Vsak material mora pod drobnogled in v oceno – EOL 88/89

Pri embalaži za živila, tako primarni kot sekundarni, je potrebno zagotoviti, da so uporabljeni materiali dovolj inertni. Ne smejo povzročiti kakršne koli migracije snovi v živilo, kar lahko obremeni živilo s strupenimi snovmi. V nevarnosti so tudi lastnosti živila. Ne glede na to, da je v najbolj neposrednem stiku z živilom primarna embalaža, lahko do migracije v živilo prihaja tudi pri sekundarni embalaži, ki je vključno z etiketami in tiskarskimi črnili pod enakim drobnogledom kot primarna embalaža. Vendar pa je po besedah mag. Jane Ramuš iz Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij včasih težko dobiti primerljive rezultate glede migracije hlapnih komponent. Količina teh je lahko drugačna v zaprti in v odprti embalaži, ko včasih hlapne komponente nekako razpadejo.

Ocena tveganja je pri živilih neizogibna

Oceno tveganja je potrebno narediti za vse pripomočke, s katerimi živila prihajajo v stik, kot so industrijska oprema in vse, kar se uporablja v proizvodnji z živili in tudi v restavracijah, kjer se pripravlja hrana za potrošnika. V zadnjem času se na trgu pojavlja precej pripomočkov iz silikonskega materiala, kjer po besedah mag. Jane Ramuš predstavljajo problem predvsem izdelki iz Kitajske, saj pri njih prihaja do migracije snovi v živilo. Zato se ti izdelki umikajo s trga. To se dogaja tudi pri melaminskih krožnikih in ne dovolj kvalitetnih izdelkih iz jekla. Pogosto gre za migracijo kadmija, problemi pa so tudi s cinkom in svincem.

V oceno tveganja sodijo tudi sredstva za vzdrževanje površin, ki prihajajo v stik z živili. Pri tem je predvsem bistveno, da niso topna v vodi in v živilu. Posebno pozornost je potrebno nameniti tudi modificiranim atmosferam, kjer gre za snovi, ki jih živilu dodajamo za podaljšanje roka trajanja. Gre predvsem za dušik, ogljikov dioksid in druge snovi, ki zmanjšujejo razmnoževanje kvarljivcev. Pri tem morajo biti podjetja pozorna na čistost plinov, ki se dodajajo. V zadnjem času se razvijajo nove tehnike, kot je na primer elektronska plazma, ki deluje po principu visoke napetosti, spreminja dušik, ogljikov dioksid in kisik v embalaži v druge pline in je dokazano, da ne tvori toksičnih snovi. Vendar pa v praksi ta tehnika še ni uporabljena. Uporablja se lahko radiacija oziroma obsevanje in tudi kakšne druge rigorozne tehnologije. Vendar je potrebno to na embalaži označiti, kar pa vpliva na nakup, saj ima na primer oznaka, da je bilo živilo obsevano, na potrošnika negativen vpliv pri odločitvi za nakup.

Migracija snovi v živilo lahko prihaja tudi iz izdelkov, ki jih vsakodnevno uporabljamo v kuhinji v domačem gospodinjstvu, pri embalaži iz naravnih ovitkov, ki se uporabljajo predvsem pri mesnih in sirnih izdelkih, pa tudi pri materialih, ki jih lahko pojemo. Potem iz lepil in črnil, ki so nalepljeni ali odtisnjeni na živilo, veliko pozornosti pa se namenja tudi igračam in otroškim pripomočkom.

Nanomateriali za zaščito živil

V razvoju za zaščito živil so tudi nanomateriali, kjer gre za nanodelce srebra, titanovega in silicijevega dioksida ter nanoglina kot dodatek embalažnim materialom za zmanjševanje prepustnosti embalaže in manjšega vpliva UV svetlobe, izboljšanje mehanskih lastnosti materialov, odpornost na toploto in antibakterijski učinek. Uporaba nanomaterialov je zelo zaželena s tehnološkega vidika. Zelo dobro so uporabna pri podaljšanju roka živila in pri lažji obdelavi. Zelo so zaželeni nanosrebrovi hladilniki z antibakterijskim učinkom, v katerih hrana ne zgnije. »Jabolko, prevlečeno z nanomaterialom, je lahko obstojno neomejeno,« je povedala mag. Jana Ramuš. Nanopreobleke se lahko uporabljajo za vse, kar ima omejen rok trajanja, saj se s tem prepreči dostop plinov, naravnih reakcij in gre za način modernega konzerviranja. Evropski trg nanomaterialov nima veliko, vendar pa je označevanje materialov, ki so obdelani z nanotehnologijo z vidika zakonodaje, zahtevano šele konec letošnjega leta. Vendar, v kolikor proizvajalec tega ne bo označil, je to nemogoče dokazati, saj se ne da določiti, ali gre za nanosrebro ali srebro. Določijo se lahko le količine srebra.

Zakonodaja za stik z živili

Za embalažo, ki prihaja v stik z živili, veljata dve osnovni uredbi, in sicer za vse proizvajalce, ki proizvajajo materiale, ki prihajajo v stik z živili:

1. Uredba 1935/2004; Uredba 596/2009 – dopolnitev

2. Uredba 2023/2006

Včasih je bila zakonodaja zapisana tako, da so lahko proizvajalci uporabljali vse, kar ni bilo prepovedano. Danes je v zakonodaji opredeljeno vse, kar se lahko uporablja. Za vsak material, ki se ga želi uporabljati na novo, je potrebno oddati vlogo na Evropsko agencijo za varno hrano (EFSA), ki študijo pregleda. Če je material, aditiv primeren za živilsko uporabo, se ga zavede v zakonodajo. EFSA je evropska strokovna inštitucija, ki postavlja tudi mejne vrednosti za posamezne snovi. Da bi v Evropi ohranili njeno neodvisnost od lobijev, je edina inštitucija bruseljskega kova, ki je locirana v Parmi in ne v Bruslju, je povedala mag. Jana Ramuš.

Na spletni strani, RASFF portal, se dnevno objavljajo informacije o odpoklicu različnih izdelkov, ki prihajajo v stik z živili, iz trga. Težava pa je, ker trg ni v celoti pregledan in temelji na zaupanju. Tudi HACCP je bo besedah mag. Jane Ramuš velika filozofija, ki »če bi ga vsi spoštovali, nas ne bi veliko skrbelo, vendar pa žal ni tako,« pravi. Prav tako je problem, ko ena država nekemu trgovcu že na meji zavrne izdelke, so trgovci tako inovativni, da te izdelke poskusijo prepeljati v neko drugo državo. Enako se dogaja na našem trgu. Ko inšpektorji najdejo neustrezen material, ki prihaja v stik z živili, prepovedo trgovanje, vendar se lahko zgodi, da nosilec dejavnosti zavrnjeno robo skladišči dve leti, da se na to pozabi in nato ponovno iste izdelke lansira na trg. Vendar takrat inšpektorji navadno po oznakah vedo, da gre za isto stvar. Zato je tendenca, da se te stvari začnejo uničevati. Po podatkih za odpoklic, ki so vezana na živila, je bilo v letu 2012 odpoklicanega največ sadja in zelenjave, v glavnem zaradi pesticidov ali zaradi neoznačenih alergenov. Sledile so ribe in ribji izdelki, kjer je šlo predvsem za težke kovine. Največ materialov, ki prihajajo v stik z živili, umika Italija, kjer je poreklo v glavnem Kitajska in Hong Kong.

Ravnanje z embalažo po uporabni dobi

Janja Leban – foto: Boštjan Čadej

Vsaka embalaža pa enkrat postane odpadna embalaža, zato je poleg varnosti in zaščite živilskega izdelka pri zasnovi potrebno upoštevati tudi vidik embalaže po njeni uporabi. Pri tem je pomembna izbira in sestava materiala. To je tesno povezano z zaščito pred migracijo snovi v živilo, saj to omogoča bolj ali manj učinkovito ravnanje z odpadno embalažo, ki je lahko nov surovinski vir ali pa ob neučinkoviti izbiri materiala in zasnovi embalaže skupaj z živilom postane odpadek. Kot je povedala Janja Leban iz strokovne Službe za varstvo okolja (SVO) na Gospodarski zbornici Slovenije (GZS), je potrebno z vidika embaliranja poskrbeti tudi za to, da bo ravnanje z odpadno embalažo čim bolj ustrezno in učinkovito.

Za področje ravnanja z odpadno embalažo je osnovna zakonodaja Uredba o odpadkih, nato še specifična Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo. V pripravi je tudi nova direktiva EU, ki govori o zmanjšanju potrošnje lahkih plastičnih vrečk, debeline manj kot 50 mikronov, ker so manj primerne za ponovno uporabo kot debelejše plastične nosilne vrečke.Na podlagi tega bi morale države članice EU sprejeti ukrepe, s katerimi bi po treh letih od veljavnosti direktive zmanjšale potrošnjo za 50 % in po petih letih za 80 %.

Antonija Božič Cerar

Pri zasnovi embalaže so pomembni standardi, ki dopolnjujejo uredbe in podajajo zahteve, ki jih mora embalaža izpolnjevati, da je lahko dana na trg. Ti standardi so lahko sestavni del sistema kakovosti ali sistema ravnanja z okoljem. Kot je povedala Antonija Božič Cerar iz SVO na GZS, se bistvene zahteve, ki jih standardi določajo, nanašajo na minimizacijo in na preprečevanje na viru (obvezna zahteva), zato je najmanj, kar bi morali vsi proizvajalci imeti, standard SIST EN 13428:2004. Za vsako embalažo, tudi tisto, ki kroži in se ponovno uporablja, pa mora vsak, ki daje embalažo na trg, obvezno določiti eno obliko predelave.

Tudi z odpadno embalažo je potrebno ravnati skladno s hierarhijo ravnanja z odpadki. Če embalaža kroži (ponovna uporaba), je to sistem nadzorovanega kroženja. Ko pa embalaža postane odpadek (recikliranje, drugi postopki predelave), gre v sistem ravnanja z odpadno embalažo in potrebno je okoljevarstveno dovoljenje za predelavo. Za ravnanje z odpadki je odgovoren povzročitelj odpadkov, ki pa lahko z oddajo odpadkov odgovornost prenese na zbiralca oziroma predelovalca. Če se odpadki prodajo trgovcu, je povzročitelj zanje odgovoren do končne obdelave. Ne glede na to pa mora odpadke obvezno oddati ali prepustiti zbiralcu, če je tako določeno s posebnim predpisom, ki ureja ravnanje s posamezno vrsto odpadkov. V Sloveniji imamo na področju embalaže poseben predpis, kjer je potrebno odpadno embalažo oddati v sistem javne službe in v sistem družbe za ravnanje z odpadno embalažo (DROE) ali neposredno DROE.

V nekaterih primerih velja razširjena odgovornost proizvajalca, ki da izdelek na trg in zanj odgovarja, ko ga potrošnik zavrže kot odpadek. Embalažo je potrebno načrtovati na takšen način, da jo bo potem, ko bo postala odpadna embalaža, možno razstaviti, jo vključiti v sistem ravnanja z odpadno embalažo in zagotoviti predelavo. K embalaži sodijo tudi nekateri predmeti, ki ustrezajo določenim predpisanim merilom. Lahko gre tudi za en in isti izdelek, ki je enkrat opredeljen kot embalaža, drugič ne kot embalaža, ampak kot izdelek (npr. lončki za kavo – v kavomatu – so embalaža, kupljeni v trgovini, za npr. piknik, pa izdelek). V prilogi spremembe uredbe, ki je bila sprejeta letos, je našteto vse, kar je embalaža.

»Podjetja imajo po zakonodaji tudi možnost vzpostavitve lastnega individualnega sistema ravnanja z odpadno embalažo, kar pride v poštev predvsem tam, kjer gre za pridobivanje surovin iz tujine,« je povedala Janja Leban. Gre za primere, kjer odpadna embalaža ni komunalni odpadek in kjer pri uporabi surovin nastane odpadna embalaža. Vendar mora biti individualni sistem vpisan v evidenco ARSO. Zaradi dolgotrajnih postopkov se podjetja temu raje izognejo in sklenejo pogodbo z DROE, je še povedala Janja Leban. Tudi v individualnem sistemu je potrebno dosegati cilje zbiranja in predelave.

Sistematičen pristop k obvladovanju embalaže

Da bi se cilji dosegli in bi se upoštevala hierarhija ravnanja z odpadki tudi za embalažo, je lahko koristna metoda ocene življenjskega cikla (LCA), ki jo je v 60-ih letih med prvimi izvedla Coca-Cola, ko so se odločali, kakšne materiale bi uporabljali za embalažo. Kot je povedala Antonija Božič Cerar, so takrat prvič začeli razmišljati o plastiki kot o embalažnem materialu za živila. Danes je uporaba plastike kot embalaže za živila precej razširjena in po zadnjih analizah trga naj bi bilo 70 % embalaže, ki prihaja v stik z živili, iz plastike, 3,5 % embalaže pa iz papirja.

Pri načrtovanju embalaže prihaja tudi do omejitev pri tem, kaj določen material omogoča, kaj lahko nudi proizvajalec materiala, kaj lahko ponudi oblikovalec embalaže, pri pakiranju idr. Pomembno vlogo embalaža igra tudi v logistiki, ker izdelek varuje pred udarci. Ker se primarna, sekundarna in terciarna embalaža med seboj dopolnjujejo, je, kot pravi Antonija Božič Cerar, na embalažo potrebno gledati kot na sistem. Če je na primer primarna embalaža bolj trdna, je lahko sekundarna manj. Če se naredi sprememba v delu sistema, je potrebno preveriti, kako to vpliva na celoten sistem. Pri načrtovanju embalaže je pomembna tudi predstavitev samega izdelka, njegova prepoznavnost, ustrezno označevanje materialov, tudi podajanje okoljskih informacij. Ker je vse več gospodinjstev z eno osebo, tudi velikost embalaže oziroma pakiranja.

Eco-design

Že pri načrtovanju izdelka se lahko podjetje izogne ali vsaj omili 80 % vplivov na okolje. Zato je velika pozornost namenjena eco-designu, ki se nanaša tako na blago kot na storitev. Definicija o okoljski zasnovi blaga izhaja iz standarda ISO 14006, ki govori o integraciji okoljske zasnove v sisteme ISO 14001 in 9000. Pri načrtovanju izdelka in embalaže si je potrebno zastaviti prednostne cilje. Včasih so si ti cilji lahko med sabo nasprotujoči. Podjetje si lahko na primer želi cenejšo embalažo, lažjo embalažo ali več reciklata v embalaži. Vendar navadno velja, da je zaradi več recikliranega materiala embalaža težja, je povedala Antonija Božič Cerar. Ko se podjetje odloči za nek sistematičen pristop, mora pri tem vedno upoštevati, da je osnovna naloga embalaže zaščita živil. Nemčija se je v določenem obdobju odločila, da podpira materiale za embalažo, ki jih je možno reciklirati. Vendar so po pregledu življenjskega cikla na primeru embalaže iz treh različnih materialov za pakiranje iste količine kave ugotovili, da embalaža iz laminirane folije, ki je sicer ni možno reciklirati, ustvari 11 gramov odpadka. Kovina pločevinke je izredno reciklabilna, vendar pri tej embalaži ostane 24 gramov odpadka, ki ga ni možno reciklirati. In podobno velja za stekleno embalažo, kjer ostane še skoraj 100 gramov takega odpadka.

Zato je po besedah Antonije Božič Cerar pomembna tudi izbira pravega indikatorja, ki se določi glede na značilnosti proizvodnje oziroma potreb podjetja. Za lažjo predstavo in spremljanje je indikatorje dobro predstaviti v grafični obliki. Na Gospodarski zbornici Slovenije pripravljajo za podjetja tudi e-izobraževanje kot orodje za optimizacijo embalaže.