| Lokalna pridelava hrane | | Tanja Pangerl | |
| No, kaj je Lušt, to veste. Je pa res, da ni vsak paradižnik pravi paradižnik. Tako bi lahko danes velikokrat slišali pripombe ljubiteljev paradižnika, ki še poznajo pravi okus te težko pogrešljive zelenjave oziroma sadeža. Da je paradižnik hranilnega, polnega in dobrega okusa še mogoče pridelovati v večjih količinah, dokazuje znano podjetje Paradajz d.o.o. Na slovenskem trgu se je uveljavil z Luštom. Kot pravi direktor Martin Žigo, je njihova prednost kakovost lokalne pridelave, dnevno obiranje zrelih plodov ter njihova sprotna in vsakodnevna dostava na trgovske police. Prednost dajejo kakovosti vzgojene sorte paradižnika, ne toliko količini. Z digitalizacijo so poskrbeli, da lahko ob vsakem trenutku preverijo, kdaj in kje je bil paradižnik obran. Da pa le ni vse tako rožnato, omeni nenehna digitalizirana poročanja, ki jih, kot pravi Martin Žigo, pošiljajo na več različnih mest in dajejo občutek, kot da smo se vrnili v kameno dobo. Skupaj s slovenskim podjetjem Kronoterm so razvili največjo toplotno črpalko, ki jo uspešno uporabljajo za ogrevanje rastlinjakov. | |
Od leta 2012 v Renkovcih na 9 hektarih pridelujete paradižnik premium kakovosti, ki je med slovenskimi kupci dobil svoje privržence. Kakšno je povpraševanje v zadnjih petih letih, so kupci pripravljeni plačati več za lokalno pridelano hrano?
Naši zvesti kupci opazijo in nagradijo razliko med našim in uvoženim paradižnikom. K sreči je razlika res očitna, zato ni potrebno posebej opozarjati nanjo. Res je, da se občasno kateri paradižnik približa našemu ali pa se najde v našem zaboju kak drug paradižnik iz sosednjega zaboja, vendar je to prej izjema kot pravilo.
Kakšne količine proizvedete?
Pridelamo okoli 4.500 ton paradižnika letno. Količina se spreminja od leta do leta. Tudi zato, ker radi preizkušamo, kakšne nove posebne vrste, ki so manj rodne, vendar bolj okusne.
V preteklosti ste se srečevali s krajo paradižnika, kjer so kupci v trgovini kodo vašega paradižnika zamenjali z drugo, cenejšo kodo. Iskali ste rešitev.
Naredili smo nekaj kampanj, da bi se temu v čim večji meri izognili. Začeli smo predpakirati paradižnike, ki so se prej prodajali le v odprtih zabojih. Predpakiramo tudi druge posebne sorte, ki jih pridelujemo. Poskušali smo sugerirati, na kakšen način naj se prodaja paradižnik in kje naj se postavi naše pridelke, da bi se izognili težavam. Je pa res, da ne prihaja do zlorab le pri našem pridelku, ampak tudi pri drugih. Verjamem, da smo naredili vse, kar je v naši moči, da bi zmanjšali zlorabe. Velikokrat nas naši zvesti kupci opozorijo, da nekdo nekje v našem zabojčku prodaja drug paradižnik. To preverimo in ustrezno odreagiramo. Še najboljšo in pestro ponudbo imamo pri nas v lokalni trgovini, kjer je vsak dan na razpolago čez 15 vrst paradižnika v različnih pakiranjih. Poleg tega pa je možno v živo videti pokrit vrt, na katerem paradižnik raste, in spoznati ljudi, ki so pridelali paradižnik.
Za rast rabi paradižnik veliko vode. Za zalivanje uporabljate deževnico. Kako paradižnike oskrbujete z vodo v času sušnega obdobja oziroma kako upravljate s tveganji?
Deževnico shranjujemo v laguni velikosti 40.000 m³, kar zadostuje za polovico letnih potreb po namakanju paradižnikov. V povprečju letno pade na površine strehe okoli 90.000 m³padavin. Če so dobro razporejene, nimamo primanjkljaja deževnice. Kljub temu imamo pridobljeno vodno dovoljenje za namakanje. Pri tako zahtevni in obsežni pridelavi rastlin namreč ne gre ničesar prepuščati naključju. Voda za namakanje se uporablja iz plitvih vodonosnikov, ki niso primerni za pitje, za kmetijsko uporabo pa so več kot dobri. Uporaba te vode je možna le izjemoma in v zelo redkih primerih.
Izogibate se uporabi fitofarmacevtskih sredstev. Paradižnike oprašujejo čmrlji. Skrbi do okolja pa posvečate pozornost tudi z vidika embalaže in transporta. Kako imate vzpostavljeno dobaviteljsko verigo?
Vsekakor v prvi vrsti iščemo slovenske proizvajalce in dobavitelje, ki so prvič najbližji, drugič najhitreje dostopni in najpomembneje, ker podpiramo slovenska podjetja in njihove zaposlene. Dobro se zavedamo, da brez Slovencev tudi Luštna zgodba ne bi nikoli bila tako Luštna. Na vsakem koraku čim več vračamo nazaj v lokalno okolje. Zato je za nas v prvi vrsti pomembno poiskati domačega dobavitelja. Če tega ni, posegamo po bolj oddaljenih trgih.
Kako pa je s transportnimi potmi?
Kar se transporta paradižnikov tiče, seveda združujemo prevoze. Pri tem je najbolj pomembna sprotna in konstantna dobava, da vsak dan sproti sveže obran paradižnik pride do trgovin.
Pokrijete približno 25 % slovenskih potreb po paradižniku. Pri pridelavi ste usmerjeni h kakovosti in ne količini. V prihodnje se usmerjate tudi na gojenje drugih kultur in širitev trga čez mejo. Za katere kulture gre in kako uresničujete ta načrt?
V tujino bi radi širili koncept lokalno pridelane zelenjave. Ampak zaenkrat imamo še veliko načrtov v Sloveniji, tako da smo tujino odložili.
Kaj lahko pospeši in kaj ovira pridelavo lokalno pridelane hrane?
Vsekakor butična in lokalno pridelana hrana ne more tekmovati v cenovni politiki s hrano z borz s presežki hrane. V kolikor bi tekmovali z najnižjo ceno in najnižjo kakovostjo, bi hitro izgubili tekmo. Če tekmuješ z borzo, kjer je na tisoče pridelovalcev in med njimi vedno nekdo, ki iz tega ali drugega razloga prodaja pod ceno, potem se kalkulacija ne izide. Vsekakor je lokalno pridelana hrana že v osnovi najkakovostnejša. Še posebej zelenjava, kjer je svežina tudi vrlina, ker s kratkimi in hitrimi transportnimi potmi zadrži največ hranilnih snovi v pridelku. Zaradi hitre dostave obiramo polno zrele in okusne plodove, ki jim ni potrebno zoreti v skladiščih ali kamionih, ker dozorijo na rastlini. Kot doma na vrtu. Butično pa je že v osnovi naše celotno slovensko kmetijstvo. Razdrobljenost parcel, male površine, nedostopnost in neenakomerna poseljenost podeželja, nerazumno zapleteni in absolutno predolgi postopki pridobivanja dovoljenj. To ni le rak rana kmetijstva, ampak žal celotnega gospodarskega razvoja Slovenije.
Nenehno vlagate v razvoj, tudi v digitalizacijo. Računalniško spremljate in evidentirate pridelavo in nabiranje paradižnika. Kako digitalizacija pripomore k optimizaciji procesa pridelave in izboljšavam?
Celotna pridelava je pod računalniškim nadzorom, ker na ta način nudimo v vsakem trenutku na vsakem koncu rastlinjaka rastlinam idealne pogoje, da ostanejo zdrave, močne in rodijo okusen in zdrav pridelek. Povsod merimo temperaturo, vlago, sončno radiacijo ter veliko drugih parametrov, ki vplivajo na rast rastlin in klimo v rastlinjaku. To je pomembno za optimalno počutje rastlin. Poleg tega spremljamo paradižnik od rastline do police pri trgovcu. Sistem smo razvili do te mere, da lahko povemo, v kateri vrsti je bil paradižnik obran in kdo ga je obiral. Vsak obran paradižnik ima namreč svojo lot številko, ki daje informacijo tudi o tem. To veliko pripomore k varnosti in sledljivosti pridelka.
A pravite, da so z digitalizacijo težave?
Ja, je tudi digitalizacija, ki nam greni življenje. Gre za digitalizacijo, ki se nanaša na poročanje državi, Evropi, agencijam, direkcijam, statističnim uradom, zavodom, oddajanje poročil glede odpadkov, transportov in še veliko bi lahko našteval. Na tem področju se je stanje zelo, zelo poslabšalo. Ene in iste stvari po novem oddajamo na tri mesta na treh različnih obrazcih. S tem se v podjetju ukvarja več ljudi. Vsak za svoje področje. In seveda prihaja do zmed, zastojev in nevšečnosti. Marsikje je potrebno poleg digitalnega poročila pošiljati tudi pisno obliko po pošti, ker eno brez drugega ni veljavno. Še najbolj moteče pa je, da se je včasih poročalo enkrat na leto na enem obrazcu, ki si ga izpolnjeval enkrat. Danes poročamo mesečno, vendar skoraj vsak dan nekaj, na več obrazcih in na desetine naslovov. Izgleda, kot da je nekdo ugotovil, da digitalne podatke lahko shrani hitreje na dosti manjši prostor in bo zato zahteval desetkrat več podatkov, da bo imel delo in ker ima dovolj prostora za shranjevanje. Žal smo na tem področju z uvedbo digitalizacije stopili nazaj v kameno dobo. Digitalizacija je prinesla le kvantiteto, kvaliteta se je v njej izgubila kot šivanka v senu. Dvomim, da kdo sploh pregleduje vsa ta za uporabnika nepriljubljena poročila. Pri nas v podjetju vedno gledamo, kako bi z digitalizacijo olajšali delo zaposlenim, skrajšali delo z izboljšavami, izboljšali kvaliteto in pogoje dela. Ne vem, zakaj je to tako težko na področju poročanja in pridobivanja dovoljenj. Zakaj se morajo pri nas trije ukvarjati s poročili, od katerih imamo le strošek zaposlenih in kup skrbi. Dejstvo je, da sistem ne funkcionira. Vprašajte tiste, ki v njem delajo vsak dan in so tam zaposleni.
V sodelovanju s podjetjem Kronoterm ste razvili največjo toplotno črpalko v Sloveniji za ogrevanje vašega rastlinjaka. Kako deluje sistem in kako prispeva k zmanjšanim vplivom na okolje, porabi energije idr.?
Na ta projekt smo zelo ponosni. Zato, ker res deluje in zato, ker smo presegli predvidene prihranke. Pa tudi, ker smo predelali našo strojnico in pripravili predpogoje za nemoteno in optimalno delovanje toplotne črpalke. Zelo ponosni smo, da je to črpalko izdelalo domače podjetje, ki je eno vodilnih podjetij v EU na področju toplotnih črpalk. Na ta način so sredstva iz Bruslja ostala v Sloveniji. Pa čeravno le 30 %. S pomočjo toplotne črpalke smo znižali porabo geotermalne vode, vpliv na okolje in zmanjšali porabo plina. Povečal se je strošek elektrike, vendar ne toliko, kot smo povečali rastlinjake. Tudi elektrika je vseeno bolj zeleni vir kot zemeljski plin. Enako geotermalna energija, vendar nam je žal država ne pusti črpati niti toliko, kot je same privre na površje. Pri tem smo zopet evropski unikum. Verjetno bi edino v Sloveniji zahtevali, da vračamo nafto v naftno vrtino, če bi bilo še kaj spodaj.
Ali morda razmišljate o izračunu ekološkega odtisa?
O ekološkem odtisu razmišljamo že dolgo. Mogoče še ni pravi čas, da ga naredimo. Zagotovo lahko rečem, da 1 kg našega paradižnika porabi do 20-krat manj vode od paradižnikov, ki so namakani zgolj s podtalnico in ogrevani s fosilnimi gorivi. Porabo fosilnih goriv za ogrevanje smo od takrat, ko smo imeli le 4 ha površin, z vsakoletnimi predelavami, optimizacijami in investiranji v ogrevalni sistem znižali za večkratnik. 375.000 rastlin pa porabi zelo, zelo veliko CO₂ za fotosintezo.
V okviru družbe Paradajz deluje tudi Združenje Lušt, katerega namen je vzpostaviti enega od stebrov slovenske integrirane pridelave zelenjave, ki bo sveža in v najkrajšem možnem času pripeljana do kupcev. Koliko vam pri tem pomaga slovenska kmetijska politika?
Mislim, da se kmetijska politika v Sloveniji na splošno bori za domače pridelovalce hrane, vendar pa ne moremo čakati, da bo namesto nas naredila to, kar mora vsak narediti sam. Če končni kupec ne prepozna tvojega produkta, ti nobena politika ne more pomagati. Na trgovskih policah je gneča. Kupec izbere produkt, ki ga v trgovini, ko stoji pred polico, najbolj prepriča. Bodisi po ceni, okusu, videzu in še čem.
Vas tuja konkurenca na slovenskem trgu ovira v razvoju?
Ne moremo reči, da nas tuja konkurenca ovira, ker se razvijamo počasi in preudarno. Zadnja širitev je bila namenjena posebnim sortam paradižnika, ki so bile v manjšini zastopane na naših trgovskih policah. To je skoraj, kot če bi gojili drugo vrsto zelenjave. Tako po tehnologiji vzgoje, izgledu rastlin, pakiranju in prodaji. Tudi tu imamo na policah konkurenco iz tujine in tudi tu smo zaradi lokalno pridelanih in na rastlini dozorelih plodov v prednosti.
Jedo vaš paradižnik tudi v šolah in vrtcih?
Seveda, čedalje pogosteje. Opažamo, da se v šolah in vrtcih dogajajo premiki v pravo smer, ko cena ni več edini pogoj za nakup. Dostikrat smo tudi cenovno ugodnejši od ostalih. Otroci so najboljši kazalnik, ali jim je nekaj okusno ali ne. Njihove pohvale nam veliko pomenijo. Tu smo opravili izpit.
