Okrogla miza na reciklažni konferenci
Kako razumeti in izpeljati zeleni prehod v gospodarstvu. Tako so se spraševali sogovorniki z različnimi stališči, izkušnjami in strokovnim ozadjem na letošnji reciklažni konferenci REC 2023. Na okrogli mizi so sodelovali: Brigita Šarc, vodja sektorja ekologije Dinos, povezovalka okrogle mize, Jure Fišer, predsednik sekcije zbiralcev in predelovalcev kovinskih in nekovinskih odpadkov pri GZS, Matevž Frangež, državni sekretar na Ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport, mag. Tanja Bolte, generalna direktorica Direktorata za okolje MOPE, dr. Tomaž Vuk, predsednik uprave Salonit Anhovo, Antonija Božič Cerar, GZS, Služba za podnebje, okolje in energijo. Inštitut 8. marec se ni udeležil okrogle mize.
Brigita Šarc: Smo na pragu šeste industrijske revolucije, katere koncept se nanaša na trenutno obdobje hitrih sprememb v industriji in družbi. Te hitre spremembe sprožajo napredne tehnologije, kot so umetna inteligenca, robotika, blok verige, kvantno računalništvo ter drugi inovativni tehnološki trendi. Razvoj napredne tehnologije je trčil ob ukrajinsko krizo in novo krizo na Bližnjem vzhodu. Pričakujemo lahko spremembe načinov proizvajanja in poslovnih modelov, tudi spremembe delovanja širše družbe, od načina transporta, proizvodnje energije do zdravstva. Slovenija je sprejela načrt za okrevanje in odpornost, ki naj bi podpiral cilje nacionalnega energetskega in podnebnega načrta ter prispeval k uresničevanju evropskega zelenega dogovora. Zeleni prehod je ključnega pomena za pospešen prehod v nizkoogljično in krožno gospodarstvo. Je eden od pomembnih ciljev Slovenije do leta 2030 in eden od pomembnih dejavnikov zagotavljanja dolgoročne produktivnosti in gospodarskih subjektov ter boljše odpornosti družbe. Zeleni prehod v strateških dokumentih vključuje pet komponent: obnovljive vire energije in učinkovito rabo energije v gospodinjstvu, trajnostno prenovo stavb, čisto in varno okolje, trajno mobilnost in seveda krožno gospodarstvo – učinkovito rabo virov.
Kaj vse bo potrebno storiti, postoriti in kako, da bodo ukrepi izvedeni pravočasno, v dobro okolja, družbe in gospodarstva? Kako razumeti in izpeljati zeleni prehod v gospodarstvo ob znanih težavah, ki so tukaj in danes. Cilj – nizkoogljično krožno gospodarstvo je praktično pred vrati.
Mag. Tanja Bolte: Zelo pomembno izhodišče pri tem vprašanju je, da je krožno gospodarstvo del zelenega prehoda in nekatera podjetja se premalo zavedajo, kako kompleksen je ta problem. Pristopiti je potrebno kompleksno, celostno. Vsi vemo, da so ukrepi, ki so okoljski, dragi. To naj ne bi bilo prepuščeno samo nekemu delu v podjetju. Upravljavci to premalo razumejo. En človek sam ne more rešiti problema. Ključno je, da se vsi zavedamo, kakšni izzivi so to. Pri tem pa mora tudi država pripraviti vse akte, da lahko industrija in drugi delajo na tem področju.
Matevž Frangež: Po naravni definiciji je gospodarstvo organizacija gospodarstva in družbe, ki vse resurse uporabljata na najbolj učinkovit možni način. Danes praktično vse evropske države in vse panoge kličejo po talentih. Navajeni smo bili poceni dostopa do surovin, ki smo jih kadarkoli lahko uvozili iz nekdanjih evropskih kolonij, ali polizdelke, ki smo jih potrebovali in vgradili, v karkoli smo že v Evropi proizvajali. Navajeni smo bili na dolgo obdobje poceni denarja. Pri vseh teh petih strateških inputih se zakonitosti preskrbe evropske industrije spremenijo. Temu se je potrebno prilagoditi zaradi podnebnih razmer, ker je dejstvo, da ne živimo trajnostno. Porabimo preveč energije, raba energije je pogosto zelo neracionalna, tudi ni usmerjena v prave smeri. Z vsem, kar počnemo, kar poganja našo rast, sežemo globlje v naš dolg do planeta. Ali je to nepovratno, jaz nisem tako prepričan. Prihodnje leto so evropske volitve. Želim si, da ustvarimo sonaravne vzorce bivanja in dela, ne želim, da pride do resnega zastoja. Prepričan pa sem, da bo v pomembnem fokusu naslednjih evropskih volitev tudi zelena agenda, a tokrat na drugačen način.
Antonija Božič Cerar: Jaz zeleni prehod vidim širše kot posameznike v podjetjih, skupine podjetij, gledam ga kot industrijo, kot celoto. Vidim, da mora industrija sodelovati pri razvoju novih tehnologij, ampak ta zeleni prehod bo mnogo širši. To bo sprememba proizvodnje in porabe energije, potrebna bo nova infrastruktura, na voljo bodo morali biti kadri. Vem, da bo to za nas in celotno družbo zelo dobro, seveda pa se mora to začeti v industriji. Država bi morala tukaj igrati vlogo dirigenta, ki usklajuje različne interese in združuje k skupnemu cilju, da nam bo vsem šlo bolje.
Dr. Tomaž Vuk: Zeleni prehod je kompleksen nabor sprememb, ki jih bomo morali narediti kot družba. Če gledamo spremembe, ki so se dogajale do sedaj, so bolj takšne vrste, da je lahko posameznik ali posamezno podjetje lahko samo naredilo spremembo. Ko gremo k bolj kompleksnim problemom kot družba, bolj rabimo povezovanje. Tako kot so mnogoceličarji bolj uspešna bitja kot enoceličarji, so tudi sistemi, ki živijo v simbiozi, bolj kompleksni, lahko rešijo bolj zahtevne probleme. Kot družba moramo začeti gojiti kulturo sodelovanja in gledati na svet kot priložnost, ne kot na problem. Zgraditi moramo zavest v narodu, pri ljudeh, da moramo sodelovati in naredimo tehnologijo tega sodelovanja.
Jure Fišer: Če razmišljam kot Surovina, kako si mi predstavljamo zeleni prehod, ga vidim predvsem skozi krožno gospodarstvo. Recikliramo, zbiramo odpadno železo, vsi naši člani, že 70 ali 80 let. To so krožne tehnologije, imajo ekonomsko logiko. So absolutni substitut primarnemu viru in jih lahko nadomeščamo ob bistveno nižji porabi energije, emisij CO₂ … Problem pa nastane takrat, ko ni ekonomike. Potem nastane več zadreg. Manjkajo mehanizmi, da te stvari substituiramo. Govorim o bolj kompleksnem ravnanju z odpadki.
Izzvala bom predstavnika vlade. Omenili ste, da bo to kompleksen proces. Potrebno bo imeti dobro skupino ljudi, ki bo sodelovala. Ali se je na nivoju vlade, države ta skupina že koncipirala, vzpostavila ali že razpravlja v teh temah. Kje smo, ali smo zaenkrat še na strateških dokumentih, načrtih ali že imamo kaj vizije naprej, se že kaj dogaja?
Matevž Frangež: Če se vrnem k razpravi dr. Vuka, se v celoti strinjam. Imamo opravka z dvema velikanskima družbenima potrebama. Spremeniti moramo družbeno realnost. Spremembe odpirajo celo vrsto priložnosti. Če bomo vsi, ne samo industrija, tudi vlada in politika, znanost in širše družbeno okolje, skupnost, civilna družba razumeli, da absolutno ni mogoče vzdrževati sedanjega stanja, ampak da je tisto, kar nas pelje naprej, sprememba, bo do sprememb prišlo. Zato sem prej omenil kulturo sprememb.
Tudi znotraj vlade imamo celo vrsto situacij. Nivoji komuniciranja so zelo različni. Tisto, kar ves čas manjka, je, da nismo domislili, kaj pravzaprav želimo. Nesporno je, da hočemo zeleni prehod, ker je dober za nas in za prihodnje generacije. Ampak znotraj tega moramo identificirati priložnosti.
Mag. Tanja Bolte: Se strinjam s tem, strinjam pa se tudi, da potrebujemo nekega vodjo.
Kaj vas najbolj ovira pri tem, da ključnih korakov ne naredite? Ali so to nasprotujoča si mnenja, nasprotujoči interesi ali je ta kultura sprememb. Kaj bo naredilo ministrstvo in kaj vsaj izmed nas. Ali bo kultura sprememb pomagala pospeševati zadeve. Meni se zdi leto 2030 pojutrišnjem. Dr. Vuk, kakšno je vaše stališče?
Dr. Tomaž Vuk: Cementarna spada med sektorje, ki jih je najtežje pripeljati do ogljične nevtralnosti. 2/3 naših emisij izhaja iz surovine in jih ne moremo rešiti, da bi zgolj proizvajali cement z elektriko. Moramo gledati, kaj bomo naredili z emisijami. Če se primerjamo s tujimi glavnimi konstrukcijskimi materiali, je z betonom in cementom glede energetske učinkovitosti več prednosti – izrazito se je prešlo iz jeklenih na betonske konstrukcije. Ker je vložek energije v jeklu toliko višji in so morali jeklarji cene bolj dvigniti, kot smo jih mi oz. kot je cena betona. Če želimo prehod, moramo usvojiti način, da CO₂ ujamemo in skladiščimo. To bo verjetno neka začasna rešitev. V naslednji fazi bo potrebno to kot surovino uporabiti in preiti v krožno gospodarstvo. Tako kot v naravi. Potrebujemo infrastrukturo, kamor bomo to odložili. Treba je postaviti logistične poti, torej moramo podvojiti logistiko. Srečevali se bomo s čezmejnim transportom CO₂, kar bo treba zakonodajno urediti. Porabili bomo dvakrat več energije, kot jo uporabimo sedaj. V tem trenutku bi nas to stalo dvakrat več, kot je cena CO₂ na trgih.
Če rečemo, da je vse to rešeno, da nekdo postavi infrastrukturo in skladiščenje in da je naš problem samo postaviti to napravo in zagotoviti energijo, gre za tri leta načrtovanja, eno do dve leti iskanja dovoljenj, nato opremo naročimo in čakamo dve do tri leta. Potem potrebujemo še dve leti za izgradnjo sistema. Potrebujemo 10 let, če gre vse optimalno.
Antonija Božič Cerar: V zeleni transformaciji vidim zelo veliko priložnosti. Preko energetsko intenzivne industrije sem se začela poglabljati v spremembe. Vidim, da gre za zelo zelo veliko priložnost in upam, da bo Slovenija našla svoj prostor. Proizvodnja materialov ne more biti drugačna kot energetsko intenzivna, ker so takšne naravne zakonitosti.
Matevž Frangež: V vsakem primeru potrebujemo izdelke, ki bodo vzdrževali obstoječ ali nov način življenja. Verjamem, da bodo v perspektivi radikalno drugačni izdelki. Danes je naša okoljska zavest bistveno večja, kot je bila še nekaj let nazaj, pa čeprav se kaže v tem, da ne uporabljamo več plastičnih vrečk. Cela vrsta majhnih trajnostnih ravnanj je danes del naših življenj – ločevanje odpadkov, izogibanje plastenkam itd. V vsakem primeru pa industrija ostaja. Verjamem, da ni industrije, ki ne bi bila močno podvržena spremembam v naslednjih letih. Ključ je v tem, da začnemo v industrijah resno razmišljati, se povezovati po obstoječih verigah, horizontalno in vertikalno. Se kdo vpraša, kaj je z znanji, ki jih imamo, s procesi, ki jih obvladamo, z našo inženirsko logiko?
Vendar vsaka sprememba v industriji zahteva svoj čas, svoja dovoljenja, svoje ponovno nove kadre. Kje smo spet tukaj. Tukaj imamo hude težave. Odpadkarska industrija, branžna industrija, pridobivanje dovoljenj poteka počasi, se zapleta, prostorske umestitve v prostor so izjemno naporne. Veliki izzivi so pred nami. Kaj se tukaj da storiti?
Matevž Frangež: Digitalizacija se da spremeniti. Imamo e-prostor, ta prostorska zbirka je ena najboljših na svetu. Zdaj dodajajo nove vsebine – e-narava, e-voda, e-biodiverziteta in ostale vhodne podatke. Če imamo kakovostne podatke, lahko naredimo e-vmesnik, da bomo s pritiskom tipke na tipkovnico dobili osnutek okoljevarstvenega dovoljenja ali gradbenega dovoljenja. V digitalizaciji je velikanska priložnost, da skrajšamo postopke.
Mag. Tanja Bolte: Proces digitalizacije je potekal na agenciji za okolje dve leti nazaj. Iz podnebnega sklada je šlo ogromno denarja, a na koncu nismo dobili digitalizirane odločbe, kakršne smo želeli. Dobili pa smo kar nekaj podatkov, ker so jih uspeli iz dovoljenj v papirnati obliki prepisati v bazo. Zdaj želimo informatizirati vlogo, da bo vlagatelj dal vlogo preko informacijskega sistema. Iščemo načine, na kakšen način bi pohitrili postopke in mislim, da bo digitalizacija k temu tudi pripomogla. To je projekt, ki ga peljemo do leta 2026 tako na postopkih predhodnih presoj kot tudi na integralnih dovoljenjih. Zdaj imamo na ministrstvu 2.000 vlog. Večina je takšnih, ki potrebujejo veliko dopolnitev, ker niso formalno popolne, tudi strokovne ne. Pa tudi upravljavci sami zaradi vseh sprememb zakonodaje, izhodiščnih poročil, nimamo strokovnih sodelavcev na drugih inštitucijah, ki bi bili sposobni tako hitro pripraviti vsa poročila. Zato se zadeve zamikajo za eno leto. Tudi z izobraževanji, ki jih pripravljamo z GZS, lahko pomagajo, da se postopki pohitrijo.
Jure Fišer: V Sloveniji imamo problem, ker vse stvari vzamemo resno. Ko pride postopek, si otežimo življenje do konca. Naša okoljska dovoljenja so takšna, da so opisana specifično, da si sami sebi ves čas dejansko dajemo »štrik« za vrat. Morali bi se vsebinsko pogovoriti in si stvari olajšati.
Mag. Tanja Bolte: Zakaj so na koncu dovoljenja dolga sto strani? Do tega so nas pripeljala sodišča in njihova sodna praksa, druga stvar so inšpekcije ali pa vsi mi kot družba. Če nimamo vsega napisanega, očitno ne znamo delovati. Na podlagi dovoljenja pride inšpekcija do upravljavca in ga samo na podlagi dovoljenja preverja. Ne na podlagi zakonodaje.
Dr. Tomaž Vuk: Na nekaterih točkah smo izrazito slabi. In vse te točke se tičejo zaupanja. Zaupanja do sosedov, tujcev, inštitucij, vlade. Potem imamo prenormiranost, ker zdravimo zaupanje z več zakoni, z več pravili. Ko enkrat narediš zelo kompleksen sistem pravil, noben več ne razume, kaj zares velja. Potem je logično, da ne zaupamo ničemur več. Tudi sodna praksa kaže, da potrebujemo 10 let za rešitev situacije. Izrazito slabi smo po samomorilnosti, po krvnem tlaku in čiru na želodcu. Se lahko samo vprašamo, zakaj? Mi smo si sposobni tako zagreniti življenje, da na koncu ne moremo več tega prenašati. Digitalizacijo je potrebno izkoristiti tudi zato, da naredimo radikalno čiščenje tega, kaj v družbi mislimo, da je pomembno, kaj počnemo in kaj ne bomo več počeli, ker nas čakajo drugi izzivi.
Koliko se slovensko gospodarstvo že obrača na GZS v zvezi z vprašanjem zelenega prehoda?
Antonija Božič Cerar: V prvih vrstah cementna industrija, industrija jekla, aluminija, kemija. Kemija zdaj dela pregled po navodilih evropskega združenja CEFIK. Tako da bo pregled slovenske industrije vključen v širši pregled evropske industrije. Od CEFIK-a smo dobili navodila, kjer gledamo na to, kakšna infrastruktura je, kakšen je dostop do energentov, kaj načrtujejo podjetja, kaj sedaj uporabljajo, kakšno tehnologijo vidijo v prihodnosti. CEFIK je poudaril, da zeleni prehod temelji na krožnem gospodarstvu. Kemija že vidi priliko v zajemanju CO₂. Skupaj z vodikom so to gradniki novih kemikalij, elektrifikacije proizvodnje, elektrifikacije proizvodnje toplote. Seveda pa gre za elektriko iz nizkoogljičnih virov. Nas zelo skrbi program NEPN, ker se bojimo, da so podcenjene potrebe po energetiki. Če pogledamo svetovne ocene – vsi načrtujejo, da bodo potrebovali od 3 do 4 krat več elektrike kot do sedaj.
Še nihče pa ne razmišlja, da bo moral svojo proizvodnjo umakniti iz Slovenije, oz. da bo moral ukiniti svoj proizvodni program?
Antonija Božič Cerar: Težko odgovorim. Vsi upamo, da bo šlo naprej. Vemo pa, da se čas izteka in bo potrebno premike enostavno narediti. Tudi zeleni dogovor pravi, da bo premike najprej naredila energetsko intenzivna industrija, ker jih mora. Če bo to naredila, bo potegnila za seboj ves svoj ekosistem storitev, proizvodov, ki jih potrebuje za delovanje. Rabimo pa podporo, ali bomo imeli dovolj virov energije, predvsem elektrike iz nizkoogljičnih virov, kakšna bo infrastruktura, kje bomo dobili kadre.
