| V sodelovanju z Ministrstvom za kmetijstvo in okolje objavljamo odgovore na aktualna vprašanja podjetij, inštitucij, bralcev in revije EOL. V tej številki je MKO odgovorilo na vprašanja o lastništvu naravnih virov v Sloveniji, o rokih za izdajo okoljskih dovoljenj, o problematiki izrabljenih motornih vozil in o tem, kako poteka gradnja centrov za ravnanje z odpadki v državi. Kot navaja MKO, regijska razporeditev centrov ni idealna, namesto petnajst, kot je bilo napovedano v letu 2007, jih bo sedem. To naj bi zadostovalo za količino mešanih komunalnih odpadkov, ki nastanejo ali bodo nastali v Sloveniji. | |
Naravnih virov ne more izkoriščati le Slovenija
S privatizacijo gospodarskih družb in s prodajo državnega premoženja Slovenija lastniško izgublja nekatere naravne vire. S prodajo Telekoma lahko pridejo v tuje roke Sečoveljske soline, izgubljeni so bili zdravilni rogaški vrelci, prodaja se Radenska z mineralno vodo. Kakšno politiko ima Slovenija pri varovanju naravnih virov, saj navedeni primeri kažejo, da prepušča tujim lastnikom izkoriščanje naravnih bogastev, ki so konkurenčna prednost vsake države. Zakaj MKO, ki je ministrstvo, odgovorno za upravljanje z naravnimi viri, ne predlaga, da Vlada RS sprejme ustrezne ukrepe za zaščito vseh naravnih virov v državi?
Ministrstvo za kmetijstvo in okolje pojasnjuje, da so v lasti Republike Slovenije le mineralne surovine in divjad, drugi naravni viri (razen vode) pa so le delno v njeni lasti (kmetijska in gozdna zemljišča, vodna zemljišča). Voda je naravno javno dobro, nad katerim ni mogoče pridobiti lastnine (razen tiste količine vode, ki je določena v aktu, s katerim je nekdo pridobil vodno pravico za rabo vode za proizvodnjo pijač), za njeno upravljanje pa je v celoti odgovorna država. Privatizacija gospodarskih družb in prodaja državnega premoženja države (kolikor so s tem mišljene gospodarske družbe) pa v ničemer ne vplivata na lastništvo države nad naravnimi viri. Zato se z morebitno spremembo lastništva Telekoma, ki ga navajate, v ničemer ne spremeni lastništvo zemljišč v Krajinskem parku Sečoveljske soline. Prav tako niso bili z ničemer izgubljeni rogaški vrelci ali mineralna voda, ki jo tudi navajate, saj je lastništvo družb, ki imajo pridobljeno vodno pravico, neodvisno od pravnega statusa vode, ki se rabi (ostaja naravno javno dobro), novi lastniki pa morajo upoštevati pravni akt (koncesijski akt in koncesijsko pogodbo ali vodno dovoljenje), s katerim je bila vodna pravica podeljena.
Ker je Republika Slovenija članica Evropske unije in OECD, je povsem nesprejemljivo, da bi lahko naravne vire v Republiki Sloveniji izkoriščali le državljani Republike Slovenije oz. pravne osebe s sedežem v Republiki Sloveniji. Taka ureditev bi bila v popolnem nasprotju s pogodbami, ki jih je Republika Slovenija sklenila z obema, in s pravnim redom Evropske unije. Zato sta varstvo in ohranjanje naravnih virov urejena z Ustavo Republike Slovenije in zakonodajo o varstvu in rabi naravnih virov, upoštevanje pravne ureditve pa ni odvisno od lastništva gospodarskih družb.
Do OVD samo v nekaj primerih več let
Podjetja, to je opozoril tudi nedavni Zeleni forum, predolgo čakajo na izdajo okoljskih dovoljenj, saj je po njihovem mnenju nesprejemljivo, da ARSO potrebuje za izdajo posameznega dovoljenja tudi do pet, šest in več let. Ali je MKO morda pripravilo analizo izdajanja okoljskih dovoljenj zaradi nezadovoljstva podjetij, saj zamude vplivajo na uspešnost predvidenih naložb in poslovanja? Ali je morda znan podatek, v koliko primerih so prosilci morali čakati na okoljska dovoljenja več kot tri leta?
Sicer iz samega vprašanja ni jasno, za katera okoljska dovoljenja gre, pa vendar … v okviru dela ARSO je res nekaj primerov, v katerih se postopek do pravnomočnega dovoljenja vleče nekaj let (npr. za obratovanje Lafarge cement), vendar so to primeri, ko vstopajo v postopek stranski udeleženci, kar že takoj nekoliko podaljša postopek. V teh primerih je verjetnost dolgega postopka večja zaradi možnosti pritožbe in nadaljnjega odločanja na drugostopenjskem organu (ministrstvo) oz. na sodišču.
Sicer pa si na ARSO zelo prizadevamo sproti in ažurno izdajati dovoljenja, še posebej so naša prioriteta vsi postopki pred gradnjo (prav zato, da naložbe in investicije ne stojijo) ter vsi postopki, ki so financirani iz javnih finančnih sredstev (npr. kohezija). Vsi ti postopki so prioritetni in nikakor ne trajajo leta, temveč potekajo v rokih, predpisanih za odločanje (3 do 6 mesecev).
Omejena veljavnost izjave – zakon še ni sprejet
Na okrogli mizi Obrtne zbornice Slovenije o temi Izrabljena motorna vozila v rokah sivega trga – kaj pa lastniki, okolje in država? So udeleženci kritično opozorili na neučinkovitost sistema ravnanja z izrabljenimi motornimi vozili. Kaj bo storilo Ministrstvo za kmetijstvo in okolje skupaj z drugimi pristojnimi ministrstvi, da se bodo učinkovito uveljavile spremembe in dopolnitve Zakona o motornih vozilih, ki se nanašajo na navedeno veljavnost izjave o lokaciji?
Za učinkovito uveljavitev ukrepa omejene veljavnosti izjave o lokaciji je nujen najprej sprejem Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o motornih vozilih, ki ta ukrep uveljavlja. Naslednji korak je zagotovitev ustrezne informacijske podpore oziroma nadgradnje evidence registriranih vozil (oziroma MRVL), ki bo omogočala izvajanje ukrepa vključno z obveščanjem lastnikov vozil, nadzor nad upoštevanjem tega ukrepa in izrekanje glob v zvezi s kršitvami. Ob uveljavitvi tega ukrepa so predvidene tudi podporne aktivnosti obveščanja lastnikov vozil o spremenjenem načinu odjave vozila iz prometa na podlagi izjave o lokaciji in obveznostih lastnika v zvezi s tem.
Po določenem časovnem obdobju od uveljavitve ukrepa bo analizirana njegova učinkovitost z vidika zajema vozil v razgradnjo in na tej podlagi se bodo načrtovale nadaljnje aktivnosti.
V Sloveniji bo 7 centrov za ravnanje z odpadki
Slovenija je pri gradnji okoljske infrastrukture načrtovala več centrov za ravnanje z odpadki v Sloveniji, v juliju se bo tak center odprl na Pragerskem. Kakor je znano, nekateri centri zaradi različnih razlogov ne bodo zgrajeni. Ob tem je tudi vse več strokovnih ocen, da so centri predimenzionirani in za sortirnice ni dovolj odpadkov. Koliko centrov za ravnanje z odpadki bo dejansko zgrajenih do konca leta 2015 in ali bo za njihovo delo dovolj odpadkov?
Obdelava in odlaganje ostankov predelave in odstranjevanja komunalnih odpadkov je obvezna občinska gospodarska javna služba za varstvo okolja, kar pomeni, da je odgovornost za ustrezno ureditev na občinah.
Vlada Republike Slovenije je v letu 2013 sprejela Operativni program ravnanja s komunalnimi odpadki (OP RKO). V tem programu, ki velja za državni načrt ravnanja s komunalnimi odpadki, ki ga morajo države članice EU sprejeti za posamezno vrsto ali kombinacijo odpadkov in za njeno celotno ozemlje, so prikazani rezultati analize trenutnega stanja pri ravnanju s komunalnimi odpadki, opredeljeni ukrepi recikliranja, predelave in odstranjevanja komunalnih odpadkov, ki jih je treba sprejeti za izboljšanje okoljsko sprejemljive priprave za ponovno uporabo, in izdelane ocene, ki bodo opora pri izvajanju ciljev in določb, predvsem Direktive 2008/98/ES o odpadkih in Direktive 1999/31/ES o odlaganju odpadkov na odlagališčih. Predstavljena je tudi ocena potrebe po novih sistemih zbiranja, gradnji dodatnih naprav za kompostiranje kuhinjskih odpadkov, naprav za obdelavo mešanih komunalnih odpadkov, naprav za energetsko predelavo gorljivih frakcij mešanih komunalnih odpadkov in odlagališč za odlaganje obdelanih mešanih komunalnih odpadkov in ostankov predelave ločenih frakcij komunalnih odpadkov. Operativni program je izdelan za obdobje do leta 2020 in bo zagotavljal samozadostnost Republike Slovenije pri obdelavi komunalnih odpadkov.
V sklopu izvajanja kohezijske politike v obdobju 2007–2013 je ena od prednostnih usmeritev tudi ravnanje z odpadki. Temeljni namen te usmeritve je zagotoviti ustrezne centre za obdelavo mešanih komunalnih odpadkov, deloma tudi ureditev odlagališč za odlaganje odpadkov po obdelavi. Za to je bilo v okviru Operativnega programa razvoja okoljske in prometne infrastrukture (OP ROPI) za obdobje 2007–2013 predvidenih približno 155 milijonov EUR evropskega denarja iz Kohezijskega sklada.
V nadaljevanju so navedeni projekti gradnje regijskih centrov za ravnanje z odpadki, ki imajo izdane odločbe o dodelitvi kohezijskih sredstev v finančni perspektivi 2007–2013. Navedeni so vsi projekti, ki bodo sofinancirani iz Kohezijskega sklada. Skupno gre za šest operacij:
- Regijski center za ravnanje z odpadki Koroške – CEROD;
- Regijski center za ravnanje z odpadki Štajerske regije – Izgradnja centra za ravnanje z odpadki II. reda Slovenska Bistrica;
- Nadgradnja regionalnega centra za ravnanje z odpadki v Ljubljani;
- Regijski center za ravnanje z odpadki v Zasavju – CEROZ – II. faza;
- Regijski center za ravnanje z odpadki Pomurje – 2. faza;
- Regijski center za ravnanje z odpadki Dolenjska – 2. faza.
V prejšnji finančni perspektivi pa je bil že zgrajen regijski center za ravnanje z odpadki Celje, sofinancirana je bila tudi prva faza (odlagalno polje) CERO Dolenjska.
V potrjenem OP ROPI je bilo leta 2007 predvidenih 15 centrov.
Skladno z zmanjševanjem količine komunalnih odpadkov, primernih za obdelavo v MBO, je ministrstvo prilagodilo svoje aktivnosti za vzpostavitev optimalne kapacitete in števila centrov. Žal zaradi neuspešnosti posameznih lokalnih skupnosti pri umeščanju regijskih centrov v prostor ali pri pridobivanju ustreznih dovoljenj za posege v prostor, regijska razporeditev centrov ni idealna.
Predvidene kapacitete vseh 6 centrov + 1 zadostujejo za obdelavo mešanih komunalnih odpadkov, ki nastajajo v Republiki Sloveniji, tudi glede na zadnje uradne podatke izvajalcev javne službe.
