Zeleni prehod (3. del)
Ali bo EU stopila na zavoro pri sprejemanju nekaterih direktiv, ki naj bi pospešile zeleni prehod? Ovir je vse več, opozoril iz predsedniških pisarn nekaterih držav, češ da so zaradi naglice pri regulativni politiki ogroženi gospodarstvo, kmetijstvo in gospodinjstva, pa je vse več. Najprej se je v Bruslju zataknilo pri tem, ali prepovedati nove avtomobile na notranje zgorevanje do leta 2035, potem pa še pri predlogu za zmanjšanje uporabe pesticidov do leta 2030 za polovico in o obnovi narave. EK namreč želi, da bi z ukrepi za obnovo narave do leta 2030 zajeli vsaj 20 % kopenskih in morskih območij EU, in sicer gozdove, kmetijska zemljišča in mestne ekosisteme. Predlog je bil v odborih za kmetijstvo in ribištvo v parlamentu zavrnjen. Vendar procedura o tem ni končana. Kako bo v prihodnje z zeleno evropsko zakonodajo, bo morda že pokazalo odločanje o direktivi o obnovljivih virih. Po novem bi se naj delež OVE v energiji do leta 2030 zvišal na 42,5 %.
Tudi Slovenija se je pri prenovi NEPN znašla pred nekaterimi dilemami. Ne le, kako bo z deležem OVE v končni rabi energije. Ni malo kritičnih ocen, da Slovenija zamuja pri zelenem prehodu. Predvsem pa, da ji manjka izvedbeni načrt zelenega prehoda do leta 2030. To so navajali tudi prispevki avtoric in avtorjev, ki so sodelovali v anketi revije ESG, katere prednostne cilje naj sprejme Slovenija v programu zelenega prehoda in v NEPN.
Tokrat objavljamo tretji, zadnji del prispevkov mnenj in predlogov, naj Slovenija sprejme operativni program zelenega prehoda s prednostnimi cilji do leta 2030. Če v Bruslju nekateri postavljajo ovire, naj Slovenija pokaže, kako se lahko konkretno pristopi k izvedbi sprejetih ciljev in kako je mogoče uskladiti interese med vsemi ključnimi akterji, predvsem pa z gospodarstvom. Ali se lahko Slovenija uvrsti med vodilne države EU pri zelenem preboju, lahko postane zgled izvajanja zelene politike?
Za zeleni prehod je nujna reforma sistema javnih financ
Slovenski zeleni dogovor je potreben za reševanje podnebne krize in ohranjanje biotske raznovrstnosti ter uresničevanje vse bolj ambicioznih nacionalnih in mednarodnih okoljskih ciljev. Medtem ko so bili cilji za leto 2020 (podnebje in energija) dosegljivi z majhnimi spremembami obstoječega stanja, cilji za leto 2030 zahtevajo hiter prehod različnih družbenih podsistemov. Za to so pomembni bolj ambiciozni sektorski ukrepi, vendar bo potrebna tudi horizontalna reforma sistema javnih financ, da se podpre socialno pravičen prehod na trajnostno in razogljičeno zagotavljanje hrane, mobilnosti in energije. Takšna reforma mora vključevati naslednje elemente, vendar ni omejena nanje:
Podnebno označevanje (»climate tagging«) državnega proračuna. Trenutno je v državnem proračunu odobrenih še vedno preveč projektov, ki niso skladni z razogljičenjem do sredine stoletja. Poleg tega ni objektivnih informacij o vplivu proračunske porabe na podnebje. Po zgledu Francije bi morala tudi Slovenija že v fazi načrtovanja in poročanja proračuna začeti razvrščati vse proračunske postavke na škodljive, koristne ali nevtralne glede vpliva na podnebne spremembe.
Zeleni mejniki kot pogoj za črpanje področnih/ministrskih proračunov. Trenutno vlada na primer načrtuje postopno opuščanje subvencij za fosilna goriva in prehod na prehrano, ki je bolj zdrava za ljudi in planet, vendar resorna ministrstva hkrati počnejo nasprotno in uvajajo nove subvencije za letalske družbe in financirajo kampanjo za večjo porabo mesa. Če bo vlada vezala porabo proračunov ministrstev na doseganje skupno dogovorjenih mejnikov, bo manevrski prostor (v napačno smer) omejen. Ta postopek je podoben financiranju EU v okviru Načrta za okrevanje in odpornost (NOO), ki je odvisen od tega, da države članice dosežejo vnaprej dogovorjene mejnike. Ta praksa je že znatno povečala hitrost procesa reform v več državah.
Zgodnje strateško načrtovanje uporabe (podnebnih) sredstev EU. Trenutno je uporaba različnih virov financiranja EU še vedno načrtovana v sektorskih silosih, večinoma za zaprtimi vrati. Rezultat je pogosto precej razburkano in ad hoc (nestrateško) iskanje obstoječih projektov, ki potrebujejo financiranje, samo za hitro uporabo preostalih sredstev EU iz skladov, ki se kmalu zaprejo. Načrtovanje naslednjega finančnega okvira se mora začeti zgodaj (= zdaj), temeljiti mora na znanosti in se mora osredotočiti na izbrane strateške družbene misije, kot sta razogljičenje in obnova narave.
Hitra in močna rast cene ogljika. Trenutno nacionalni davek na ogljik znaša 17,30 EUR na tono CO₂, kar je bistveno premalo, da bi spodbudilo podjetja in uporabnike goriva k prehodu na razogljičene tehnologije in prakse. Poleg tega gredo vsi prihodki v splošni proračun. Davčno stopnjo je treba nemudoma dvigniti na najmanj 45 evrov na tono CO₂, kar je pričakovana izhodiščna cena novega sistema EU za trgovanje z emisijami za sektorja ogrevanje in promet. Nato je treba sprejeti strmo postopno zvišanje za 10 EUR na leto na vsaj 100 EUR na tono CO₂ leta 2030. Prihodek od davka na CO₂ je treba nameniti za podnebne ukrepe.
Reforma fiskalne politike za prehod na električno (javno) mobilnost. Primer takšne reforme je davek na motorna vozila, ki že vključuje diferenciacijo glede na emisije CO₂. Toda skupna davčna obremenitev, zlasti za vozila z visokimi emisijami, je prenizka. Nedavna reforma, ki jo je predvidel NEPN, je znižala (!) celotno davčno obremenitev motornih vozil. Davčne stopnje je treba nujno zvišati, npr. na 100 % za vozila z visokimi emisijami, da bi trg zgodaj usmerili v postopno opuščanje novih vozil z motorji z notranjim zgorevanjem v EU, ki bo začelo veljati leta 2035. Po drugi strani pa morajo višje subvencije podpirati dostop do električnih prevoznih sredstev, vključno s kolesi, avtobusi, vlaki in avtomobili, da se ohrani dostop do mobilnosti v vseh dohodkovnih skupinah.
Preusmerjanje kmetijskih podpor v ekološko živinorejo in v povečanje pridelave rastlinske hrane za neposredno prehrano ljudi. Pridelava hrane brez vpliva na okolje in emisij TGP ni mogoča. Vendar pa je njihovo zmanjšanje mogoče z izbiro tega, kaj, kako in koliko pridelujemo. V kolikor želimo doseči ambicioznejše cilje na področju zmanjšanja emisij TGP, ob tem pa izboljšati ekosistemske funkcije kmetijskih zemljišč, med katerimi je najpomembnejše trajnostno zagotavljanje proizvodnega potenciala hrane, je nujno potrebna ekologizacija kmetijskega sektorja ob hkratnem zmanjšanju obsega živinoreje in povečanju pridelave rastlinske hrane za neposredno prehrano ljudi. Ekologizacija kmetijskega sektorja lahko občutno prispeva tudi k ponoru ogljika, hkrati pa je ena od nosilnih strategij prilagajanja kmetijstva na podnebne spremembe.
Prvi cilj kmetijske politike naj bo ohranjanje njivskih površin
Površina kmetijskih zemljišč v uporabi se v Sloveniji sicer v zadnjih letih ne zmanjšuje (cca 480.000 ha), je pa precej nizka, če že ne kar kritično nizka. Skrb vzbuja predvsem dejstvo, da še vedno izgubljamo precej najboljših ravninskih kmetijskih površin, ki jim spreminjamo namembnost za najrazličnejše namene. Glede na to, kako nizko smo po obsegu vseh kmetijskih zemljišč (cca 23,7 % površine Slovenije) in še posebej njivskih površin na prebivalca (0,08 ha), bi morali ravninska kmetijska zemljišča bistveno bolj zaščititi, kar pa je izključno v domeni vlade. Še vedno se namreč prepogosto izkorišča ohlapno zakonodajo, ki dopušča pozidati najboljša kmetijska zemljišča ob hkratni nadomestitvi teh zemljišč s praviloma povsem neprimernimi zemljišči. Prvi cilj Slovenije na področju naše zemljiške kmetijske politike do leta 2030 bi moral biti zato ohranjanje obstoječih njivskih površin. Hkrati poskušati omogočiti nekaterim zaraščenim kmetijskim površinam ponovno spremembo namembnosti in jih nameniti kmetijski obdelavi, predvsem za potrebe živinoreje, s čimer bi sprostili del najboljših njivskih površin, ki jih sedaj namenjamo pridelavi krme.
Zadostna stopnja prehranske varnosti ali samooskrbe je vključena posredno in neposredno med cilje evropskega zelenega dogovora, h kateremu se je zavezala tudi Slovenija. V Sloveniji imamo potencial, da delež samooskrbe z živili živalskega izvora obdržimo na sedanjem nivoju ali ga celo povečamo, saj imamo predvsem za ta sektor ustrezne pogoje. To je predvsem posledica naših naravnih danosti in za naše razmere dobre organiziranosti panoge.
Napovedi glede povečanja stopnje samooskrbe z živili rastlinskega izvora do leta 2030 so precej nehvaležne, ker je to odvisno od številnih dejavnikov, med katerimi pa jih je večina takšnih, na katere sami pridelovalci nimajo vpliva. Pri tem moramo poudariti zelo omejene razpoložljive površine, pri čemer ima velik del teh površin tudi precej omejen pridelovalni potencial. Glede njivskih površin je nekaj rezerve sicer v sprostitvi-le teh na račun žit in koruze, ki jih namenjamo v obliki krme za živinorejo. Še vedno je namreč v kolobarju cca 40-50 % njivskih površin namenjeno pridelavi koruze, žita in drugih rastlin za krmo. Vendar pa bi morali v tem primeru ta zemljišča nadomestiti z dodatnimi zemljišči, ki bi jih pridobili s ponovno spremembo namembnosti nekaterih v preteklosti zaraščenih kmetijskih površin in jih ponovno namenili kmetijski obdelavi, predvsem za potrebe živinoreje in v manjši meri trajne nasade. V kolikor tega ne storimo, bi seveda dvig samooskrbe pri rastlinski pridelavi na njivskih tleh pomenil precejšen upad samooskrbe z živili živalskega izvora. Prav gotovo teh strukturnih sprememb s precejšnjimi posledicami ne moremo storiti do leta 2030, lahko pa jih z ukrepi kmetijske politike ob pomoči ostalih resorjev vsaj vzpodbudimo.
Pomemben dejavnik pri samooskrbi predstavljajo tudi čedalje bolj zaostreni pogoji pridelovanja, ki otežujejo ali v celoti onemogočajo pridelavo posameznih gojenih rastlin v Sloveniji oziroma na posameznih zavarovanih območjih. Te omejitve in prepovedi so pogosto pavšalne, neciljne in neargumentirane, prenesene iz drugih okolij in držav in zato v našem okolju ne prispevajo k zelenemu prehodu, izboljšanju stanja v okolju in še manj k samooskrbi. Tukaj lahko omenimo zgolj nov predlog Uredbe o trajnostni rabi fitofarmacevtskih sredstev, katere uveljavitev bi lahko imela neslutene posledice za slovensko kmetijstvo, podeželje in Slovenijo v celoti.
Statistični podatki slovenskega kmetijstva dovolj jasno nakazujejo, v katero smer bi morali usmerjati ukrepe v naslednjih letih tako na primarni ravni pridelave in tudi v okviru živilsko pridelovalne industrije. Osnovni cilj za povečanje samooskrbe do leta 2030 je zato ob ustrezni zaščiti kmetijskih zemljišč predvsem izboljšanje rezultatov v primarni kmetijski pridelavi, s čimer bo kmetijstvo postalo konkurenčnejše in s tem tudi odpornejše. Pri tem bi morala več prispevati tudi pridelava v zavarovanih prostorih, kjer Slovenija zelo zaostaja za drugimi državami EU. To pa je mogoče doseči zgolj z večjo profesionalizacijo in specializacijo kmetijstva, predvsem družinskih kmetij. Za povečanje samooskrbe do leta 2030 pa bomo morali več truda in sredstev nameniti znanju, tako izobraževanju kot tudi raziskavam in razvoju ter inovacijam. Predvsem znanje in sodelovanje vseh deležnikov v kmetijstvu lahko zagotovita večjo in stabilno samooskrbo do leta 2030 in še posebej po letu 2030.
Nov Strateški načrt EU v zameno za EU sredstva zelo nazorno pogojuje tako imenovano ozelenitev EU kmetijstva v smeri zelenega prehoda, ki vključuje radikalno zmanjšanje fitofarmacevtskih sredstev, antibiotikov, večjo skrb za biotsko raznovrstnost in naravne vire. V zvezi s tem bistveno povečan delež ekološkega kmetijstva. Temu sledi tudi Slovenija in si je zato med drugim v resoluciji in Strateškem načrtu zadala cilj 18 % delež ekoloških kmetijskih zemljišč v uporabi do leta 2027. Ta številka je za nekoga optimistična in težko dosegljiva, med tem ko je za zagovornike ekološkega kmetijstva prenizka. Podatki o ekološki pridelavi pri nas pa nazorno prikazujejo stanje na tem področju. Imamo dokaj dobre razmere za ekološko živinorejo predvsem v hribovitem svetu in precej bolj omejene možnosti pri ekološkem poljedelstvu. Še bolj pri pridelavi vrtnin in pri trajnih nasadih, kot je sadjarstvo, vinogradništvo in hmeljarstvo. To je tudi glavni vzrok, da imamo v okviru ekološke pridelave, ki vključuje trenutno cca 10 % kmetijskih zemljišč v uporabi, sedemkrat več površin s trajnim travinjem (cca 42.000 ha) v primerjavi z njivami in vrtovi (cca 7.000 ha). Realno se lahko pričakuje, da lahko hitreje in z manjšimi napori dodatno povečamo delež travinja in pridelavo krme na njivah, s čimer bomo prišli do leta 2027 blizu zastavljenemu cilju 18 %. Bistveno težje bo povečati delež ekološkemu kmetijstvu namenjenih trajnih nasadov in njivskih površin s poljedelskimi in vrtnarskimi gojenimi rastlinami. Dejstvo je, da je ekološka pridelava večine poljščin, sadnega drevja, vinske trte, hmelja in še posebej pridelava večine vrtnin v primerjavi s pridelavo krme na travinju precej bolj zahtevna, zapletena in nepredvidljiva, predvsem zaradi ukrepov varstva rastlin oziroma omejitev glede uporabe fitofarmacevtskih sredstev.
V kolikor bomo želeli povečati površine namenjene ekološki pridelavi in hkrati slediti cilju večje samooskrbe, bomo morali tudi na tem področju poskrbeti za večjo specializacijo in profesionalizacijo na področju ekološke pridelave. Povsem zmotno je namreč prepričanje, da je ekološko kmetijstvo danes posnemanje kmetijstva izpred sto let. Za povečanje ekološke pridelave do leta 2027 oziroma 2030 je še bolj kot pri konvencionalni pridelavi pomembno znanje, zato bomo morali tudi na tem področju bistveno več truda nameniti znanju, izobraževanju, raziskavam in razvoju. Brez ustreznih pogojev in podpore tako resornega ministrstva kot tudi ostalih vključenih ministrstev (npr. ministrstev za šolstvo, znanost, okolje in varstvo narave) in celotne vlade, ki bo kmetu, ki se ukvarja z ekološko pridelavo, omogočala konkurenčnost, bo po mojem mnenju še vedno precej optimistično postavljene cilje težko doseči.
Dva izziva – potencial lesne biomase iz gozdov in prehranska varnost
Na prehodu v nizkoogljično družbo Slovenijo čakajo številni izzivi. Živimo v času podnebnih sprememb. Kot da to še ni dovolj, se zdi, da se krize vrstijo ena za drugo – od pandemije, inflacije, vojne do energetske krize. Družba se danes torej sooča z mnogoterimi težavami, ki jim ni videti konca. Že leta 2017 smo v razvojni strategiji zapisali osrednji cilj, da želimo do leta 2030 zagotoviti kakovostno življenje za vse (SRS, 2017). Ampak kaj je to kakovostno življenje? Zdravje, dobra plača, varnost, dolgo življenje, lepi odnosi med ljudmi, prosti čas, čist zrak, ohranjeno okolje, pitna voda iz pipe? Kakor za koga. Strategija uvodoma navaja, da je za dvig kakovosti življenja treba ustvariti pogoje ter sistemski pristop k trajnostnemu razvoju. S tem se še kako strinjam. V kontekstu strateških usmeritev strategije razvoja Slovenije bom skušal podati nekaj predlogov za določitev prednostnih ciljev in možnih poti zelenega prehoda Slovenije do leta 2030 za področje rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva (LULUCF).
Področje LULUCF je pridobilo na pomenu nedavno, ko je leta 2018 izšla Uredba (EU) 2018/841 o vključitvi emisij toplogrednih plinov in odvzemov zaradi rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva v okvir podnebne in energetske politike do leta 2030. Ta uredba določa pravila za obračunavanje emisij in odvzemov v zvezi z LULUCF, z njo pa Unija uresničuje del svojih zavez iz Pariškega sporazuma. Glavni cilj držav članic je zaveza, da emisije ne presegajo ponorov (tj. pravilo o nepresežku) v sektorju LULUCF, pri čemer upoštevajo obračunska pravila in prilagodljivosti, kot izhaja iz uredbe. V skladu z evropskim zelenim dogovorom in ambicioznejšimi podnebnimi cilji je bila omenjena uredba revidirana, spremenjena različica, ki določa posodobljene cilje do leta 2030, pa bo predvidoma sprejeta letos poleti. Za Slovenijo je bil določen cilj, da leta 2030 doseže -146 kt CO₂ ekv.
Kakšni izzivi čakajo Slovenijo na področju trajnostne rabe zemljišč v obdobju do leta 2030? Izzivi na tem področju so večplastni in zadevajo gospodarske, okoljske in podnebne cilje. Če se omejim na rabo gozdnih in kmetijskih zemljišč, sta glavna gospodarska izziva dva, in sicer kako izkoristiti potencial lesne biomase iz gozdov in kako zagotoviti prehransko varnost. Za večjo izkoriščenost lesnega potenciala je teba povečati intenzivnost gospodarjenja z zasebnimi gozdovi in za večjo prehransko varnost izboljšati prehransko samooskrbo na vseh ravneh. Vprašanje je, kako, s katerimi politikami in ukrepi? Podnebne spremembe na področje LULUCF vnašajo veliko negotovost in skrb glede njihovega vpliva v prihodnje. Gozdarstvo in kmetijstvo sta ena izmed najbolj ranljivih sektorjev, na katera vplivajo podnebne spremembe, čemur smo bili priča v preteklem desetletju (npr. vetrolomi, podlubniki, gozdni požari, suše). V času do leta 2030 bo morala Slovenija začeti hitreje izvajati ukrepe za zmanjšanje emisij in povečanje ponorov in doseganje ciljev ohranjanja biotske raznovrstnosti. Hkrati bo treba pospešiti prehod v nizkoogljično krožno gospodarstvo, za kar bomo morali spremeniti navade in prilagoditi poslovne modele. Več kazalnikov, ki merijo povezanost med gospodarskim razvojem ter porabo naravnih virov, energije in izpusti toplogrednih plinov (npr. emisijska produktivnost, delež obnovljivih virov energije), kaže na to, da Slovenija še precej zaostaja za povprečjem EU (Bratuž Ferk in sod., 2022).
Pretekle izkušnje in obstoječi podatki kažejo na to, da s sedanjo rabo zemljišč in njihovim načinom gospodarjenja ne bomo dosegli zastavljenih ciljev zelenega prehoda do leta 2030. Za preobrazbo v konkurenčno, digitalno in zeleno gospodarstvo bodo potrebna večja vlaganja, sistemski pristop in reforme. Več sredstev bo treba nameniti v človeške vire in razvoj kadrov ter v modernizacijo in spremembo poslovnih modelov. Na kaj želim opozoriti? Za nekatera področja se zdi, da so kadrovske kapacitete na ključnih institucijah (npr. ministrstva) podhranjene, kar onemogoča učinkovito odločanje in oblikovanje nacionalne politike. Ne le da manjkata vizija in sistemski pristop k reševanju problemov v posameznih sektorjih (npr. gozdarstvo), pomanjkljivo je medsektorsko sodelovanje, ni jasno zastavljenih ciljev. Časa res nimamo veliko in zastavljen cilj zelenega prehoda do leta 2030 se zdi za Slovenijo »misija nemogoče«, kot je lani poleti na tradicionalni konferenci Dan kakovosti izjavil ekonomist Janez Kopač. Čeprav se sektorskih problemov zavedamo, je najhuje to, da marsikomu v državi ni jasno, da se strukturne reforme ne zgodijo čez noč.
Kje so priložnosti za financiranje ukrepov zelenega prehoda? Veliko sredstev za reforme in naložbe bo na voljo v okviru Načrta za okrevanje in odpornost, ki za zeleni prehod do leta 2029 namenja okoli 2,5 milijarde EUR nepovratnih sredstev in posojil. Pomembnejši ukrepi, ki se tičejo rabe zemljišč oz. predvsem rabe lesa so npr. Spodbujanje prestrukturiranja daljinskih sistemov na OVE, ki vključujejo uporabo novih tehnologij, Proizvodnja elektrike iz obnovljivih virov energije, Next Gen gozdarstvo – vzpostavitev Centra za semenarstvo, drevesničarstvo in varstvo gozdov, Večja predelava lesa za hitrejši prehod v podnebno nevtralno družbo. Drugo bogato finančno injekcijo bodo zagotavljala evropska kohezijska sredstva, ki za zeleni prehod predvidevajo 793 milijonov EUR. S temi sredstvi bo mogoče financirati ne le ukrepe za spodbujanje krožnega gospodarstva, ampak tudi za obvladovanje tveganj in prilagajanje na podnebne spremembe, učinkovito gospodarjenje z vodnimi viri ter varovanje ekosistemov in biotske raznovrstnosti. Tretja večja finančna shema bo v okviru Strateškega načrta skupne kmetijske politike 2023-2027, ki vključuje podnebno in okoljsko usmerjene ukrepe, za katere je namenjenih skupaj več kot 400 milijonov EUR. Načrt obsega že znane ukrepe, ki so pomembni za področje LULUCF (npr. obnova gozdov, KOPOP), vendar tudi nove ukrepe, ki jih v prejšnjem programu razvoja podeželja ni bilo. To so: Shema za okolje in podnebje (SOPO), Naložbe v primarno predelavo lesa in digitalizacijo ter Naložbe v ustanovitev in razvoj gozdnega drevesničarstva.
Kaj konkretno moramo spremeniti, izboljšati, spodbujati, pospešiti? Tu se bom zopet omejil na gozdarstvo oz. predloge za izboljšanje trajnostnega gospodarjenja z gozdovi, ki ima kot del področja LULUCF največji potencial za doseganje gospodarskih, okoljskih in podnebnih ciljev. Da slovenskih gozdov ne upravljamo in z njimi ne gospodarimo optimalno, opozarjajo mnogi že dolgo (Cimpršek, 2009; Bončina, in drugi., 2013; Kovač, 2014; Kovač, 2018; Perko, 2017; Perko, 2018; Jerlah, 2020; Fortuna, 2021; Perko, 2021). Podobno ugotavlja tudi Računsko sodišče RS v svojih revizijskih poročilih (2012, 2018). Če želimo izboljšati gospodarjenje z gozdovi, moramo najprej spremeniti nacionalni strateški in zakonodajni okvir na področju gozdarstva. S tem mislim zlasti na posodobitev nacionalnega gozdnega programa in zakona o gozdovih. Strinjam se z ukrepi, ki jih navajajo Lin in drugi (2020) in vključujejo: raziskave na področju podnebnih sprememb, integracijo ciljev prilagajanja v gozdnogospodarske načrte, zamenjavo drevesnih vrst, krepitev odpornosti mladih sestojev, povezovanje lastnikov, spodbujanje uporabe lesa kot materiala in energenta. Strinjam se tudi z nekaterimi ukrepi, ki so predlagani v nedavni študiji (Kako izkoristiti …, 2020), npr. pospešiti sečnjo v gozdovih do količine, ki jo dopušča trajnostni vidik izrabe gozda, na gozdnatih področjih pristopiti k ustanavljanju centrov predelave lesa, pristopiti k prestrukturiranju slovenske lesnopredelovalne industrije po zgledu Avstrije, poskrbeti za razvoj kadrov idr. A vsi ti ukrepi ne bodo prav dosti pomagali, če zakonsko ne bomo dali večje odgovornosti za izvajanje obnove in nege gozdov zasebnim lastnikom. Slovenci nismo Avstrijci in v preteklem obdobju se je izkazalo, da z izjemo redkih primerov na področju gospodarjenja z zasebnimi gozdovi ne sodelujemo dobro. Ministrstvu, pristojnemu za gozdarstvo, predlagam, da prilagodi gozdarsko zakonodajo, okrepi svoje kadrovske kapacitete, poveča proračunska sredstva za program vlaganj v gozdove (tj. na vsaj 5 milijonov letno), pripravi podlage za izboljšanje sistema gozdnogospodarskega načrtovanja ter posodobitev nacionalnega gozdnega programa.
Z namenom doseganja različnih ciljev v obdobju do leta 2030 bodo na področju LULUCF potrebni kompromisi. Na kmetijskih in gozdnih zemljiščih bo treba poiskati ravnotežje med oskrbo s hrano in lesom, ohranjanjem biotske raznovrstnosti in izpolnjevanjem podnebnih ciljev. Z vidika izboljšanja prehranske samooskrbe moramo premisliti o povečanju obdelovanih zemljišč, saj ima Slovenija trenutno manj kot 1000 m² teh površin na prebivalca (Zagotavljanje prehranske …, 2021). Pri tem se moramo zavedati tudi tega, da več kot tretjino obdelovalnih zemljišč namenjamo proizvodnji zelene krme, od katerih je nadalje približno polovica namenjenih pridelavi koruze za silažo. Glede na cilje prehranske samooskrbe, kjer imam v mislih pridelavo sadja in zelenjave, se moramo vprašati, kakšne so naše možnosti za prestrukturiranje živinoreje. Slednja bo zaradi naravnih danosti gotovo še naprej prevladovala. Zaradi segrevanja ozračja pa se koruzi v prihodnje slabo piše, zato moramo na njivskih površinah povečati delež drugih žitaric (npr. pšenice) in živino, kolikor se le da, preseliti na pašnike. S tega vidika bi morali najbrž povečati subvencije za preprečevanje zaraščanja, saj imamo trenutno v Sloveniji še vedno okoli 25.000 ha kmetijskih površin v zaraščanju. Posebno pozornost moramo nameniti varstvu najboljših kmetijskih zemljišč, ki smo jih v preteklosti zaradi širjenja naselij, gradnje cest in druge infrastrukture izgubili precej. V kratkem bomo morali narediti korak naprej tudi pri izboljšanju stanja ohranjenosti habitatnih tipov in vrst. Evropska komisija je že pripravila predlog uredbe o obnovi narave z namenom, da se izpolnijo cilji iz evropskega zelenega dogovora in strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030. V skladu s predlogom uredbe bodo morale države članice pripraviti nacionalne načrte za obnovo različnih ekosistemov, vključno z raziskavami in podlagami za določitev potrebnih ukrepov.
Koncept uravnoteženega razvoja
Številne krize, ki jih doživlja današnji sodobni človek, izhajajo iz razumskega neravnovesja, ki ga posameznik in družba kot celota nosimo v sebi. Razumsko neravnovesje pa izhaja iz dveh trenutno veljavnih nasprotujočih si sistemov prepričanj. Na eni strani imamo znanstvene materialiste, ki neomajno trdijo, da je UNIVERZUM in človek v njem popolno naključje. Njihovi argumenti, da sta edina pogoja za vse oblike pojavnega v UNIVERZUMU zgolj zadostna količina časa in prostora, so podobni trditvi, da bi prepih skozi prostor po določenem času sam sestavil letalo. Na drugi strani obstajajo številni religijski fundamentalisti, ki vztrajno trdijo, da je UNIVERZUM zgolj to in samo to, kar je zapisano v njihovih tako imenovanih svetih knjigah.
Materialistično usmerjena znanost je z bliščem novih dosežkov in spoznanj odločilno prispevala k ustvarjanju vtisa, da je razumevanje materialnega sveta pomembnejše od vsega drugega. S tem se je človek pričel razvijati zgolj po razumski – logični plati. Na fiziološki ravni se to odraža zgolj z razvojem leve možganske polovice, desna pa ostaja vedno bolj zakrnela. To pojmovanje in razumevanje močno zavira večji intelektualni domet in popolnoma omejuje duhovno rast sodobnega človeka. Ob omembi duhovnega želim opozoriti, da duhovnosti ne smemo enačiti z religijo. Duhovnost je potrebno razumeti znatno širše in kompleksnejše. Je tisti del človekovega zavedanje, ki omogoča holistično razumevanje UNIVERZUMA in vloge človeka v njem in presega zgolj materialistični okvir. Goli materializem brez etike povzroča številna razumska neravnovesja, ki so na mnogih področjih naravnost uničevalska. Malikovanje in poveličevanja kapitala kot nesporne vrednote so svet pripeljale v položaj, ki zelo skrbi. V hlastanju po dobičku, kopičenju materialnega in iskanju kratkoročnih koristi nobena žrtev ni prevelika. Najbolj žalostno in zastrašujoče pa je spoznanje, da talec takšnega spleta prepričanj in vrednot nista le narava in okolje, talec smo mi sami, ki smo neločljivi del vsega manifestiranega in nemanifestiranega na planetu zemlja in UNIVERZUMU.
Načelo uravnoteženosti in razvojne odličnosti
Pomembna naloga današnje družbe in njenega prihodnjega razvoja leži v iskanju odgovora o predstavi prihodnosti, ki bo dala dovolj motivacijskih moči in začrtala smer, v kateri se lahko družba in posameznik nadalje razvijata. Krizo vrednot, ki je značilnost večine zahodnih družb, je možno rešiti s konceptom uravnoteženega razvoja, ki se bistveno razlikuje od trenutno prevladujočega koncepta trajnostnega razvoja. Trajnostno preprosto predstavlja nadaljevanje neoliberalne na trgu temelječe družbeno ekonomske ureditve z nekoliko omejujočim tempom izrabe virov in onesnaževanja okolja. Na tem mestu še kako velja trditev, ki jo je zapisal Albert Einstein in se glasi: »Svet, kot smo ga ustvarili, je proces našega razmišljanja. Ne moremo ga spremeniti, ne da bi spremenili svoje razmišljanje.« Koncept uravnoteženega razvoja predstavlja miselni odmik od trenutno veljavne neoliberalne razvojne paradigme in se od koncepta trajnostnega razvoja razlikuje v tem, da je k ekonomskemu imperativu potrebno dodati tri uteži v obliki okoljskega, socialnega in etičnega imperativa. Tako zasnovana uravnotežena družba ne bi negativno vplivala na materialni standard prebivalstva v razvitih državah, izrazito pozitivno pa bi delovala na revnejši del prebivalstva. Bistven element implementacije koncepta uravnoteženega razvoja leži v oblikovanju majhnih lokalnih in regionalnih iniciativ. V današnji globalizacijski družbi predstavlja največji problem opredelitev nosilcev koncepta uravnoteženega razvoja. Današnji najmočnejši nosilci sedanje razvojne paradigme (velika podjetja in države) zanesljivo niso in ne bodo glavni kreatorji nadaljnjega razvoja uravnotežene družbe. To vlogo lahko opravijo le lokalna in regionalna razvojna partnerstva, ki so sestavljena iz predstavnikov javnega in zasebnega sektorja.
Za doseganje teh ciljev je torej potreben odmik od upravno oblastvene organiziranosti države v pozicijo invencijsko inovacijske organiziranosti države. Vsi ti napori pa so povezani z miselno preobrazbo, ki od vsakega posameznika zahteva dodatne napore v vsakdanjem življenju.
Med pomembne pomanjkljivosti za razvojno zaostajanje sodi napačno razumevanje besede razvoj. Pri nas se pod besedo razvoj še vedno razumejo vse tiste aktivnosti, ki prinašajo kvantitativne spremembe. Žal se zelo malo ljudi zaveda, da v takšnih primerih ne smemo govoriti o razvoju temveč o rutinskih investicijah. Napačno pojmovanje besede razvoj nas vodi k različnim rezultatom. Po stari razvojni paradigmi nas rutinske investicije vodijo zgolj k ekonomski rasti, po novi razvojni paradigmi pa smo priča ekonomskemu razvoju, ki hkrati upošteva socialni, okoljski in etični vidik.
Sodobna razvojna paradigma, temelječa na načelih uravnotežega razvoja, razume razvoj kot dinamičen proces zagotavljanja vseh vrst invencij in inovacij. V inovativnem poslovanju uporabljamo veliko različnih inovacij, ki jih razvrstimo po treh merilih in kombiniramo v dvajset tipov (Mulej idr. 2000 in prej):
a. Po vsebini:
- programske (uspešen nov poslovni predmet);
- tehnično-tehnološke (uspešne nove lastnosti izdelkov, storitev in postopkov izdelave);
- organizacijske (uspešne nove organizacijske oblike dela in sodelovanja);
- upravljalske (uspešni novi stili vodenja, ki sproščajo, spodbujajo in aktivirajo več ustvarjalnosti – »Vsi mislimo, vsi delamo« – od ukazovalnih – »Eni mislijo, drugi delajo«;
- metodijske (uspešne nove metode vodenja in sodelovanja, ki podpirajo upravljalske inovacije v izvedbi).
b. Po posledicah:
- korenite,
- drobne;
c. Po službeni dolžnosti:
- znotraj nje,
- zunaj nje.
Od strateškega razmišljanja k operativni izvedbi
V naši državi smo v preteklih treh desetletjih sprejeli kopico strateških dokumenotov, ki so na idejni ravni kompatibilni z evropskimi. Največ težav pa imamo v naši državi z implemetacijo zapisanega. V kolikor želimo doseči ta prehod, moramo s strani države pripraviti ustrezno zakonodajo, ki bo omogočala prehod od INVENCIJ v INOVACIJE. Prvi zakonodajni paket mora biti namenjen ustanovitvi RAZVOJNIH in ne UPRAVNO ADMNISTRATIVIH POKRAJIN. Naloga pokrajinskega managementa mora biti prvenstveno usmerjena k vzpostavljanju pogojev za integrirano pametno nizko ogljično gospodarstvo, ki temelji na odpiranju kakovostnih delovnih mest z visoko dodano vrednostjo. Zato mora biti pokrajinski management konstituiran prvenstveno na podlagi formalnih in neformalnih oblik znanj in kompetenc za pospeševanje razvojne odličnosti in ne na podlagi politične pripadnosti posameznim strankam. Pokrajinski management bo lahko to funkcijo opravljal izključno, v kolikor bo razpolagal:
- z avtonomnimi finančnimi viri (dosedanja evropska in državna sredstva),
- s pristojnostjo za sprejemanje regionalnih prostorskih načrtov za pospeševanje podjetništva,
- z avtonomno pravico ekonomskega vrednotenja prodaje ali najema zemljišč v poslovnih conah,
- z izključno prednostno predkupno pravico nakupa zemljišč,
- z izdajo gradbenih in obratovalnih dovoljenj.
Drug zakonski paket mora biti namenjen pospeševanju prehoda od INVENCIJ DO INOVACIJ iz domačih in mednarodnih znanstveno raziskovalnih, izobraževalnih podpornih razvojnih institucij v gospodarstvo. Ta zakon mora temeljiti na Strategiji pametne specializacije in modelu strateških razvojnih partnerstev, ki so v Sloveniji zaživela zgolj v prvi konstitutivni ravni. V tem zakonu je potrebno povečati vlogo regionalnih in lokalnih podpornih inštitucij za prenos znanja in za njihovo delovanje zagotoviti stabilno financiranje. Vir za financiranje je možno zagotoviti v zakonu, ki bo bistveno pospešil vlaganja v neopredmetena osnovna sredstva (patenti, licence, tehnične izboljšave, itd.). V ZDA predstavlja neopredmetena amortizacija 90 % vrednosti od celotne amortizacije v gospodarskih družbah. Tovrstno amortizacijo pa lahko podjetja uporabljajo izključno za vlaganja v raziskave in razvoj, ki pa se mora končati z INOVACIJO in ne zgolj z INVENCIJO.
Podpisali sporazum o sofinanciranju projekta GreenSwitch
Konzorcij podjetij iz Avstrije (Kärnten Netz), Hrvaške (HEP-ODS, HOPS) in Slovenije (Elektro Celje, Elektro Gorenjska, Elektro Ljubljana, ELES) je leta 2021 začel pripravljati projekt, ki bo omogočal hitrejšo zeleno preobrazbo elektroenergetskega sektorja, vključevanje novih obnovljivih virov energije in učinkovitejšo izrabo obstoječe elektroenergetske infrastrukture. Projekt so prijavili na peti seznam projektov skupnega evropskega interesa (PCI – Projects of Common Interest) s področja pametnih omrežij, kamor je bil 19. novembra 2021 uvrščen. To je bil predpogoj, da je konzorcij lahko kandidiral za sredstva iz evropskega programa Instrument za povezovanje Evrope (Connecting Europe Facility). Evropska komisija je ocenila, da gre za projekt, ki bo pomembno prispeval k reševanju izzivov povezanih z zelenim prehodom. Konzorciju je odobrila 50-odstotno sofinanciranje investicije. S projektom bodo povečali nadzor nad elektroenergetskim omrežjem, izboljšali upravljanje pretokov moči v prenosnem omrežju, povečali čezmejne zmogljivosti na prenosnem in distribucijskem omrežju, poskrbeli za čim boljšo izkoriščenost obstoječe infrastrukture, omogočili vključevanje vedno večjih količin obnovljivih virov v omrežje, povečali kakovost in zanesljivost dobave električne energije in vzpostavili sodelovanje s prometnim sektorjem ter sektorjem ogrevanja in hlajenja.
Predstavniki konzorcija projekta GreenSwitch in Evropske izvajalske agencije za podnebje, infrastrukturo in okolje so v prisotnosti predstavnikov Evropske komisije podpisali sporazum o sofinanciranju projekta v okviru programa Instrument za povezovanje Evrope. Za izvajanje projekta GreenSwitch bo Evropska komisija prispevala več kot 73 milijonov evrov. Podpis se je zgodil v okviru dvodnevnega Foruma energetske infrastrukture v Kobenhavnu.
Dogodka so se udeležili tudi predstavniki partnerjev projekta in ob tej priložnosti poudarili njegov pomen tako na ravni posameznih podjetij kot tudi regij in držav.
»Priznanje projekta v evropskem prostoru predstavlja za ELES kot koordinatorja konzorcija izjemno veliko motivacijo tako za izvedbo projekta, kot tudi načrtovanje novih projektov in rešitev, potrebnih za čim hitrejši in uspešnejši zeleni prehod. ELES bo v okviru projekta vgradil naprave za regulacijo pretokov moči, sistem za oceno prenosnih zmogljivosti visokonapetostnih daljnovodov in transformatorjev visokonapetostne priključke za polnilne parke velikih obremenitev ter sistem za odvzem odvečne toplote iz visokonapetostnih transformatorjev,« je ocenil mag. Aleksander Mervar, direktor družbe ELES.
»Za distribucijsko podjetje Elektro Celje predstavlja projekt GreenSwitch celovit pristop k uvajanju različnih elementov in rešitev pametnega omrežja. Ti elementi bodo omogočili večjo možnost integracije obnovljivih virov električne energij eter povečali varnost oskrbe odjemalcev z električno energijo v srednje napetostni infrastrukturo. S pomočjo napredne telekomunikacijske tehnologije bomo izboljšali nadzor nad omrežjem in z vgradnjo napredne stikalne opreme vzpostavili osnovo za sistemsko analizo ter omogočili vodenje z naprednim distribucijskim sistemom vodenja. Napreden nadzor nad elementi omrežja bo omogočil učinkovitejšo izrabo obstoječe distribucijske infrastrukture, kar predstavlja osnovo za optimalno delovanje distribucijskega omrežja,« je menil mag. Boris Kupec, predsednik uprave.
»Sodelovanje v projektu GreenSwitch je za Elektro Gorenjska odlična priložnost za izboljšanje in posodobitev našega omrežja. Načrtovane aktivnosti so ključne za uresničevanje našega poslanstva zagotavljanja trajnostne energije in omogočanja zelenega prehoda. Še dodatno bodo prispevale k temu, da bo naše omrežje najbolj odporno in zanesljivo v Sloveniji ter da bomo vzpostavili sistem za večjo prožnost omrežja. Tako bomo zagotavljali odlično kakovost oskrbe z električno energijo ob vključevanju večjega števila obnovljivih virov. Pomemben del projekta je tudi izmenjava različnih izkušenj in sodelovanje med partnerji v prihodnje, saj smo vsi na koncu priključeni na isto omrežje,«, je izpostavil dr. Ivan Šmon, predsednik uprave Elektro Gorenjska.
»Elektro Ljubljana verjame v ogljično nevtralno družbo ter zeleno in trajnostno prihodnost, k uresničevanju te vizije pa bo prispevalo tudi sodelovanje v projektu GreenSwitch. Projekt bo zagotovil 8,5 milijona evrov sofinanciranja ključnih naložb v primarnem omrežju, ki bodo družbi omogočile avtomatizacijo razdelilnih postaj, digitalizacijo sistema in integracijo novih tehnologij ter s tem izboljšanje kakovosti oskrbe z električno energijo za vse uporabnike,« je poudaril Urban Likozar, predsednik uprave.
Z Načrtom razogljičenja bodo razpolovili ogljični odtis
Jeklo je najbolj recikliran material na svetu. V SIJ Acroniju in SIJ Metalu Ravne iz Skupine SIJ ga proizvajajo s tehnologijo recikliranja iz jeklenega odpadka. Tako že danes okolje obremenjuje manj kot 70 odstotkov svetovnih proizvajalcev jekla. Kljub temu so si v Načrtu razogljičenja 2020–2030–2050 zastavili ambiciozen cilj in se zavezali, da bodo do leta 2030 razpolovili svoje specifične emisije ogljikovega dioksida.
Skupina SIJ se s svojima jeklarnama uvršča med sodobne evropske reciklažne jeklarne, ki jeklo proizvajajo iz sekundarnih surovin in lastnega jeklenega odpadka v elektroobločnih pečeh. Specifične emisije CO₂ so v Skupini SIJ že zdaj nižje od svetovnega povprečja. Z ustavitvijo plavžev in vzpostavitvijo tehnologije recikliranja je Skupina SIJ namreč že pred več kot tremi desetletji dosegla raven emisij CO₂, ki danes v jeklarski industriji veljajo za merilo uspešnosti. Delajo po načelih krožnega gospodarstva. Zapirajo vse več snovnih krogov, povečujejo količino sortiranega lastnega odpadka, v letu 2022 pa so kar 97,6 odstotka industrijskih odpadkov ponovno uporabili, reciklirali ali kako drugače izkoristili, s čimer so trdno na poti k ničelni stopnji odlaganja odpadkov.
Z nedavnim sprejemom Načrta razogljičenja Skupine SIJ 2020–2030–2050, podprtega z naložbenim načrtom, ocenjenim na 70 milijonov evrov, pa si je največja jeklarska skupina v Sloveniji zadala nov ambiciozen cilj: do leta 2030 bodo v primerjavi z letom 2020 svoje specifične emisije, ki izvirajo iz proizvodnje jekla, zmanjšali za 51 odstotkov. Ogljično nevtralnost nameravajo doseči do leta 2050.
Načrt razogljičenja Skupine SIJ 2020–2030–2050 vključuje ukrepe za vse obsege emisij – tako za izpuste, za katere so neposredno odgovorni (obseg 1), kot za posredne emisije (obseg 2) in vpliv svojega delovanja na emisije v dobaviteljski verigi (obseg 3). Izračun ogljičnega odtisa izvajajo v skladu z mednarodnim standardom ISO 14404:2013. Za zniževanje svojih specifičnih emisij bodo še naprej posodabljali in optimizirali proizvodnjo ter povečevali energetsko učinkovitost. Najpomembnejši predvideni ukrepi so posodobitve peči in gorilniške tehnike, nadomeščanje zemeljskega plina z električno energijo, zamenjava zemeljskega plina z vodikom, izkoriščanje odvečne toplote, uporaba biomase in optimiziranje proizvodnje z naprednimi informacijskimi orodji.
Ob koncu leta 2023 načrtujejo še pridobitev certifikata po zahtevnem standardu ResponsibleSteel, s čimer se bodo umestili med najbolj odgovorne in trajnostne proizvajalce jekla na svetu, kot navajajo v Skupini SIJ.
Naložbe v obnovljive vire so ključne za manj emisij
Skupina HSE je največji proizvajalec električne energije iz obnovljivih virov v Sloveniji in nosilec zelenega prehoda države v brezogljično družbo. Obnovljivi viri energije predstavljajo približno polovico celotnega proizvodnega portfelja skupine HSE, na ravni Slovenije pa v povprečju proizvedejo več kot dve tretjini vse okolju prijazne električne energije. Od leta 2010 so za približno 1.400.000 ton oziroma za kar 30 odstotkov zmanjšali izpuste emisij ogljikovega dioksida (CO₂) ter za 75 odstotkov izpuste žveplovega dioksida (SO₂) in dušikovih oksidov (NOx).
Najboljši primer okolju prijazne proizvodnje električne energije so hidroelektrarne skupine HSE. Več kot štirideset jih je in nekatere že več kot stoletje uspešno sobivajo z naravo. Družbe na Dravi, Soči in Savi nenehno izboljšujejo ekološki potencial akumulacij, revitalizirajo brežine akumulacij, zagotavljajo pitno vodo, urejajo izlivne dele pritokov, gradijo habitate za ptice, prehode za vodne organizme, prodne pregrade, male čistilne naprave ter odstranjujejo plavje, s čimer prispevajo k naravnemu ravnovesju v okolju. Vse to je tudi temelj za razvoj turističnih in rekreacijskih dejavnosti na in ob rekah. Z rednim vzdrževanjem energetske infrastrukture družbe DEM, SENG in HESS zagotavljajo tudi poplavno varnost bližnjih bivalnih, kmetijskih in ostalih zemljišč ter okolju dodajajo pridobitve v obliki športno-rekreacijskih, ribiških in turističnih dejavnosti.
Dravske elektrarne Maribor (DEM) so v zadnjem desetletju iz akumulacije hidroelektrarne Zlatoličje (Ptujskega jezera) odstranile približno 325.000 m³ sedimentov. Z odstranjevanjem nadaljujejo. Na jezeru in ob njem stalno ali občasno živi več kot 200 vrst ptic, ki so jim namenjeni manjši otoki. Dol-vodno od jezu Markovci je v kotu med strugo Drave in Dravinjo na desnem bregu Drave krajinski park Šturmovci, kjer gnezdi okoli 90 vrst ptic in predstavlja življenjski prostor kačjih pastirjev in metuljev ter več kot 500 rastlinskih vrst. Obsežni deli poplavne ravnice na madžarski strani reke Drave so zavarovani kot narodni park Donava-Drava. V njem varujejo raznolike habitate z bogatim živalskim in rastlinskim svetom, od prodišč v rečni strugi do mokrišč, mrtvih rokavov z mrtvicami, poplavnih gozdov in mokrotnih travnikov. Vsako leto izvajajo tudi vzdrževalna dela na najbolj kritičnih odsekih struge in tako povečujejo pretočni profil, kar ugodno vpliva na poplavno varnost. Hkrati skrbijo tudi za ohranjanje in razvoj obvodnega življenja. V Dravograjskem jezeru, sicer umetnem jezeru pred jezom hidroelektrarne Dravograd, so nastala pomembna mokrišča z bogatim živim svetom. V jezeru so pomembna drstišča rib, na njem stalno ali občasno živi več kot 150 vrst ptic. Dom si je našla tudi kolonija bobrov.
Tudi Soške elektrarne Nova Gorica (SENG) pri energetski izrabi vodnega potenciala Soče in porečja upoštevajo načelo večnamenskosti hidroenergetskih objektov in povezujejo proizvodnjo električne energije s pozitivnimi učinki na razvoj drugih dejavnosti v prostoru. Hidroelektrarna Zadlaščica iz leta 1989 je lep primer umeščanja gospodarskega objekta v občutljiv naravni prostor Triglavskega narodnega parka. Hkrati je večnamenski objekt, saj zagotavlja pitno vodo za širše območje Tolmina in Mosta na Soči. Tudi mala HE (mHE) Tolmin je večnamenski objekt, saj v sožitju delujeta hidroelektrarna in ribogojnica. Pokriti bazeni ribogojnice so namenjeni vzreji lipana, ki ga ob soški postrvi ribiška družina Tolmin vlaga v vodotoke Posočja, hkrati pa je to zajetje vode za mHE Tolmin.
Skupina HSE bo v prihodnjem obdobju igrala ključno vlogo pri zelenem prehodu slovenske energetike in z njo cele države. Osredotočali se bodo predvsem na naložbe v brezogljične vire električne energije in ukrepe za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov ter krepitev krožnega gospodarstva, so med drugim sporočili iz HSE.
Podnebni meni za lokalno skupnost
Za podnebne in ekosistemske krize so spremembe v načinu oskrbe s hrano nujne, pri čemer je poleg lokalnosti hrane potrebno zasledovati tudi ostale vidike podnebnega menija. Že 8. nacionalna konferenca o trajnostnem upravljanju z viri skupnosti je postregla s posebnim menijem – več kot 100 udeležencev se je strinjalo s tem, da je nastopil »skrajni čas za preoblikovanje prehranskih sistemov v smeri spodbujanja bolj trajnostne in zdrave prehrane, saj to lokalnim skupnostim prinaša mnogotere koristi.« Dobre tuje in domače prakse že danes kažejo, da je pot do tja možna, poleg sprememb v prehranskih vzorcih pa je potrebna tudi večja podpora na ravni občin, regij, države ter EU.
Dr. Renata Karba iz Umanotere, Slovenske fundacije za trajnostni razvoj, je poudarila, da je z vidika ustreznega in pravočasnega naslavljanja podnebne krize nujno, da sprejmemo določene spremembe v sistemu oskrbe s hrano, pri čemer »zgolj lokalno v luči grozeče podnebne krize ni več dovolj.« S podnebnega vidika je namreč to, kaj jemo, veliko pomembnejše od tega, od kod je hrana pripotovala. Pri tem je z naskokom najpomembnejši ukrep, ki ga lahko sprejmemo, zmanjšanje pridelave in potrošnje hrane živalskega izvora.
Dr. Žiga Malek, okoljski znanstvenik z Inštituta za okoljske študije na Svobodni univerzi v Amsterdamu, je prepričan, da je prehod na trajnostno prehrano nujen. Res je, da je slovensko kmetijstvo manj intenzivno, vendar to še ne pomeni, da so okoljski vplivi naše prehrane manjši kot drugod. Škodljive vplive na okolje smo namreč uspešno izvozili izven EU in »od 2013 je EU odgovorna za izsek 876.000 ha gozdov v Braziliji, od koder uvažamo hrano, predvsem krmo, in od 2018 za izgubo 182.000 ha gozdov v Indoneziji za pridelavo palmovega olja. Pri tem govorimo o uničevanju ekosistemov z visoko stopnjo biotske raznovrstnosti.« Ob tem pa je dr. Malek poudaril, da se bo potrebno lotiti »neprijetne resnice, kar pomeni zmanjšati porabo živil živalskega izvora ter prekomerno porabo in izgubo hrane.«
»Večina družbenih eksternih stroškov (kar 85 %) pridelave hrane je vezanih na pridelavo in porabo mesa,« je o negativnih vplivih za okolje in zdravje razmišljala dr. Ana Frelih-Larsen, raziskovalka in vodja projektov na nemškem Inštitutu za ekologijo, kjer se ukvarja z vrednotenjem in razvojem kmetijsko-okoljskih politik. Ob spremembah potrošnje pa bi bilo tudi v Sloveniji treba v večji meri podpreti pridelavo hrane na okolju prijaznejši način. Dr. Frelih-Larsen je predstavila številne prednosti ekološkega kmetijstva v primerjavi s konvencionalnim kmetijstvom: veliko večje koristi za varstvo voda, tal, biotske pestrosti kot tudi za podnebne cilje in prilagajanje na podnebno krizo. Poudarila je tudi, da »potrebujemo sistemski pristop, ki bi naslovil glavne vzroke obstoječih mnogoterih kriz.« Vsekakor pa bi »varstvo kmetijskih zemljišč morala biti prva prioriteta v Sloveniji.«
Čeprav so tudi v Belgiji priča izginjanju lokalnih kmetij ter s tem povezano izgubo regionalne prehranske suverenosti, v valonski regiji kažejo, da se je tem trendom moč zoperstaviti. Christian Jonet iz organizacije Prehranski pas regije in mesta Liege, ki je iz tranzicijske državljanske iniciative v nekaj letih prerasla v močno, s strani občin in regije podprto gibanje za podnebju prijaznejšo oskrbo s hrano, je izpostavil, da so pri preoblikovanju lokalnega prehranskega sistema uporabili več strategij, ki skupaj tvorijo sistemsko strategijo. Ta je sestavljena iz zmanjševanja odpadne hrane, povečevanja deleža lokalne in ekološke hrane v javnih zavodih, ustanavljanja zadrug ter usposabljanja kuharjev in strežnega osebja. Pri doseganju pravičnejšega in ekološkega prehranskega sistema je še posebej pomembna vloga občin, »ki lahko marsikaj naredijo tudi na področju javnih naročil, ko kupujejo hrano za svoje menze ali bolnišnice.« V primeru Liegea so občine preoblikovale ponudbo hrane v menzah ter pomagale pri vzpostavitvi nove infrastrukture za logistiko in predelavo hrane, tako da imajo lahko sedaj večji vpliv – načrtujejo pa, da bodo do konca leta 2024 obroki v šolah in menzah v Liegeu 100-odstotno trajnostni (v največji možni meri ekološki, lokalni in sezonski). Omembe vredno pa je dejstvo, da »gredo že v tem trenutku vsa javna naročila lokalnim ekološkim proizvajalcem.« Pri razvijanju partnerstev ter vzpostavljanju je pomemben vidik tudi načrtovanje – v regiji »s pridelovalci že zdaj sodelujemo pri načrtovanju, kako bodo zadovoljili naraščajoče potrebe po [lokalni ekološki] zelenjavi. To torej načrtujemo dve leti vnaprej, da zagotovimo, da ne bomo soočeni s primanjkljajem teh pridelkov,« je zapisala med drugim Umanotera o vsebini 8. nacionalne konference o trajnostnem upravljanju z viri.
Zeleni prehod (2. del) – ESG 178 – Nujen je izvedbeni načrt zelenega prehoda do konca desetletja
