Vse preveč neresnic v slovenski elektroenergetiki – EOL 86

Vodstvo ELES-a ste sprejeli v času, ko Slovenija sprejema energetski zakon, ki prinaša nekatere novosti. Katere spremembe bodo najbolj vplivale na poslovanje in razvoj vaše družbe? Se uvrščate med zmagovalce ali poražence novega energetskega zakona, če si izposodimo enega izmed odmevov na novosti v energetskih predpisih?
Ker smo gospodarska družba v popolni državni lasti, ne moremo biti niti zmagovalci niti poraženci, eno od teh dveh vlog bo imel samo naš lastnik, država. Dobro je, da novi EZ med drugim izvaja določbe Direktive 72/2009 v delu, ki se nanaša na upravljanje ELES-a, ki je lastnik. Trenutno z nami upravlja SOD, po sprejetju EZ-1 pa bo Vlada RS. Končno se bomo zato lahko tudi certificirali pri nacionalnem regulatorju.

Sprejem EZ-1 bo za ELES pomenil veliko spremembo na organizacijskem in kadrovskem področju zaradi združevanja slovenskega prenosnega omrežja. Triintrideseti člen EZ-1 namreč določa, da mora ELES odplačno odkupiti vse elemente prenosnega omrežja na 110-kilovoltnem napetostnem nivoju, ki so trenutno v lasti distribucijskih družb, družb proizvajalk električne energije, in tretjih oseb, ki so kot porabniki priključeni na prenosno omrežje. V 511. členu EZ-1 je določeno, da moramo to narediti v roku treh let po sprejetju zakona. No, menim, da je tukaj pripravljavec zakona naredil veliko napako, ker ni upošteval dveh naših pripomb na EZ-1.

Za kateri dve pripombi gre?
Prvič, da se rok treh let upošteva od dneva, ko začne veljati uredba, ki bo določala točko razmejitve. In drugič, da se z zakonom določi, da mora resorno ministrstvo z uredbo predpisati metodologijo vrednotenja, na podlagi katere bi se določila pogodbena cena.

Tako pa je zakon v tem delu »invaliden«! Zakaj? Predstavljajte si, da bo resorno ministrstvo uredbo izdalo npr. po dveh letih od uveljavitve EZ-1. Do takrat ne bomo vedeli,kaj se šteje za prenosno in kaj za distribucijsko omrežje. Istočasno pa pričakujem velike »apetite« sedanjih lastnikov, ki bodo poskušali, a upam, da ne bo tako, svoje premoženje, predvideno za odplačni prevzem, vrednostno napihniti. Žal mi ni jasno, kaj bo ob izpolnitvi teh predpostavk lahko naredil ELES. Upam in pričakujem, da se bomo o tem pravočasno dogovorili z resornim ministrstvom in agencijo za energijo, ki je naš regulator.

ELES si tudi želi, da bi si povrnil vodilno vlogo pri oblikovanju strategije elektroenergetskega sistema v Sloveniji. Ali se bo to zgodilo? Kakšen elektroenergetski sistem bi morala Slovenija vzpostaviti do leta 2020, še posebno glede nove finančne perspektive?
ELES je imel nekako do sredine leta 2001 vodilno vlogo v slovenskem elektroenergetskem sistemu. Po tem letu njegova »vodilna« vloga ni več prepoznana. Tako kot ni »prepoznana« energetska oziroma elektroenergetska strategija Republike Slovenije. Menim, da je to slabo in da bi moral naš lastnik prepoznati nujnost ELES-ove vodilne vloge. Tega ne mislim zato, ker sem direktor ELES-a, temveč zaradi naše dejavnosti, vloge, ki jo imamo, in predvsem relacij z Evropo. Že večkrat sem zelo jasno izjavil – ELES je tisti, ki skrbi za slovenski elektroenergetski sistem, ne proizvajalci.

Zato je tudi prišlo do stanja, kakršnega imamo. Proizvodne kapacitete se načrtujejo brez upoštevanja pogojev, potrebnih za nemoteno obratovanje novih proizvodnih kapacitet, in brez upoštevanja drugih, posrednih stroškov, ki bodo nastali, ko bodo te enote začele obratovati.

Prosim, navedite primer.
Tak primer slabe prakse je ČHE Avče. Investitor pri sprejemanju investicijske odločitve v prvi polovici prejšnjega desetletja ni upošteval omejitev glede prenosnih kapacitet. Ni upošteval zakonskega določila, da bo moral plačati prispevek za priključitev na prenosno omrežje in da bo moral pozneje zaradi obratovanja plačevati tudi omrežnino kot vsi porabniki električne energije v Sloveniji. Danes, ko je črpalna hidroelektrarna Avče zgrajena in obratuje, pa se čudijo in tarnajo. Bojim se, da bo podobna situacija tudi pri ČHE Kozjek. Tu bo ELES zelo strog. Zahtevali bomo, da investitor zagotovi t. i. negativno terciarno rezervo in jo tudi plača. Gre za okoli 20 milijonov EUR letno. Plača naj tudi priključnino in se zaveda, da bo plačnik omrežnine. Bojim se, da investitor, Dravske elektrarne Maribor, tega v finančnih projekcijah ni upošteval. Zakaj to navajam? Zato, ker če bo drugače, bo breme prevaljeno na slovenskega končnega porabnika električne energije.

Glede slovenske elektroenergetike in njenega proizvodnega dela je, gledano s trenutnega položaja, pomembno, da bosta Vlada RS in naš regulatorni organ zaznala in prepoznala nerealnost trenutne situacije glede borznih cen električne energije. Borzna cena, ki se giblje okoli 40 EUR/MWh, je z vidika sedanjih proizvajalcev električne energije, razen amortiziranih nuklearnih elektrarn in starejših, večjih hidroelektrarn, in z vidika odločevanja za nove investicije, povsem nerealna. Vzrok pa lahko iščemo v naraščanju deleža prispevka v končni ceni električne energije za OVE in istočasno v ponudbi te, predhodno subvencionirane energije, na borzah. Lastnik fotovoltaične elektrarne je tako dobil na primer za MWh 400 EUR in več. Zdaj se ta fizična elektrika ponuja na borzi, seveda po nizki ceni. Ob tem pa se sprašujemo, zakaj končna cena, ki vključuje vse prispevke in davke, narašča. To se dogaja zato, ker je treba plačati subvencijo za drago elektriko iz OVE, dodatne stroške sistemskim operaterjem prenosnih in distribucijskih sistemov zaradi OVE in tako naprej. Z mojega zornega kota je to narobe svet. Z OVE, mislim predvsem na OVE vetra in sonca, ne bomo imeli stabilne oskrbe z električno energijo. Avtorji, predvsem domači, ki pišejo prispevke o tem, da sta veter in sonce brezplačna, zavajajo. V širšem kontekstu je treba priznati, da je treba za izkoriščanje vetra in sonca najprej kupiti izjemno drago tehniko. Če bi jo kupili vsaj od slovenskega proizvajalca! Pa je na žalost ne.

Ali lahko povežete problem borznih cen z dejstvom, da potrebujemo nove naložbe v proizvodnjo električne energije ob tem, da nekatere znane investicije zamujajo?
Problem trenutnih borznih cen električne energije je prav v tem, da bodo povzročile večletni zamik v investicijskem ciklusu gradnje novih proizvodnih kapacitet za proizvodnjo električne energije. To pa pomeni, da bomo imeli po obdobju nizkih cen obdobje, v katerem se bomo začeli počasi srečevati s pomanjkanjem virov za t. i. pasovno proizvodnjo električne energije. Slednje bo povzročilo skok cen in odprlo možnost in perspektivo za nove investicije v konvencionalne vire električne energije. Te nove, višje cene, bodo po moji oceni na precej višji ravni, kot so bile pred januarjem 2013. Ob teh cenah je tako tudi investicija v II. blok NEK ekonomsko neupravičena, pri tem pa gotovo ne drži, da bi bila cena električne energije iz II. bloka NEK 40 EUR. Danes na primer ni korektno presojati ekonomike bloka 6 v TEŠ z vidika trenutnih borznih cen. Treba si je tudi odgovoriti na vprašanje, kako visoka bo cena bloka 6, še pomembneje pa je, kaj bo sploh s TEŠ kot gospodarsko družbo v prihodnje. Odpravljanje in razgradnja bloka 4 in pozneje bloka 5 pomenita »odpis« oziroma staro železo tudi za obe obstoječi plinski enoti.

To, kar navajate, kaže, da niti vlada niti stroka niti menedžment v energetiki niso poenotili stališč o razvojni strategiji ene ključnih panog prihodnosti Slovenije.
V naši državi potrebujemo »strokovno neoporečen« in »korekten« razvojni scenarij za energetiko in elektroenergetiko. Trdim, da do zdaj nismo naredili niti približno korektnega dokumenta. Praviloma najprej sprejmemo mednarodne zaveze, ne da bi se zavedali, kaj bo to pomenilo za nas, potem pa pri izdelavi raznih akcijskih načrtov ustvarjamo »pravljice«. Rezultat pa je potem tak, kakršen je pri nas zadnjih 10 do 15 let.

Najprej moramo razčistiti dejansko stanje, preveriti možnosti in zmožnosti naše države, naše ekonomije. Preveriti naše mednarodne zaveze, po potrebi redifinirati že sprejete cilje, pripraviti strategijo, določiti realne roke in odgovorne osebe. Pomembno je, da ne sledimo »slepo« okvirnim ciljem EU, temveč jih prilagodimo našim značilnostim. In seveda, znati moramo vse to tudi zagovarjati. Zavedati se moramo, da sta npr. področji URE in OVE z vidika trajnostnega delovanja izjemno pomembni, vendar ju moramo odmerjati tako, da bosta koristili, ne škodovali.

Kaj pa ELES in njegove naložbe? Ocenjujete, da ima Slovenija zelo dober prenosni sistem električne energije, a hkrati se zavedate nujnih novih naložb. Kako utemeljujete kakovost sistema in katere naložbe bodo prednostne v razvojnem programu? Kakšen bo sploh prihodnji razvoj prenosnega omrežja?
Kakovost našega prenosnega omrežja utemeljujem z njegovo zanesljivostjo delovanja, z njegovo robustnostjo, zmožnostjo izpolnjevanja kriterija N-1. Stanje glede zanesljivosti delovanja se je bistveno izboljšalo z vključitvijo novega daljnovoda 400 kV Beričevo-Krško. S tem smo odpravili možnost velikih izpadov prenosa električne energije iz centralne Evrope proti Italiji na odseku med RTP Podlog in RTP Beričevo.

Ker je naša povprečna termična obremenitev daljnovodov nekje na 30 % in ker imamo izjemno močne povezave na vseh treh mejah, ki bistveno presegajo t. i. komercialne kapacitete ali NTC, net transfer capacity, do leta 2020 ne načrtujemo gradnje novih prenosnih daljnovodov proti Avstriji, Italiji in Hrvaški. Pričakujem, da bosta v tem obdobju sosednja operaterja APG v Avstriji in TERNA v Italiji najprej izvedla investicije v svojih prenosnih omrežjih in s tem omogočila povečevanje t. i. NTC-jev na naših mejah do nivoja trenutnih termičnih kapacitet in da bodo mednarodni trgovci z električno energijo pravično plačali uporabo našega omrežja. Če bi brezglavo gradili nove in nove čezmejne kapacitete, bi samemu sebi ustvarjali le nove in nove dodatne stroške, ki bi bremenili slovenskega končnega porabnika električne energije. V tem obdobju bomo skušali zgraditi nov daljnovod proti Madžarski, Cirkovce – Pince. Gre izključno za dolgoročno strateško investicijo, ki v prvem koraku ne bo pomenila nobenih pretresov pri oskrbi in ceni električne energije v naši državi. Precejšnjo pozornost pa posvečamo investicijam, ki bi omogočile čim večjo prenosno kapaciteto obstoječega prenosnega sistema. Tu mislim na Elesov projekt SUMO, plod našega znanja, ki na podlagi on-line merjenja zunanjih temperatur, smeri in moči vetra določa termično kapaciteto obstoječih daljnovodov v realnem času. Gre za investicijo iz t. i. področja »pametnih omrežij«.

ELES poudarja prenosne poti po meri uporabnika, novi zakon pa govori o večji zaščiti potrošnikov. Kako bi to pojasnili porabniku?
V poenostavljenem pomenu trdim, da gre za isti pristop, cilj. Naš slogan pomeni, da uporabnikom zagotavljamo trajno možnost oskrbe z električno energijo po zanj sprejemljivih stroških, merjenih glede na stroške v drugih državah EU. ELES to poslanstvo uresničuje v celoti. Naš prihodek na preneseno MWh je med štirimi najnižjimi v EU. S tem, ko je naš prihodek na MWh nizek, je istočasno nizek tudi strošek za uporabnika.

Posodobitve elektroenergetskega omrežja si ni mogoče predstavljati brez pametnih omrežij in politike drugačnega ravnanja z viri. Slovenija, kot je znano, se izrazito usmerja k URE in OVE. A ne gre le za učinkovito rabo energije, gre tudi za to, kdaj se rabi energija in koliko jo porabimo. In koliko se je izgubi? Kako se odziva ELES? Kako blizu in kako daleč je Slovenija s pametnim omrežjem?
Družba ELES posveča izjemno pozornost projektu SUMO, ki je projekt v okviru »pametnih omrežij«. Menim, da smo v našem prostoru na tem področju vodilni, saj poleg projekta SUMO že izvajamo aktivnosti v okviru projekta INC, kjer gre, poenostavljeno, za virtualni način/sistem obračuna energije za sekundarno regulacijo med nami in avstrijskim APG-jem. Poleg tega smo za leto 2014 podpisali z Elektro Ljubljana pogodbo o zagotavljanju terciarne rezerve iz naslova t. i. »razpršenih virov porabe«. Razmišljamo tudi o t. i. »hranilnikih električne energije«, ki bi jih uporabili kot delni nadomestek za sedanjo sekundarno regulacijo.

Glede na velikost enot OVE, ki so nameščene v naši državi, gre za domeno slovenske distribucije. Ob tem se moramo zavedati, da sta lahko URE in OVE izjemno nevarna, če se njune izvedbe lotimo »na pamet« ali le zato, ker je »Evropa tako rekla«. Tako se je zgodilo pri fotovoltaiki.

Omenili ste OVE in distribucijo. Kako je elektroenergetski sistem Slovenije pripravljen na priključevanje in obratovanje OVE?
Vsak sistem, ne samo naš prenosni, je izjemno občutljiv za povečevanje deleža proizvedene električne energije iz proizvodnih naprav OVE, ki lahko obratujejo v zelo nepredvidljivem času. Pri tem mislim na sonce in veter. Nemčija, Italija in nekatere druge države imajo strahovite probleme, ker so se jim ti viri energije povečali prek vseh razumnih mej. ELES za zdaj še obvladuje to področje. Menim, da bo tako ostalo tudi v bližnji prihodnosti, vsaj do leta 2020, saj ne pričakujem bistvenega povečanja moči OVE, razen pri hidroenergiji.

Za učinkovito in zanesljivo delovanje elektroenergetskega sistema je pomembno, da je sistem pripravljen na različna nihanja. Kako daleč je Slovenija s potenciali za hrambo energije in kakšni načrti so realni?
V družbi ELES smo leta 2011 začeli raziskave na tem področju. Uporabljamo dve tehnologiji: vztrajnike in akumulatorje/baterije. Pri investiciji bi delno zamenjali sedanji način zagotavljanja sekundarne rezerve. Obe tehnologiji imata svoje slabosti, predvsem pa pomenita tehnično možnost ob bistveno višjih stroških, kot so trenutni. Trenutni razvoj praviloma ne omogoča shranjevanja večjih količin električne energije, predvsem pa ne za daljše obdobje. Menim, da je treba počakati, da ti izdelki dosežejo določeno stopnjo zrelosti, primerno ceno, šele potem se kupijo. Pred tem pa se lahko malo poigramo, vendar z enotami manjših moči in brez hudih finančnih posledic. Poskusni zajčki naj bodo veliki sistemi, ne »mali« ELES.

Ukrep AN URE za vzpostavitev razvojne sheme in druge spodbude gospodarstvu pri vstopu zelenih energetskih izdelkov na trg ni zaživel. Ni bilo povezanosti pri izvajanju programov URE, utemeljenih s cilji energetske politike, tehnološkega razvoja, gospodarske rasti in zaposlovanja. S subvencijami se je podpiral uvoz zelenih izdelkov in tehnologij. Kaj je treba spremeniti, da bo gospodarstvo bolj podprto za zeleni tehnološki razvoj?
Menim, da potrebujemo nov akcijski načrt, ki mora temeljiti na realnih izhodiščih, upoštevajoč zmožnost nacionalne ekonomije ob predpostavki, da vemo, kaj so realni cilji. To, da kot država sprejemamo bolj rigorozne cilje, kot si jih je postavila EU, je narodno-gospodarska norost. Postavili smo si nerealen ali bolje »nepotreben« cilj, da bo v končni porabi električne energije delež OVE kar 25-odstoten. To bomo slovenski končni porabniki drago plačali ob dejstvu, da nimamo proizvajalcev fotovoltaičnih panelov, vetrnih elektrarn ipd.

Toda pomembno je tudi, ali bomo kot potrošniki bolj racionalni. Slovenija spada k energetsko potratnejšim državam v EU. V strukturi končne rabe zaseda prvo mesto promet, sledita ogrevanje in poraba elektrike. Kako bi lahko v Sloveniji znižali porabo elektrike in koliko so realne ocene, da jo lahko zmanjšamo za 30 %, kot navajajo nekatere napovedi?
Porabo smo do zdaj znižali izključno zaradi gospodarske krize, kar seveda ni dobro. Dobro bi bilo, če bi v Sloveniji poraba električne energije naraščala, saj bi to pomenilo gospodarsko rast naše države. Cena električne energije pa naj bo visoka, saj bo to najboljše »zdravilo« za vse tiste, ki porabijo preveč električne energije na neko enoto.

Na delež OVE v končni rabi energije lahko navežem tudi promet. Premalo je razmišljanja o tem, da je Slovenija izjemno tranzitno izpostavljena država in da je poraba goriva precej odvisna od tranzitnega prometa. Kljub temu smo pristali na izjemno visok, sicer za EU enotno določen, 10-odstotni delež, ne da bi si zagotovili poseben status, ki bi ga utemeljevali s svojo geostrateško lego.

Ko sem spremljal izvedbo Kiotskega protokola in njegove učinke za našo državo, me je razganjalo od besa, kako smo lahko tako zelo neodgovorni do svoje države in sprejemamo mednarodne zaveze brez upoštevanja in zagovarjanja naše specifičnosti, majhnost. To poudarjam le zato, ker vem, kaj so dosegli drugi, pa so imeli slabše pogajalsko izhodišče kot mi.

Želite si višjo porabo in višje cene električne energije. Vaša napoved – ali bodo cene električne energije v EU in v Sloveniji letos padale?
Ko govorimo o ceni električne energije, moramo najprej opredeliti pojem. Nekaj je cena osnovne električne energije na grosističnem trgu, drugo pa cena za končnega porabnika, obremenjena z vsemi prispevki in davki.

Zelo težko je kar koli napovedovati glede bodočih cen električne energije. Tu se je treba zanesti predvsem na svojo zdravo pamet in pri tem upoštevati, da okolje kratkoročno »ni pri zdravi pameti«. Zakaj tako pravim? Če so proizvodne cene iz novih proizvodnih enot najsodobnejšega tipa prek 50 EUR/MWh, je logično, da so cene 40 EUR in manj nerealne. Toliko o kratkoročni »norosti«. Zdaj je čas za porabnike in njihove terminske nakupe. Menim, da se bo cena dolgoročnih pasovnih proizvodov leta 2014 gibala nekje okrog 40 EUR/MWh in da se bo ob koncu leta 2014 začela povečevati ali pa bodo države EU prisiljene uvajati t. i. »capacity payment« za svoje ključne, bazne pasovne elektrarne.

Se pravi, cena električne energije za končnega porabnika bo naraščala, vprašanje pa je, kakšna bo struktura te končne cene. Vse te ugotovitve veljajo tudi za Slovenijo.

Namesto nacionalnega energetskega programa, ki ga Slovenija ni mogla sprejeti zaradi različnih interesov, naj bi po sprejetju energetskega zakona dobili energetski koncept. Kaj bi lahko zapisali v ta koncept, če Slovenija nima dolgoročne energetske strategije?
Dokler ne bomo spremenili načina »kreacije« in izbrali drugih »kreatorjev« ali razširili njihovega nabora za izdelavo smernic tovrstnih dokumentov, bomo imeli sedanje stanje. Poglejmo samo NEP iz leta 2004. Gre za Ezopovo basen. Na to sem opozarjal že leta 2004. Nekatere »pozitivne« spremembe glede posvetovanj sem zaznal pri trenutnem sekretarju za energetiko in upam, da bo to svojo prakso nadaljeval.

Kako je ELES končal poslovno leto in kakšni so načrti za leto 2014?
ELES je končal leto 2013 v okviru ciljev, ki si jih je postavil. Leto 2014 bo izjemno zahtevno zaradi že navedenega začetka procesa odplačnega prevzema elementov 110-kilovoltnega omrežja v lasti drugih. Postavili smo si vrsto ambicioznih ciljev, da bi znižali tarife za uporabo prenosnega omrežja ob koncu leta 2015 v višini več kot 15 % v primerjavi z letom 2012. Menim, da je to naš izjemen uspeh, še zlasti če pomislimo, da smo samo v zadnjih štirinajstih koledarskih mesecih vplačali v državni proračun 30 milijonov EUR iz naslova deleža iz dobička.

Kako se lahko Slovenija izvleče iz sedanjega energetskega somraka?
Zavedam se, da bodo moja razmišljanja za marsikoga boleča. Ne mislim, da sem vseved. Toda v zadnjih petnajstih letih je vse preveč »splošno veljavnih resnic – beri neresnic« v slovenski elektroenergetiki. V Sloveniji imamo kopico izjemo sposobnih ljudi, ki zelo dobro vedo, kaj Slovenija potrebuje in kakšen bi bil pravi razvoj. Prepoznati bo treba ta kadrovski potencial, ga združiti in od njega pridobiti nevtralna, strokovna stališča, obenem pa si ustvariti realno sliko o slovenski elektroenergetiki.