| Razvojne priložnosti | | |
| Nizkoogljično strategijo za Slovenijo smo pripravljali v letih med 2010 in 2012, ko se je takratna Pahorjeva vlada ukvarjala tudi z vprašanji investicije v TEŠ6. Takratna medijska in politična kampanja v podporo TEŠ je bila hkrati kampanja, ki je zanikala problem podnebnih sprememb, je pojasnjeval odnos gospodarstva do podnebnih sprememb Jernej Stritih, okoljevarstveni strokovnjak, ki v teh mesecih dela na Kavkazu, je pa tudi starešina Zveze tabornikov Slovenije. Zdaj je seveda drugače. Praktično vse nove tehnologije, meni sogovornik, imajo nižji ogljični odtis. Jasne podnebne strategije držav in vlaganja v raziskave, dober primer je Norveška, odpirajo nemajhne podjetniške priložnosti. Marsikaj lahko dodajo različne ekonomske spodbude. | |
Brez uvedbe novih tehnologij, ki bodo ogljično manj intenzivne, bo težko zmanjšati emisije toplogrednih plinov. S katerimi ukrepi bi morali podpreti ali spodbuditi podjetja za zeleni razvoj, saj praksa kaže, da marsikateri menedžer naložbe v nizkoogljične tehnologije ne sprejema kot razvojne priložnosti?
Najučinkovitejša spodbuda za investicije v zeleni razvoj v najširšem smislu so tako imenovani ekonomski instrumenti, kot so na primer davek na CO2 emisije, trošarina na goriva, trgovanje z emisijami za velike onesnaževalce v okviru EU ETS, pa subvencije in ugodni krediti, kot jih nudita npr. Eko sklad in SID banka. S temi instrumenti vplivamo na gospodarnost posameznih investicijskih odločitev. S kombinacijo subvencij Eko sklada v energetsko učinkovitost stavb in dviga trošarine na kurilno olje po letu 2009 smo v Sloveniji med leti 2000 in 2015 znižali emisije CO2 iz gospodinjstev za polovico. Drug vidik pa je vprašanje podjetniških priložnosti z razvojem in ponudbo nizkoogljičnih tehnologij. Hkrati z nižanjem emisij iz gospodinjstev in energetsko učinkovitostjo so se razvili proizvajalci oken in vrat, fasadnih izolacij, ogrevanja na biomaso, toplotnih črpalk in drugih proizvodov in storitev.
V današnjem času spremljamo eksploziven razvoj fotovoltaike in električnih avtomobilov. Ta vidik zelenega razvoja pa najbolje podpremo z jasnimi dolgoročnimi strategijami, kot je na primer norveška prepoved prodaje vozil na fosilna goriva po letu 2025, in vlaganji v raziskave in razvoj.
Na to ste že opozarjali. Pred leti ste v scenariju« business as usual« in v scenariju doseganja ogljične nevtralnosti do 2050 ocenili učinke nizkoogljičnega scenarija, po dveh povsem različnih metodologijah, na rast BDP. Kaj ste ugotovili in zakaj so se do leta 2017 emisije CO2 znižale, čeprav se zdaj z gospodarsko rastjo spet povečujejo? Takrat vašega scenarija niso sprejeli. Postaja zdaj vizija nizkoogljičnega gospodarstva praksa? Če ne, zakaj ne?
Nizkoogljično strategijo za Slovenijo smo pripravljali v letih med 2010 in 2012, ko se je takratna Pahorjeva vlada ukvarjala tudi z vprašanji investicije v TEŠ6. Takratna medijska in politična kampanja v podporo TEŠ je bila hkrati kampanja, ki je zanikala problem podnebnih sprememb. Zaradi strahu pred medijskimi napadi takratni ministri niso imeli poguma, da bi resno podprli strategijo, čeprav smo TEŠ vgradili vanjo kot dano dejstvo. V letih od takrat se je izkazalo, da ekonomija dela svoje in da so emisije toplogrednih plinov bistveno padle ob hkratni rasti BDP. V zadnjih letih sicer prihaja do ponovne rasti emisij, vendar so daleč pod nivojem izpred krize leta 2008 in pod našimi najbolj optimističnimi scenariji iz časa oblikovanja strategije. Naša vizija se torej uresničuje. Uresničuje se predvsem zato, ker so vlaganja v nizkoogljične tehnologije danes bolj gospodarna kot vlaganja v ogljično intenzivne.
Če ste konkretni, katere tehnologije in ukrepe z negativnimi stroški pri znižanju emisij so za gospodarstvo že na trgu?
Praktično vse nove tehnologije, ki so na trgu danes, so energetsko in snovno učinkovitejše kot tehnologije v preteklosti. Se pravi, da imajo tudi nižji ogljični odtis. Velik preboj se trenutno dogaja na področju mobilnosti, mislim na električne avtomobile, car sharing, kar bistveno znižuje stroške prevoza. Naj omenim še tehnologije energetske učinkovitosti, od novih materialov do pametnih sistemov upravljanja stavb ali proizvodnje. V območje pozitivne gospodarnosti ne glede na subvencije pa prihaja sončna proizvodnja elektrike, saj cene panelov padajo hitreje od vseh predvidevanj.
Zakaj je lahko McKinseyeva krivulja stroškov znižanja emisij toplogrednih plinov orodje menedžerjev za zeleni razvoj?
Krivulja stroškov zniževanje emisij toplogrednih plinov je pomembno orodje zato, ker nam pokaže primerjavo stroškov med različnimi možnimi ukrepi oziroma tehnologijami za znižanje emisij. Na ta način se lahko odločimo, da se najprej lotimo ukrepov z negativnimi stroški, ki prinašajo ekonomsko korist. Tako lahko tudi nasprotnikom ukrepanja pokažemo, da pri zniževanju emisij ne gre za nepotreben strošek, temveč za spodbujanje zelenega razvoja. Hkrati pa se lahko vprašamo, kako znižati stroške tehnologij in ukrepov, ki imajo danes še pozitivne stroške. To lahko dosežemo predvsem z raziskavami in razvojem in s podporo uvajanju novih tehnologij na trg.
Kaj kaže evropska praksa zelene rasti gospodarstva –
je več priložnosti v inovacijah pri materialih ali tehnologijah?
Mislim, da ni glavna dilema primerjava materialov in tehnologij, saj so materiali in tehnologije med seboj ozko povezani. Nove tehnologije omogočajo nove materiale in novi materiali omogočajo nove tehnologije. Pri tem pa dostikrat pozabljamo, da so najbolj stroškovno učinkoviti preboji dostikrat povezani z upravljanjem, od zakonodaje do vodenja procesov, in novimi tržnimi pristopi.
Brez spremembe življenjskega sloga posameznika bo prehod v nizkoogljično družbo daljši. Kje je razkorak med različnimi politikami, vizijami in posameznikom?
Življenjski slog posameznika je seveda zelo pomemben. V Sloveniji je na primer približno polovica vseh emisij posameznika povezana s prevozom, mislim na avto in gorivo, drug velik del pa s stanovanjem, torej gre za elektriko in ogrevanje. Če letimo na dopust z letalom, pa to še bistveno poveča naš odtis. Če država ali občina ne zagotovita javnega prevoza, varne kolesarske steze ali pešpoti v šolo, posameznik ali družina težko zniža svoj ogljični odtis iz prevoza. Zaradi tega danes mlada družina pri nas ne more preživeti brez vsaj enega avta, družina v Švici pa lahko. Seveda pa država ali občina zagotavlja javni prevoz, kolesarske in peš poti le, če so politiki prepričani, da državljani to od njih pričakujejo. V nekem smislu gre torej za problem kokoši in jajca. Premike omogoča udeležba javnosti v procesih odločanje, skupna vizija in vodenje procesa sprememb. Če na primer politiki javnosti zbujajo občutke krivde zaradi plastike v svetovnih morjih, hkrati pa ne poskrbijo za ustrezno zbiranje in reciklažo odpadkov, si je težko predstavljati, kako bomo rešili ta problem. Vsekakor bodo spremembe v življenjskem stilu potrebne, a ni nujno, da bodo boleče. Z novimi tehnologijami in pristopi lahko te spremembe postanejo prav privlačne, tako kot je npr. uporaba pametnih telefonov, ki (lahko) bistveno poveča našo učinkovitost. Vse več ljudi se tudi zaveda večstranskih koristi peš hoje in kolesarjenja, pa zmanjšanja porabe mesa…
Kot predsednik Zveze tabornikov Slovenije ste pogosto med mladimi. Kako lahko taborništvo koristno prebudi v mladem človeku prave odgovore na vprašanja, ki nam jih vse bolj radikalno postavlja narava?
Taborništvo je vzgojna organizacija, ki s taborniško metodo mladim nudi okvir in podporo pri njihovem osebnem razvoju in odraščanju. Narava skupaj z vrstniško skupino pri tem predstavlja ključno orodje. V današnjem času, ko vse bolj živimo v virtualnem svetu, je stik s fizičnim naravnim okoljem in z drugimi ljudmi pri premagovanju različnih izzivov zelo pomemben. Mislim, da sem sam velik del motivacije za delo na področju varstva okolja dobil ravno pri tabornikih. In tudi pri današnjih mladih tabornikih vidim, da razvijajo sposobnost lastnega opazovanja narave in družbe ter razmišljanja o problemih varstva okolja. Zaradi tega se tudi aktivno angažirajo tako pri varstvu okolja kot v družbenem in političnem življenju. Današnji mladi so po dolgem času prva generacija, ki bo od svojih staršev najverjetneje prejela slabši svet, kot smo ga mi dobili od naših staršev. In mladi se tega vse bolj tudi zavedajo. Zaradi tega sem tudi optimističen glede prehoda v nizkoogljično družbo v naslednjih desetletjih.
Kaj počnete zdaj v Gruziji?
Na južnem Kavkazu, kjer ležijo Gruzija, Armenija, Azerbajdžan, v okviru WWF s finančno podporo Nemčije vodim program uvajanja skupnostnega varstva narave zunaj klasičnih zavarovanih območij, kot so nacionalni parki ali rezervati. Z vasmi v eko koridorjih med zavarovanimi območji podpisujemo dolgoročne naravovarstvene pogodbe. Njihov cilj je ohranjanje biotske raznovrstnosti na njihovih območjih in hkratno izboljšanje njihovega socioekonomskega položaja.
