Na 3. Zelenem forumu Zelene Slovenije so govorili:
mag. Vanesa Čanji, Fit media d.o.o., Zelena Slovenija
mag. Mateja Vraničar, Ministrstvo za finance
mag. Tanja Strniša, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano
Jure Fišer, predsednik Sekcije zbiralcev in predelovalcev kovinskih in nekovinskih odpadkov pri GZS
dr. Peter Verlič, Slovenske železnice
dr. Bruno Dujič, CBD gradbeno in poslovno projektiranje
Igor Milavec, Združenje lesne in pohištvene industrije GZS
Marjana Dermelj, Služba Vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko
dr. Bogomir Kovač, Ekonomska fakulteta Ljubljana
Oba prejšnja foruma sta postavila pred ogledalo aktualne teme: trajnostni razvoj, krožno gospodarstvo, zelena rast. Ne na splošni, teoretski ravni in s pogretimi analizami, marveč zlasti s primeri dobre prakse in s fokusom na področja, kjer Slovenija razpolaga z naravnim kapitalom in konkurenčnimi prednostmi. Dodana vrednost Zelenega foruma je v njegovi povezovalnosti. V pripravo vsebine povabimo državno raven, gospodarstvo, stroko, združenja, občine, civilno iniciativo, torej deležnike, ki se morajo povezati za usklajene in sinergične poti do implementacije zelene rasti. Za letošnjo vsebino sta z državne ravni pokazali zlasti veliko pripravljenost za kreativno sodelovanje Ministrstvo za okolje in prostor in Ministrstvo za finance.
Najbrž to ni bilo naključje. Prvi motiv za program 3. Zelenega foruma je bila namreč ena izmed zavez v koalicijski pogodbi aktualne vlade, da se bo lotila zelene davčne reforme in s tem okoljskih davkov. A že ko smo sestavljali programski svet 3. Zelenega foruma, je bilo jasno, da je lahko zelena proračunska reforma, vključno s spremembami v davčni politiki, le del celovite razvojne reforme države, ki mora temeljiti na skupni zeleni razvojni viziji in strategiji. Vendar to ne pomeni, da je potrebno čakati na napovedano novo razvojno strategijo državo. Le zakaj? Ali ni že dovolj analiz? Ali ne ugotavljamo že nekaj let, kako bi lahko Slovenija drugače izkoristila svoj naravni kapital, zlasti les in vode, pa energetiko, turizem, inovativno zeleno industrijo in še kaj, če bi se le znala drugače organizirati, povezati, uskladiti in operativno, projektno pristopiti k izvedbi naložb, ključnih za zeleno gospodarsko rast in za nova delovna mesta.
Poleg tega smo v finančni perspektivi 2014 – 2020. Ve se, na kaj lahko računa Slovenija. Pred sprejemom je Strategija pametne specializacije. Znan je nacionalni reformni program 2015 – 2016. Napisana je prometna strategija. Tudi to, kaj naj bo v prednosti Energetskega koncepta, ne bi smelo biti uganka. Torej? Ali res potrebujemo načelne, splošne razprave o zeleni rasti in zelenih delovnih mestih? MOP pripravlja tudi dovolj konkretno gradivo v prehodu v zeleno gospodarstvo. Sprejeta je usmeritev, kako upravljati z Naturo 2000. Torej, le kaj čakati in mencati?
Če kdaj, je zdaj pravi trenutek za fokusiranje na glavne projekte pod streho zelene razvojne prenove Slovenije in za operativni dogovor, kako povezati v državi vse, zlasti gospodarstvo in znanje, ki hočejo spremembe. Pripravljenost je. A ta bo manjša, če se bodo dvignile zapornice za birokratske in administrativne ovire in če se bo odprl prostor za tiste, ki z nalivom političnih floskul o zelenem razvoju želijo žeti slavo v javnosti.
V vabilu na 3. Zeleni forum smo zapisali nekaj bistvenih vprašanj. Za razmislek.
- Kako pristopiti k zeleni proračunski in davčni reformi, ki mora biti del nove razvojne paradigme države (zelena strukturna preobrazba gospodarstva)?
- Kateri (ne)trajnosti okoljski davki in subvencije zahtevajo kritično analizo in spremembe?
- S katerimi reformnimi ukrepi spodbuditi gospodarske družbe za zelene priložnosti na trgu in za zmanjšanje pritiska na okolje?
- Katere gospodarske panoge, tudi upoštevaje Operativni program zmanjšanja emisij toplogrednih emisij v obdobju 2014 – 2020, bodo v središču zelene razvojne reforme? Kako doseči premike v energetiki, pri izvajanju programa URE, v razvoju železniškega prometa, pri upravljanju snovnih tokov (reciklažna panoga) in pri naložbah v prednostne projekte v finančni perspektivi 2014 – 2020?
- Kako zagotoviti, da bo zelena proračunska in davčna reforma prenesla davčna bremena z dela na porabo naravnih virov in kako pri tem upoštevati koncept trajnostnega razvoja gospodarstva (strategija za zeleno rast je vzajemna krepitev elementov okoljske in ekonomske politike)?
- Katere kazalnike zelene rasti Slovenije bi morala upoštevati razvojna reforma?
- Zakaj je lahko zelena javnofinančna priložnost za razvojni preboj Slovenije?
V povzetku objavljamo prispevke razpravljavcev na 3. Zelenem forumu. Pri izboru tem in panog smo upoštevali potenciale Slovenije.
Spodbujamo filozofijo šampionstva za zeleni razvoj Slovenije
mag. Vanesa Čanji, Fit media d.o.o., Zelena Slovenija
Zeleni forum spodbuja k razmišljanju, kako pristopiti k zeleni proračunski reformi, ki mora biti del nove razvojne paradigme države in zelene strukturne preobrazbe gospodarstva. Prepričani smo, da Zelena proračunska reforma ne sme biti sama sebi namen, ampak mora biti naslonjena na novi razvojni paradigmi države. Mora biti vzvod srednjeročne zelene strukturne preobrazbe slovenskega gospodarstva.
Kaj naj vključuje zelena razvojna paradigma? Temeljiti mora na skupni razvojni viziji države in državljanov. Predstavljati mora integracijski element, ki povezuje državo z državljani zunaj aktualne politike, ki se hitro menjuje. Na ta način bi lahko bila dolgoročno vezivo in skupna usmeritev našega delovanja.
Pri zeleni razvojni reformi je ključno celostno upravljanje z naravnimi viri, razvoj mednarodno uspešnih zelenih podjetniških priložnosti, zelenih tehnologij, storitev in razvojno-raziskovalnih dejavnosti. Ključnega pomena je, da se ti sektorji ne drobijo, ampak da jih povezujemo v celostno zanko za uspešen nastop. Imamo že marsikatere nastavke, ki so mednarodno uspešni, a zaradi nepovezanosti nimajo tržnega rezultata ali dodane vrednosti. Ko se pogovarjamo s kolegi iz razvojno-raziskovalnih inštitucij, smo pogosto presenečeni, koliko znanja in določenih tehnoloških nastavkov je v Sloveniji, a se to znanje proda za prenizko ceno glede na to, koliko bi za to lahko iztržili, če bi znali stvari zapakirati v celoto, včasih se celo pospravi v predal in čaka na boljše čase. Potencial zelene razvojne reforme so delovna mesta, zelena rast tako države, kot lokalnih skupnosti in podjetij. V Sloveniji velja pospešiti regionalni razvoj, ki prispeva k rasti celotne države.
Zelena Slovenija za zeleni razvoj je blagovna znamka, ki jo je treba promovirati doma in v tujini. Ta blagovna znamka mora biti v prvi vrsti namenjena državljanom Slovenije, da se čutimo zavezani tej viziji kot individualne entitete, z vsem svojim življenjem in delovanjem. To ne pomeni le, da bomo vlagali le v zeleni turizem, ampak v zeleno dodano vrednost vseh nas.
V razpravi se najbrž ne bomo mogli izogniti nekaterim analizam in kritikam. Vemo pa, da je analiza lahko paraliza, zato predvsem spodbujamo konkretne predloge. Ključno pri tem je targetiranje. Če se gremo pretirano kompleksnost, pogosto ne naredimo niti tega, kar bi lahko. Zato se je včasih bolje osredotočiti na manj in z uspešno izvedenimi projekti dobiti zagon za več. Drugo, kar se nam zdi ključno, je ravnovesje med preveliko poenostavitvijo in neobvladljivo kompleksnostjo. Če bomo v enem kosu želeli »zeleneti« vse, ne bo prav velikih premikov. Po drugi strani pa se je treba izogniti poceni zelenemu marketingu, ki nima prave vsebine.
Naj navržem idejo o oblikovanju t. i. zmagovitih trojk. V zadnjih letih so trojke, ne govorim o košarkarskih, ampak o evropskih kriznih trojkah, dobile negativno konotacijo. Zakaj take trojke – majhne kompetentne time z jasnim mandatom in osebno odgovornostjo, ne bi imenovali za konkretne zelene prebojne projekte v Sloveniji? V skladu s filozofijo šampionstva bi ustvarjali teren za zelene zmage. Vsi ljudje, ne glede na stroko in profesionalni položaj, smo osebnosti, ki delujemo na motivacijsko gorivo. Če bi spodbujali motivacijo zelenega šampionstva z zelenimi trojkami, bi lahko bil zagon tudi medijskega diskurza, vizionarskih podvigov, primerov dobrih praks, ki so lahko zgled mlajšim generacijam. Sodelovanje je ključnega pomena, kajti vse preveč je kritik. Spodbujajmo filozofijo šampionstva Slovenije, kajti v marsičem smo že bili šampioni, smo in smo še lahko. Pomembna je gradnja sodelovanja. Zato je dogovorjeno, da programski odbor Zelenega foruma, ki je sestavljen iz predstavnikov gospodarstva, več ministrstev, Državnega zbora RS, stroke in civilne iniciative, ne preneha s svojim delovanjem po forumu, ampak sodeluje za nadaljnje korake s področja zelene davčne in proračunske reforme kot dela širše zelene razvojne reforme Slovenije.
Ni povezave in ni celovitega pregleda o sredstvih za okolje
mag. Mateja Vraničar, Ministrstvo za finance
V Sloveniji imamo veliko tako imenovanih okoljskih davkov, vprašanje pa je, kako je uporaba tako zbranih sredstev učinkovita. Imamo tri skupine zelenih dajatev: okoljske dajatve na podlagi zakona o varstvu okolja, kjer je najbolj izdatna dajatev na emisije CO2 (CO2 taksa). Vse ostale okoljske dajatve prinesejo v državni proračun ali v občinske proračune sorazmerno nizke prihodke, zaradi česar se postavlja vprašanje, ali je njihovo pobiranje sploh smiselno oziroma učinkovito. Zaradi nizke višine namreč te dajatve ne pripomorejo k spremembi obnašanja, po drugi strani pa povzročajo veliko administrativno breme.
Najizdatnejši vir pobranih prihodkov državnega proračuna iz okoljskih davkov so trošarine. Pri okoljskih dajatvah je prelom med letom 2011 in 2012, ko se je uvedla CO2 taksa tudi na pogonska goriva. Pri davku na motorna vozila je opaziti ključno spremembo po letu 2011 s spremembo obremenitve avtomobilov, ko smo obremenitev vezali na izpuste emisij CO2. V mednarodni primerjavi smo z okoljskimi davki visoko nad povprečjem tako evropskih držav kot tudi držav članic OECD predvsem na račun dokaj visoke obremenitve pogonskih goriv oziroma dokaj visokih trošarin.
Ozelenitev splošnih davkov
Posebne olajšave za okolju prijazno ravnanje lahko uvedemo skozi vsako davčno obliko. Vedeti pa moramo, da posebne olajšave lahko dosežejo svoj cilj in namen v pogojih visokih nominalnih davčnih stopenj. V razmerah, kjer želimo imeti splošno davčno breme sorazmerno nizko, davčne olajšave praviloma nimajo visokega učinka, visokega prihranka za tistega, ki se obnaša okolju odgovorno. Zato je potrebno najti pravo ravnotežje med splošno višino davčnih obremenitev in kompleksnostjo posebnih olajšav, ki jih v ta namen opredelimo. Poseben izziv nam na tem področju predstavlja namenskost okoljskih dajatev. Trenutno imamo deljeno sliko – nekatere dajatve so opredeljene kot namenski viri za točno določeno porabo, večina dajatev pa je integralnih dohodkov.
Subvencije med proračunskimi odhodki za področje varovanja okolja in učinkovitejšo rabo energije so bile do sedaj najmanj obravnavane in temu bo potrebno nameniti veliko pozornosti. Različna ministrstva zagotavljajo različne podpore tudi za ozelenitev gospodarstva, vendar vsako ministrstvo deluje zelo za sebe. Ni povezave in ni celovitega pregleda nad tem, kaj vse namenjamo za reševanje okoljskih problemov.
Učinkovitost in namenskost okoljskih davkov
Eden ključnih projektov vlade, omenjen tudi v koalicijski pogodbi, je zelena proračunska in davčna reforma. Letos na davčnem področju pripravljamo širši nabor ukrepov z dvema ključnima ciljema: zmanjšanje administrativnih ovir in povečanje konkurenčnosti slovenskega poslovnega okolja. V širši kontekst želimo postaviti tudi ukrepe, ki bi jih bilo potrebno narediti na področju zelene davčne reforme za del javnih dajatev. Tu je potreben pregled, kaj vse se namenja za okoljske projekte in kako učinkoviteje porabiti ta sredstva.
Ključni cilji ekonomske politike, ki smo si jih zadali v obdobju 2015-2016, so povezani z nadaljevanjem postopne javno finančne konsolidacije, kar pomeni, da nimamo prostora za pogovor o splošnem zniževanju davčnih obremenitev. Imamo pa možnosti, da se pogovarjamo, ali lahko s prestrukturiranjem davčnega bremena naredimo slovensko poslovno okolje bolj konkurenčno in bolj zeleno.
Zelo natančno bo potrebno poiskati učinkovitost in namenskost okoljskih davkov predvsem glede vpliva na konkurenčnost. Okoljski davki namreč povečujejo stroške poslovanja. Naš cilj mora biti, da z okoljskimi davki poberemo vedno manj, ne vedno več, ker bomo na ta način dosegli okoljske cilje.
Na področju odhodkov je ključno zagotoviti pregled, katere odhodke posamezna ministrstva zagotavljajo, ali so optimalno načrtovana idr. V kontekstu celovitega načrta ukrepov na davčnem področju za letošnje leto načrtujemo tudi zeleno proračunsko reformo, vendar predvidevamo, da bomo potrebovali nekaj več časa, da dobro premislimo in uskladimo različne interese. Pri tem je potrebno upoštevati tudi specifike slovenskega gospodarskega prostora, kjer velik delež predstavljajo energetsko intenzivne panoge.
Zavedamo se številnih izzivov, nimamo pa v tem trenutku še odgovorov na te izzive. Želimo si poiskati ravnotežje, ki bo zagotovilo širši konsenz predlaganih ukrepov, zaradi tega je nujno iskanje rešitev v sodelovanju z vsemi akterji, tako znotraj vlade, kot tudi z gospodarstvom, zagovorniki okolja in drugo zainteresirano javnostjo. To je največji izziv, ki nas čaka.
| 2008 | 2009 | 2010 | 2011 | 2012 | 2013 | 2014 | |
| Okoljske dajatve | 42 | 37 | 37 | 36 | 62 | 112 | 111 |
| Dajatve na rabo naravnih virov | 23 | 22 | 23 | 25 | 26 | 29 | 29 |
| Trošarine | 802 | 969 | 957 | 944 | 1.020 | 968 | 969 |
| Davek na motorna vozila | 71 | 41 | 40 | 38 | 35 | 29 | 27 |
| Dajatve na področju prometa | 105 | 105 | 105 | 106 | 108 | 134 | 143 |
| Skupaj | 1.043 | 1.174 | 1.162 | 1.149 | 1.250 | 1.273 | 1.280 |
Ključno je, kako ohraniti naravni kapital
mag. Tanja Bogataj
Zakaj zeleno gospodarstvo? Zeleno gospodarstvo je v prihodnje edino možno, če želimo ohraniti naravne vire ter trajnostno dosegati razvoj in obstoj. Ko govorimo o zelenem gospodarstvu, je potrebna intenzivnost, pripravljenost vseh deležnikov, da naredimo nekaj konkretnega. Z vidika ministrstva za okolje in prostor (MOP) je ključno vprašanje, kako ohraniti naravni kapital, kako ga okrepiti in kako ga ustrezno povezati. Varstvo okolja je treba integrirati v celoten sistem, povezati politike in konkretne ukrepe.
Če želimo narediti učinkovit model prehoda na zeleno gospodarstvo, je ključno sodelovanje in povezanost aktivnosti na različnih nivojih različnih deležnikov. Tu je zakonodaja samo eden od inštrumentov. Osnovni faktor zelenega gospodarstva so ekoinovacije, ki so priložnost in možnost za razvoj. Drugo področje je kroženje znanja o zelenih rešitvah in njihova nadgradnja. Fiskalne reforme so orodje politik za sistem postavljanja cen. Ključno je, da postopoma ukinjamo okolju škodljive subvencije in odpiramo dostop do finančnih virov za vlaganja v zeleno gospodarstvo.
V MOP-u pripravljamo okvirni program prehoda v zeleno gospodarstvo. Program je zamišljen kot okvir za vse, ki v Sloveniji delujemo na različnih nivojih, v različnih vlogah. Omogoča nadgradnjo našega delovanja in predvideva, da z aktivnostmi začnemo že letos in ne čakamo na strategijo razvoja Slovenije. S tem sprožamo procese sprememb v načinu delovanja, sodelovanja in v upravljanju z viri. Ne govorimo več o tem, kaj je dovoljeno in kaj ni, hkrati pa program prehoda v zeleno gospodarstvo odpira daljšo perspektivo. Imel bo merljive cilje, kar bo omogočalo nadgradnjo. Naš namen je, da je dialog strukturiran, aktiven, kontinuiran, ter da se vzpostavi partnerstvo med deležniki. Ključno je, da povežemo že obstoječe dejavnosti in jih nadgradimo, da so investicije usmerjene, ter da razvijamo nova znanja in veščine.
Predstavljeni bodo ključni sklopi aktivnosti, kjer je pomembno trajnostno upravljanje z viri, podpora podjetjem za zeleno gospodarstvo in ustvarjanje novih delovnih mest. Spodbujali bomo povpraševanja po zelenih izdelkih/storitvah in zeleno javno naročanje. Prehod v zeleno gospodarstvo bodo spodbudili tudi zelena proračunska reforma, izobraževanje in tehnološke inovacije za zeleno rast. Nikakor ne bomo spregledali trajnostnega urbanega razvoja oz. pametnih rešitev za zeleni razvoj mest, zelenih praks v kmetijstvu in gozdarstvu. Želimo, da se javni sektor prepozna kot nekdo, ki lahko v tem kontekstu pokaže dober zgled.
Okolje je neločljiv element ukrepov PRP
mag. Tanja Strniša, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano
Skupna kmetijska politika EU podpira kmetijstvo, ki omogoča prehransko varnost ter spodbuja trajnosten in uravnotežen razvoj vseh evropskih podeželskih območij. Države članice imamo zelo malo manevra za nacionalne ukrepe, saj so vsi ukrepi oblikovani na evropski ravni. Pravi izziv je, kako izvajati enake ukrepe za vso Evropo. Že v Sloveniji se namreč pojavlja težava pri izvajanju ukrepov, ker ima vsaka regija specifične probleme in različne vrste kmetijskih dejavnosti. Kar devet ciljev skupne kmetijske politike zasledujejo program razvoja podeželja, trije so še posebej vezani na okolje. To so podpora prehodu na gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika v vseh sektorjih, spodbujanje prilagajanja podnebnim spremembam ter preprečevanja in obvladovanja tveganj, ohranjanje in varstvo okolja ter spodbujanje učinkovite rabe virov.
Za implementacijo skupne kmetijske politike smo sprejeli tri vsebinska področja: novo ureditev neposrednih plačil, skupno ureditev trga in razvoj podeželja, ki je najpomembnejše področje. Pri neposrednih plačilih je novost ekologizacija oziroma ozelenitev, do katerih so upravičeni vsi kmetje, ki v skladu s standardi spoštujejo in izvajajo nekatere kmetijske prakse, ki ugodno vplivajo na podnebje in okolje. Med temi so tri osnovne prakse, in sicer ohranjanje trajnih travišč, diverzifikacija pridelkov in ohranjanje »območja ekološkega pomena«. Za to je namenjenih 30 % nacionalne ovojnice oziroma 41.396.100 evrov v letu 2015. Če kmetje tega ne izvajajo, ne dobijo ekološkega plačila oziroma so opozorjeni in se zahteva vzpostavitev teh ukrepov.
V Programu razvoja podeželja (PRP) 2014-2020 so podnebne spremembe, skrb za okolje in inovacije neločljiv element vseh ukrepov. Za PRP 2014-2020 je namenjenih 1.107.279.000 evra. Za krepitev konkurenčnosti bo namenjenih dobrih 20 % sredstev, za tržno povezovanje dobrih 9 %, za naravne vire skoraj 52 %, za diverzifikacijo pa več kot 15 %. V sedem letnem obdobju imamo 230 milijonov evrov za kmetijsko-okoljsko podnebni ukrep, 60 milijonov evrov za ekološko kmetijstvo, 268 milijonov pa za pridelovanje na območjih s težjimi kmetovalnimi pogoji.
Slovensko kmetijstvo nikoli ne bo stroškovno konkurenčno velikim kmetijskim sistemom zahodne in severne Evrope. Kot kmetijstvo, ki je naravi prijazno in zagotavlja za potrošnika bolj kakovostno hrano, pa menim, da lahko uspemo.
Postopna pot do ukinitve okolju škodljivih subvencij
Vida Ogorelec, Umanotera
Razmerje med prihodki in odhodki državnega proračuna je v zadnjih letih neustrezno, primanjkljaj je velik. Rebalans proračuna za letošnje leto kaže primanjkljaj v višini 1.385 milijonov evrov. To stanje je motivator določenih sprememb. Zelena proračunska reforma je eden ključnih inštrumentov, ki jih ima država v roki za zeleni razvojni preboj. Po našem predlogu so okvir za zeleno proračunsko reformo štiri strategije, ki so razdeljene po prihodkovni in odhodkovni strani in opozarjajo na kvaliteto (kako to doseči) in kvantiteto (količina).
Prva strategija: porabiti manj
Zavzemamo se, da se okolju škodljive subvencije postopno ukinjajo. To je tudi zaveza EU. Do leta 2020 naj bi države članice ukinile vse okolju škodljive subvencije. Pred dvema letoma smo na Umanoteri pripravili precej podrobno analizo, ki je pokazala, da so okolju škodljive subvencije v letu 2011 presegle pol milijarde evrov na letni ravni. Definicija subvencije, ki smo jo pri tem upoštevali, vključuje tako eksplicitne subvencije (neposredna finančna pomoč, davčne olajšave), kot tudi implicitne subvencije.
Katere subvencije so okolju škodljive? Na trgu proizvajalci težijo k temu, da njihovi interni stroški ne upoštevajo določenega segmenta stroškov, ki nastajajo zaradi njihovih proizvodov, dejavnosti v družbi, t. i. eksterni stroški, ki jih pokrivamo v družbi. Da bi to premostili, bi ga lahko v duhu načela “onesnaževalec plača” plačal končni potrošnik, kar bi prispevalo k njegovim odločitvam in izboru na trgu. To razliko naj bi potem pokril t. i. Pigoujev davek. O kakšnih razlikah in o kako visokih eksternih stroških govorimo? V Sloveniji je ocena okoljske agencije za leto 2010, da so eksterni stroški transporta do 3 milijarde evrov in proizvodnja električne energije do približno 1 milijarde evrov, ki niso upoštevani v cenah teh storitev.
Ena največjih subvencij, ki smo jo zaznali v študiji, je subvencioniranje povračila potnih stroškov za uslužbence in vračilo potnih stroškov javnim uslužbencem v letu 2013, ki je znašalo 137,7 milijona evrov. Zakaj je to okolju škodljiva subvencija? To so sredstva, ki ne spodbujajo ljudi, da bi uporabljali okolju prijaznejša prevozna sredstva niti da bi živeli bližje svojega delovnega mesta oziroma delali bližje svojega bivalnega okolja. Predlog: uvedba letne delavske vozovnice po okvirni ceni 400 evrov ali shema, kjer je v celoti subvencioniran javni prevoz.
Drugo področje se nanaša na nižjo stopnjo ddv za fitofarmacevtska sredstva – 8,5 % namesto 20 %. V letu 2011 je Slovenija subvencionirala uporabo kemičnih gnojil in metod zatiranja škodljivcev z 9,5 milijona evrov. Hkrati podpira integrirano in ekološko kmetovanje, ki spodbuja uporabo naravnih gnojil in metod
