Mladi in energetska kriza
| Avtorica: Petrisa Čanji |
V prostorih Evropske komisije v Bruslju je konec septembra potekala konferenca EUSEW (European Sustainable Energy Week), ki sem se je udeležila kot del delegacije mladih iz Slovenije, zavzetih za trajnostni razvoj in energetiko. Upali smo, da bomo izvedeli, kako se naj države članice spopadejo s perečo energetsko krizo. Zaradi posebej izpostavljenega mladinskega programa pa smo se izredno veselili slišati, kako Evropska unija načrtuje sodelovanje z mladimi. A konferenca je dala občutek, da sta le Recovery Plan for Europe in REPowerEU odgovor na energetsko krizo. Med naložbami je predvidenih kar 300 milijard evrov naložb v OVE, biometan, vodik in infrastrukturo.
Poudarek razprave je bil na dokumentu, sprejetem po koronski krizi leta 2021, EU Recovery Plan ter na REPowerEU (2022), ki se osredotoča na energetski razvoj držav članic. Evropski zeleni dogovor, ki obljublja vsestranski razvoj držav članic, je bil le omenjen v debati o energetskih skupnostih. Predstavniki evropskih finančnih institucij so sveženj Pripravljeni na 55, evropski načrt za zeleno tranzicijo, omenili le v kontekstu vloge finančnih in investicijskih institucij pri razvoju obnovljivih ter nizkoogljičnih virov energije na evropski ravni.
V fokusu le OVE
Odločevalci na konferenci so poslušalcem dali občutek, da sta le Recovery Plan for Europe s predvidevanimi 8,2 milijarde evrov investicijami in načrt REPowerEU, ki odgovarja na energetsko krizo, kot posledico Ukrajinske vojne, ključ do uspešnega načrtovanega prehoda. Kot poslušalka sem se vprašala, kako lahko EU pričakuje, da bodo države članice v izjemno kratkem času implementirale tri obsežne svežnje taksonomij. Prav tako sem se spraševala, ali je nov načrt obnove realen? Na vseh diskusijah so udeleženci okroglih miz in pogovorov izpostavljali obnovljive vire energije. Omenili niso nobenih drugih virov, jedrsko energijo pa so preprosto ignorirali, četudi smo poslušalci po njej spraševali. A se je eden izmed panelistov obrnil k sogovornikom in dejal, da sploh ne ve, zakaj je to vprašanje še aktualno, saj je jedrska energija »izven mode«. V slovenski delegaciji smo se spraševali, ali se v evropskih institucijah dovolj dobro zavedajo pomanjkljivosti lokalnih električnih omrežij ter drugih infrastrukturnih primanjkljajev držav članic, posebej na balkanskem, baltskem in panonskem predelu. Odločevalci so sicer priznali, da sta v primerjavi s Pripravljeni na 55 in Evropskim zelenim dogovorom REPowerEU in EU Recovery Plan veliko ambicioznejša, vendar je, kot so dodali, sedaj pravi čas za ambiciozne in visokoleteče cilje. Ob tej izjavi smo se s kolegi spogledali. Ob pereči energetski krizi morda ni čas za tako visoke cilje, ali pač?
Glavne investicije
V sklopu REPowerEU načrtujejo 300 milijard investicij do leta 2027 v obnovljive vire energije, biometan, vodik in infrastrukturo. 2 milijardi je namenjenih kratkoročnemu podaljšanju življenjske dobe premogovnikov, a kvečjemu do leta 2025. Zaradi trenutnega stanja infrastrukture in izkoristka obnovljivih virov energije je bila zadnja finančna alokacijska točka ena izmed redkih, posajenih na realnih tleh. Po vsej verjetnosti lahko v ozadju opazimo podpisano nemško roko, ki ponovno odpira svoje rudnike in termoelektrarne. Investicij v jedrsko energijo pa seveda nikjer ni bilo, kar je izpostavil tudi sledilec na socialnih omrežjih, ki je podrobno spremljal našo udeležbo na konferenci. Navedene vsote seveda zvenijo smotrno razporejene, saj si povprečna oseba sploh ne more predstavljati, kaj bi lahko države članice naredile s takšnim denarjem. Kako bo to zmogel proračun Evropske unije? 225 miljard evrov bo EU pridobila s posojili. Finančnega načrta izpeljave REPowerEU odločevalci niso posebej poudarili. Preskočili so ga s spodbudnimi besedami: »Preko uresničitve načrta v svežnju REPowerEU je neodvisnost od ruskega plina zahtevna, a izvedljiva do leta 2027.«
Energetske skupnosti
Na konferenci je kraljevala debata o energetskih skupnostih. Obravnavali so jih na vsaj desetih diskusijskih srečanjih in jih predstavili kot konkretno rešitev prihajajoče energetske krize. Kot vemo, je v Sloveniji najobsežnejši tovrstni projekt v občini Luče. Petrol, d.d. ga je začel izvajati pred skoraj štirimi leti. Popolnoma samozadostne skupnosti še niso vzpostavili in jo še vedno razvijajo. Razlogov za to je seveda več. Koronska kriza je podaljšala potek vseh aktualnih projektov za vsaj dve leti, pomembno pa se je zavedati, da tehnologija, potrebna za vzdrževanje in popolno energetsko samozadostnost, še ni razvita. Prav tako občina Luče ni velika skupnost. Takoj ko bi poskusili vzpostaviti skupnost v velikosti Maribora, se to izkaže za nemogoče, saj je infrastruktura mesta nezmožna prevzeti takšno energetsko obremenitev. Vendar je to le infrastrukturni in tehnološki aspekt, pomembne so tudi evropske in slovenske birokratske omejitve. Za vzpostavitev večje energetske skupnosti bi potrebovali, po podatkih panelistov, vsaj dvanajst let. Vsak se ob teh podatkih lahko vpraša, kako so lahko torej energetske skupnosti, za katere bi potrebovali med štiri in dvanajst let, rešitev za krizo, ki bo prizadela prebivalce v naslednjih treh mesecih? Pomemben del grajenja tovrstnih skupnosti, ki pa ga na konferenci niso omenili, je finančni aspekt. Poudarjali so, da denar ni problem, problem sta omejevalna zakonodaja in sistem pridobivanja dovoljenj. Vendar so izpustili, da se v energetske skupnosti povezujejo gospodinjstva z višjimi prihodki, saj je vzpostavitev pogojena z investicijami. Energetska kriza pa bo, tako kot skoraj vsaka kriza dosedaj, najbolj prizadela posameznike z nižjimi prihodki, ki si vključitev v energetsko skupnost ne morejo privoščiti.
Energetska učinkovitost mest
Konkretne rešitve za energetsko učinkovitost mest je omenil Dan Lert, podžupan Pariza. Želijo zmanjšati energetsko porabo stavb za 10 %, s čimer bi znižali strošek porabe za 10 milijonov evrov, ki bi jih, vključno z dodatnimi 58 milijoni evrov iz mestnega proračuna, ponovno investirali v socialna stanovanja. Znižali bodo tudi ogrevanje notranjih bazenov za eno stopinjo, s čimer bodo privarčevali 4 % energije na letni ravni. Nameravajo izklopiti javno razsvetljavo ob 22.00 ter čez dan zmanjšati njeno intenzivnost za 30 %. Če ukrep pogledamo z očali učinkovitosti, je smotrn vsaj na prvi pogled. Na tem primeru, ki se morda zdi trivialen, opazimo, da je ključen medsektorski pristop, kar je poudarila panelistka na naslednji diskusiji. Izključitev javne razsvetljave po 22.00 nevarno izpostavi specifične skupine, primarno ženske. Brez javne razsvetljave se lahko dvigne stopnja kriminala in nasilja.
Nov način financiranja
Diskusija o financiranjih v skladih s svežnjem Pripravljeni na 55 in COP27 je odprla mnoga vprašanja. Skupina EEFIG (Energy Efficiency Financial Institution Group), skupina 110ih svetovnih finančnih institucij, je predstavila svoj novi način financiranja, imenovan Energy Efficienty First (Najprej energetska učinkovitost; EE1st), s katerim načrtujejo kar 2650 milijard evrov investicij v obnovljive vire energije. Točke njihove ničogljične agende so bile zelo zanimive, saj s svojim EE1st sistemom želijo s pametnimi investicijami pripomoči k znižanju izpusta toplogrednih plinov v skladu z evropskim načrtom do leta 2030. V prihodnosti, specifično med leti 2025 in 2030, želijo razviti modele, s katerimi bi lahko odgovorili na vprašanja, kot so: če banka investira v energetski vir, koliko proizvedenega ogljičnega odtisa dejansko pripada banki. Zanimiv in smotrn je tudi njihov princip investiranja, saj institucije s pomočjo strokovnega mnenja presodijo, ali so projekti dovolj energetsko učinkoviti, kakšne so možnosti in časovni okvir implementacije, kakšna je učinkovitost glede na okolje in podobno. Skupina je poudarila, da trg sedaj potrebuje dolgoročne investitorje, ki bi bili pripravljeni investirati za obdobje daljše od 10 let z nizko stopnjo donosa. »Energetska učinkovitost,« je poudarila Bettina Dorendorf, vodja trajnostnega razvoja in trajnostnih financ pri KfW, »ne sme biti tržna priložnost.« Seveda, namen povedanega je dober, sistem investiranja smiseln. V delegaciji smo se strinjali, da bi slovenske finančne institucije morale razmišljati v podobno smer in vzpostaviti sistem nadzora nad investicijami ter preverbe, ali je bil denar porabljen optimalno. Ampak ali bodo tisti, ki imajo moč odločitve, lahko pozabili na pretekli dobiček in investirali v dobro širše evropske družbe? Zgodovina temu vprašanju ni najbolj naklonjena.
Vključitev mladih v oblikovanje energetsko-podnebnega prehoda
Zadnja diskusija, ki smo se je udeležili kot slovenska delegacija, je bila o vključitvi mladih v oblikovanje evropskih politik na področju energetsko-podnebnega prehoda. Upravičeno smo pričakovali konkretne ideje sodelujočih ali pa vsaj primere dobre prakse sodelovanj. Na žalost nič od tega. Velika zaključka te okrogle mize sta bila: »Mladi imajo več znanja, kot si mislimo.« Ter: »Z mladimi se moramo pogovarjati kot z ljudmi.« To je navdihovalo in navduševalo prisotne, ki so zaključili z odgovarjanjem na vprašanje povezovalke: »Če kot mlad človek živiš v bloku in nimaš vpliva na infrastrukturo ter energetsko učinkovitost stavbe kot celote, je vseeno smiselno izklopiti luč, ko zapustiš prostor?«
Konferenca EUSEW je definitivno pustila pečat na vseh, ki smo se je udeležili. Najbolj nas je, kot mlade, ki se zaradi trenutnega globalnega stanja moramo zanimati za trajnostno energetiko, razočaralo pomanjkanje konkretnih idej in rešitev, s katerimi bi lahko ublažili udarec prihajajoče enrgetske krize. Zaskrbelo nas je, ko smo videli, da Evropska unija pripravlja praktično neizvedljive svežnje taksonomij, ki jih bodo države članice morale vpeljati v svoje sisteme ne glede na obstoječo infrastrukturo. A udeleženci smo iz Bruslja odšli še z večjo vnemo, da se aktivno vključimo v grajenje politike, saj vemo, da bomo le z intergeneracijskim in interdisciplinarnih pristopom lahko prišli do konkretnih sprememb.
