Ekološka kmetija
| Avtorica: Urška Košenina |
Njihova zgodba je dolga pet stoletij. Šenkova domačija je s svojo gručasto postavitvijo osmih, z leseno kritino kritih stavb, biser alpske arhitekture, ki so ga predniki osnovali pred več kot 500 leti. Zgodbo kmetije na Zgornjem Jezerskem je predstavila Polona V. Karničar, ki je leta 2010 prevzela kmetijo od babice Mimi in jo preusmerila v turizem. Zeleni ključ, ki so ga pridobili, je zaveza njihovemu trajnostnemu delovanju, saj je njihovo ekološko delo in poslovanje zasidrano v njihovi tradiciji. Kombinacija ekološke in okolju prijazne kmetije je eden izmed dejavnikov, ki pritegne goste, da pridejo k njim na dopust, pove sogovornica. Kmetija je vključena tudi v mrežo kmetij ARK, t.j. kmetij, ki redijo avtohtone pasme živali in jih s tem rešujejo pred izumrtjem. Večino hrane pridelajo sami, varčujejo tudi z energijo in vodo.
Kakšna je zgodba Šenkove domačije, saj je dolga pet stoletij?
Gre za precej kompleksno zgodbo, saj so bili v zgodovini kmetije tako vzponi kot tudi padci. Z raziskovanjem po raznih arhivih je zgodovinarka Polona Zalokar našla mnogo dokumentov, s pomočjo katerih smo lahko sestavili 500 let naše zgodovine. S pomočjo arheoloških raziskav na hiši pa smo tudi potrdili starost hiše oziroma precej točno začrtali razvoj same stavbe in tudi cele kmetije. Naši začetki segajo še pred leto 1500, ko je na mestu naše sedanje mogočne hiše stal dvocelični stanovanjski objekt in kovačnica z odprto lopo. Mimo nje je vodila pot naprej proti prelazu Jezerski vrh. Kasneje so ti dve stavbi združili v en velik, precej gosposki objekt, postavili še ostale stavbe in se za preživljanje ukvarjali s kmetovanjem.
Kako je torej s prvim zapisom?
Prvi zapis o dajatvah Šenkove kmetije je bil najden v urbarju iz leta 1524, kjer je zabeleženo, da je moral Andreas Šenk oddati dva jagenjčka. Največjo spremembo je domačija doživela v letu 1885, ko jo je kupila sosednja kmetija in njena takratna gospodarica Alojzija Virnik. Njen vnuk, Ludvik Virnik, je kmetijo po vojni prevzel od svojega očeta z namenom, da je ne bi podržavili in od takrat je zopet samostojna. Izgubila je sicer nekaj svojih prvotnih zemljišč, po denacionalizaciji pa pridobila nekaj drugih. V letu 1885 je bila od kmetije prodana mogočna planina Dolga njiva pod Košuto in njena soseda, Šenkova planina v današnji občini Železna Kapla v Avstriji. V letu 2010 sem kmetijo prevzela od babice Mimi in jo preusmerila v turizem.
Zdaj si pišete turistično zgodbo Šenkove domačije? Kako ste se lotili prenove in kateri so bili največji izzivi na poti?
S turizmom se je ukvarjal že moj praded Josip Virnik in njegova žena Apolonija, po kateri sem jaz dobila ime in očitno tudi smisel za turizem in ukvarjanje z gosti. Že takoj po končani gimnaziji, ko sem se odločila za študij turizma na Ekonomski fakulteti, sem vedela, da se bom nekoč ukvarjala s turizmom. Vendar je vseeno preteklo kar 15 let od takrat do dejanskega začetka turistične zgodbe na Šenkovi domačiji. Mislim, da je bilo kar prav tako, saj mora človek dozoreti in si pridobiti določene življenjske izkušnje za tako pomembno odločitev, ki sva jo sprejela midva z možem, ko sva se lotila obnove kmetije in njene preusmeritve v turizem. Izzivov je bilo veliko, saj je kmetija zaščitena kot kulturna dediščina, glavna hiša pa kot kulturni spomenik državnega pomena že od leta 1949. Obnova je potekala v več fazah, saj smo postopoma dodajali dejavnosti in prav tako postopoma rasli v turistični zgodbi.
Pri obnovi je sodelovala stroka?
Glavna dva človeka, s katerima smo sodelovali ves čas, sta konzervatorka kranjskega Zavoda za varstvo kulturne dediščine Saša Roškar in arhitekt Marko Šenk, bratranec moje babice Mimi, ki je hišni arhitekt že od 80-ih let prejšnjega stoletja. Z njuno strokovno pomočjo in načrti, ki smo jih skupaj izdelali, smo korak za korakom obnavljali objekte naše domačije. Največji izziv je bila vsekakor obnova stare hiše, ki je bila pred obnovo v res slabem stanju in je bila precej trd oreh za izvajalce. Moram pa priznati, da smo zares imeli srečo z izbiro izvajalcev prenove, Gradbeništvom Novak, ki je imelo izkušnje pri obnovi starih stavb. Niso se ustrašili razpadajočih kamnitih zidov, ne zahtev Zavoda za varstvo kulturne dediščine in ne naše želje po hitrem končanju del. V kratkem času so izpeljali obnovo pritličnega dela hiše in po obnovi smo dobili zeleno luč za izgradnjo sob v mansardnem delu. Največji izziv je bila statična obnova, ki je bila izvedena zelo kvalitetno in je bila osnova za možnost nadaljnjega razvoja in širitve naše ponudbe.
Materiala, ki gradita celo arhitekturno zgodbo, sta les in kamen, vse lokalno. Varujete tudi lokalno arhitekturo. Katere posebnosti ste ohranili in kakšen les ste uporabili za prenovo, od kod je? Ohranjene so vse arhitekturne posebnosti starih stavb – poznogotski elementi na oknih in portalih stare stavbe ter leseni detajli na preužitkarski hiši, kjer so bruna vezana v t.i. lastovičji rep. Ohranjeni so tudi trije leseni stropovi, en baročni, dva renesančna. Ohranjamo kombinacijo kamna in lesa kot osnovnih gradbenih elementov. Uporabili smo les iz domačih gozdov. Določeni leseni deli se ponašajo s častitljivo starostjo, saj so najstarejši les datirali v obdobje okrog leta 1630.
Sobe ste poimenovali po dejavnostih oziroma poklicih, ki so jih opravljali vaši predniki. Kateri so in kako še ohranjate kulturo Jezerskega?
Naše sobe imajo res posebna poimenovanja. Špajza in Kaša sta v Preužitkarici spodaj, kjer sta dejansko ves čas bili kašča in shramba za pridelke kmetije. Gank je dobil ime po edinem balkonu v stavbi, Kamra pa je na mestu nekdanje spalnice t.i. kamre. V stari hiši so vse sobe poimenovane po dejavnostih, ki so jih opravljali naši predniki. Kovačnica je spomin na staro kovačnico na mestu sedanje pisarne v stari hiši, Jagrska v spomin na lovsko udejstvovanje naših prednikov, Šuštarska pa na dejavnost čevljarstva, s katerim se je ukvarjala družina mojega moža, Andreja Karničarja. V najvišjem nadstropju stare hiše pa so še Pekarnica, Furmanska, Ovčarska in Golcarska soba. Pekarna je bila na mestu rojstne hiše mojega pradeda po babičini strani, s furanjem oziroma prevozništvom pa se je ta praded potem dejansko ukvarjal za preživetje svoje družine. Ovčarstvo je na kmetiji prisotno od samega začetka. Prav tako je zelo pomembno gozdarstvo, s katerim se deloma ukvarjamo tudi mi.
Prejeli ste Zeleni ključ. Kaj vam je prinesel? Je gostu to pomembno? Kako ozaveščate goste o pomembnosti trajnostnega razvoja? Kakšno je zanimanje za obisk domačije, je kriza zaradi covida mimo?
Zeleni ključ je zaveza našemu trajnostnemu delovanju. Glede na to, da smo ekološka kmetija, je naše ekološko in okolju prijazno delovanje že dolgo časa zasidrano v naši biti in je pridobljeni certifikat samo potrditev dobre prakse. Z njim gostom in vsem ostalim sporočamo, da želimo biti okolju prijazni in k temu nagovarjamo tudi vse ostale. V sobah imamo o tej temi obešene letake in nalepke ter tekst v mapi za goste. Vsi materiali so dostopni tudi na naši spletni strani. Mislim, da je kombinacija ekološke kmetije in okolju prijazne kmetije tudi eden izmed dejavnikov, ki pritegne goste, da pridejo k nam na dopust. Zanimanja za tak dopust je vedno več in mislim, da je covid kriza mimo. Saj bo virus še prisoten med nami, ampak mislim, da smo se sedaj že res toliko naučili, da vemo, kako je treba postopati in kaj morami kot posamezniki narediti, da ne bo prišlo do ponovnega zapiranja dejavnosti in družbe.
Na kakšen način varujete rodovitno zemljo za pridelavo hrane, biološko raznovrstnost in ogrožene vrste?
Šenkova kmetija je ekološka kmetija in z načeli ekološkega kmetovanja kmetujemo trajnostno in s tem ohranjamo rodovitno zemljo za nadaljnje rodove. Z nepokošenimi deli travnikov in pašnikov ohranjamo biotsko pestrost naših travnikov, kjer najdete veliko število rastlinskih vrst. Poleg tega je kmetija vključena v mrežo ARK kmetij, t.j. kmetij, ki redijo avtohtone pasme živali in jih s tem rešujejo pred izumrtjem.
Na kakšen način zmanjšujete pridelavo odpadkov in porabo energije ter vode?
Večino hrane pridelamo sami in se s tem ubranimo precejšnjega dela smeti, ki bi jih pridelali z nakupom hrane drugje. Stremimo k tem, da dobavitelji uporabljajo povratno embalažo in čim manj plastike. Za varčno uporabo energije so naše stavbe dobro toplotno izolirane in imajo malo steklenih površin. Vsi radiatorji imajo termostatske glave, na pipah in v tuših pa imamo nameščene perlatorje, ki zmanjšujejo pretok vode, pa še vseeno ustvarjajo ugodno izkušnjo tuširanja.
Kako varčujete s toploto glede na veliko količino ogrevanih stavb? Čutite vpliv podnebnih sprememb?
Vse nove in obnovljene stavbe imajo kvalitetno izdelane toplotne ovoje. Ogrevamo se iz centralne kurilne postaje, kjer imamo peč na sekance. Sekance izdelujemo iz lastnega lesa in jih skladiščimo v obnovljenem volovjeku. Podnebne spremembe se občutijo predvsem pri podaljševanju zime v pomlad in na drugi strani podaljševanju poletja v jesen. Mislim, da generalno ni neke hude spremembe, mogoče je le to, da so poletja bolj vroča, zime pa malo manj mrzle. To dejstvo ugodno vpliva na kurjenje in tudi na rast naše zelenjave, ki jo pridelujemo v rastlinjakih.
Je za prihodnost domačije poskrbljeno? Kako gleda mlada generacija na kmetovanje in na stare tradicije?
Z možem imava tri otroke in vsi trije so vpeti v delo na kmetiji, kmečko in turistično. Mislim, da za nadaljevanje dejavnosti ne bo problema, saj so vsi trije zelo navezani na dom in na tradicijo, ki jo naša domačija izžareva. So ponosni na delo, ki smo ga skupaj opravili v preteklih letih in ga bodo z veseljem nadaljevali tudi oni.
