Vrtičkarji že dolgo, kmetovalci zdaj – EOL 91/92

Sedem milijard prebivalcev na Zemlji močno obremenjuje planet s kmetijskimi površinami – od prevelike porabe vode, onesnaževanja, do prevelike porabe energije in izgube naravnih habitatov. Kot odgovor na situacijo, v kateri smo se znašli, nastajajo po svetu različne oblike ekološkega kmetovanja, kjer inovativnost in kreativnost ne poznata meja.

Med rešitvami, ki se ponujajo, je tudi urbano kmetovanje. Cilj je pridelava lokalne hrane. Filozofija je preprosta. Če pridelamo to, kar jemo, kjer dejansko živimo, zmanjšujemo »prevožene kilometre« in hkrati skrbimo za svoje zdravje, saj jemo sveže in sezonsko. Drugi blagor urbanega vrtnarjenja je ta, da prispeva k ozelenitvi mest, zmanjšuje škodljive odplake, povečuje zasenčenost. Sploh so urbani vrtovi revolucija v zavedanju, da lahko vrtovi postanejo mirna mesta za počitek v velikih mestnih središčih, privabljajo turiste, poleg tega pa omogočajo zaposlitev težko zaposljivim posameznikom.

Obstaja želja, da bi lahko nekoč večino tega, kar potrebujemo, pridelali le korak od svojega doma. V mestu so vrtnarji omejeni z višjo ceno zemlje in s pomanjkanjem prostora. Marsikje v mestih je zemlja zasičena s strupenimi snovmi, kot sta svinec in arzen, kar predvsem kliče po sanaciji ali zamenjavi zemlje pred sajenjem. S pravo kombinacijo novih tehnologij, podpore lokalne skupnosti in usklajenostjo z gospodarstvom je vse mogoče. Po svetovnih metropolah so primeri dobrih praks, ki ne kažejo le svetovnih naporov, da bi postali pozorni na vedno hitreje rastočo svetovno populacijo in prehranjevalno verigo, temveč predstavljajo tudi različne poti, ki jih urbano vrtnarjenje lahko ubere.

Primeri dobrih praks po svetu

V Ameriki, v mestu Detroit, so na primer spremenili staro območje osnovne šole v kmetijo. Lokalni prebivalci lahko kupujejo lokalno pridelano zelenjavo in jo tudi jedo v lokalnih restavracijah ali pa so sami prostovoljci na kmetiji. Organizacija FoodField prideluje tisto, po čemer je povpraševanje v lokalni skupnosti. Poleg tega razvijajo nov aquaponični sistem za gojenje rib in rastlin s samozadostnim sistemom, ki skoraj ne potrebuje zunanjih vnosov za svoje delovanje, poleg tega pa že nabirajo jajca svojih kokoši in rac. V Veliki Britaniji, v Londonu, je zrastla Daltonova kmetija v nekdaj zapuščeni trgovini. Danes lahko tam najdemo aquaponični sistem za gojenje rib in tunele, prekrite s polivinilom, za gojenje zelenjave. Trgovina ima tudi kokošnjak in kavarno na strehi zgradbe. Cilj je pridelati hrano za sosesko in dokazati, da je gojenje hrane mogoče tudi na zelo majhnih površinah. V Singapurju, kjer je lokalno pridelane hrane le 7 %, je organizacija Sky Greens izdelala prvo nizkoogljično hidravlično vertikalno kmetijo. V rastlinjaku je v treh nadstropjih vertikalni sistem, ki proizvede 5- do 10-krat več enot v primerjavi s tradicionalnim kmetovanjem. Rastlinjak in nizkoogljični hidravlični sistem omogočata gojenje zelene solate in zelja vse leto z manjšo porabo energije in vode. Za tako majhno državo, ki uvaža večino svoje hrane iz sosednjih držav Kitajske, Indonezije in celo Evrope ter Amerike, ta projekt pomeni možnost, kako nahraniti rastočo populacijo.

Slovenski vrtičkarji v korak s svetovnimi

V Sloveniji imajo vrtičkarji že dolgo zgodovino, tako da je bilo le vprašanje časa, kdaj se bodo tudi slovenska urbana središča pridružila tej zeleni revoluciji, ki se dogaja po svetu. Med prvimi, o katerem se je veliko pisalo, je bil dr. Gojko Stanič, ki je v Ljubljani na strehi svoje hiše (20 m²) naredil vrt za družino, ki rodi vse leto. Njegova želja je bila, da bi imele vse novogradnje zeleno streho, kjer bi si ljudje lahko pridelovali zelenjavo. Tudi lokalne skupnosti so spoznale potrebo po samooskrbi, predvsem zaradi finančnih razlogov in zato, da bi ljudje jedli lokalno pridelano hrano, katere izvor poznajo. Uradni podatki kažejo, da smo v Sloveniji z živalskimi proizvodi bistveno bolje preskrbljeni kot z rastlinskimi. Statistični urad (SURS) za leto 2011 poroča o nizki stopnji samooskrbe z zelenjavo (37 %) in krompirjem (63 %), medtem ko je ta pri mesu in jajcih povprečno več kot 80-odstotna (z govedino in mlekom se oskrbujemo sami). Samooskrba z vinom je celo 94-odstotna. Za velik dvig odstotka samooskrbe z zelenjavo so urbani vrtovi premalo, potrebna je sprememba politike države za trajnostni razvoj. Kljub temu pa urbanih vrtičkarjev ne gre zanemariti, saj s svojim delovanjem ozaveščajo prebivalstvo o pomenu ekološke, lokalno pridelane hrane, ki zmanjšuje vpliv na okolje in veča povezanost človeka z naravo ter izboljšuje prehrambne navade ljudi.

Občine podpirajo vrtičkarje

Klub Gaia je na desetih lokacijah v Sloveniji v sodelovanju z občinami in najemniki vrtov na občinskih površinah zasadil zelenjavne vrtove, na katerih izvajajo delavnice sajenja in oskrbe za lastnike vrtov. Klub Gaia vrtičkarjem prispeva strokovno znanje, izdelke za oskrbo rastlin in načrt za vrt, zasnovan s sodobno računalniško aplikacijo naredivrt.si. Ta aplikacija upošteva površino, število članov v družini in želje po vrtninah. Kombinira jih po principu potreb po vrtninah in dobrih sosedov z dodatkom koristnih rastlin. Omogoča vodenje koledarja del in opozarja na potrebna dela in ukrepe na vrtu. Loreta Vlahović, direktorica Kluba Gaia, pravi: »V projektu sodeluje z izdelki podjetje Unichem d.o.o., ki je v Sloveniji prvo ponudilo ekološke izdelke za oskrbo rastlin iz linije Bio Plantella. Občine sodelujejo z zemljo, ki jo oddajajo v najem za vrtičke, oglaševanjem in širšo promocijo aktivnosti.« V Mariboru pa so, tudi v sodelovanju z občino, ki je odstopila hektar zemlje, postavili prvi skupnostni urbani vrt. Skupnostni urbani vrt je postavila skupina strokovnjakov in raziskovalcev v programu Urbane brazde. Programski sklop Urbane brazde ustvarja angažirana znanstvenoraziskovalna skupina usposobljenih strokovnjakov s področja sociologije, antropologije, socialnega dela, ekologije, agronomije, prava, prometa in vizualnih umetnosti. Pri zasnovi ideje so se oprli na prakse iz tujine. Kot dober primer ureditve, ki je bil izdelan za Maribor, velja načrt iz osemdesetih let. Na teh podlagah so sestavili predloge za nove ureditve, ki so jih želeli realizirati kot enega od sedmih programov Urbanih brazd. Skupaj s podžupanom Mestne občine Maribor Tomažem Kanclerjem so se dogovorili za najprimernejšo lokacijo pri Borovi vasi v Mestni četrti Radvanje, ki je bila neobdelana, v bližini drugih vrtičkarjev in na najgosteje poseljenem delu mesta. Tako so po zgledu uspešnih evropskih primerov skupnostnega urbanega vrtnarstva v Borovi vasi, v neposredni bližini velike koncentracije blokovskih naselij, postavili skupnostni vrt, ki je po besedah Mirijane Bračič iz Društva Eko Urbani vrt nastal kot odgovor na to, da ima Slovenija v primerjavi z Evropo najnižjo samopreskrbo z zelenjavo in sadjem, da že dvajset let ugasneta dve mali tradicionalni kmetiji na dan, da izgubljamo biotsko raznovrstnost, da vsak dan v letu propade sedem hektarjev obdelovalnih površin in da je naše zdravje vse bolj ogroženo. S konkretnimi vezmi med lokalno skupnostjo in mestom so skrajšali prehransko avtocesto, zmanjšali zdravstvene stroške in okrepili lokalne pridelovalce in predelovalce zelenjave in sadja visoke kakovosti.

Odziv ljudi je velik

V Mariboru je tako s prebivalci sosednjih blokov vse od jeseni 2011 nastajal vzorčni primer ekološkega urbanega vrtnarstva, ki je zrastel v primer dobre prakse in zaživel v času, ko je bil Maribor Evropska prestolnica kulture (EPK). V Mestni četrti Radvanje pri Borovi vasi so organizatorji skupaj s prebivalci zastavili idejo skupnostnega vrta, ki je zaživela leta 2012. Poleg samooskrbe meščanov s svežimi pridelki je tam zrastel tudi prostor za spoznavanje, druženje, učenje in spodbujanje skupnosti. Na skupnostnem vrtu je okrog 80 vrtičkarjev, ki obdelujejo vrtove velikosti 50 ali 100 kvadratnih metrov na površini približno 1 hektar, ki so jo od občine dobili v najem. Večina vrtičkarjev poleti zelenjave ne kupuje. Nekaj si jo pridelajo tudi za ozimnico. Na vrtu imajo tudi čebelnjak in lani so pridelali okrog 100 kilogramov medu. Že v začetku leta 2012 je bilo zasedenih vseh 80 vrtičkov. Na čakalni listi je na desetine ljudi, številka pa narašča iz dneva v dan. Potem ko je nastal urbani vrt v Borovi vasi, je s pomočjo mariborske občine nastal še en urbani vrt v Novi vasi. Cilj občine je, da bi ta primer dobre prakse širili tudi na druge lokacije mesta. Marijana Bračič pravi: »Odziv ljudi je izjemen v Mariboru in širše. Številni strokovnjaki so podprli idejo in ustvarjanje vrta. Vse več je skupin, ki želijo organizirano predstavitev nastajajoče prakse, med drugim tudi organizacije diplomiranih agronomov mariborske univerze, profesorjev in študentov z Univerze v Ljubljani, skupine vrtičkarjev in študentov iz Gradca, hkrati se vrstijo tudi obiski tujih in domačih novinarjev. Lani je vrt obiskalo kar nekaj skupin iz vrtcev, osnovnih in srednjih šol in nekaj predstavnikov drugih slovenskih občin, ki snujejo podobne vrtove v svojih okoljih. Bilo je celo nekaj turistov iz Avstrije in Nemčije, ki so potovali skozi Maribor. Čudovit odziv ljudi in podporo lokalnega prebivalstva lahko začutimo vsakič, ko delamo na vrtu. Sprehajalci se ustavljajo, sprašujejo, občudujejo, kaj je zraslo na tej prej degradirani zemlji.«

Projekti rastejo in se širijo

Po besedah župana občine Maribor dr. Andreja Fištravca: »Projekt Skupnostni urbani vrtovi, ki se je razvil v okviru Urbanih brazd (EPK), je trajnostni učinek EPK, ki ga razvijamo naprej. Izvaja se skoraj brez sredstev, z dobro voljo ljudi, pri tem pa je treba pohvaliti pristojne službe za dobro sodelovanje, saj so si prizadevale za rešitve pri iskanju primernih lokacij. V tem trenutku se pripravlja tudi lokacija na Pobrežju, v Stražunu bo v uporabo predanih okrog sto vrtov. Do leta 2020 je cilj pridobiti vsaj 500 urbanih ekovrtov na 5 hektarjih, zato bo Mestna občina Maribor sodelovala na evropskem razpisu Life+ skupaj s partnerskimi društvi Varuhi semen, društvom za ohranjanje biotske pestrosti kulturnih rastlin, zadrugo Dobrina in kooperativo Peron.«