Z ukrepi do zmanjšanja ekološkega odtisa – EOL št. 163

Z ekološkim odtisom spremljamo našo porabo naravnih virov, kar je ponazorjeno s površino, ki jo prebivalstvo potrebuje za ohranjanje svojega načina življenja. Izraža se v skupni enoti – globalnih hektarih (gha), ki so potrebni za biološko proizvodnjo tega, kar porabimo. Ekološki odtis spremlja rabo šestih kategorij produktivnih površin: obdelovalne površine, pašne površine, gozdovi (za zagotavljanje gozdnih proizvodov), ribolovna območja, pozidane površine in površine, potrebne za vezavo CO₂. Za prikaz produktivnosti teh površin se izračunava t.i. biokapaciteta. Skupna biokapaciteta je vsota biokapacitete vseh šestih kategorij produktivnih površin. O ekološkem primanjkljaju ali ekološkem dolgu govorimo, ko prebivalstvo nekega območja porablja več virov, kot jih zagotavlja produktivnost površin območja, na katerem živijo. To je, če porabi več od obnovitvene sposobnosti narave.

Slovenija je, podobno kot EU v celoti v ekološkem primanjkljaju: če bi vsi Zemljani živeli tako kot prebivalci Slovenije, bi potrebovali 3,1 planeta.

Ekološki odtis po statističnih regijah Slovenije

Ekološki odtis je bil leta 2019 umeščen v Operativni načrt o sodelovanju ministrstev pri pripravi regionalnih razvojnih programov za obdobje 2021–2027 (julij 2019). V okviru Načrta je bilo določeno, da se odtis uporabi za spremljanje stanja okolja v odnosu do kakovosti življenja. Podatki za ekološki odtis na ravni statističnih regij (raven NUTS 3) niso dostopni tako kot podatki za nacionalno raven. Prvi izračuni so bili opravljeni z uporabo podatkov iz mednarodne poročevalske baze Oxford Economics (GFN, 2020). Pristop od zgoraj navzdol bo potrebno v nadaljevanju dopolniti s pristopom od spodaj navzgor.

Ob pregledu ekološkega odtisa po regijah za leto 2016 (GFN, 2020) opazimo, da imajo tri regije z največjim številom prebivalcev (Osrednjeslovenska, Podravska in Savinjska) najvišji ekološki odtis. Te tri regije skupaj porabijo več kot polovico vse biokapacitete, porabljene v Sloveniji. Največ biokapacitete se porabi na račun ogljičnega odtisa in gozdnih proizvodov. V ekološkem odtisu najbolj prednjači Osrednjeslovenska regija, kar lahko pripišemo velikemu ogljičnemu odtisu najbolj urbanega in poseljenega območja v Sloveniji.

Če ne upoštevamo teh treh regij, se ekološki odtisi med regijami ne razlikujejo prav veliko. Devetim regijam (razen Jugovzhodni Sloveniji in Goriški) je skupno to, da je njihova potrošnja bistveno večja od biokapacitete, pri Jugovzhodni Sloveniji in Goriški sta kazalca v veliki meri izenačena, Primorsko-notranjska regija pa ima večjo biokapaciteto kot ekološki odtis.

Največja kategorija odtisa je tako kot za celo Slovenijo tudi v primeru regij ogljični odtis, in to pri vseh regijah, največji kategoriji potrošnje pa osebni prevoz in bivališča.

Preračun celotnega ekološkega odtisa v gha na osebo ne pokaže velikih razlik med regijami – od 5,04 v Zasavski do 5,29 gha/osebo v Koroški regiji.

Celotno poročilo o ekološkem odtisu o biokapaciteti 12 slovenskih regij ter video z dodatno razlago podatkov (oboje GFN) sta objavljena na spletni strani ARSO: http://nfp-si.eionet.europa.eu/publikacije/Datoteke/Okoljski%20odtis/index_html?pp=1.

Ukrepi za zmanjšanje ekološkega odtisa

Struktura ekološkega odtisa in biokapacitete ter velikost ekološkega odtisa na prebivalca so v posameznih statističnih regijah podobni kot na ravni Slovenije. Regijske ukrepe za zmanjševanje ekološkega odtisa in ohranjanje biokapacitete je zato možno načrtovati na podlagi ukrepov, ki se priporočajo za nacionalno raven in so bodisi že vključeni v nacionalne dokumente bodisi jih lahko priporočimo na podlagi dodatnih študij ekološkega odtisa. Pri tem je potrebno upoštevati, da so nekateri ukrepi (npr. regulatorni, velike investicije v infrastrukturo, delovanje državnih ustanov, kmetijske subvencije) v izključni pristojnosti državnih organov. Velik del ukrepov je že vključen v nacionalne strateške in programske dokumente, s tem da financiranje zanje ni vedno zagotovljeno v zadostni meri ali pa je predviden daljši časovni razpon za njihovo izvajanje, kar pomeni tudi kasnejše učinke. Zaradi zaostrovanja okoljskih in podnebnih izzivov (ob že prekomernem ekološkem odtisu Slovenije in njegovem naraščanju) ter v skladu s povečevanjem ambicioznosti ciljev na teh področjih (zlasti podnebnih ciljev) je z njihovo vključitvijo v regionalne razvojne programe že danes smiselno pospešiti izvajanje ključnih ukrepov. Poleg tega bi bilo potrebno na regionalni ravni izvajati tudi nove ukrepe in še posebej zasledovati sinergije med ukrepi.

Pri oblikovanju regijskega nabora ukrepov, povezanih z ekološkim odtisom, je perspektivno upoštevati, katere kategorije odtisa in biokapacitete so največje in bi bilo možno z ukrepi na teh področjih doseči največji učinek na celoten ekološki odtis. Kot je bilo ugotovljeno v predstavljeni študiji Global Footprint Network, je največja kategorija odtisa tudi v primeru regij ogljični odtis, in to pri vseh regijah, sledijo gozdni proizvodi in obdelovalne površine. Največji kategoriji potrošnje sta osebni prevoz in bivališča. K biokapaciteti v vseh regijah razen v Pomurski največ prispevajo gozdne površine, sledijo obdelovalne površine. Kot področja ukrepov z največjim možnim učinkom je zato možno priporočiti:

• trajnostno upravljanje gozdov v smislu zagotavljanja ponora ogljika in prilagajanja na podnebne spremembe ter krepitev lesno-predelovalne verige;

• uvajanje fotovoltaičnih panelov na stavbah ter drugih pozidanih površinah, v povezavi z elektro-mobilnostjo in razpršenim skladiščenjem v baterijah;

• razvoj javnega potniškega prevoza, večmodalnih središč in kolesarske mreže za zmanjšanje ekološkega odtisa dnevnih migracij;

• spodbujanje energetske učinkovitosti in rabe obnovljivih virov v industriji za zmanjšanje ekološkega odtisa največjih porabnikov energije v Sloveniji;

• spodbujanje energetske učinkovitosti in rabe obnovljivih virov energije v javnih in poslovnih stavbah;

• trajnostno upravljanje kmetijskih zemljišč (obdelovalnih površin in pašnikov) za ohranjanje in krepitev biokapacitete.

Mesta in širše gledano naše zgrajeno okolje oblikuje način življenja in porabe ljudi skozi življenjsko dobo infrastrukture. Prometna infrastruktura vodi, kam in kako se premikamo. Oblikovanje stavb močno vpliva na energijo, ki jo potrebujemo za ogrevanje in hlajenje. Skrbno načrtovanje infrastrukture, ki zmanjšuje povpraševanje po energiji v vsakdanjem življenju, od urbanističnega načrtovanja do stavb z ničelno vrednostjo, je ključna sestavina odporne, z viri učinkovite Slovenije. To je prednostna naloga za regije z največjim odtisom prevoza in bivališč, kot so Koroška, Osrednjeslovenska in Obalno-kraška.