| Intervju | | mag. Vanesa Čanji | |
| Strateški svet za metalurgijo pri GZS je sprejel Strategijo razvoja metalurgije v Sloveniji v obdobju 2015 – 2025, ki temelji na osnovni paradigmi krožnega gospodarstva: zmanjšaj porabo, ponovno uporabi, popravi, recikliraj. Glavni direktor jeklarskega podjetja Štore Steel Marjan Mačkošek, ki ima dolgoletne izkušnje s strogimi okoljevarstvenimi zahtevami kupcev iz tujine, poudarja, da je jeklo eden izmed materialov prihodnosti, saj je najbolj recikliran material na svetu. Njegova prednost je tudi v tem, da je izdelke iz jekla mogoče popravljati oziroma popolnoma obnoviti. Kot predsednik GZS je velik zagovornik krožnega gospodarstva, nasprotuje pa centralizaciji sredstev za družbeno dirigiran razvojni preboj. Prepričan je, da je treba podjetjem pustiti več gospodarske svobode in iniciative. | |
Gospodarska klima je bolj optimistična. Je pred nami obdobje partnerskega sodelovanja med gospodarstvom in politiko, ko gre za nov razvojni veter in dolgoročno vizijo, ki ju naša država potrebuje?
V okviru Gospodarske zbornice Slovenije pripravljamo projekt Slovenija 5.0. Gre za dokument, ki naj bi pomenil temelj družbenega in gospodarskega razvoja, ne glede na aktualno oblast in politično opcijo. V naši državi bomo morali spoznati, da se s prihodom nove oblasti ali s spremembami na položajih menedžmenta ne začne vse znova.
Kakšno mesto bo imelo zeleno gospodarstvo v tem dokumentu?
V Sloveniji je doslej prevladovalo mnenje, da želi gospodarski segment ustvarjati profit na račun okolja. Trdim, da to absolutno ne drži. Izvozno gospodarstvo je pod velikim pritiskom kupcev v tujini tudi kar se tiče okoljevarstvenih standardov, saj si nihče ne želi problematičnega dobavitelja z vidika varstva okolja. Najhujši pritisk za nas ne pomeni zakonodaja, ampak trg. Hkrati se moramo vprašati naslednje: kdo je bolj zainteresiran za čisto in zdravo okolje ter bivalni prostor kot tisti, ki v tem prostoru živi? Naš interes torej nikakor ni povečevanje ekonomskih profitov na račun kakovosti okolja. Naši zakonodajalci tega doslej niso razumeli, saj smo v Sloveniji z določenimi zahtevami z vidika okoljevarstva pretiravali. To je zelo slabo, saj ti predpisi onemogočajo kakršno koli podjetniško iniciativo.
Trajnostno poslovanje obstoječega gospodarstva je en vidik zelene rasti. Drug vidik je spodbujanje povsem novih zelenih izdelkov in storitev, za katere trg raste. Vidite tu priložnost za slovenska podjetja?
Prebral sem intervju v prejšnji številki revije EOL z avstrijskim okoljskim ministrom, ki veliko govori o zeleni rasti. Njihova podjetja so doma razvijala določene tehnologije, ki niso bile same sebi namen. Bile so posledica nacionalnih razvojnih usmeritev. Če hočete v nekem industrijskem segmentu očistiti na primer zrak ali vodo, morate najti način, kako boste to naredili. Ko imate ta cilj, razvijate potrebne tehnologije. Ko ste te tehnologije uspeli razviti doma, domači dobavitelji pa so to opremo fizično izdelali, jo lahko ponudite nekomu tretjemu. Tu je vprašanje, ali si v Sloveniji sploh želimo, da se na tak način pride do novih zelenih delovnih mest. To sprašujem zato, ker pri nas v osnovi zaviramo takšno razmišljanje. Naj dam primer. Na debelo se branimo sežiganja odpadkov. Avstrijski okoljski minister je zelo jasno povedal, da se Avstrija še zelo lep čas sežigalnicam ne bo odpovedala. Še več. Iz tega delajo posel. Ne sežigajo samo svojih odpadkov, ampak jih celo uvažajo, tudi iz Slovenije. Ali je Slovenija bolj papeška od Avstrijcev ali kaj? To nas, državljane Slovenije, drago stane.
Ali vidite v najnovejši pobudi vlade, ki pripravlja okvirni program za zeleno rast gospodarstva, priložnost, da bi v Sloveniji končno presegli pregovorno sektorsko in drugačno razdrobljenost in se poenotili v skupni smeri, ki lahko prinese zeleni gospodarski in družbeni preboj?
Ključno je, da gre za medresorsko usklajenost in podporo gospodarstva. Sicer bo to nov dokument, ki bo sam sebi namen. Naj spomnim, da smo v Bruselj poslali dokument pametne specializacije. Mislim, da se je zgodilo prvič, da je v nekem dokumentu vsaj del tega, kar je prišlo iz realnega sektorja. Sprva je nastajal skrit pred javnostjo, kasneje pa so pozvali širšo javnost, da pripravi svoje predloge. Odziv je bil izjemno velik. Gospodarski sektor se je dobro organiziral in podal konkretne predloge, ki jih ni bilo mogoče spregledati.
Zakaj na zbornici pripravljate nov razvojni dokument, če ste relativno zadovoljni s strategijo pametne specializacije?
Zato, ker imamo občutek, da z vsakim nastopom nove oblasti nastajajo novi dokumenti. Pripravljamo dokument, ki naj bi preživel politične spremembe.
Bo vsebinsko bolj ali manj ekvivalenten pametni specializaciji?
Ne, ne bo. Naš dokument bo bistveno širši. Če pogledate nemški dokument 4.0, je izrazito industrijski, saj se osredotoča na avtomatizacijo industrijskega sektorja. Naš dokument bo vseboval tudi različne širše družbene segmente.
Kakšen odnos imate do zelene rasti in novih zelenih trgov, ki v svetu kažejo velik potencial rasti? Je to realna razvojna priložnost Slovenije?
Sigurno je to razvojna priložnost. Če pa bomo razvijali samo zato, da bomo razvijali, ne bomo pa vedeli, če imamo za te izdelke ali storitve potencialni trg, ne bomo naredili nič. Javna sredstva, zbrana iz realnega sektorja, bomo porabili za nekaj, kar ne bo dalo nobenega rezultata. Če dokument zelene rasti ne bo odražal potenciala realnega sektorja, ki ga imamo v Sloveniji danes, nima prave teže. Realni sektor mora videti svoje konkretne priložnosti razvoja, da se lahko pogovarjamo o odpiranju novih delovnih mest. Tu se postavlja vprašanje, kaj je sploh zeleno delovno mesto? Nekateri menijo, da je to delovno mesto, ki opravlja delo, povezano z zeleno tehnologijo. Če sprejmemo to definicijo, smo popolnoma zgrešili. Zame je zeleno delovno mesto vsako delovno mesto, kjer se nekaj producira v skladu z vsemi najnovejšimi spoznanji in vedenji na tistem področju. To je lahko v katerem koli industrijskem ali storitvenem segmentu.
To je mogoče, če so zaposleni ozaveščeni in usposobljeni za razmišljanje in delo v skladu z vrednotami krožnega gospodarstva.
Res je, tu smo na področju krožnega gospodarstva. Danes sta cement in jeklo najbolj producirana materiala na svetu. Zakaj? Urbanizacija zahteva izgradnjo infrastrukture, kar zahteva produkcijo teh dveh materialov. Nova paradigma na področju jekla ni več reciklaža, ampak ponovna izraba. Za vsak izdelek se vprašamo, ali ga je mogoče z nekim posegom preoblikovati, predelati in ponovno uporabiti. Če v skladu s to usmeritvijo porabimo toliko in toliko manj energije, je to zame zelena tehnologija. Če zaposleni tako razmišljajo in delajo, so to zame zelena delovna mesta.
Ali na GZS vidite zelene trge kot realen potencial za slovensko gospodarstvo?
Najprej se vprašam, kaj je zeleni trg. Bojim se, da se skuša zeleno zgodbo zlorabljati. Sam jo razumem bistveno širše. Naj ponovno poudarim. Če v primerjavi s tujino produciramo neke izdelke z bistveno manjšo porabo energije kot drugi, je zame to zelena zgodba. Nekateri v Sloveniji si zeleni razvoj prestavljajo dobesedno brez industrije, izdelovali naj bi predvsem okoljevarstvene tehnologije. Dejstva so drugačna. Naj izpostavim nek primer. V celjskem prostoru se je, podrobno kot v drugih mestnih okoljih, v zadnjih letih bistveno poslabšal zrak. Zakaj? V precejšnji meri tudi zaradi individualnih kurišč, ki se ogrevajo na biomaso. V Sloveniji pa smo biomaso proglasili za okolju prijazen energent. Kam to vodi? S tem smo se na področju kakovosti zraka vrnili nazaj za kakšnih 30 let, in sicer zaradi t.i. okolju prijaznih energentov in tehnologij. Tako se zaradi določenih modnih muh zaletavamo v zid. Danes v enega, jutri v drugega. Zato razvojni dokumenti ne smejo nastajati v akademski sferi, saj tako ne prinesejo rezultata.
Gre za lobistične ali premalo premišljene strokovne odločitve?
Mislim, da gre za nepovezanost stroke. V akademski sferi so ljudje, ki pogosto nikoli niso delali v realnem sektorju. Ali bolje vedo od nas, ki smo v realnem sektorju, kaj je za nas prav? Bojim se, da je tu nekaj narobe. Slovenija je premajhna družba, da bi si lahko dovolili to, kar si lahko dovoli na primer Nemčija. Imajo strokovni kader z določenega področja v podjetjih, na inštitutih in univerzah ter še v državni upravi. V Sloveniji ne moremo imeti toliko strokovnjakov. Edina naša možnost je povezovanje strokovnjakov iz vseh treh segmentov, le tako lahko pridemo do usmeritev, ki so najboljše za našo družbo. Danes pa je situacija ravno obratna. Uslužbenci državne uprave praktično ne smejo imeti nobenega stika z nami.
Se vam ne zdi, da se to spreminja?
Upam, da se. V praksi se stvari spreminjajo zelo počasi. Korake bi morali delati bistveno hitrejše.
Na koga predvsem mislite?
Verjamem, da se na vrhu državne uprave stvari spreminjajo na bolje, a po hierarhiji navzdol se spremembe uvajajo prepočasi.
Ali gospodarstvo potrebuje rdečo nit razvojne usmeritve Slovenije? Je lahko ta rdeča nit zelena?
Ni dovolj imeti rdečo nit. V gospodarstvu je več niti, ki jih je potrebno upoštevati. Ne predstavljam si, da bi kdorkoli od nas v gospodarstvu razmišljal drugače kot zeleno. Pri vseh naših korakih izhajamo iz naslednjih kategorij: zmanjšanje porabe energije, racionalna raba energije, racionalna raba vode idr. Naj pojasnim na primeru našega podjetja, ki ima veliko porabo električne energije in plina. Za nas na primer zamenjava obstoječih žarnic z varčnejšimi, ki bi v določenem času pomenile določen prihranek pri električni energiji, ni prva prioriteta. Morda je šele na desetem mestu, saj je za nas pomembnejše, da na peči zmanjšamo porabo energije na tono jekla za določen odstotek. S to prihranjeno energijo z levo roko pokrijemo strošek menjave žarnic. Občutek imam, da ogromno energije zgubljamo tako, da kopiramo nekaj, kar je nekdo videl v tujini. To za nekaj časa postane mantra te naše male slovenske družbe.
Govorite o prioritetah, ki jih imate v podjetju. Katere prioritete naj bi bile v Sloveniji? Najbrž ne moremo vsega razvijati hkrati.
Če nekaj favorizirate, morate za to nekomu nekaj vzeti. Je tako? Zakaj ne dopustimo, da lahko vsi uveljavljamo svoje potenciale in resurse? Kateri koli segment. Če ima dovolj kritične mase, ideje, znanje in možnost prodaje na trgu. Pomembno je, da je nekdo sposoben biti konkurenčen na trgu. Poudarjam, konkurenčen, kar pomeni tudi okolju prijazen. Zakaj bi se nečemu vnaprej odpovedali?
Ali smo kot družba sposobni nuditi razvojno okolje vsem?
Nasprotujem temu, da kot družba najprej denar zbiramo oziroma centraliziramo, potem pa ga drago »delimo« nazaj. V tem procesu več kot pol denarja izgine. Zakaj? Za delo določenih agencij. Kdo zna najboljše upravljati s svojim denarjem? Najbrž vi, ki ste ga ustvarili. Prepričan sem, da je treba vedno več denarja pustiti gospodarskim subjektom. Žal hočemo vse spraviti v neke kalupe, vse hočemo formalizirati. V tej družbi ne dopuščamo več nobene svobode in iniciative. Vso iniciativo bomo očitni ubili. Ni nam treba vsega spraviti v predpise, strategije in druge dokumente. S tem postaja družba statična.
