Zajeten nabor podatkov in usmeritev, skrbi ekološki odtis – EOL št. 166

J.V.

Poročila o okolju v R Sloveniji 2021 vlada še ni obravnavala, saj bo po javni razpravi dopolnjen še z uvodom, povzetkom in zaključkom. Gradivo zdaj obsega 418 strani in zajema 27 problemskih področij. Pristop k predstavitvi vseh tem, ki so jih sestavljavci Poročila izbrali za okoljski posnetek države, je enak: v uvodu je pojasnjen širši pogled na tematiko, ponekod s primerjavami v EU, a ne povsod, nato je pregled stanja in trendov, na koncu poglavja so priporočila z napovedanimi spremembami posameznih operativnih dokumentov ali s splošnimi usmeritvami. Pri nekaterih okoljskih temah je kot izhodiščni dokument za analizo stanja izpostavljen Evropski zeleni dogovor.

V kazalu bi bilo dobrodošlo tudi poglavje o organiziranosti države za uresničevanje okoljskih ciljev, saj bo brez medsektorskega usklajevanja, upravljanja in izvajanja težko doseči cilje NEPN, razogljičenost družbe in učinkovitejše ravnanje z viri in odpadki. Če se v sečišče vseh usmeritev trajnostnega razvoja do leta 2030 postavi le to troje.

Poročilo o okolju je seveda nabor bolj ko ne že znanih ugotovitev, ocen in podatkov o tem, kako so in niso čiste vode, kaj je z zrakom, kako z izpusti itd. Vendar je vrednost poročila predvsem v tem, da na enem mestu identificira, koliko in kako, ali pa ne, Slovenija ostaja zelena država. Kazalci okolja se lahko različno interpretirajo in nekatere naravne danosti Slovenijo še vedno uvrščajo med države, ki slovijo kot zelena globalna destinacija. Vendar je nekaj ocen ali ugotovitev v poročilu zelo sporočilnih, morajo skrbeti vse odločevalce in vsakega državljana. Ena med njimi je naslednja (iz poglavja o ekološkem odtisu): »Vrednost indeksa človekovega razvoja, HDI, je leta 2019 znašala 0,917, kar Slovenijo uvršča na 22. mesto med 189 državami. Višji je HDI v neki državi, več biokapacitete bo ta država trošila in večji bo njen ekološki odtis. Primerjava HDI in ekološkega odtisa kaže, da Slovenija ni na poti uresničevanja ciljev trajnostnega razvoja, saj so pritiski na okolje zaradi prekomerne potrošnje višji od obnovitvene sposobnosti narave oziroma biokapacitete, ki jo imamo na voljo.«

Podatki za ekološki odtis Slovenije so znani in vznemirljivi. Vsako leto je slabše. Za naš slog življenja bi potrebovali tri Slovenije. Kako torej doseči tisto, kar je zapisano v Strategiji razvoja Slovenije in Nacionalnem programu varstva okolja do leta 2030, in sicer da bi zmanjšali ekološki odtis na prebivalca za najmanj 20 %. Ve se, da so glavni izzivi v prometu (osebni prevoz) in pri porabi energentov v bivališčih, pomemben delež predstavlja ogljični odtis storitev. Napisanih scenarijev, kakšna naj bo ogljična prihodnost Slovenije, življenje ne posluša. Operativni pristop in večje medsektorsko sodelovanje na poti do ciljev 2030 sta temelj za zajezitev rasti ekološkega odtisa. Med drugim pa tudi vključevanja ekološkega odtisa v finančne izračune planiranih velikih infrastrukturnih objektov. En podatek še posebej naslavlja vsakega državljana Slovenije. To, da se 86 % prevozov opravi z osebnimi avtomobili, 12 % z avtobusi in le 2 % z vlaki. Smo med tistimi v EU, ki najmanj uporabljajo potniški promet.

Ekološki odtis je eden izmed kazalcev za spremljanje stanja, kolikšna je raba naravnih virov. Prav ravnanje z viri in odpadki obširno analizira 7. poglavje. V EU nastane letno 2,5 milijarde ton odpadkov. V Sloveniji nekaj več kot 8 milijonov ton. In tudi količine odpadkov se povečujejo. Samo od leta 2017 do 2019 za 36 %, resda predvsem zaradi gradbenih odpadkov. Uvajanje krožnega gospodarstva naj bi streznilo odgovornost do virov, čeprav podjetja že zdaj doživljajo poslovne strese zaradi slabe učinkovitosti rabe virov, zaradi pomanjkanja nekaterih surovin in komponent in ker jih stiskajo prevelike količine primarnih virov.

Snovna produktivnost, ne le produktivnost, je že leta izziv za slovensko gospodarstvo. Poročilo poobjavlja podatek, da Slovenija po snovni produktivnosti zaostaja za poprečjem EU. To pomeni, da na enako količino uporabljene snovi ustvari manj BDP. Modeli krožnega poslovanja so neizogibni. Svetovna tekma za vire Slovenije ne bo obšla. Zato ni mogoče spregledati, da se je delež zbranih komunalnih odpadkov v Sloveniji od leta 2010 (22,4 %) povečal v letu 2019 na 72,8 %. Povečujeta se ponovna uporaba in recikliranje. V letu 2019 sta znašala 59,2 %, čeprav nekateri poznavalci dvomijo o tej številki zaradi pomanjkljivosti pri poročanju.

Po mnenju sestavljavcev Poročila o okolju bi morali tako na ravni EU kot v Sloveniji izboljšati ravnanje z odpadki in ga spremeniti v ravnanje z materiali. Napovedana je novelacija Programa ravnanja z odpadki in Programa preprečevanja odpadkov RS. Ne glede na to pa v tem poglavju manjkajo vsaj še napovedi, kako se namerava urediti termična obdelava odpadkov, kaj lahko prinaša proizvajalčeva razširjena odgovornost in kaj pomeni gibanje Zero waste v občinah. Tudi velika težava upravljavcev čistilnih naprav, kaj s komunalnim blatom, bi si zaslužila informativni oris s predvidenimi rešitvami.

Blaženje podnebnih sprememb Poročilo analizira predvsem z vidika energetike in njene odgovornosti za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov. Raba končne energije na prebivalca Slovenije je bila višja od povprečja EU za 7 %. To je podatek za leto 2019 in dodatno osvetljuje programe za učinkovito rabo energije ter pričakovanja o manjši rabi energije v gospodinjstvih, čeprav osveščenost narašča. Zelo se povečuje raba energije v prometu. Ni pa presenetljiv podatek, da so se izpusti toplogrednih plinov iz prometa v obdobju 1986–2019 skoraj potrojili. Glavni krivec je cestni promet.

Podjetjem bo v Poročilu aktualno poglavje Prehod v nizkoogljično krožno gospodarstvo. Zaokrožena ocena pravi takole: Najpogostejša praksa krožnega gospodarstva je recikliranje, sledijo pa varčevanje z energijo, materiali in voda. Le tretjina podjetij izvaja prakse, usmerjene k oblikovanju okolju prijaznih izdelkov, le 13 % podjetij pa uporablja obnovljive vire energije.