Mladinski podnebni delegat Slovenije o konferenci COP 28
| Avtorica: Petrisa Čanji, predsednica Zelenega omrežja študentov |
Mladinski svet Slovenije je v sodelovanju z Ministrstvom za okolje, podnebje in energijo lani prvič vzpostavil funkcijo mladinskega podnebnega delegata v mednarodnih podnebnih pogajanjih. Cilj tega je vključevanje mladih v procese mednarodnih podnebnih pogajanj, opolnomočenje mladih in širjenje vsebin podnebnih sprememb med mladimi. Prvi mladinski podnebni delegat je postal Rok Dolenc, študent magistrskega programa Mednarodni odnosi na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Udeležil se je konference Združenih narodov o podnebnih spremembah 2023 (COP28), ki je potekala med 30. novembrom in 12. decembrom lani v Dubaju, ZAE. V sklopu podcasta Zelenega omrežja študentov z naslovom Resno o trajnostnem razvoju smo se z Rokom pogovarjali v dveh delih, pred konferenco in po njej. Zanimalo nas je, kako so se izpolnila njegova pričakovanja.
Udeležil si se konference COP 28, kaj si pričakoval od dogodka in kaj od slovenske udeležbe?
Glede vsebine sem predvsem pričakoval napredek na področju blaženja in zavezo k opuščanju fosilnih goriv z jasno časovnico v skladu z najnovejšo znanostjo. Glede na to, da sem prvič sodeloval na podnebni konferenci, me je presenetilo ogromno stvari – od same velikosti konference in števila dogodkov, do intenzivnosti pogajanj, ki so se v zadnjih dneh praktično odvijala 24 ur na dan. Razočaral me je predvsem končni izkupiček konference, za katerega sem upal, da bo bolj ambiciozen.
Od slovenske udeležbe sem pričakoval veliko in lahko potrdim, da so člani slovenske delegacije povsem izpolnili moja pričakovanja, tako na pogajalskem področju kot z aktivnostmi v okviru spremljevalnega programa. Z organizacijo stranskih dogodkov, zlasti posebnega dogodka na temo človekove pravice do čistega okolja, s sodelovanjem v skupini prijateljev človekovih pravic, v kateri delujejo tudi drugi deležniki in predstavniki Urada visokega komisarja za človekove pravice, se je Slovenija še dodatno profilirala kot eden vodilnih akterjev in zagovornikov človekovih pravic. S sogostiteljstvom Vodnega paviljona in serijo dogodkov na temo vode pa si je utrdila svojo vidnost kot ena vodilnih držav na področju vodne diplomacije.
Kaj te je predvsem razočaralo?
Osrednja točka letošnje konference, po kateri je širša javnost večinoma sodila njen uspeh oz. neuspeh, je bilo zagotovo besedišče glede fosilnih goriv. Res je, da so bila na COP28 ta prvič v zgodovini podnebnih konferenc sploh omenjena v zaključnem besedilu, vseeno pa z izkupičkom ne moremo biti zadovoljni. Omemba fosilnih goriv se namreč nanaša le na energetski sektor, ne govori se o opuščanju, ampak o tranziciji od fosilnih goriv, brez jasnih rokov. Na področju blaženja je jezik torej premalo ambiciozen, kljub strinjanju vseh pogodbenic, da kolektivno nismo na pravi poti, da dosežemo dolgoročne cilje Pariškega sporazuma.
Kljub mojemu začetnemu optimizmu, ki je verjeno že mejil na naivnost, se moraš hitro sprijazniti z dejstvom, da so podnebna pogajanja politična pogajanja, kjer znanost ne igra nobene vloge. Končno besedilo mora biti napisano na način, da ga lahko vse strani v domovini predstavijo kot zmago oz. vsaj ne poraz za njihovo državo. Tudi letos ni bilo nič drugače. Končno besedilo je z omembo fosilnih goriv sicer korak naprej, zagotovo pa ni zmaga in še manj zgodovinski dosežek, kot ga opisujejo nekateri.
Kaj si želel kot mladinski podnebni delegat doseči in kaj si upal, da bo končni izid konference?
Mladinski delegati evropskih držav smo se na področju blaženja zavzemali za popolno in pravično opuščanje fosilnih goriv (t.i. phase out) z jasno časovnico, ki bi bila v skladu z dognanji 6. sinteznega poročila Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC). Opuščanje fosilnih goriv, sicer v nekoliko blažji obliki, je zagovarjala tudi EU, ki pa je mestoma delovala pogajalsko šibko.
Po zgodovinskem začetku konference, ko so se pogodbenice že prvi dan uspele dogovoriti o operacionalizaciji sklada za naslavljanje izgub in škod, so se nekoliko dvignila tudi pričakovanja glede napredka pri besedišču okoli opuščanja fosilnih goriv. Proti koncu konference je optimizem hitro pojenjal, pot do končnega besedila, ki se ga mora sprejeti soglasno, pa je bila vedno bolj meglena. Na eni strani smo imeli ambiciozne države, vključno s Slovenijo, ki so zahtevale vključitev zavez o opustitvi fosilnih goriv, in na drugi strani države, kot je Savdska Arabija, ki so nasprotovale kakršnikoli omembi fosilnih goriv. Ob upoštevanju danih okoliščin in politične realnosti je končno besedilo najboljši možen politični kompromis in najmanjši skupni imenovalec, ki pa je na žalost še veliko premajhen.
Koliko so na konferenci dejansko upoštevali mnenja mladih? Ali je prišlo do »youth-washinga«, ali ste se mladi lahko aktivno vključili v dejavnosti konference?
Mladi smo bili letos v aktivnosti vključeni bolj kot kadarkoli prej, tudi številčno je bilo mladinskih delegatov največ v zgodovini COP. Na odločevalce in pogajalce smo skušali vplivati na dveh ravneh; prva raven je raven nacionalne delegacije, kjer smo zahteve mladih predstavili znotraj delegacije in skušali vplivati na stališča, ki jih država zastopa na pogajanjih. Ker države članice EU na mednarodnih podnebnih pogajanjih delujejo enotno in zastopajo skupna stališča, je bilo ključno, da smo se tudi mladinski delegati EU držav med seboj povezovali in tako povečali svoj vpliv. In prav na povezovanje mladinskih delegatov in ostalih mladih se navezuje druga raven, na kateri smo mladi delovali kot lastna delegacija in skupaj zastopali mladinska stališča na srečanjih in pogajanjih z nacionalnimi delegacijami in drugimi deležniki ter na nešteto stranskih dogodkih.
Kot že rečeno, gre na koncu za politična pogajanja, kjer imamo mladi v primerjavi s svetovnimi velesilami omejeno moč, kar pa ne pomeni, da se predamo in utihnemo. Tudi v zadnjih dneh pogajanj smo bili aktivni, pisali smo sporočila za javnost, ustvarjali pritisk in skušali vsaj minimalno vplivati na končen potek pogajanj.
Kako je bilo sodelovati z ostalimi mladinskimi podnebnimi delegati? Ste hitro prišli do skupnih točk ali ste se morali veliko usklajevati?
Predvsem bi rad izpostavil izjemno tvorno sodelovanje, ki smo ga vzpostavili mladinski podnebni delegati evropskih držav. Kar 25 iz 14 držav se nas je podpisalo pod skupna stališča, ki smo jih nato enotno zagovarjali na sestankih z različnimi deležniki, kot so Evropska komisija, nacionalne delegacije, nevladne organizacije itd. Vsakodnevno smo se dobivali tudi na koordinacijskih sestankih in tako predstavljali dodatno vez med nacionalnimi delegacijami. Večinoma smo imeli zelo podobne poglede na nadaljnji razvoj boja proti podnebnim spremembam in ukrepe, ki bi jih bilo potrebno sprejeti, zato med nami glede vsebinskih vprašanj ni bilo potrebno veliko usklajevanja.
Poleg evropskih sem spoznal tudi delegate z drugih delov sveta, a na konferenci nismo uspeli razviti tesnejšega sodelovanja. Po koncu konference ohranjamo stike in skušamo razviti načine, kako bi lahko bilo sodelovanje med mladinskimi delegati s celega sveta v prihodnje bolj plodno. Prepričan sem, da bodo prvi zametki našega truda vidni že na COP29.
H katerim zavezam je pristopila Slovenija in kako ocenjuješ ta rezultat?
Vzporedno s formalnimi pogajanji v okviru UNFCCC so Združeni arabski emirati v okviru t. i. Akcijske agende predsedstva in tematskih dni pripravili različne sektorske deklaracije in pobude z namenom hitrejšega doseganja napredka po posameznih sektorjih in s tem prispevanja k skupnemu cilju zmanjševanja emisij TGP.
Tudi Slovenija je pristopila k več iniciativam, ki se med drugim navezujejo na povečanje podnebne odpornosti kmetijstva in prehranskih sistemov ter zmanjšanja emisij TGP znotraj posameznih sektorjev, negativne posledice podnebnih sprememb na zdravje, podnebno agendo v kontekstu varnosti ter vključevanje vidika spolov v podnebno ukrepanje in pravičen prehod.
Poleg naštetih je Slovenija pristopila tudi k trem iniciativam na energetskem področju. Energetsko zavezo sta predlagala EU in Združeni arabski emirati kot predsedujoči COP28. Namen zaveze je, da se na globalni ravni potrojijo kapacitete za obnovljive vire energije in podvoji stopnja energetske učinkovitosti. Enaka zaveza je zapisana tudi v končnem besedilu COP28. Slovenija se je pridružila tudi deklaraciji »Net zero needs nuclear power« Mednarodne agencije za jedrsko energijo, ki poudarja pomen jedrske energije za doseganje podnebne nevtralnosti do leta 2050. Prav tako se je pridružila Deklaraciji COP28 predsedstva o potrojitvi zmogljivosti jedrske energije.
Sodelujoče države se s to deklaracijo zavezujejo, da bodo sodelovale pri nadaljnjem razvoju jedrskih tehnologij ter si z vsemi potrebnimi aktivnosti prizadevale za potrojitev jedrskih zmogljivosti do leta 2050 glede na leto 2020.
Pozdravljam pristop Slovenije k vsem naštetim iniciativam, tudi energetskim, saj smo s tem potrdili, da podnebnih ciljev ne bomo dosegli le z obnovljivimi viri energije, kot tudi ne z zanašanjem izključno na jedrsko energijo. Potreben je pospešen razvoj in povečanje kapacitet obeh.
Kako ocenjuješ izvedljivost teh zavez?
Glede na to, da so to pravno nezavezujoče politične deklaracije, podpis Slovenije na dnu strani v praksi še ne pomeni veliko. Kar se tiče jedrske energije, je jasno, da bomo prebivalci o tem odločali na referendumu, kar se mi zdi pravilno, če ga bo spremljala tudi nekaj mesečna kampanja izobraževanja oz. ozaveščanja. Gre za eno najpomembnejših odločitev v novejši slovenski zgodovini, od katere je odvisna energetska suverenost Slovenije, zato je pravilno, da si za tako odločitev vzamemo čas in jo sprejmemo kar se da informirano.
Kaj te je presenetilo glede sodelovanja in ciljev držav Bližnjega vzhoda?
Pri njihovem delovanju žal ni bilo prav nič presenetljivega. Glede na šibko zaključno besedilo, ki dopušča različne interpretacije in izjeme pri ukrepih ter poudarja pomen tehnologij zajema ogljika, ki lahko pomenijo odlog potrebnih ukrepov zmanjšanja emisij, bi ocenil, da so lahko naftne države zadovoljne s končnim izkupičkom. Njihovi cilji so seveda premalo ambiciozni, a žal trenutni mednarodni okvir nima vzvodov, s katerimi bi lahko države prisilili v ukrepanje.
Bolj me je negativno presenetila pogajalska šibkost EU, ki je v zaključnih pogajanjih po mojem mnenju popustila na preveč točkah. Obenem je EU komisar za podnebne ukrepe končno besedilo označil za izjemen uspeh, kar se mi je zdelo popolnoma neprimerno.
Je rezultat konference le črka na papirju? Si optimističen, da se bodo držali svojih zavez?
Glede na to, da cilji Pariškega sporazuma niso pravno zavezujoči in da nedoseganje ne nosi nobenih sankcij, so rezultati konference vselej le neka usmeritev, na državah pa je, da te usmeritve pretvorijo v dejanske ukrepe, v skladu z njihovimi nacionalnimi okoliščinami. Seveda ostajam optimist, da se bodo države držale danih zavez in močno okrepile ukrepe, s katerimi bomo dosegli podnebne cilje.
Če se lahko za konec malo odmaknem od vsebine, me je zmotila predvsem velikost konference. Registriranih je bilo več kot 100.000 udeležencev, še dodatnih nekaj sto tisoč je bilo obiskovalcev v zeleni coni, ki je namenjena splošni javnosti. Po številu udeležencev je bil COP28 dvakrat večji kot COP27, ki je bil že dvakrat večji od COP26. Resnično upam, da je bil COP28 največji v zgodovini in da se bo COP29 vrnil v meje normale.
