le stekleno embalažo. Steklo je namreč potrebno tudi oprati, kar zahteva kemikalije, zato se takoj poraja vprašanje, kaj bolj obremenjuje okolje. Odgovori in rešitve nikoli niso enoplastni, iskati bi jih morala širša skupina strokovnjakov. Ne samo tržniki z željami po spodbujanju potrošnje, ampak recimo pri embalaži raziskati njeno celotno pot zasnove, prek uporabniške izkušnje, do vprašanja, kam z njo po končani življenjski dobi. Dober primer celovitega razmišljanja predstavlja magistrska naloga naše študentke, ki je embalažo za otroško hrano zasnovala kot igračo in ji tako omogočila še eno življenje. Prava vprašanja se torej odpirajo, vendar še ne dovolj sistematično. Niso še v zavesti družbe, da bi načrtno šla v to smer.
Zanimivo, življenjski cikel embalaže, ki ste ga omenili, je pravzaprav povzetek kriterijev natečaja za najbolj zeleno embalažo revije EOL. Je to pravi korak za vsajanje trajnostnega načina razmišljanja v družbo?
Seveda, takšne akcije peljejo k ozaveščenosti. Pri čemer gre za dva vidika, ozaveščenost na ravni posameznika in za pritisk na državo oziroma politiko. Ta pritisk se odraža pri sprejemanju takšnih zakonov, ki bodo prisilili podjetja in državljane k drugačnemu obnašanju. Predvsem pa bo potrebno ugotoviti, kako dematerializirati naš način bivanja. Ko govorimo o embalaži, predvsem doseči njeno zmanjšanje na nujno potrebno. Včasih jo samo odvijamo, odvijamo in še enkrat odvijamo, preden pridemo do jedra. Upravičeno se sprašuješ o smislu toliko open, toliko ovojnin, saj niti ne ščitijo izdelka niti ne posredujejo informacij. So le v funkciji modnih trendov.
Imamo pri nas dosežke na področju oblikovanja embalaže, ki jih velja izpostaviti?
Zadnje čase se mi zdi, da se je zelo opazno izboljšala kultura na področju vinarstva in dosegla že izjemno raven. Tako pri oblikovanju steklenic, spomnimo se posebnih steklenic Oskarja Kogoja. Hkrati tudi etikete odsevajo razvoj vinarstva pri nas. Pomembno področje so ovojnine prehrambenih izdelkov, ki so zelo močne, predvsem na grafičnem področju. Opažam pa vrsto pomanjkljivosti na uporabniškem nivoju, kot so težave pri odpiranju različnih embalaž in predroben tisk, kar povzroča probleme zlasti uporabnikom v tretjem življenjskem obdobju
