Varovanje vodnih virov
| Avtor: mag. Iztok Rozman |
Pred časom je bila pravica do pitne vode vpisana v Ustavo Republike Slovenije. Zbornica komunalnega gospodarstva Slovenije opozarja, da je po več kot 20 letih določba Zakona o vodah (ZV-1), ki je bil sprejet leta 2002, po določitvi vodovarstvenih območij s strani Vlade Republike Slovenije še vedno neuresničena. To pomeni, da kot država niti na formalni ravni ne zagotavljamo ustreznega varovanja vseh vodnih virov, ki so v Sloveniji namenjeni oskrbi s pitno vodo.
- člen ZV-1 je predvidel, da Vlada RS določi vodovarstvena območja za varovanje virov pitne vode. Pred tem so imele pristojnost določanja vodovarstvenih območij občine. 209. člen ZV-1 predpisuje, da Vlada sprejme izvršilne predpise v dveh letih po uveljavitvi ZV-1. V skladu s tem bi morala biti vodovarstvena območja na novo določena že do leta 2004. V 216. členu ZV-1 je določeno tudi prenehanje veljavnosti predpisov lokalnih skupnosti. Na območjih, kjer vodovarstvena območja s strani Vlade RS še niso določena in se še vedno uporabljajo takratni občinski odloki, s katerimi so pred uveljavitvijo ZV-1 občine določile vodovarstvena območja, gre za nevzdržno situacijo. Le-ti so, več kot 20 let po uveljavitvi ZV-1, na območjih, kjer Vlada RS še ni sprejela uredb o vodovarstvenih območjih, sicer prenehali veljati, se pa še vedno uporabljajo, čeprav so zastareli in jih ni možno spreminjati. ZV-1 in priprava izvršilnih predpisov na podlagi tega zakona je v pristojnosti Ministrstva za naravne vire in prostor (MNVP).
Glede na navedeno ZV-1 v 79. členu ureja tudi nadomestna zemljišča in nadomestila za zmanjšanje dohodka iz kmetijske dejavnosti na vodovarstvenih območjih. Vlada RS je konec leta 2023 sprejela novo Uredbo o nadomestilu za zmanjšanje dohodka iz kmetijske dejavnosti zaradi prilagoditve ukrepom vodovarstvenega režima za obdobje 2023 do 2029 (uredba), ki je prav tako v pristojnosti MNVP. V povezavi z varovanjem vodnih virov Zbornica komunalnega gospodarstva Slovenije opozarja predvsem na neizvajanje 79. člena ZV-1, ki kot primarni ukrep v prvem in drugem odstavku predvideva zagotavljanje nadomestnih zemljišč upravičencem in šele, če to ni možno, predvideva plačilo nadomestil. Uredba je napisana na način, da je plačilo nadomestil praktično edini ukrep.
Dodatno pa uredba po pojasnilih MNVP velja zgolj za vodovarstvena območja, določena s strani Vlade RS, kar pomeni različno obravnavo kmetov, ki kmetujejo na vodovarstvenih območjih. Odvisno od tega, ali so bila vodovarstvena območja določena s strani občin pred sprejemom ZV-1 ali gre za vodovarstvena območja, ki jih je po uveljavitvi ZV-1 sprejela Vlada RS. Posledično v Sloveniji, navkljub ustavni določbi o pravici do pitne vode, več kot dve desetletji po uveljavitvi ZV-1 ne zagotavlja enakovrednega varovanja vseh vodnih virov, ki so v Sloveniji namenjeni oskrbi s pitno vodo.
