Za manj zavržene hrane
Promocija
Lidl Slovenija se kot ponudnik živilskih izdelkov v Sloveniji zaveda svoje vloge pri reševanju problematike zavržene hrane, zato se področja lotevajo z izjemno odgovornostjo. Z učinkovito optimizacijo procesov nadzora in naročanja blaga skrbijo, da izdelkov, ki bi jim potekel rok, na policah ostane čim manj. Ker pa največ hrane v smeteh pristane v gospodinjstvih, trgovec že vrsto let ozavešča svoje kupce preko različnih kanalov in se strateško povezuje s številnimi partnerji: programom Ekošola, Ekologi brez meja, z letošnjim letom pa so postali tudi zaveznik projekta Care4Climate. Kakšni so njihovi trenutni koraki k manj zavrženi hrani, je spregovorila Tina Cipot, vodja korporativnega komuniciranja v Lidlu Slovenija.
Kaj ste nazadnje zavrgli?
Stežka mi gre z jezika, ampak kruh. Preko vikenda smo ga kupili preveč in je bil v nekaj dneh žal že plesniv. Kriva sem seveda sama, ker ga nisem pravilno shranila, bodisi del v zamrzovalnik ali pa v platneno vrečko in škatlo za kruh. Zapakiran je bil v plastično posodo, ki je neprodušna, in je zato na sobni temperaturi splesnel. Moji babici se to gotovo ne bi pripetilo, znala je skrbeti, da niti drobtina ni šla v smeti.
V Lidlu Slovenija je zavržena hrana del številnih projektov in povezovanj z zunanjimi partnerji. Kako je v vaš trajnostni načrt vključeno področje zavržene hrane?
Gre za temo, ki smo se je lotili že pred nekaj leti, čeprav se o tem pred osmimi, devetimi leti v javnosti še ni veliko govorilo, pa tudi mediji se s to temo niso zelo veliko ukvarjali. Kot trgovec smo se začeli zavedati, da lahko veliko naredimo znotraj podjetja s sistematičnimi ukrepi, s katerimi skušamo narediti kar največ, da hrana ne postane odpadek. Oblikovali smo delovno skupino iz različnih področij, ki se ukvarja s to tematiko. Določili smo točke v naši verigi, na katerih lahko prehrambni izdelek postane odpadek, in preverili, ali in na kakšen način lahko preprečimo nastanek potencialnega zavržka. Predvsem v prvi fazi skrbno načrtujemo količine, ki jih naročamo. Veliko dejavnikov vpliva na to, koliko česa naročimo, pa morda nanje niti ne bi pomislili – analizira se denimo tudi vreme preko vikenda, če naročamo čevapčiče. Seveda se upošteva tudi pretekla odprodaja izdelka na primerljive dneve poprej in podobno. Pomembno je, da dosledno skrbimo za upoštevanje hladilne verige, tako v skladišču kot v trgovini, saj le tako ohranjamo izdelke varne in sveže. V sami trgovini, ko so izdelki že na policah, pa za zmanjšanje morebitnih presežkov skrbimo tudi z odprodajo izdelkov z znižano ceno tik pred pretekom roka trajanja.
Kaj pa, ko izdelki vseeno ostanejo?
Številne doniramo še pred pretekom roka trajanja. V kolikor gre za večje količine izdelkov, denimo sezonske čokoladice – čokoladne božičke sredi januarja resnično ne moreš več prodajati, pa tudi druge morebitne presežke živil z daljšim rokom trajanja, ki so označeni z »Uporabno najmanj do« (moka, riž, testenine, olje itd.) in ne potrebujejo hladilne verige, še pred pretekom roka trajanja doniramo različnim humanitarnim ustanovam po vsej Sloveniji. Z njimi tudi sicer redno sodelujemo. To so različne razdelilnice hrane, Zveza prijateljev mladine Slovenije in drugi.
Od novembra 2017 izvajamo tudi projekt Donirana hrana, v okviru katerega pomoči potrebnim doniramo presežno hrano, ki ostaja v naših poslovalnicah neposredno po zaprtju (kruh in pekovske izdelke, jajca, mlečne izdelke, sadje in zelenjavo itd.). Pri tem imamo zanesljivega partnerja, humanitarno organizacijo Zvezo Lions klubov Slovenije, ki nato na lokalni ravni sodeluje z drugimi humanitarnimi organizacijami. V nekaterih krajih, kjer Lionsi niso aktivni, pa sodelujemo tudi neposredno s humanitarnimi organizacijami (OZRK Ribnica, OZRK Kočevje, Humanitarno društvo Hrana za življenje, CSD Litija, Mladinski center Prlekije, SIBAHE – Slovenska banka hrane). Trenutno je v projekt vključenih 31 Lidlovih trgovin po vsej Sloveniji, januarja dodajamo še dve. Tako torej iz polovice naših trgovin doniramo različna živila, predvsem sadje in zelenjavo ter pekovske izdelke, kdaj pa tudi suhomesne in mlečne izdelke. To na leto nanese približno 200 ton hrane, seveda pa se številka povečuje zaradi širjenja mreže trgovin, v katerih donacije izvajamo.
V prihodnje bi si želeli ta projekt razširiti na čim več naših trgovin, a smo žal omejeni z logističnimi izzivi – vsi tovrstni prevzemi hrane potekajo na bazi aktivacije prostovoljcev. Zato se mreža trgovin, kjer tovrstne aktivnosti potekajo, širi počasneje, kot bi si tako mi in tudi partnerske organizacije želeli.
Ker pa se zavedamo, da vsega ne moremo reševati z donacijami, znotraj podjetja sodelavke in sodelavci različnih področij pripravljajo ali celo že testno izvajajo nekatere nove projekte, ki imajo potencial, da bi potencialne presežke hrane še zmanjšali. To je vsekakor naša zaveza za prihodnost.
Raziskave kažejo, da je največji delež odgovornosti za zavrženo hrano pravzaprav na gospodinjstvih. Kako kupce nagovarjate k bolj trajnostnemu, odgovornemu ravnanju s hrano, se trendi tu spreminjajo?
Predvsem menim, da je lansko leto prineslo premislek glede problematike zavržene hrane. V kolikor si doma zgolj popoldne in na mizo daješ večje količine hrane ob vikendih, potem niti nimaš pravega občutka, koliko hrane dejansko zavržeš. Lani pa smo zaradi epidemije preživeli več časa doma, več smo kuhali, velikokrat smo zaradi razmer nakupovali večje količine hrane, zato je bilo možnosti, da se hrana znajde v smeteh, nekoliko več. Mislim, da imamo še vedno močan občutek, da je hrana vedno in povsod dosegljiva, kar je seveda fantastično. Sem le iz generacije, kjer mandarine niso bile vsak dan pri hiši. A to vseeno ne pomeni, da se do hrane zaradi tega ni treba obnašati odgovorno. In ker še vedno skoraj polovico hrane, ki pristane v smeteh, »proizvedejo« gospodinjstva – kako priti čim bližje družinam? Preko otrok! Že leta 2015 smo se povezali s programom Ekošola in tisto pomlad oblikovali projekt Hrana ni za tjavendan za šole in vrtce. To šolsko leto poteka že osmič in lahko povem, da se nam je pridružilo rekordno število vrtcev in šol, več kot 160, in nekaj tisoč otrok iz cele Slovenije!
Cilj projekta je seveda v izobraževanju in dvigu zavedanja, da je potrebno hrano spoštovati, da je to vrednota, zato je treba poskrbeti, da se odnos do hrane spremeni. Poleg številnih izobraževalnih vsebin so cilji in aktivnosti zelo konkretne – šole in vrtci skupaj z mentorji in učenci oziroma vrtičkarji merijo, koliko hrane se zavrže. Nato pa se dogovorijo, kako bodo to zmanjšali. Uspeh je enkraten, v povprečju zmanjšajo ustanove količine zavržene hrane za več kot 40 %.
V okviru natečaja vedno pripravimo tudi tekmovanje za najboljše recepte Reciklirana kuharija, s katerimi pouporabimo ostanke od pripravljenih jedi ali pa porabimo morebitno hrano pred iztekom roka trajanja – denimo star kruh, pa skuto, skuhane makarone in podobno. Iz najboljših receptov nato nastane knjižica, ki je dosegljiva na spletni strani www.boljsi-svet.si.
Ne smem pa seveda pozabiti tudi na naše aktivnosti na družbenih medijih, ki so se za tovrstne aktivnosti in pobude pokazali za izjemno dober kanal – vsako leto pripravljamo vsebine in poskušamo razviti zavest, da lahko praznike praznujemo brez zavržene hrane.
Ste kot trgovec aktivni tudi v širši javnosti? S katerimi deležniki se glede zavržene hrane še povezujete?
Letos smo postali zaveznik projekta Life IP Care4Climate, ki ga vodi Ministrstvo za okolje in prostor, kjer bomo prvi dve leti sodelovanja namenili skupnemu boju zoper zavrženo hrano. Prepoznali smo skupno željo, da na področju zavržene hrane dvignemo zavest, da hrana v smeteh ne sme pristati in da smo za to odgovorni sami – kako stvari shranjujemo, koliko in kako nakupujemo, kako spremljamo roke trajanja in podobno. Nenazadnje, številni izdelki, ki ne potrebujejo hladilne verige in nosijo napis »uporabno najmanj do«, so tudi po roku uporabe, če so bili originalno zaprti, načeloma še užitni.
Prav poseben projekt pa je letošnje poletje nastal z Ekologi brez meja – poimenovali smo ga Hrana svoje mesto najde. Cilj je, da se vzpostavi razumevanje o tem, kako pomembno je, da se z zavrženo hrano ukvarjamo in da sprejemamo ukrepe za njeno zmanjševanje znotraj lokalnih skupnosti. Celovito kot skupnost, vsak na svojem koščku mozaika, a s skupnim zavedanjem, da delamo širše dobro. Zelo nas veseli, da se je v pilotno izvedbo uvrstila občina Škofja Loka. V okviru projekta bodo Ekologi brez meja z različnimi deležniki znotraj lokalnih skupnosti iskali možnosti za zmanjšanje zavržkov hrane znotraj treh ciljnih skupin: javni sektor, gospodarski subjekti, gospodinjstva in seveda izdatno ozaveščali o tematiki.
Kaj pa Slovenski dan brez zavržene hrane – letos ste ga obeležili 24. aprila. Je to nekaj, kar bo postalo stalnica?
Da, s programom Ekošola, s katerim smo skupaj oblikovali to pobudo, ter s partnerji Ekologi brez meja in Zvezo prijateljev mladine Slovenije ter podjetjem Tam Tam, smo si edini, da gre za poseben dan, ki ga bomo obeležili tudi v prihodnjih letih. Kot datum, ki ostaja, je postavljen 24. april, k sodelovanju pa bomo povabili še nekaj novih podpornikov, da bo šel glas o tem, da želi Slovenija proaktivno zmanjševati zavržke hrane, še glasneje naokoli. Na ta dan smo želeli še bolj poudariti, da je pomembno, da se z zavrženo hrano ukvarjamo na lokalni ravni, znotraj družin, skupnosti, podjetij … da lahko vsak naredi nekaj, da bo hrane v smeteh manj.
Letos smo povabili družine k sodelovanju tudi tako, da smo jih povabili, naj spišejo zgodbico o zavrženi hrani. Pričakovali smo nekaj deset zgodb, prejeli pa kar fenomenalnih 240! Najboljših pet smo seveda nagradili. Znani slovenski ilustratorji so jim pridali še vizualno podobo, nato pa smo jih objavili na plakatnih mestih po Sloveniji. Odziv je bil res super in to kaže na to, da gre za pomembno temo, o kateri moramo govoriti in iskati rešitve. Kako bomo spodbujali k manj zavržene hrane naslednje leto, pa še ne izdam.
