Zakonodajno smo tako zavozlani, da se dušimo v lastnih predpisih – EOL 66

Letos se zaključuje Resolucija o Nacionalnem programu varstva okolja 2005–2012 (NPVO). Kako komentirate (ne)izpolnitve ključnih okoljskih ciljev; kaj in kako od tu naprej?
Agencija za okolje je implementacijski organ na področju okolja v Sloveniji, zato nimamo veliko neposrednega vpliva na (ne)izpolnjevanje resolucije. Doseganje ciljev je v največji meri odvisno od tega, kako dobro so ukrepi zamišljeni sistemsko. Seveda pa to doseganje lahko komentiram. Pri doseganju ciljev iz NPVO je bila Slovenija le deloma uspešna. Če pričnem pri podnebnih spremembah, smo bili uspešni na primer pri izvajanju Montrealskega protokola, torej pri zmanjševanju izpustov snovi, ki tanjšajo ozonski plašč. Bolj zaradi spleta okoliščin, zlasti recesije, kot zaradi načrtnega pristopa, se približujemo začrtanim ciljem tudi pri izpustih toplogrednih plinov. Manj pa smo uspešni pri prilagajanju na podnebne spremembe. Pri emisijah toplogrednih plinov so bili vzpostavljeni določeni ukrepi od zunaj – evropska zakonodaja in Kjotski protokol postavljata cilje in mehanizme. Pri prilagajanju na podnebne spremembe pa mora strategijo, metode in cilje postaviti država sama; tu pa smo žal v zaostanku.
Glede kakovosti zraka nekatere cilje iz NPVO in operativnega programa zmanjševanja emisij dosegamo: žveplov dioksid ni več problem, večjih problemov ni pri hlapnih organskih spojinah in amonijaku, pri dušikovih oksidih smo nekoliko slabši, težave nam povzroča promet. Ob neugodnih meteoroloških situacijah imamo težave z ozonom. Tudi sicer je problematika kakovosti zraka močno povezana s prometom, najhuje je pri prašnih delcih PM10. Leta 2009 je bil sprejet operativni program za izboljšanje kakovosti zraka s PM10. Ta program se žal ni začel izvajati.

Kdo konkretno je zatajil?
Program je nastavil določene smeri reševanja problematike PM10, tudi omejevanje pri prometu in individualnih kuriščih, a žal ministrstvo ni šlo v izvajanje tega. Razlogov ne poznam, najbrž pa je vzrok tudi v tem, da bi bili ukrepi neprijetni za lokalne skupnosti, saj se kratkoročno emisij iz prometa in malih individualnih kurišč ne da zmanjšati drugače kot z omejevanjem. Dolgoročno so seveda možni tudi drugi ukrepi. Pri omejevanju emisij v zrak pa smo bili k sreči dosti bolj učinkoviti na področju industrije. V preteklih letih smo sicer z velikimi težavami, na koncu pa vendarle uspešno, v industrijskem sektorju implementirali direktivo IPPC. Podelili smo integralna okoljska dovoljenja vsem večjim industrijskim obratom, 150 jih je. Industrija je vložila velika sredstva v čistilne naprave in ekološko izboljšanje svoje proizvodnje. PM10 pa je še vedno problem, najbolj v urbano obremenjenih področjih, in sicer največkrat zaradi prometa in individualnih kurišč.

Kaj bi bilo treba na tem področju narediti najprej, v kratkem?
Potrebno je postaviti konkretne omejitve, da se kratkoročno zmanjšajo koncentracije delcev PM10 na teh območjih. Glede na evropsko zakonodajo, ki je seveda uveljavljena tudi pri nas, sme biti mejna dnevna vrednost presežena 35-krat letno. To enostavno pomeni, da bi bilo treba v obdobju, ko prihaja do teh preseganj, to pa je navadno ob inverzijah v zimskem času, sprejeti določene omejitve – z vidika prometa in kurišč. Ko smo imeli pred petindvajsetimi leti, ko še ni bilo odžveplevalnih naprav, problem z žveplovim dioksidom na področju Zasavja in Šoštanja, kjer so termoenergetski objekti, so se stvari reševale z omejitvami. Tudi sedaj brez tega ne bo šlo, na daljši rok pa so potrebni tudi sistemski ukrepi, kot je subvencioniranje sistemov čistejšega načina ogrevanja, plinifikacija, spremembe v prometnem režimu itd. Problematika PM10 je povezana s tožbo s strani Evropske komisije, tudi s tega vidika je zadeva resna. To bo zelo verjetno ena prednostnih aktivnosti novega ministra.

Kakšna je kakovost voda?
Na ARSO opravljamo obširen monitoring kakovosti naših površinskih in podzemnih voda. Z izdajo okoljevarstvenih dovoljenj postavljamo omejitve pri izpustih. Tudi pri vodah lahko ugotovimo, da je zlasti implementirana zakonodaja IPPC stanje izboljšala. Z monitoringi ugotavljamo, da se kakovost slovenskih voda izboljšuje, predvsem to velja za površinske vode. Zaradi zakonodaje IPPC so nekateri najhujši onesnaževalci celo prenehali s proizvodnjo, saj so ugotovili, da s svojo tehnologijo okoljevarstvenega dovoljenja ne morejo pridobiti. Tisti, ki so obstali, pa so zaradi zahtev IPPC uvedli metode čiščenja, ki so pripomogle, da se je kakovost voda izboljšala. K izboljšanju seveda prispeva tudi povečanje števila komunalnih čistilnih naprav. Po drugi strani je podtalnica na nekaterih aluvialnih vodonosnikih v vzhodni in osrednji Sloveniji še onesnažena s pesticidi in njihovimi razpadnimi produkti. Čeprav so kritične vrste pesticidov, na primer atrazin, prepovedane že precej časa, so procesi čiščenja v podtalnici zelo dolgotrajni. V zvezi s podtalnico se pojavljajo tudi problemi z nitrati.
Resolucije o NPVO, Zakon o vodah in krovna vodna direktiva nalagajo sprejetje Načrtov upravljanja voda (NUV). Gre za zelo pomembne sistemske dokumente, načrti zahtevajo res celovit pristop k urejanju in upravljanju z vodami ter morajo zagotavljati dobro stanje voda na dolgi rok. V skladu z resolucijo in zahtevami iz direktive bi morala vlada sprejeti NUV leta 2009, sprejeti pa so bili lani. Evropska komisija je celo pogojevala nadaljnje črpanje evropskih sredstev s sprejetjem NUV. V NUV so postavljeni programi, ukrepi in cilji, opredeljeni pa so tudi viri za njihovo izvajanje. Bojim se, da vseh teh virov država Slovenija v naslednjih nekaj letih ne bo mogla zagotoviti. Govorim tako o kadrovskih kot o finančnih virih.

Gre torej zgolj za papir brez realne podlage?
Mislim, da NUV niso slabi, vem pa, da bo izvajanje težavno, saj vseh virov za to ne bo.

Kdo naj bi odgovarjal za sprejemanje dokumentov, ki se jih pravzaprav sploh ne da uresničiti?
Na to je težko odgovoriti. Dogaja se, da se pod pritiskom Evropske komisije zaradi zamud pri prenosu zakonodaje določen podzakonski akt sprejme na hitro, pri tem pa se premalo poudarka nameni dejstvu, da bo to zakonodajo potrebno tudi izvajati. Tako stranke kot sodelavci na ARSO, kjer nato izvajamo to zakonodajo, imamo potem težave pri različnih postopkih. Posledica so lahko tudi nepotrebne birokratske ovire, ki nimajo nič skupnega z varovanjem okolja.

Zakaj se to še vedno dogaja, saj Slovenija ni v EU od včeraj?
Slovenija je članica od leta 2004 in se res ne bi smeli več učiti. Zavzemam se, da bi bil vsak akt bolj dosledno preverjen tudi glede izvedljivosti in zagotavljanja potrebnih virov. Pri zakonih in podzakonskih aktih to pomeni, da morajo njihovo izvedljivost in učinkovitost pred sprejetjem na vladi ali v parlamentu potrditi prav vsi deležniki. Neprimerna je praksa, da le »odkljukamo« predpis, in gremo naprej.

Kako ocenjujete smiselnost združevanja kmetijstva in okolja pod eno ministrstvo, področje prostora pa gre pod drugo streho? Kaj to pomeni za ARSO?
Glede varstva okolja lahko zatrdim, da gre za izjemno široko in zahtevno področje, ki zadeva vsakega od nas, zato je zelo pomembno, kako bo vodeno, ne glede na to, ali je s kom združeno ali ne. Kot sem že omenil, nas na področju okolja čaka še veliko dela, saj bo potrebno streti marsikateri oreh, še posebej bo potrebno dodobra prevetriti okoljsko zakonodajo. Od slednje bo odvisno, kako hitro in učinkovito bomo reševali postopke na področju urejanja voda, zraka, tal, odpadkov itd. Področje okolja je lahko v konfliktu interesov z marsikaterim sektorjem, te konflikte pa je treba sproti odpravljati in jih razreševati. Ne nazadnje je bilo okolje v dosedanji obliki ministrstva tudi v določenem konfliktu interesov s prostorom. Če poenostavim: če so se do sedaj potencialna nasprotja med interesom kmetijstva in okolja razreševala med ministrstvoma in na vladi, se bodo morala zdaj na eni stopnji niže, na ministrstvu. Agencija za okolje kot organ v sestavi ministrstva bo svoje naloge opravljala tako kot doslej v skladu s svojimi pristojnostmi.

Odlagališča so trenutno velik problem. Ali ima Slovenija zadosti odlagalnih površin za odpadke glede na številna odlagališča, ki niso dobila dovoljenja IPPC in ga najbrž tudi ne bodo?
Kolegi na ministrstvu ocenjujejo, da razpolagamo z zadostnimi odlagalnimi površinami. V zadnjih letih je bil narejen precejšnji napredek na področju reciklaže odpadkov. Odlaganja bo v prihodnje zanesljivo še manj, kot ga je sedaj. Nekatera odlagališča bodo delovala še do leta 2015. Pomembno je, da se bo zgradila dodatna infrastruktura za ravnanje z odpadki, za katero se sredstva iz kohezije že črpajo. Skrajni čas pa bi bil, da se zares intenzivira izgradnjo naprav za termično obdelavo odpadkov. Pričakujemo tudi, da se bodo nekateri upravljalci odlagališč, ki so dobili negativne odločbe zaradi neizpolnjevanja zahtev po predobdelavi odpadkov pred odlaganjem, vendarle potrudili in pridobili dovoljenja.

Zdi se, da je zgodba o termični obdelavi odpadkov še precej daleč. Kot da ne bi imeli strateškega koncepta, se nenehno samo gasi, mar ne?
Pred leti postavljen koncept ravnanja z odpadki je praktično zanemaril termično obdelavo komunalnih odpadkov. Celjski Simbio je sam oral ledino in bil edini pri tem uspešen. Lahko se celo zgodi, da bomo odpadke sežigali tudi kje v tujini. V sosednjih državah, kjer so na teh področjih uspešnejši in mnogo pred nami, imajo prostih kapacitet za sežig komunalnih odpadkov precej.

Ali bo država znova razmišljala o strateških stvareh, ko nam že teče voda v grlo?
Se strinjam, treba je misliti vnaprej. Naloga ARSO v tej zgodbi je bila, da v skladu z zakonodajo preveri, ali ta odlagališča izpolnjujejo pogoje ali ne. To smo tudi storili in izdali ustrezne odločbe. Od Evropske komisije je Slovenija zaradi nepravilnosti pri odlagališčih prejela že več opominov, zadnjega lani jeseni. Ta opomin je bil zelo ultimativen, sledilo bi le še plačevanje kazni, saj je bila sodba že dana. Skrajni čas je bil, da postopke zaključimo in se tako Slovenija izogne plačilu visokih milijonskih denarnih kazni. Žal mi je, da kljub stalnim opozorilom nekateri upravljalci odlagališč pogojev niso izpolnili.

ARSO je za mnoge sinonim za prepočasno in birokratsko reševanje okoljskih zadev. Kako boste debirokratizirali agencijo?
ARSO je institucija, ki vodi upravne postopke v skladu z veljavno zakonodajo in podzakonskimi akti. Očitki so neupravičeni do sodelavcev, ki korektno in strokovno opravljajo svoje delo. Žal pa se pri vodenju postopkov soočajo z zapleteno zakonodajo, ki je nepregledna, zelo obsežna in za marsikoga nerazumljiva. Zakonodaja je v večjem delu nastala zaradi zahtev EU, vendar prenos v našo zakonodajo ni bil povsod najbolj posrečen. Poleg tega ugotavljamo, da obstaja mnogo nepotrebnih administrativnih ovir, ki onemogočajo hitrejše izdajanje dovoljenj in soglasij.
Postopek izdaje okoljevarstvenega dovoljenja zahteva na primer upoštevanje vsaj 30 predpisov z različnimi zahtevami po posameznih področjih (zrak, vode, odpadki itd.). Predpisi se pogosto spreminjajo, kar zahteva spremembe v teku upravnega postopka.
Po drugi strani je tudi res, da so ovira pri hitrejšem reševanju pogosto tudi pomanjkljive in slabo pripravljene vloge upravljalcev oziroma zavezancev, kar zahteva dopolnitve. Z vstopom v EU je Slovenija na področju okolja sprejela visoke standarde, ki jih je potrebno uveljavljati v upravnih postopkih. Ob tem ugotavljamo, da upravljalci pri načrtovanju predvidenih investicij ne upoštevajo kompleksnosti postopka ter časa in virov, potrebnih za pridobitev teh dovoljenj in soglasij. Povprečen čas za pridobitev okoljevarstvenega soglasja skladno z direktivo EIA v državah Evropske unije je 10 mesecev. To pove marsikaj.
Na Agenciji RS za okolje seveda nimamo pristojnosti sprejemanja in spreminjanja predpisov, si pa močno prizadevamo in aktivno sodelujemo pri pristojnih organih s konstruktivnimi predlogi za izboljšanje stanja na tem področju, zlasti s predlogi za poenostavitve zakonodaje. Predlogi nikakor niso na škodo okolja, temveč v smeri poenostavitve postopkov in odprave administrativnih ovir.

Ste doslej zaznali, da se na ministrstvu zavedajo tega problema?
Z več ministri smo se ob začetku mandata pogovarjali o tem, vendar se ob obilici vseh nalog tega niso lotili. Spremembe v zakonodaji pa so nujne, na to opozarjajo tudi zavezanci. Potrebno je revidirati Zakon o varstvu okolja, Zakon o vodah, Zakon o ohranjanju narave ter kup podzakonskih aktov. Zapletenost zakonodaje pomeni počasnejše reševanje zadev in posledično zaostanke, s tem pa tudi nejevoljo strank.

Kje je največ zaostankov?
Do zaostankov pri upravnih postopkih prihaja predvsem pri vodnih soglasjih na naši območni izpostavi v Ljubljani ter pri mnenjih k prostorskim aktom, vendar se stvari po sprejetju različnih internih ukrepov izboljšujejo. Večja je težava na področju odpadkov, kjer dobivamo nove in nove uredbe, kar povečuje obseg našega dela.
Razlog za zaostanke je zopet vse obsežnejša zakonodaja in s tem večji pripad vlog, čemur ne sledimo s kadrovskimi viri. Od leta 2003, ko je Slovenija vstopala v EU, pa do leta 2011, se je število upravnih aktov na ARSO povečalo od 4 tisoč letno na 15 tisoč letno. To kaže na res velik porast obsega dela, ki ga opravlja praktično enako število sodelavcev kot leta 2003. To je resen problem. S tem, ko na določenih področjih prihaja do zaostankov, se dela škoda gospodarstvu.

Govorila sva predvsem o upravnih nalogah Agencije RS za okolje. Agencija ima še druge naloge. Naj za konec vprašam še, kako teče delo pri vas?
Agencija opravlja zares številne naloge na področju okolja. Tam, kjer delo ni povsem neposredno povezano z izvajanjem zapletene okoljske zakonodaje, teče bolj gladko. Vesel sem, da smo v zadnjih letih dosegli pomemben napredek na številnih področjih. Zaključili smo modernizacijo seizmološke mreže, ki je ena najsodobnejših v Evropi. Naše meteorološke prognoze so točne, kar se izkazuje tudi pri napovedovanjih ekstremnih vremenskih dogodkov. Z uporabo modernih modelskih orodij za meteorologijo in hidrologijo, ki so bila deloma razvita tudi v naši hiši, smo ob poplavah in drugih dogodkih v preteklih letih preprečili še večjo škodo. Znanje in energijo vlagamo v zagotavljanje kakovostnih okoljskih podatkov na področju monitoringa kakovosti voda in zraka. Tisti, ki potrebujejo te podatke, vedo, da jih zagotavljamo prek spletnih aplikacij in geografskega informacijskega sistema Atlas okolja. Posebej sem vesel, da je v polnem zamahu izvajanje projekta nadgradnje okoljskega monitoringa. Projekt je vreden 32 milijonov evrov in je pretežno financiran iz kohezijskega sklada EU. V okviru tega projekta gradimo nove merilne postaje, meteorološki radar v zahodni Sloveniji, novo stavbo za naše laboratorije, ponovno bomo posodobili računalniško infrastrukturo. Dela nam torej ne bo zmanjkalo.