Z Odprto hišo do metod trajnostne gradnje – EOL 64-65

dr. Marjana Šijanec Zavrl

V kolikšni meri ste še povezani z vašo fakulteto?
Zdaj sem tam le še raziskovalka v določenem obsegu. Sem članica programske skupine potresno inženirstvo, ki jo vodi prof. dr. Peter Fajfar. Ne učim ne na svoji nekdanji ne na kakšni drugi fakulteti. Razlog ni v tem, da me poučevanje ne bi mikalo. Težko je priti zraven. Sem pa somentorica pri diplomskih nalogah.

Kako težko pa je pridobiti evropske projekte? Vam menda to kar uspeva.
Naš center se ukvarja predvsem z učinkovito rabo energije v stavbah ter z okolju prijaznimi proizvodi, tehnologijami in sistemi v stavbah. Posvečamo se tudi specifičnim izzivom v zvezi z grajenim okoljem, kot je na primer ohranjanje stavb kulturne dediščine, trajnostna gradnja itd. Pri pridobivanju evropskih projektov so nam zelo koristile izkušnje s projekti COST, ki so namenjeni predvsem povezovanju obstoječih raziskav, v mojem primeru povezovanju projektov s področja trajnostne gradnje in sistemske obnove obstoječih stavb iz obdobja okrog druge svetovne vojne. Po mojih izkušnjah je sodelovanje v projektih COST zelo koristno, predvsem zaradi širjenja obzorja in zaradi povezovanja z morebitnimi partnerji. Vzporedno z raziskovalnim delom pa smo med prvimi pri nas pričeli tudi z vključevanjem v evropske projekte energijske učinkovitosti, ki so danes združeni v programu Inteligentna energija Evropa.

Kaj pa vam je prineslo sodelovanje v Eureki?
S tem evropskim programom imam zelo dobro izkušnjo, ker smo konec devetdesetih let skupaj z UL FGG sodelovali v Eurekinemu krovnemu projektu Eurocare Prevent, ki je bil namenjen preventivnim ukrepom za zaščito kulturne dediščine. Mi smo skozi to razvijali različne metode za ohranjanje primerne mikroklime v stavbah kulturne dediščine, s katerimi tudi zmanjšamo stroške restavratorskih del. Pri tem smo se povezali s Posavskim muzejem v Brežicah in nastalo je zelo kakovostno sodelovanje. Omenjeni muzej deluje v gradu Brežice in zaradi pomanjkanja sredstev za vzdrževanje gradu bi radi v objekt umestili nove dejavnosti in obogatili programsko ponudbo. Večje število obiskovalcev in drugačna raba stavbe pa lahko pomeni večjo obremenjenost stavbe in s tem ogrožanje historičnega tkiva stavbe. Pojavi se lahko površinska kondenzacija zaradi vnašanja večje količine vlage v objekt, ta pa povzroča hitrejše propadanje poslikav in tudi nekaterih drugih eksponatov v teh objektih, ki se zaradi novih dejavnosti znajdejo v manj ugodnih razmerah.

In kako ste se spoprijeli s tem?
Razvili smo nove cenovno ustrezne strategije uravnavanja mikroklimatskih razmer in vodstvo muzeja ravna po podanih napotkih. Eden od rezultatov tega projekta je bil za stavbno dediščino primeren način ogrevanja oziroma temperiranja masivnega zidovja. S tem smo zagotovili stabilne mikroklimatske razmere. Tak sistem je bil poskusno vgrajen v enega od grajskih stolpov, narejen pa je bil tudi načrt za temperiranje viteške dvorane. Podoben sistem smo uporabili tudi pri zaščiti nekaterih cerkev v Sloveniji. Učinke te naše metode sprotno zasledujemo in analiziramo, in sicer tako glede ohranjanja eksponatov skozi daljše obdobje kot glede energetske učinkovitosti.

O tem govorite zelo zavzeto. Očitno je to vaše področje?
Tako je. Tu sicer ni veliko komercialnega, to je raziskovalno-razvojna tema. Sem pa izredno vesela, da nam je tudi v sedmem okvirnem programu uspelo pridobiti dva projekta. Prvi projekt je nadaljevanje prej omenjenega – imenuje se Climate for culture. Z njim naj bi ugotovili, kakšen je vpliv klimatskih sprememb (čez 50 oziroma 100 let) na degradacijo stavbne dediščine, in posledično ocenili potrebne restavratorske posege. Prav tako s pomočjo računalniške simulacije preučujemo, kako ravnati, da v predvidenih klimatskih razmerah ne bo prišlo do večje škode. Torej gre za povezavo med klimatskimi spremembami, ohranjanjem stavbne dediščine, tehniko in ekonomijo.

Čemu pa je namenjen vaš drugi projekt v 70P?
To je projekt Open house, v prevodu Odprta hiša. Namenjen je razvoju metode za vrednotenje trajnostne gradnje. Ta projekt se mi zdi še zlasti zanimiv, ker gre za metodologijo, ki je evropsko usklajena in se transparentno oblikuje, tako da lahko uporabniki vidijo v drobovje kriterijev. Njen cilj je, da bi imeli enake kazalnike v vseh evropskih državah. Ker pa vemo, da je trajnost lokalni problem, je omogočeno tudi uravnoteženje kriterijev glede na lokalne pogoje. Danes se namreč soočamo s tem, da ne vemo prav natančno, kako bi napisali kriterije za zelena javna naročila na področju stavb. Ker nimamo prioritet, lahko s predpisovanjem enega kriterija povozimo drugega. V tem projektu trenutno sodeluje 12 držav partneric projekta, v fazo testiranja kriterijev na objektih pa smo vključili še vse druge evropske države (članice EU in kandidatke). V Sloveniji bomo novost testirali na dveh stavbah – v Menergini poslovni stavbi v Mariboru, ki je bila že nagrajena kot energetsko učinkovit objekt, in v poslovnem objektu Keme Puconci. Za nas je ta projekt zelo dragocen, ker sta obe stavbi že v uporabi in lahko tako pridobimo tudi mnenja uporabnikov o funkcionalnih lastnostih.

COST je torej deloval kot nekakšna bližnjica do projektov okvirnega programa?
Gotovo je bil COST pomemben, vendar to ni bila edina pot do evropskih projektov. Doslej smo bili vključeni v več kot 15 evropskih projektov iz programa Inteligentna energija Evrope. Skupaj z Inštitutom Jožef Stefan smo davnega leta 1996 uspeli pridobiti enega prvih projektov, ki so bili financirani iz predhodnika tega programa. To je bil takrat za nas res velik izziv. Ne smemo pozabiti, da je bil to še tisti čas, ko Slovenija ni bila v EU in je morala sama kriti tiste stroške, ki jih sicer plačuje Unija. Skozi te projekte smo v domačem okolju, v praksi, preizkusili različne pristope in tehnologije glede zagotavljanja učinkovite energije v stavbah. Še posebej dragoceno je bilo to, da smo pri tem lahko sodelovali s tujimi partnerji in sprva prenašali, kasneje pa enakopravno izmenjavali strokovne izkušnje.

Kako aktualen pa je na tem področju trajnostni razvoj?
Zelo. To je v tem času tudi najbolj vroča tema. Naj opišem, za kaj gre pri trajnostnem razvoju. Pri trajnostni gradnji moramo obravnavati okoljske, ekonomske in družbene vplive, v praksi pa žal ni tako, saj navadno izpostavimo ta ali oni vidik. Imamo več smernic sodobne gradnje stavb, ki potekajo paralelno. Ena usmeritev gre v smer vedno večje energetske učinkovitosti, izrabe obnovljivih virov itd. Toda ta ne upošteva, kaj se dogaja pred fazo obratovanja stavbe, namreč med samo proizvodnjo materialov, ki so uporabljeni pri gradnji nekega objekta. Tudi pri omenjeni proizvodnji namreč potrebujemo energijo in tudi pri tem se sprošča določena količina emisij CO2.

Se je ta energetski segment doslej zavestno zanemaril?
Mislim, da se to ni zgodilo zavestno, takšna je pač bila pretekla prioriteta pri opredeljevanju energetske učinkovitosti. Zdaj pa je prišel čas, ko na to gledamo celovito, zanima nas življenjski krog stavbe, okoljski odtis in tudi stroški v celi življenjski dobi ter družbeno kulturne vrednote stavbe in to je trajnostni razvoj, ki skuša kar najbolje ohraniti človekovo okolje.
Lahko bi rekli, da skrbi za to, da levica ne ruši tistega, kar dela desnica …
Ne moremo si več zatiskati oči pred dejstvom, da je bila pri proizvodnji določenih, še nedavno zelo cenjenih materialov, porabljena velika količina energije. A kot vedno v tehniki tudi tu potrebujemo transparentne metode in merljive kazalnike.

Kakšen primer za to?
Če ostanem na svojem področju, bi rekla, da se je to dogajalo pri proizvodnji toplotnoizolacijskega materiala. Zdaj pa dobiva prednost material, ki pri proizvodnji potrebuje manj energije in manj obremenjuje okolje, tako glede emisij CO2 kot tudi drugih emisij, ki so škodljive za okolje. Trajnostno gledanje na načrtovanje stavbe je pravzaprav skupek različnih kazalnikov. Favoriziranje zgolj enega kazalnika se navadno ne obnese najbolje. Če bi upoštevali samo energetsko porabo med proizvodnjo materialov, bi mogoče zanemarili neke tehnične karakteristike teh materialov, ki morda zagotavljajo enostavno vzdrževanje in daljšo življenjsko dobo. Vse to so pozitivne lastnosti, ki jih moramo upoštevati. Pri trajnostnem razvoju mora biti dosežen skladen razvoj s stališča okoljskih kazalnikov, ekonomskih kazalnikov in družbene sprejemljivosti.

Koliko se vse to upošteva pri t. i. izolacijskem ovijanju že obstoječih objektov, ki je tudi pri nas dokaj pogosto? Vsekakor je na pogled všečno in menda tudi zagotavlja precej manjšo porabo toplotne energije. Ali pa je tudi trajnostno naravnano?
Lani je pričela v EU veljati prenovljena direktiva o energetski učinkovitosti stavb in s tem se tudi pri nas uvajajo strožja energetska zakonodaja in določila za gradnjo objektov (PURES 2010). Na to se je Unija začela pripravljati že najmanj pred desetletjem, sedaj pa k ukrepanju zavezuje tudi podnebno energijska politika 20-20-20 do 2020. Toplotno zaščitni ovoji so pridobili na pomenu. To je pravzaprav prvi korak k nizkoenergijski ali celo ničenergijski gradnji. Klasični toplotni izolacijski sistemi namreč ne ustrezajo več novim zahtevam. Niso več tako konkurenčni. To je zdaj tudi spodbudilo tehnološki razvoj teh materialov. V zadnjem času imamo na trgu vrsto materialov in tehnologij, ki lahko s tanjšimi plastmi boljše toplotne prevodnosti dosegajo zahteve, postavljene v omenjenem novem pravilniku. Mislim, da je v tem primeru nova zakonodaja res gonilo napredka.

Smo se tudi Slovenci v zadostni meri vključili v iskanje energetsko ustreznih in okolju prijaznih novih izolacijskih materialov?
Slovenci smo znani po tem, da smo zelo uspešni na posameznih ozkih področjih, žal pa, vsaj po mojih ugotovitvah, zaostajamo takrat, ko je potrebno zelo veliko sodelovanja in so kakšne odločitve povezane tudi s politiko in zakonodajo. Moja izkušnja iz sodelovanja v različnih evropskih projektih, še zlasti v okvirnem programu, je, da smo kar zaželen partner, predvsem pa enakovreden partner tujcem. Res pa je tudi, da si velike države lahko privoščijo ožjo specializacijo, mi pa si je ne moremo. Moramo biti generalisti.

Kako daleč je pri nas razvoj energetskih izkaznic?
Mislim, da se je ta začel že leta 2002. Takrat – torej še pred uveljavitvijo evropske direktive o energetski učinkovitosti – smo na GI ZRMK že izvajali zelo uspešen projekt pilotnega izdajanja energetskih izkaznic za stavbe. Izdali smo, mislim, več kot sto izkaznic, in sicer tistim investitorjem, ki so v tem, da imajo takšno izkaznico, videli določeno prednost.

Zdaj pa to razvijate naprej?
Tako je. Veste, vse te tehnologije, ki jih imamo možnost testirati v takšnih projektih, se bodisi prenesejo v zakonodajo ali pa na kakšen drugačen način v širšo uporabo. Naj povem še en primer. Leta 1996 smo s takratnim vladnim oddelkom, ki je bil zadolžen za učinkovito rabo energije, preverili program subvencioniranja energijsko učinkovitih oken. Preverili smo težave in ugotavljali, katere tehnologije so vredne subvencioniranja. Dejansko smo s tem razvili tudi trg takšnih tehnologij. V končni fazi, od leta 2002 naprej, pa je ta preverjena tehnologija postala del slovenskega pravilnika za učinkovito rabo energije v stavbah. V pravilnik smo tako lahko zapisali preverjene in izvedljive zahteve.