Podcast Zelenega omrežja študentov o energetiki
| Avtorica: Petrisa Čanji |
V podcastu Zelenega omrežja študentov je sodeloval prof. dr. Jože P. Damjan, ki je med avtorji Strategije razvoja elektroenergetsko-podnebnega sistema Slovenije do leta 2050 in jo je na SAZU pripravila interdisciplinarna delovna skupina strokovnjakov in civilnodružbenih gibanj. Sogovornik je prepričan, kar kažejo zlasti slabe izkušnje Nemčije, da se mora Slovenija odločiti za drugačno, za optimalno kombinacijo: »Optimalna kombinacija je skupek OVE in jedrske energije. Načrtovali smo, da bi do 2050 že obratoval drugi blok jedrske elektrarne v Krškem in bi deloval do leta 2100, hkrati pa bi investirali v črpalne hidro elektrarne, v biomaso in sončne elektrarne. Na podlagi te diverzifikacije in pretvorbe presežkov električne energije v vodik bi uspeli zagotoviti, da Slovenija v nobenem trenutku ne bi bila bolj uvozno odvisna od 10 % celotne porabe. Hkrati smo izračunali tudi stroškovno ceno, ki nikoli ne bi bila večja med 80 in 85 € na MWh.« Sogovornik je kritičen do NEPN.
Na svojem blogu ste zapisali, da je posodobljeni NEPN pravljičen. Zakaj tako mislite? Kaj je največji problem že obstoječega NEPN in kaj problem NEPN, ki ga sedaj Slovenija posodablja?
Problem slovenskega NEPN-a je podoben problemu v drugih državah, na primer v Nemčiji, kjer stavijo cilje razogljičenja proizvodnje električne energije le na sonce in veter. Pri tem je veliko manipulacije. Če zamenjamo proizvodnjo električne energije v Šoštanju le s soncem in vetrom, s tem nismo razogljičili proizvodnje električne energije. Zakaj? Ker sonce sije le osmino časa na leto, pri nas le 1100 ur na leto, torej bi preostali čas, več kot 7600 ur, morali električno energijo proizvajati iz nadomestnih virov, večinoma plina. Ta pa je, če gledamo izpuste TGP, le malo manj umazan vir kot TEŠ6 s premogom. Torej nismo naredili veliko, da bi učinkovito razogljičili proizvodnjo elektrike. Če bi TEŠ6 menjali z JEK2, bi proizvodnjo električne energije razogljičili za 98,5 %. NEPN je pravljičen tudi zato, ker še nikomur ni uspelo dokazati, da lahko energetsko stabilno upravljamo državo le s spremenljivimi viri sonca in vetra. Oba sta močno odvisna od vremena, zato je treba zagotoviti vir nadomestne energije, ki jo lahko reguliramo, to je plin. Le plinske elektrarne so sposobne hitre in fleksibilne proizvodnje, nadomestiti izpad in ohraniti stabilen sistem, če pride do kolapsa in nismo povezani v mednarodno prenosno omrežje. Zelo je tvegano staviti le na sonce ali veter, saj to predstavlja ogrožanje oskrbe z elektriko celotnega slovenskega prebivalstva in gospodarstva.
Zanimivo je, da Slovenija meni, da lahko to doseže tudi ob slabih praksah drugih držav, na primer Nemčije. Vendar gre menda za več političnega idealizma zaradi naklonjenosti EU do OVE. Kje je zlata sredina pri prenovi?
NEPN je pravljica tudi na evropski ravni, saj imamo res slabe prakse. V prvi vrsti mislim na Nemčijo, ki je ena izmed slabših primerov. V nove kapacitete na področje sončne in vetrne energije je vložila več kot 500 milijard €, kljub temu pa ji proizvodnje električne energije sploh ni uspelo razogljičiti. Če primerjamo Nemčijo in Francijo, ki proizvaja več kot 60 % svoje električne energije iz jedrske, ima Francija izjemno nizke izpuste TGP na KWh. Nemčija, ki je investirala v OVE, je izpuste znižala le za 30 %. Še vedno ima za cca 5 – 8x višje izpuste na KWh, odvisno seveda od časa dneva in vremena. Na ravni Evropske komisije prodajajo pravljico OVE iz več razlogov. Predvsem gre za zeleno ideologijo, ki je pa skregana z osnovami fizike in elektrotehnike. Dodatni razlog od lani je vojna v Ukrajini. Nočejo uvažati ruskega plina, nihče pa ne pove, kje bomo dobili nadomestni plin v primeru, če vsi preidemo na pridelavo elektrike s fotovoltaiko. Odprto vprašanje tudi je, s čim bomo pridobivali elektriko, če sploh ne bomo imeli ne plina ne premoga. Nemčija je zato v paradoksalni situaciji, posebej letos, ko so zaprli še zadnje tri jedrske elektrarne. Proizvodnja iz premoga se je močno povečala. Če pogledamo na Electricity map meritve urne ravni emisij CO₂ v proizvodnji in potrošnji električne energije, vidimo, da je barva Nemčije iz prej svetlo rjave barve prešla na veliko temnejšo rjavo. Postala je tudi bolj uvozno odvisna, predvsem od Francije, ki je zaradi svojih jedrskih elektrarn stabilen vir energije. Zanimiv primer se je zgodil lani v Nemčiji. Zaradi zmanjšanja uvoza plina iz Rusije so zaprli vetrno elektrarno, da so lahko začeli na istem mestu kopati premog. Tega zelo velikega paradoksa ne želi nihče pojasniti. Bolj ko bomo zapirali stalne vire energije, predvsem jedrske elektrarne, manj stabilni vir energije bomo imeli za gospodarstvo.
Od kod ta nenaklonjeni način razmišljanja o jedrski energiji, če pa številke govorijo drugače?
Gre za ideologijo ali religijo. Če pogledamo Nemčijo. Njena solarna norost se je začela v 70-ih letih, ko so civilna gibanja začela protestirati proti jedrski energiji. To je pokazal njihov Öko Institut, ki je izdal publikacijo, v kateri so zapisali, da za gospodarsko rast ni potrebno povečanje energije. Zavzemali so se za zaprtje jedrskih elektrarn ter za konec uporabe fosilnih goriv. To je nemška vlada nekaj let kasneje pod pritiskom civilnih gibanj in verskih skupin tudi sprejela kot del strateškega dokumenta. Do leta 2010 si je sicer Nemčija pustila tranzicijsko obdobje jedrske energije v času uvajanja obnovljivih virov, vendar je po nesreči v Fukušimi zaradi cunamija vlada na čelu z Angelo Merkel sprejela odločitev, da v naslednjih desetih letih zaprejo vse jedrske elektrarne. Kljub pozivom mednarodne skupnosti, gospodarstva in energetskih strokovnjakov so danes zaprli vse najčistejše in najstabilnejše vire električne energije in se prepustili negotovostim OVE.
Če zunanji obiskovalec pogleda naš NEPN, si lahko misli, da pišemo tako visoke cilje, da bi vzbudili boljši vtis na evropski ravni in ne zato, ker je to najbolje za Slovenijo. Namreč EU rada generalizira pričakovanja in včasih pozablja na zmožnosti vsake posamezne članice. Se vam zdi, da se podobno dogaja v tem primeru?
Vsaka država ima svoje specifike glede diverzifikacije pridobivanja električne energije, na kakšen način jo lahko proizvede. Seveda lahko nekatere države v večji meri koristijo vire iz sonca in vetra, na primer Danska, Švedska in Norveška, ki so bolj vetrovne. Nekatere države so bolj osončene, na primer jug Evrope, in lahko bolje koristijo fotovoltaiko. Nekatere države, kot so Avstrija in Švica, pa imata odličen vodni potencial. Avstrija je poseben primer, ker nimajo ne premoga in ne jedrske, stavijo pa na hidro potencial in na norost sosednjih držav, na primer Nemčije. Nemčija, ki je prišla na solarno energijo in ima med 11.00 in 16.00 uro, ko je sonce najmočnejše, presežke v električni energiji, jih, da prepreči kolaps sistema, prodaja po negativni ceni Avstriji. Torej plačuje Avstriji, da jo prevzame. Avstrija potem s to energijo načrpa vodo v akumulacijska jezera in jo ponoči spušča preko črpalnih hidroelektrarn. Tako dobiva električno energijo, ki jo Nemčiji nato po visoki ceni prodaja nazaj. Kar je, se lahko strinjamo, malo paradoksno. Vsaka država mora najti optimalno kombinacijo pridobivanja energije, ki ustreza njenim naravnim danostim. Ključno pa je, da se zavzemamo, da bodo tudi izpusti TGP pri tem najmanjši in proizvodnja najučinkovitejša. Seveda pa ni enotnega recepta za vse države. Slovenija seveda ni na najslabšem, kar sem povedal že na začetku.
Ste eden izmed avtorjev Strategija razvoja elektroenergetsko-podnebnega sistema Slovenije do leta 2050. Kateri so ključni koraki za doseganje ciljev do leta 2030 in 2050, da razogličenje naše države in energetska samozadostnost ne bo pravljica?
Glavni cilj pisanja strategije SAZU je bil, da po zaprtju TEŠ6 zagotovimo Sloveniji stabilno oskrbo z električno energijo, razogljičenje, čim manjšo uvozno odvisnost in najpomembneje, konkurenčne cene za vse odjemalce električne energije, saj nočemo ponoviti situacije v Nemčiji. Tam se je zaradi prehoda na sončno in vetrno energijo znatno povečala cena električne energije in je država morala zaradi te cenovne nekonkurenčnosti močno subvencionirati zeleni prehod. Pri pripravi strategije v SAZU je sodelovalo več strokovnjakov in civilno-družbenih gibanj, ki se zavzemajo za biodiverziteto. Optimalna kombinacija je skupek OVE in jedrske energije. Načrtovali smo, da bi do 2035 že obratoval drugi blok jedrske elektrarne v Krškem, obratovanje obstoječega NEK bi podaljšali še za 20 let, hkrati pa bi investirali v črpalne hidro elektrarne, v biomaso in sončne elektrarne. Na podlagi te diverzifikacije in pretvorbe presežkov električne energije v vodik bi uspeli zagotoviti, da Slovenija v nobenem trenutku ne bi bila bolj uvozno odvisna od 10 % celotne porabe. Hkrati smo izračunali tudi stroškovno ceno, ki nikoli ne bi bila večja od 80 do 85 € na MWh. To, menim, je bil na podlagi konsenza v stroki velik uspeh. Na vladi je, ali se bo zavzemala za to ali za neko manj optimalno rešitev.
Kakšna bi bila razlika v ceni, če bi se odločili za scenarije NEPN?
V nedavni analizi sva s kolegom Drago Babičem naredila primerjavo. Če bi namesto SAZU strategije uporabili katero izmed strategij NEPN, en scenarij vključuje le OVE, drugi pa OVE + jedrsko energijo. Če bi šli le na scenarij OVE, bi bile stroškovne cene višje za 30 do 50 € na MWh v obdobju med 2030 – 2050. Če bi dodali še jedrsko energijo, bi bila cena višja med 30 in 40 € na MWh glede na strategijo SAZU. Torej je NEPN scenarij manj optimalen ravno zato, ker stavi preveč na OVE. V strategiji SAZU smo upoštevali, da se po izteku sedanje dobe življenjska doba NEK podaljša za 20 let, ker je elektrarna varna in se iz viškov električne energije proizvaja vodik, ki bi ga lahko uporabljali v industriji ali prometu ter morda tudi v plinskih elektrarnah na vodik. Tako bi dosegli optimalno kombinacijo nizkoogljične proizvodnje električne energije.
Znana je uvozna odvisnost Slovenije od Jek-a, ko je šel v remont, kajne?
Seveda. Vsaka država bi morala biti uvozno neodvisna, ker se geopolitične situacije tako hitro spreminjajo. Stanje v Ukrajini je volatilno, kar ogroža uvoz poceni plina. Pride lahko tudi do električnih mrkov v sosednjih državah, na primer v Nemčiji, kar bi bil problem za celotno energetsko omrežje v Evropi. Zato države rabijo rezervne kapacitete. Morajo biti neodvisne s svojimi viri in imeti rezervne kapacitete, ki jih je mogoče hitro vklopiti. Kajti Nemčija bo ob mrku posrkala vse presežke v evropskem energetskem omrežju, kar lahko vodi v kolaps celotnega evropskega elektroenergetskega omrežja. Pomembna je še zanesljivost oskrbe z električno energijo in konkurenčnost cen. Zato bi se morala zavzemati vsaka država.
Če cene električne energije narastejo, ne bo prizadelo le industrije, ampak tudi potrošnike.
Tako je, prišlo bi do zapiranja obratov tovarn. Output energetsko intenzivne industrije v Nemčiji je že zdaj manjši za 15 – 20 % glede na obdobje pred ukrajinsko krizo. Na slabšem so seveda tudi gospodinjstva in dokaj hitro pride do energetske revščine. To bi moralo državi predstavljati motivacijo, da zagotovi energetsko strategijo, ki zagotavlja stabilen in cenovno dostopen vir električne energije predvsem za gospodinjstva.
Omenili ste, da je bila strategija SAZU predstavljena tudi politikom in gospodarstvenikom. Kakšen je bil odziv?
Na začetku izjemno pozitivno. Pisali so jo tudi nekateri, ki so danes del vlade, zato takrat ni bilo nobenih zadržkov. Ko so vstopili v vlado, se je klima malo obrnila. Občutek imam, da prihaja do zavlačevanja gradnje JEK2, ki je ključni del strategije. Časovnica se je zamaknila. Sedaj govorijo, če sploh bo JEK2, se bo vključila v omrežje najprej leta 2040 ali celo 2047. Seveda se lahko akterji sklicujejo na potrebno pripravo dokumentacije, jasne finančne konstrukcije itd. A če pogledamo sosednje države, od Švedske, Madžarske, Poljske, Češke, Slovaške, so vse države sprejele politično odločitev o gradnji podobnih jedrskih obratov brez podrobno razdelane dokumentacije, ker se ta lahko pripravi po sprejeti politični odločitvi. Naša vlada gre v obratno smer. Prej želi imeti vso dokumentacijo, pri čemer ne ve, kakšna bo odločitev ljudi na referendumu, kakšne bodo cene čez 5 let, ko bodo nastale čakalne vrste itd. Zato menim, da gre za zavlačevanje.
Mag. Stane Merše, gost v prvi epizodi našega podcasta Resno o trajnostnem razvoju, je poudarjal ravno to, dokumentacijo, problem umeščanja v prostor, problem amortizacije investicije. Kakšne bi bile investicije v strategiji NEPN in kakšne v strategiji SAZU? So investicije po NEPN strategiji bolj tvegane in posledično višje?
Če primerjamo Nemčijo in Francijo, je Nemčija investirala 500 milijard € v izgradnjo novih kapacitet vetrne in sončne energije. S tem denarjem bi lahko Nemčija zgradila 100 novih jedrskih elektrarn, če upoštevamo trenutne cene, torej 5 milijonov € za MW. Če bi to naredili, bi bila nemška proizvodnja elektrike danes popolnoma razogljičena. V Sloveniji bodo vse investicije v sončne panele, za veter ni veliko možnosti, izjemno drage, a razpršene. Zato izgleda lažje izvedljivo. Če damo prebivalstvu subvencije za izgradnjo sončnih panelov na streho za lastno samooskrbo, imamo lažni občutek, da smo naredili nekaj velikega. Te elektrarne imajo slab izkoristek, težave pa so tudi v distribucijskem omrežju, kar terja investicije v višini vsaj od 3 do 5 milijard €. Prav tako moramo upoštevati prenosno omrežje sosednjih držav, kar ponovno zahteva visoke investicije. Investicije v omrežje bi torej terjale med 5 in 7 milijard €, kar pa je ekvivalent investicije v nov obrat jedrske elektrarne. Jedrska energija je na daljši rok najcenejša energija, poleg vodne. Če primerjamo cene v Sloveniji z energijo, ki jo dobimo iz Dravskih elektrarn, ki so amortizirane že več kot 100 let, je ta cena med 20 in 25 € na MWh, cena jedrske energije pa bi bila med 30 in 35 € na MWh, kar so izjemno nizke cene. Četudi je jedrska elektrarna velika kapitalska investicija na začetku, lahko delujejo 60 ali 80 let, morda celo 100 let. V tem času se lahko že nekajkrat amortizira, s čimer postane cena energije izjemno nizka. Če pogledamo podatke Mednarodne agencije za energijo iz leta 2022, vidimo, da je daleč najcenejša energija v sistemu EU ravno jedrska. Mednarodno primerljive cene so 30 € na MWh. Vse ostale investicije v OVE ali plinske in parne elektrarne, so nekajkrat višje. Jedrska energija je torej najcenejša, najstabilnejša in ima nižje emisije CO₂ kot solarne elektrarne.
Zanimivo je, da se v pogovoru o OVE ne omenja veliko življenjske dobe sončnih celic in turbin vetrnih elektraren. To je morda tudi konkurenčna prednost jedrske elektrarne, ravno zaradi dolge življenjske dobe?
Trenutna življenjska doba jedrske elektrarne je okoli 60 let, da se pa podaljšati na med 80 do 100 let. Seveda je zato amortizacija daljša. Pri solarnih panelih je treba upoštevati še nekaj. Poleg kratke življenjske dobe, ki bi bila, upamo, med 20 in 25 let, se je potrebno vprašati tudi, kako bomo zaključili njihovo življenjsko dobo, kakšni bodo izpusti ob recikliranju elementov teh elektrarn. Po mednarodnih analizah lahko rečemo, da bi za posamezen panel stala razgradnja okoli 30 €, kar predstavlja velik strošek. Nihče tudi noče priznati, da so izpusti TGP za 4-5x večji kot pri jedrski prozvodnji. Potencialno gre še za eno manipulacijo. Večina solarnih panelov se proizvede na Kitajskem, za katero pa ne moremo z gotovostjo potrditi podatkov o izpustih TGP. Analiza kaže, da naj bi bili dejanski izpusti TGP na Kitajskem 5x večji, kot jih prikazujejo. O tem se nihče ne sprašuje, le verjamejo, da je sončna energija čista, vendar je to daleč od resnice. Od silicijevega kristala, do ogrodja panelov, do razgraditve, vse je povezano z izpusti. Ne smemo pozabiti tudi na prevoz. Večino teh panelov dobimo ravno s kontejnerskim prevozom na ladjah, ta prevoz je bolj umazan kot kopenski. Vendar se na to kar pozabi.
Velikokrat smo se malo pohecali, da bi bilo bolj smiselno, da država da subvencijo za izboljšanje izolacije stavb kot pa gradnjo sončnih panelov na strehi.
(Smeh). Seveda, tudi to je potrebno. Iskreno, sončni paneli na strehah sploh niso slaba stvar, daleč od tega. Ampak bi morali zagotoviti, da je vsaka hiša samozadostna, da bi čim manj obremenjevali omrežja. Ampak takoj, ko vključimo še baterije, postane ta pristop še bolj umazan. Sončne elektrarne so v redu, tudi jaz jo imam doma na hiši. Dobra je za jadrnico, za vikend, kjer nimaš dostopa do omrežja, ampak staviti le nanje celoten energetski sistem, pa je neumnost, je norost. Tega ne bi smela narediti nobena država.
Omenili ste najrazličnejše investicije. Kako pa se bodo pokrile? Od kod bomo vzeli kapital?
Finančna konstrukcija me najmanj skrbi, posebej ko govorimo o gradnji JEK2. Investitorjev ne bo težko najti. En vir bi bila lastna akumulacija Skupine Gen, drugi vir so invesititorji, delno iz Slovenije in delno iz sosednjih držav. Ne smemo pa pozabiti tudi na privatne investitorje, ki so izkazali velik interes. Po modelu financiranja, ki je dobra praksa finske jedrske elektrarne Olkiluoto 3, vidimo, da so podjetja zainteresirana sofinancirati gradnjo, ker si tako zagotovijo stabilni vir energije po konkurenčni ceni. Tudi pri nas so podjetniki, ki želijo vložiti v gradnjo, pripravljeni so vložiti tudi 1 miljardo €. Slovenija bi seveda lahko tudi izdala zelene obveznice, ki bi jih kupovalo prebivalstvo po neki normalni obrestni meri, na primer 3 – 4 %. Predpostavljam, da bi jih ljudje, ki imajo danes na bankah več kot 26 miljard € prihrankov, z veseljem kupili in v njih investirali. Finančna konstrukcija je res najmanjši problem, večji problem je vlada z odločevalci.
Govorilo se je tudi o referendumu o gradnji JEK2. Se vam zdi, da bi tudi to bila taktika zavlačevanja? Se vam zdijo prebivalci dovolj ozaveščeni o tem, da se lahko odločijo?
Ste slišali za podoben referendum na Švedskem, Madžarskem, Slovaškem, Poljskem ali Češkem? Seveda ne, ker so to za državo preveč pomembna strateška vprašanja, s katerimi zagotovi stabilno električno energijo za prebivalce in gospodarstvo, zato o tem ne odločajo na referendumu. Ljudje niso dovolj informirani o vseh elementih, da lahko sprejmejo odločitev. Lahko se zgodi podobno, kot se je v Avstriji, kjer so zaradi zgolj pol procenta večine na referendumu zaprli že izgrajeno jedrsko elektrarno, še preden so jo priklopili v omrežje. Če bi takšen referendum izvedli v dobrih časih, ko je bila cena električne energije nižja, ko je bila situacija v svetu stabilna, bi vsi rekli, da jedrske energije ne potrebujemo. Če bi pa naredili referendum lani, ko je mandat prevzela vlada Roberta Goloba, bi bili vsi večinoma za. Ankete, ki sem jih videl, govorijo, da približno 70 % Slovencev podpira podpira gradnjo JEK2, ker menijo, da jim bo to zagotovilo večjo energetsko varnost.
Do sedaj ste kot predstavnik stroke in soavtor strategije SAZU sodelovali na posvetih o NEPN. Kaj trenutno najbolj ločuje člane konzorcija NEPN in preprečuje, da se pride do enotne strategije NEPN?
Trenutno je v konzorciju velika raznolikost, hkrati pa velika koncentracija tistih, ki se zavedajo pomena energetske varnosti in vedo, da je to možno doseči le s kombinacijo hidro energije, jedrske in sončne. Na drugi strani je majhna skupina ljudi z nekimi ideološkimi cilji ali zasebnimi interesi, ki se hočejo znebiti jedrske in fosilne energije. Ta skupina na žalost prevladuje, ker ti pišejo dokument, od ostalih članov konzorcija pa poberejo le vhodne podatke.
Mislite, da je še upanje, da dobimo dober NEPN?
Iskreno, tudi prvi NEPN ni bil dober dokument in ne verjamem, da bo drugi NEPN, ki ga moramo oddati do konca junija 2024, dober dokument. Pozitivno je vsaj to, da nov NEPN dopušča jedrski scenarij, torej ni popolnoma negativen.
Ampak vedeti moramo, da NEPN ne odloča o ničemer. Na koncu odloči vlada, za kateri energetski sistem se bo dolgoročno zavzela. Tisti, ki ga bo lahko zagovarjala, bi moral zagotavljati zanesljivo energetsko oskrbo, avtonomijo in konkurenčne cene ob hkratnem doseganju razogljičenja proizvodnje električne energije.
