Živilska industrija, ujme in ohlajanje trga
| Avtor: Jože Volfand |
Mag. Janez Rebec, predsednik Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij pri GZS in predsednik uprave družbe Pivka perutninarstvo in direktor družbe Delamaris: »Obeti za slovensko kmetijstvo in živilstvo letos niso dobri. Naravne ujme so uničile veliko pridelka. Cene surovin in repromaterialov, tudi stroški dela, ostajajo na visoki ravni. Vse bolj pa se zaostrujejo razmere na strani povpraševanja. Inflacija in visoke obresti slabijo kupno moč potrošnikov, ki iščejo cenejše blago.« Na vprašanje, koliko surovin dobi panoga doma, sogovornik odgovarja, da doma ni dovolj pridelave. Meni, da bi morali povečati pridelavo v kontroliranih zaprtih prostorih in omogočiti vlaganja za njihovo izgradnjo. In kaj stori celotna agroživilska veriga za prehransko varnost in samooskrbo Slovenije? Vsak mora prevzeti svoj del odgovornosti, tudi pristojna ministrstva, poudarja sogovornik.
Kakšna so pričakovanja živilske industrije do konca leta, saj lanska bilanca ni bila slaba, zdaj pa se razmere na trgu slabšajo – visoke cene surovin in energije, gnojil, krme, embalaže, transporta, neurja … Kaj najbolj vpliva na poslovanje in kaj kaže povpraševanje na trgu doma in v tujini, saj so nekateri živilci pomembni izvozniki? Kaj lahko zamaje položaj živilske panoge?
Obeti za slovensko kmetijstvo in živilstvo letos niso dobri. Naravne ujme so uničile veliko pridelka. Cene surovin in repromaterialov, tudi stroški dela, ostajajo na visoki ravni. Vse bolj pa se zaostrujejo razmere na strani povpraševanja. Inflacija in visoke obresti slabijo kupno moč potrošnikov, ki iščejo cenejše blago. Naravne ujme ohranjajo visoke cene surovin, zlasti kmetijskih, saj je zaradi toče in poplav pričakovati njihovo pomanjkanje. Neugoden vpliv na poslovanje ima tudi ukrajinsko – ruski spor, posledično odstop od dogovora Rusije in Ukrajine glede izvoza žita. Negotova je oskrba z energenti in njihova cena, motnje so v dobavnih verigah. Pesti nas tudi pomanjkanje delovne sile.
Bo izvoz ostal na lanski ravni?
Živilska industrija tretjino živil izvozi, zato je pomembno zagotavljati stabilne in konkurenčne pogoje poslovanja podjetjem, ki so primerljiva z državami, kamor izvažamo. Povpraševanje se na nekaterih trgih že ohlaja. Zato je že zaznati upad naročil, predvsem pa zmanjševanje investicijskih vlaganj. Spreminjajo se tudi sortimenti blaga. Živilska panoga je močno odvisna od stabilne dobave surovin in repromaterialov, embalaže in transporta. Močno je vpeta v številne sektorje. Rejce prašičev skrbi pojav afriške prašičje kuge v sosednjih državah, ki ob izbruhu lahko prizadene celotno prašičerejo.
Koliko je stabilna dobava surovin odvisna od domačih virov, na primer pri žitu in drugih kmetijskih proizvodih? Vaša zbornica združuje vse proizvajalce in akterje verige. To vprašujem tudi zato, ker stopnja samooskrbe v Sloveniji stagnira kljub velikim vlaganjem v kmetijstvo, gospodarjenje s kmetijskimi zemljišči v Sloveniji pa kaže trend zmanjševanja površin v uporabi.
Domača pridelava vsekakor vpliva na stabilnost in zanesljivost samooskrbe. To pride močno do izraza v krizah, ki postajajo čedalje bolj pogoste. Živilska panoga si prizadeva čim več surovin odkupiti od domačih proizvajalcev, tako žita, mleka, mesa, sadja. Vsekakor je potrebno narediti revizijo kmetijske politike in jo razdeliti na hobi kmetijstvo in profesionalno kmetijstvo.
A kaj se da spremeniti?
Težava je v tem, da ne spodbujamo dovolj stabilizacije domače pridelave, zlasti žit, prašičjega mesa, zelenjave. Podpreti je potrebno vse, ki se želijo s pridelavo ukvarjati profesionalno. To je edini način, da se lahko po produktivnosti in konkurenčnosti približamo razvitemu svetu. Pomembno je prilagoditi prostorsko zakonodajo, da bo nove kmetijske objekte v razumnem času mogoče umeščati v prostor.
Povečati bo potrebno tudi pridelavo v kontroliranih zaprtih prostorih in omogočiti investicije za njihovo izgradnjo. Okrepiti namakanje in postavitev protitočnih mrež ter prilagoditi sortni sestav, ki bo odpornejši na nove razmere. Veliko vlaganj bo potrebno za prilagoditve obratov na podnebne spremembe, za nove tehnologije in digitalizacijo.
Zbornica je prostor, kjer se srečujejo vsi deležniki v proizvodnji in pridelavi. Kje so največje možnosti in s katerimi ukrepi bi povečali stopnjo samooskrbe in prehranske varnosti v Sloveniji? Se vam ne zdi, da je to ena ključnih razvojnih tem Slovenije do leta 2030 in da je živilsko predelovalna industrija med najodgovornejšimi za prehransko varnost države?
Za zagotavljanje prehranske varnosti prebivalcev je odgovorna celotna agroživilska veriga. Torej od kmeta, zadruge, posrednikov, predelave, trgovine do Vlade RS s pristojnimi ministrstvi. Ta imajo nalogo ustvarjati pogoje, ki bodo zagotavljali konkurenčnost pridelave, predelave in spodbujali razvoj ter investicije. Nedopustno je izjemno dolgo čakanje na različna dovoljenja, gradbena, vodna … Kmetje, ki pridelujejo surovine, morajo videti prihodnost v kmetijski pridelavi in biti pripravljeni vlagati v pridelavo, ki bo kakovostna in konkurenčna. Živilska industrija se trudi večino surovin za izdelke, ki jih predeluje, kupiti na domačem trgu. Zaveda se, kako pomembna je lokalna pridelava, ki ni pogojena z dodatnimi transporti in posledično kakovostjo, saj le tako lahko zagotavlja kakovosten končni izdelek.
Kakšno vlogo naj odigra trgovina?
Trgovina naj prepozna pomen lokalne pridelave in predelave in jo več ponuja na svojih policah. Seveda pa je potrošnik tisti, ki izbira. Zato je ključno, da potrošnika osvestimo o pomenu lokalne pridelave in predelave hrane, njeni kakovosti in širšem pomenu, ki ga ima panoga v celotnem gospodarstvu. Da z nakupom lokalno pridelane in predelane hrane ter pijač podpira poseljeno in obdelano podeželje. Daje zaposlitev domačim prebivalcem, skrbi za ohranjanje kulture, običajev in razvoja območja.
A potrošnik v zadnjih mesecih doživlja izjemen porast cene živil na trgovskih policah, tudi kruha in vseh pekovskih izdelkov, kar najbolj vpliva na družinske proračune. Kaj se bo zgodilo s cenami do konca leta in koliko se uspete povezovati s trgovci? Kje se zatika, da so primarna pridelava, predelava in trgovina še vedno preveč vsaksebi in da ni dogovora o skupnih projektih in skupnih vlaganjih v pridelavo?
Napovedovati, kaj bo s cenami do konca leta, je nemogoče. Za hrano je značilno, da se dvigi in upadi cen na prodajnih policah pokažejo z zamikom zaradi specifičnosti modela oblikovanja cen s trgovino. Vsi deležniki v agroživilski verigi veliko vlagamo in si prizadevamo povečati obseg domače pridelave in predelave hrane in pijač. Potrebovali bi seveda bolj ciljno usmerjeno politiko, ki bi spodbujala domačo pridelavo in predelavo, seveda ob sočasni skrbi za okolje in biotsko pestrost. Potrebujemo večje investicije v prilagoditve na podnebne spremembe, na nove tehnologije in digitalizacijo. Hitreje bi bilo treba pristopiti k reševanju problemov z namakanjem, protipoplavnimi zaščitami, umeščanjem objektov v prostor, urediti problematiko divjadi in zveri, krepiti inovativnost, raziskave in razvoj.
Lahko načrt skupne kmetijske politike pomaga?
Upamo. Upamo na čim hitrejše in učinkovito izvajanje intervencij v okviru Strateškega načrta skupne kmetijske politike 2023 – 2027. Pričakujemo pa, da bodo tudi druge politike, zlasti na področju zaposlovanja, kohezije, regionalnega razvoja, infrastrukture, raziskav in razvoja večjo pozornost namenile agroživilstvu.
V enem izmed intervjujev ste opozorili, da so vlaganja v razvoj nazadovala. Kakšen je trend letos? Ali ni to v nasprotju z deklarirano politiko, da je prehranska varnost Slovenije prednostni strateški cilj države?
Podjetja so denar za investicije in razvoj v preteklem letu delno porabila za visoke dvige stroškov energentov, surovin, transporta, embalaže in delovne sile. Njihovega dviga niso uspela v celoti prenesti na cene končnih izdelkov. A vlaganja v najnujnejše investicije se nadaljujejo. Potrebovali bi veliko več sredstev, če bi želeli okrepljeno vlagati v raziskovanje in razvoj, v nove tehnologije, trženje in zaposlene. Posledično se tako zmanjšuje naša konkurenčnost in slabi položaj na trgu. Zadnje katastrofalne poplave bodo vlaganja v razvoj še bolj oslabile.
Lani je živilska panoga sicer povečala dodano vrednost, vendar še ni presegla 50.000 evrov. UMAR analizira poslovanje podjetij v Poročilu o produktivnosti 2022 in poudarja, da se slovensko gospodarstvo pri produktivnosti niti pri dodani vrednosti prepočasi približuje najboljšim v EU. Kaj ugotavljate v zbornici? Pri katerih izdelkih so priložnosti za višjo dodano vrednost?
Panoge znotraj živilske proizvodnje so zelo različne po doseganju dodane vrednosti. Dodana vrednost je nižja v kmetijski pridelavi. Najvišjo dodano vrednost dosega proizvodnja pijač.
Podjetja si prizadevamo dvigovati dodano vrednost s prilagoditvijo poslovnih procesov z novimi tehnologijami, razvojem novih izdelkov z višjo dodano vrednostjo in z obvladovanjem stroškov. Vendar panoga nikoli ne bo dosegala dodane vrednosti nekaterih drugih dejavnosti, saj gre za delovno intenzivno dejavnost. Sočasno pa je to dejavnost, ki je močno odvisna od naravnih pogojev in podnebnih razmer. Priložnosti za dvig dodane vrednosti vidim predvsem v proizvodnji in predelavi nišnih in visoko kakovostnih izdelkov. Tudi ustvarjanju novih živil, v inovativnosti na področju embalaže, v novih prodajnih poteh in v iskanju cenovno konkurenčnih krožnih poslovnih procesov.
Bo panoga tudi letos uspešen izvoznik izdelkov, država pa vse večji izvoznik živil?
Glavnina slovenskega izvoza živilsko predelovalnih podjetij poteka z izdelki, kjer imamo presežek domače proizvodnje. Pomembno je, da na tujem dosegamo primerno dodano vrednost. Veliko se tudi uvozi izdelkov iz tujine, predvsem s strani trgovine, za segmente, kjer smo doma samozadostni. Pogosto so ti nižjega cenovnega razreda, zamegljenega izvora in slabše kakovosti.
Zeleni prehod živilske panoge zahteva in napoveduje kmetijska politika, za podjetja pa so zelo jasne usmeritve ESG, tudi NEPN in taksonomije. Kaj postavljate v ospredje zelenega prehoda v panogi? Kje ste prodorni? Nastajajo strategije zelenega prehoda?
V Sloveniji je bila pripravljena sprememba NEPN. Velik poudarek daje zelenim tehnologijam, vendar s predlogom nismo najbolj zadovoljni, saj ne upošteva realnih potreb gospodarstva. Živilska podjetja že sedaj veliko vlagamo v zeleni prehod in krožno gospodarstvo, zlasti pa na področju učinkovite rabe energije in v prehod na obnovljive vire. Številna podjetja imajo lastne vire električne energije. Iščemo rešitve za ponovno uporabo in recikliranje. Na področju proizvodnje pijač si prizadevamo za uvedbo kavcijskega sistema na področju ločenega zbiranja plastenk in pločevink pijač v Sloveniji, kjer gre za pomemben korak k trajnostnemu in krožnemu gospodarstvu. Potekajo številne energetske prenove poslovnih objektov. Vgrajujejo se najsodobnejše tehnologije, ki zmanjšujejo porabo vode, energije in so prijaznejše za okolje. Opozarjamo, da bi za hitrejši in učinkovitejši zeleni prehod potrebovali znatno več sredstev in spodbud, predvsem s strani države, in sicer za podjetja, javne ustanove in posameznike.
Polletne bilance so znane. Kako posluje letos vaša družba Pivka in Delamaris? Kakšen rezultat pričakujete do konca leta in katere signale v spremembi prehranjevanja potrošnikov upoštevate v proizvodnji?
V skupini Pivka – Delamaris si prizadevamo, da bi bil poslovni rezultat konec leta v grobem podoben lanskemu. Količinsko se je v splošnem prodaja nekoliko zmanjšala, rasejo pa posamezni segmenti. Konec lanskega leta smo z mislijo na aktivne potrošnike razvili novo linijo ribjih solat z orado, lososom in tuno. Poleg ribe in zelenjave vsebujejo tudi žitarice, kot so bulgur, pira in druge. Linija izdelkov je prejela dve priznanji za inovativnost. V tem mesecu predstavljamo že nov, šesti izdelek te linije, ki vsebuje skušo. Pivka perutninarstvo je v preteklem letu predstavila svojo zavezo za skrbno rejo 100 % brez antibiotikov. Kupec je lahko prepričan, da je izbral dobro zase, za svojo družino in okolje.
Je na trgu več povpraševanja za izdelke Delamarisa?
Delamaris je dosegel vrh prodaje v času korone, ko so ljudje konzerve kupovali na zalogo. Danes je potrebno veliko več aktivnosti, da bi ohranili nivo, ki smo si ga začrtali. Razvijamo nove izdelke. Aktivno vstopamo na nove trge in izvajamo različne promocije. V tem mesecu smo pripravili kampanjo Ribe za v hribe v sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije. Ribe so namreč priljubljena malica na poti. Je varna zaloga doma, a je lahko vedno pri roku tudi v nahrbtniku.
