Okrogla miza o zelenih financah
| Avtorica: Petrisa Čanji |
Za hitrejši zeleni prehod gospodarstva EU stavi na finančni sektor, ki naj bi z zelenim financiranjem spodbujal prestrukturiranje gospodarstva za doseganje okoljskih, zlasti podnebnih ciljev. Regulatorni okvir se je v zadnjih letih izjemno povečal in izostril. Sodelujoči na okrogli mizi o zelenih financah – Nina Kelemen, nosilka trajnostnega poslovanja v Zavarovalnici Triglav, d.d., Matjaž Rupnik, direktor vrednotenje in kontrole v NLB, d.d., mag. Kristijan Hvala, vodja ekonomike poslovanja v Združenju bank Slovenije, in dr. Jonas Sonnenschein, vodja projektov v Umanoteri – so poudarili »kolosalno prevetritev« finančnih institucij, ki jo je spodbudil zelen pravni okvir EU in katerega nadgrajujejo z lastnimi zavezami. »Vsekakor pričakujemo prestrukturiranje v smeri zelenega. Če kdo tega še ni osvojil, bo temu priča zelo hitro. Za leto 2023 je za evropski prostor pričakovati, da bo približno polovica odobrenih posojil s strani kreditnih inštitucij vezana na neke opredeljene cilje z vidika ESG,« je dejal mag. Kristijan Hvala iz Združenja bank Slovenije.
Najprej želimo razumeti osnove. Kaj sploh pomeni zeleno financiranje? Kako želi EU doseči svoj cilj neto nič ogljičnosti do leta 2050 in vmesni cilj do leta 2030 z zelenim financiranjem?
Jonas Sonnenschein: Zeleno financiranje vključuje javno zeleno financiranje in zasebno zeleno financiranje. Z evropskega vidika imamo cilj neto ničogljične družbe do leta 2050, kar je povezano s ciljem Pariškega sporazuma glede povečanja segrevanja za 1,5 stopinje Celzija do konca stoletja. Več študij kaže, da je potrebno bistveno več investicij v zeleni prehod, kot jih imamo sedaj. Na letni ravni to pomeni 350 milijard evrov več investicij, da dosežemo cilj znižanja emisij toplogrednih plinov za 55 % do leta 2030. Evropska unija v kontekstu Zelenega dogovora prispeva veliko denarja, in sicer 1,8 bilijona evrov do leta 2028. A to ni dovolj, rabimo zasebne investicije. Na voljo imamo dva mehanizma. En je regulacija, regulacija, regulacija. Če prepovemo avtomobil na bencin ali dizel, je jasno, da bodo šle investicije v drugo smer. V smer vodika ali elektrike. Če govorimo o korenčku in palici, je to palica. Drugi mehanizem so spodbude, na primer v obnovljive vire ali energetsko učinkovitost. Potrebne so informacije, da lahko investiramo v to, kar je zeleno, kar res prispeva k tranziciji do podnebne nevtralnosti.
Kako zeleno financiranje vpliva na delovanje bank?
Matjaž Rupnik: Financiranje se običajno začne pri komitentu. V bankah ocenjujemo tveganja in okoljsko tveganje je sedaj postalo eno izmed tveganj, ki ga moramo oceniti. Najprej moramo spoznati komitente in njihove poslovne modele. Predvsem ocenjujemo, ali so njihovi poslovni modeli še vedno dolgoročno vzdržni glede na izzive. Ob ekstremnih vremenskih spremembah je lahko vpliv na kmetovalca velik, kar pomembno vpliva na njegovo sposobnost odplačevanja kredita. Če je ogroženo poslovanje podjetij, je posledično ogrožen tudi naš kredit.
Kako trajnostno pot banke razkrivate v poročilu in kje se odraža zeleno financiranje?
Matjaž Rupnik: Poročanje o trajnosti v bankah in drugje delimo na tri nivoje, skladno s kratico ESG (environment, social, governance), gre za okolje, družbo in upravljanje. Poročamo o vsem. Ta ESG je že v naših genih – od uprave do vsakega zaposlenega. Imamo električno floto avtomobilov, vsa elektrika, ki jo porabimo, je pridobljena iz obnovljivih virov energije. Polovica naših zaposlenih dela od doma, kar pomeni, da ne onesnažujejo okolja s prihodom na delovno mesto. V naši vodstveni strukturi je več kot 50 odstotkov žensk. Podpiramo številna društva in druge družbeno koristne aktivnosti. Posebno področje je zeleno financiranje. Vprašanje je, kje bomo podprli naše komitente. Svoj sistem skušamo usklajevati s taksonomijo. To je evropski klasifikacijski zemljevid trajnostnih dejavnosti. Na podlagi te klasifikacije se odločamo, katero financiranje je zeleno. Pri tem moramo biti zelo previdni, kdaj uporabljamo besedo zeleno. Na koncu dneva je treba dokazati, da je kaj res zeleno.
Kako pomembno je trajnostno poročanje banke vašim deležnikom?
Matjaž Rupnik: Poročanje je zelo pomembna tema za vse deležnike. Ampak najprej je to iskrena želja banke, da smo na tem področju najboljši. Pri poročanju je predvsem problem pridobivanje relevantnih podatkov. Ko so le-ti na voljo, poročanje ni več težava. V banki imamo vse svoje podatke na voljo, težave imamo s podatki na ravni komitentov. Ponekod v podjetjih še nimajo tako visoke ravni zavedanja. Po novem je ena bilanca finančna, druga bilanca pa je ESG.
Kaj pomeni zeleno financiranje za zavarovalnice?
Nina Kelemen: Za zavarovalni sektor se je zgodil pomemben korak leta 2018 s sprejetjem evropskega akcijskega načrta za financiranje trajnostne rasti. Ta načrt izhaja iz dejstva, da investicije državnega sektorja ne bodo dovolj in da je treba zasebni sektor »prisiliti« k zagotovitvi financiranja za uspešen in učinkovit prehod v bolj trajnostno, zeleno in pravično družbo. Ključni sta bili predvsem dve uredbi, prva je SFDR (Sustainable Finance Disclosure Regulation), ki nas, ponudnike zavarovalno-naložbenih produktov, zavezuje, da smo že marca 2021 objavili trajnostni vidik naložbene politike, kjer smo natančno opredelili, kako trajnostne dejavnike vključujemo v svoj naložbeni proces. Drug pomemben zakonodajni akt je Uredba o taksonomiji, ki je klasifikacija okoljsko trajnostnih dejavnosti. Po tej uredbi moramo zaenkrat poročati samo o sprejemljivosti s taksonomijo, kar še ni vsebinsko koristno, saj podatkov s strani podjetij še ni na voljo. Namen je, da se podjetja pripravijo na bolj zahtevno, detajlno poročanje, skladno s taksonomijo. To bo pokazalo vsem deležnikom, v prvi vrsti pa našim investitorjem, kolikšen delež naložb in zavarovalnega portfelja je okoljsko trajnostnega.
Poleg zakonodajnih zahtev smo leta 2021 sprejeli strateške ambicije s področja trajnostnega razvoja na štirih ključnih področjih: zavarovalništvo in upravljanje premoženja, poslovni procesi Skupine Triglav, odgovornost do deležnikov in učinkovito korporativno upravljanje. Na prvem stebru, t.j. zavarovalništvo in upravljanje premoženja, je eden ključnih kazalnikov uspešnosti delež zelenih naložb oziroma obveznic z zelenim oz. družbenim učinkom. Gre za obveznice, ki jih izdajajo tako države kot podjetja. Sredstva, ki jih zberejo na ta način, so neposredno namenjena financiranju zelenih, pa tudi družbeno odgovornih projektov. Tak primer so izboljšanje energetske učinkovitosti, investicije v obnovljive vire energije, razvoj novih trajnostnih produktov, investicije v preventivo ipd. V letu 2022 smo podpisali partnerstvo za izračun ogljičnega odtisa t.i. naložbenih oziroma financiranih emisij. To je t.i. mednarodno partnerstvo PCAF (Partnership for Carbon Accounting Financials), kjer smo se zavezali, da bomo v roku treh let objavili ogljični odtis vsaj enega naložbenega razreda. Nekako opažamo , da mednarodne iniciative v zavarovalniškem sektorju, pa tudi v bančnem, gredo v smeri merljivosti. Šele ko bomo znali meriti negativne vplive na okolje, jih bomo lahko upravljali in uspešno zniževali.
Kaj pomeni zeleno financiranje za banke? Kako to izgleda v praksi? Ali se pričakuje bistveno prestrukturiranje finančnih institucij glede na povečanje zelenih portfeljev?
Kristijan Hvala: V Združenju bank Slovenije opažamo, da gre za kolosalno prevetritev in nadgradnjo obstoječih procesov. Nadgradnja je v procesih, metodologiji, podatkovnih, analitičnih in poročevalskih orodjih. Vesel sem, kar slišim za tem omizjem, da ne gre samo za regulatorne pritiske in zakonodajne zahteve, ki so res obsežne in dostikrat z relativno kratkimi roki za uvedbo, ampak da so glavno gonilo lastne ambicije bank in širše finančnih institucij. Same želijo prispevati k bolj odgovornemu oz. trajnostnemu poslovanju. Seveda k temu prispevajo vedno bolj ozaveščeni deležniki in potrebe strank.
Z makro pogledom opažamo, da banke najprej definirajo odgovorno osebo na vrhu in potem na nižjih nivojih organizacijske hierarhije. Definirajo strategijo trajnostnega razvoja z opredeljenimi vmesnimi cilji, metodami in pristopi. Nekatere pristopajo tudi k določenim mednarodnim zavezam, ki jih javno razgrnejo. S tem se pokažejo kot partner, ki ga bo mogoče v prihodnje s strani širše javnosti nadzorovati, ali besedam sledijo dejanja. Procesi upravljanja tveganj in pridobivanja podatkov se trenutno izkazujejo kot eni glavnih izzivov.
Omenili ste veliko prevetritev finančnih institucij. Ali lahko pričakujemo njihovo prestrukturiranje v smeri zelenega portfelja?
Kristijan Hvala: Slišali smo podatke o milijardah, ki so potrebne za evropski zeleni prehod. Vsekakor pričakujemo prestrukturiranje v smeri zelenega. Če kdo tega še ni osvojil, bo temu priča zelo hitro. Za leto 2023 je za evropski prostor pričakovati, da bo približna polovica odobrenih posojil s strani kreditnih institucij vezana na neke opredeljene cilje z vidika ESG. Očitno že doživljamo velike premike.
Kaj pomeni, da je posojilo vezano na cilje z vidika ESG?
Kristijan Hvala: Cena posojila bo vezana na performance, ki jih določa E-okolje, S-družba ali G-upravljanje. Posojila bodo lahko namenjena izključno določenim dejavnostim, ki so skladna s taksonomijo. Lahko gre za projekte, ki so opredeljeni v skladu z EU taksonomijo ali kakšnimi globalnimi standardi zelenih produktov, če ne gre samo za Evropo, ampak širše. Ti elementi bodo vtkani v samo posojilno pogodbo.
Vsi govorite o ESG kot o treh stebrih trajnostnosti. Ali se bodo ti stebri vrednotili enakovredno? Ima okolje enako težo kot družba in kot upravljanje? Kje bo največji poudarek?
Kristijan Hvala: To je odlično vprašanje. To je eden glavnih izzivov. Moje videnje je, da tu lahko pride do nekega »trade-off-a« oziroma so si lahko cilji nasprotujoči. Če podpiraš projekt z vidika okolja, ni nujno, da si povsem skladen z družbeno odgovornega ali upravljavskega vidika. Konkreten primer. Banka se odloči, da ne bo financirala izgradnje termoelektrarn ali njihovega delovanja, kar lahko pomeni tudi propad tega gospodarskega subjekta, ki ima seveda širše družbene posledice. Tu je ključen vidik sočutja s stranko, da tudi ona doseže prehod v bolj zeleno delovanje. Regulatorji bank zahtevajo, da banka upošteva vse tri stebre ESG pri kreditojemalcih. Evropska centralna banka se v svojih načelih, trinajst jih je, osredotoča na okoljske oziroma podnebne vidike. Ti so verjetno lažje merljivi.
Nina Kelemen: Pri trajnosti gre za skrb za vse tri vidike, kar kažejo tudi globalni cilji trajnostnega razvoja. EU je kasneje ugotovila, da je daleč najpomembnejši cilj skrb za podnebne spremembe. Zato se je najprej začelo s sprejetjem okoljske taksonomije, družbena taksonomija bo še sledila. Koncept uredbe SFDR razkritij, povezanih s trajnostjo finančnih storitev, vsebuje 14 obveznih kazalnikov po vseh treh področij. S področja okolja je to ogljični odtis, pri družbenem stebru je spoštovanje smernic OECD s področja spoštovanja človekovih pravic, s področja upravljanja raznolikost organov vodenja in nadzora ter plačna vrzel po spolu. EU je večkrat zapisala načelo »nikogar ne bomo pustili za sabo«.
Jonas Sonnenschein: Moje področje kot okoljskega ekonomista je E-okolje, zato se bom osredotočil nanj. Mislim, da je pomembno imeti jasne kriterije tako za podjetja, ali so zelena ali ne, za finančne produkte in za ekonomske aktivnosti, kar je taksonomija. Trenutno gre še za divji zahod. Po direktivi o nefinančnem poročanju lahko vsak uporablja standard poročanja, kot ga hoče. Nova direktiva o trajnostnem poročanju uvaja skupni standard poročanja in obvezno revizijo. Predvidevam, da bo tako manj t.i. »green washinga«. Sedaj iz poročil lahko razberemo, da imajo podjetja vzpostavljen sistem ravnanja z okoljem. To pa še ne pomeni, da so njihovi vplivi na okolje ustrezni. Zelo mi gre na živce trditev »best in class« oziroma najboljši v svojem razredu. Imamo sektor, ki je kot tak škodljiv. In če si najboljši v razredu takšnega sektorja, še vedno pomeni, da škoduješ okolju. Enako velja za produkte. Trenutno je na trgu preveč finančnih produktov, ki imajo oznako »zelen«, pa so vse prej kot zeleni. To velja tudi za Sklad Triglav Zeleni ali NLB Zeleni. Tam so naložbe, pri katerih se čudim, kako so lahko uvrščene med zelene. Kot zeleni potrošnik si želim zares zelene naložbe, ne pa naložb, ki so t.i. najboljše v svojem razredu, a še vedno niso res zelene. V zelenih investicijah ne morejo biti naložbe, ki so del okolju škodljivega sektorja. Upam, da se bo s spremembo zakonodaje povečala transparentnost. Tako bo zeleni potrošnik na trgu lažje našel res zelene naložbe na trgu.
Matjaž Rupnik: Pri nas v banki sigurno upoštevamo vse tri vidike. Najlažje se je opredeliti za enega, so pa pomembni vsi trije. G (governance) pomeni upravljanje, vemo pa, da se danes tisoč kilometrov od nas streljajo. Torej upravljanje ni nepomembno. E (environment) – okolje je ta trenutek najlažje opredeliti. Nekateri tipični produkti, ki jih imamo trenutno v banki – na primer krediti za energetsko učinkovitost, so relativno enostavno dokazljivi. Zadaj je energetska izkaznica, ki potrjuje doseganje energetskega razreda, določenega s taksonomijo. To velja za sončne elektrarne, vetrne elektrarne, krožno gospodarstvo … Vse to je treba dokazati. Temu posvečamo zelo veliko pozornosti, ker se zavedamo, da je zeleno zavajanje prisotno povsod. Se pa zavedamo tudi, da je potrebna tranzicija. Gospodarstva ne moremo ustaviti z danes na jutri. Če bi to naredili, ne bo več ne E in ne G in ne S.
Nina Kelemen: Strinjam se, da se prehod ne bo zgodil čez noč. Proces transformacije bo trajal nekaj let. In tudi uredba, ki določa pravila glede zelenih finančnih produktov – od zavarovalno naložbenih produktov do vzajemnih skladov – razlikuje med skladi npr. člena 8, ki spodbujajo okoljske, družbene ali upravljavske značilnosti – ni nujno vse troje – in skladi na podlagi člena 9, ki imajo za cilj trajnostno naložbo. Ti so res specifični, morajo slediti mednarodnemu benchmarku in tu so pravila zelo stroga. Se pa strinjam, da danes v členu 8 najdemo marsikaj. A ne smemo pozabiti, da imajo številna podjetja, ki so danes veliki onesnaževalci okolja, sprejete načrte zelenega prehoda. Pomembno je, da jih pri tem podpremo. In tiste, ki tega nimajo, spodbujamo k temu, da to naredijo. Sicer jih lahko posledično v zadnjem koraku izključimo iz raznih načinov financiranja ali zavarovanja.
Kako se z okoljskega vidika presodi, kdaj je projekt zelen?
Jonas Sonnenschein: To je zelo kompleksno. Z vidika taksonomije imamo prvi sklop tehničnih aktov samo za okoljski cilj podnebja, pridejo še kriteriji za druge štiri okoljske cilje. Velikokrat govorimo o zelenem vidiku. Morda se premalo poudarja, da to hkrati pomeni, da s prispevanjem določenemu okoljskemu cilju ne smemo pomembno škodovati drugim ciljem. Ta princip najdemo tudi v taksonomiji. Bi pa rad spodbudil debato. Ne strinjam se, da je komitent glavni akter. Tudi banka je lahko proaktivna in lahko išče komitente, ki so aktivni pri zelenem prehodu. Tudi banke imajo odgovornost. V Nemčiji sem osebno stranka Zelene banke, ki je ogromna banka, verjetno primerljive velikosti z NLB. Denar nalagam samo v zelene projekte. Strinjam se, da tranzicija ne bo od danes na jutri. Če pa finančne institucije želijo prispevati k hitrejši tranziciji, mora biti potrošnikom jasno, kaj je res zeleno in kaj ni.
Kakšno stopnjo transparentnosti lahko potrošnik pričakuje od banke, da lahko presodi, ali je projekt zares zelen ali ne?
Jonas Sonnenschein: Kot komitent Zelene banka vsak mesec dobim informacije, kam banka investira denar. Tu je visoka stopnja transparentnosti. Je pa morda že dovolj, da banka ne gre v smer zelenega zavajanja. Torej ni treba, da je vsak sklad zelen. Če pa je zelen, naj bo res zelen.
Kako lahko stranke prepoznajo zeleno zavajanje na finančnem področju?
Jonas Sonnenschein: Stranke težko same prepoznajo. Tu je pomembna regulacija. Brez regulacije smo na divjem zahodu. Ko se bo na podlagi regulacija vzpostavila podatkovna baza, bo slika čistejša.
Matjaž Rupnik: Naša banka je zelo usmerjeno v zeleno. Naši cilji so v naslednjih nekaj letih usmeriti milijardo evrov v zeleno financiranje. Izziv pa je, da je take projekte težko najti. Na trgu ni veliko število takih projektov, ki bi jih dejansko označili kot zelene. Ta tranzicija se mora zgoditi v vseh podjetjih. Poudaril bi, da banka dela zelene projekte z manjšim profitom kot nezelene projekte.
Pri odločanju za sodelovanje praviloma pogledamo boniteto komitenta, kakšno zavarovanje je v ozadju in kakšna je ročnost kredita. Ko govorimo o projektnem financiranju, so to visoko tvegane naložbe, ki zahtevajo visoko podlaganje kapitala. Ko pogledamo, kakšno zavarovanje ima zadaj, so to običajno nizka zavarovanja. Banka trenutno dela pri zelenih kreditih sebi večkrat tudi minus. Ker pa gledamo v prihodnost, je to naložba za prihodnost.
Opažate spremembo pri odločanju potrošnikov glede na zeleno delovanje bank? Kako zelo se potrošniki sploh zavedajo zelenega delovanja bank? Kakšna je razlika med pravnimi in fizičnimi osebami?
Matjaž Rupnik: Na ravni potrošnika tega zavedanja še ne opažamo. Zelo opažamo pa na ravni deležnikov, kot so delničarji, investitorji … Od nas že zahtevajo, da je določen del financiranja krit v zelenih naložbah. Zavedanje tranzicije sedaj poteka po celi verigi. Mi smo podpisniki Net-Zero Banking Alliance, kar pomeni, da mora biti do leta 2050 naš ogljični odtis prvega, drugega in tretjega obsega nič, do leta 2030 pa mora biti zmanjšan za 40 odstotkov. To so zelo zelo močne zaveze, ki zahtevajo, da se portfelj spremeni v to smer. Prvi in drugi obseg ogljičnega odtisa bomo hitro dosegli, težje je znižati ogljični odtis naših komitentov. Ali bomo podprli TEŠ?Naša banka je dala zavezo, da ne podpiramo več premoga. Ali bomo podprli SIJ? Najbrž ga bomo, saj svet ne bo obstajal brez jekla. Bo pa moral SIJ vlagati v energije, s katerimi bo zmanjševal svoj ogljični odtis ali ga v nekem delu tudi izravnal. Instrumentov za ogljične izravnave je sedaj precej.
Nina Kelemen: K temu bi dodala, da za podjetja, ki smo v storitvenem sektorju, pri izračunu ogljičnega odtisa prvi in drugi obseg nista materialna. Pomemben je obseg tri. V tem obsegu je ogljični odtis, ki ga trenutno ne merimo, ogljični odtis naložb in zavarovanja. Podobno kot v bančnem sektorju v zavarovalniškem sektorju deluje Net-Zero Insurance Alliance (NZIA), katere cilj je razogljičenje zavarovalniških portfeljev. Pred kratkim je bil sprejet tudi prvi mednarodni standard za izračun ogljičnega odtisa zavarovalnega portfelja pravnih oseb kot tudi avtomobilskih zavarovanj. To so res pomembni koraki k neto ničogljični prihodnosti do leta 2050.
Kako v svoj zelen portfelj vključujete upravljanje podnebnih tveganj?
Nina Kelemen: Podnebna tveganja so postala zelo pomembna. Pri nas se s tem vprašanjem največ ukvarjajo v Službi za upravljanje s tveganji. Delimo jih v dve ključni kategoriji. Fizična tveganja, ki so povezana s povečano pogostostjo ekstremnih vremenskih dogodkov, to so toče, suše, ujme, poplave idr., in tveganja prehoda, ki so povezana s prehodom v nizkoogljično gospodarstvo. Tu ločimo tehnološka tveganja, tveganja ugleda, pravna tveganja, tveganja tržnega razpoloženja. Če gledamo samo na naložbeni portfelj, so najbolj relevantna tveganja prehoda. Tu smo izpostavljeni zlasti pri vlaganju v sektorje, ki so ogljično najbolj intenzivni, saj bodo imeli največje izzive pri prehodu v nizkoogljično gospodarstvo. Najboljši način, da se izogneš tem tveganjem, so zelene, trajnostne naložbe. Pri nas je to relevantno predvsem za obveznice, saj približno 70 % finančnih naložb Skupine Triglav predstavljajo obveznice.
Organizatorji okrogle mize o financah: Zeleno omrežje študentov v sodelovanju z društvom TopEF in Društvom študentk poslovnih ved.
Okroglo mizo je vodila Petrisa Čanji, predsednica Zelenega omrežja študentov.
Za sodelovanje z Zelenim omrežjem študentov obiščite https://www.zelenaslovenija.si/zeleno-omrezje-studentov/
Video posnetek okrogle mize si oglejte na
www.zelenaslovenija.si/akademija/vsa-izobrazevanja/okrogla-miza-o-zelenih-financah-1-del/
www.zelenaslovenija.si/akademija/vsa-izobrazevanja/okrogla-miza-o-zelenih-financah-2-del/
