Zunanje ureditve iz lesa
Urška Košenina
Pred skoraj tremi desetletji smo podjetniki različnih strok ustanovili poslovno združenje Naš vrt in se tako začeli ukvarjati z zunanjimi ureditvami, začne zgodbo Jože Kos, lastnik podjetja Mizarstvo Kos. Že dolgo dobesedno diha z lesom. Z združevanjem podjetij so začeli pisati zgodbo o povezovanju. Naredili so cca. 1.500 zunanjih ureditev in na trgu uveljavili lasten know – how za zunanje ureditve. Skupaj s podjetjem Center za zunanjo ureditev so odprli tudi 7-čutni muzej lesarskih poklicev Lesarius, kjer nas poklici preteklosti navdihujejo za bolj trajnosten jutri, pravi sogovornik. Razvijajo tudi vizijo, ki jo imenujejo lesna doba 2020-2050. Trenutno najzanimivejši projekt so vetrne orgle, ki bodo pele, a bodo tudi sončno vetrna elektrarna, ki bo povezala lastnike gozdov iz cele Slovenije. Vetrne orgle bodo stale na Veliki Preski, v sredini vasi.
Zakaj je les material sedanjosti in prihodnosti? Zakaj na njegovo uporabo še posebej opozarjajo tudi dokumenti, ki napovedujejo nujno zmanjšanje toplogrednih plinov?
Les je material preteklosti, ne le sedanjosti in prihodnosti. Že v preteklosti je bil na dosegu roke. Tudi sedaj je tako. Drug razlog je ta, da ima les (drevo) svojo dušo. Tisti, ki smo povezani z naravo in črpamo iz narave, ga gledamo tako. Pomembno je tudi to, da skladišči CO₂ in je obnovljiv vir. Hkrati pa ima izjemno estetsko vrednost.
V treh desetletjih vašega podjetja ste razvili znanje o celostnem urejanju zunanjega prostora. Ponujate vse, od nadstreškov na terasah, letnih kuhinj in jedilnic, senčil, balkonskih ograj, pergol, vrtnega pohištva itd. Les je vaš primarni material. Kakšen odnos imamo Slovenci do lesa, uporabe in kje je največ nepoznavanja? Ali se na trgu pozna večje povpraševanje po izdelkih iz lesa?
Les je izgubil na vrednosti zaradi več razlogov. V nekem obdobju se je promoviralo, da les hitro propade, zato so bili aluminij, železo in vsi ostali materiali v ospredju. Ljudje so mislili, da les vzdrži le, če ga dobro barvamo. V bistvu to ni res. Les z barvo le polepšamo. Generalno je pri lesu potrebno vedeti, kdaj ga sekati, kako se ga suši, pripravlja, in seveda, kako je konstrukcijsko zaščiten.
Na kaj mislite?
Detajli morajo biti narejeni tako, da odteka voda. 100, 200 let stari kozolci, stare lesene hiše itd. stojijo še danes, pa jih ni nihče nikoli barval. Bili so pravilno postavljeni, voda je odtekala. Slovenci imamo načeloma pozitiven odnos do lesa. Se ga pa pri zunanjih ureditvah bojimo, ker nas je strah vzdrževanja. Zato kupcu razložimo cel postopek obdelave lesa. Kako ga pripravimo, kako ga zaščitimo s strehicami, kje bo voda odtekala itd. Les pod streho ima zelo dolgo življenjsko dobo. Kar je vzpodbudno, je to, da so se na državni ravni začeli projekti, ki promovirajo les. Sedaj bo še trg naredil svoje, ker se bodo materiali, ki porabijo ogromno energije, podražili. S tem bo dobil les priložnost. Pri nas se pozna povečano povpraševanje v času korone. Pandemija nam je pomagala. Ljudje so bili doma, ljudje so želeli biti zunaj, v naravi in naši izdelki so narejeni v ta namen.
Kako predvidite obnašanje lesa na vaših zunanjih konstrukcijah? Kateri les je bolj v ospredju in kateri se bolje obnese?
Večinoma uporabljamo smreko, jelko in macesen. Če želijo imeti stranke videz pobarvanega lesa, potem predlagamo smreko ali jelko. Če pustimo les posiveti, predlagamo macesen. Macesen je bolj trajen material, bolj smolnat sam po sebi. V smreko pa se barva bolj vpije in je pobarvana bolj obstojna. Za generalno zaščito je potrebna konstrukcijska zaščita. Postavitve morajo biti pokrite, objekti so pod streho, fasade so pod streho. Tudi na ograjah zgoraj dodamo strehice ali pa so detajli narejeni tako, da voda obvezno odteka.
Kakšne ureditve so v trendu, po katerih izdelkih je največ povpraševanja?
Celostne rešitve prinašajo dodano vrednost. Celostna rešitev v istem dizajnu pomeni, da naredimo v istem dizajnu npr. nadstrešek za avto, na terasi, v vrtu, ograjo, fasado, uto, itd., da je vse poenoteno stilsko. Veliko povpraševanje je po letnih kuhinjah. Ljudje želijo živeti zunaj. Trend je, da lahko živijo v zunanjem prostoru tudi, ko piha, ko sije sonce, ko so komarji itd. Opažamo zanimanje za letne pisarne. Ljudje veliko delajo od doma in želijo delati zunaj. Tam imajo lahko mini letno kuhinjo in zraven pisarno. Ta trend znamo dobro umestiti v prostor.
Kako sodelujete z naročnikom?
Sodelovanje s stranko se prične tako, da stranka poslika vso zunanjost in nam to pošlje. Potem sledi posvetovalni sestanek, da stranko spoznamo. Pomembno je vedeti, kako ljudje živijo. Ali so veliko doma, ali so doma le ponoči, imajo veliko obiskov, malo obiskov, veliko zabav, malo zabav. Torej, kakšen je njihov način življenja. Ključno je tudi samo okolje. Ali se nepremičnina nahaja na Primorskem, Gorenjskem, je v mestu ali na podeželju, je veliko hrupa ali malo, kakšna je gostota ljudi itd. Naslednja stvar je arhitektura. Arhitekturni stil na Koroškem je popolnoma drugačen kot na Primorskem ali Dolenjskem. Temu se prilagajamo. Upoštevati moramo tudi okus stranke. Zadnja stvar je finančna plat projekta. Ali so ljudje pripravljeni prostor urediti celostno in to po delih financirati ali kako drugače. Tudi tu se prilagodimo.
Poleg lastnega biroja imate veliko zunanjih oblikovalcev. Kaj bi izpostavili?
V lastnem biroju sprojektiramo nekje 80 % projektov. 20 % pa zunanji sodelavci. Slednje je seveda odvisno od tega, koliko so ljudje pripravljeni dati za načrt. Bolj načrt dodelaš, več boš naredil za manj denarja. Velikokrat strankam pokažemo primere, kako se ne sme delati. Velikokrat podiramo za drugimi. En mojster naredi nekaj, drug mojster nekaj, potem je na lepi hiši popolnoma neestetska zunanja ureditev. Projektiranje je torej ključna zgodba. Sodelujemo tudi s projektivnim birojem Civilum iz Portoroža. To je top podjetje izjemnih projektantov in kreatorjev. Z njimi na primer delamo bolj zahtevne projekte, sicer pa sodelujemo z različnimi arhitekti.
S pomočjo vašega inženiringa Center za zunanjo ureditev, hiša idej in povezovanj ste odprli tudi 7-čutni muzej lesarskih poklicev LESARIUS. Kaj ponuja muzej, komu je namenjen?
Center za zunanjo ureditev, ki ima tri področja. Eno je inženiring, projektiranje in izvedba vseh del okrog hiš. Drugo so razvojni projekti, ki jih delamo s šolami, fakultetami itd., tretja stvar so razvojni projekti, ki jih delamo z domačim okoljem – npr. surovino pridobivamo v radiusu 15 km. Vse te tri stvari so pomembne, če želiš, da neko podjetje deluje bolj trajnostno. Kadri in ljudje so ključni. Torej, del lesne vizije je tudi dediščina. Najprej smo se ozrli v preteklost. Kaj je v preteklosti živelo v našem slovenskem okolju, v naših krajih? Vzeli smo si več kot dve leti časa, da smo to raziskali in obiskali več kot 40 rokodelcev in njihovih potomcev. Nihče več ne dela na način, kakor so delali v preteklosti. Veliko smo se naučili. Lesarius je 7-čutni muzej, ki osnovnim petim čutom, dodaja še dva, intuicijo in čut za les. Sedem lesarskih mojstrov, to so tesar, kolar, mizar, sodar, rezbar, strugar in pletar, predstavljamo v muzeju. Vsi ti poklici so predhodniki poklicev današnje industrije. Razen pletarjev, ti so ostali rokodelci. To mojstrstvo skušamo vključevati v dizajne zunanjih ureditev. Kolarji, na primer, so bili predhodniki avtomobilske industrije. Prva vozila, torej avtomobili, avtobusi, kamioni, so bili vsi iz lesa. Včasih so mizarji hodili od vrat do vrat in delali vse. Temu so rekli delo od »zibke do truge«. Kasneje so nastale mizarske delavnice, stroji itd. V Sloveniji imamo trenutno čez 2.000 vrhunsko opremljenih mizarskih delavnic. Tesarji so včasih delali strehe, kozolce, hiše itd., iz tega je nastala industrija lesenih hiš. Rezbarji so delali dizajn, na primer na pročeljih hiš. Sodarska industrija naredi danes 200 sodov v osmih urah. Drug svet, kakor včasih, ko je vsak naredil vse sam. V tem muzeju srečamo vse to. Naložimo aplikacijo, preko katere nam virtualni lik Lesarius predstavlja stare poklice.
Tudi z delavnico?
Delavnica je ena izmed treh stvari v našem muzeju. Imamo cca. 600 artiklov ročnega orodja in obiskovalec, ki želi, lahko kaj odžaga, zvrta itd., se poskusi v rokodelstvu. V drugem delu muzeja je drevesnica, kjer imamo predstavljenih 50 slovenskih drevesnih vrst. Muzej je namenjen vsem, šolarjem, dijakom, družinam itd., vsem, ki jih les zanima. Opažamo, da mlade rokodelstvo zelo zanima, kar je dobro, ker trg potrebuje tradicionalne poklice. Mlade moramo izučiti, da bomo imeli naslednike. Mizarstvo Kos je imelo v tridesetih letih obstoja 31 vajencev.
Razvijate tudi vizijo, ki ste jo poimenovali LESENA DOBA 2020-2050. Kaj obsega ta vizija, koga povezuje in kako pomaga uspešnosti lesno predelovalne panoge v Sloveniji?
Vizija, ki smo jo postavili pred dvema letoma, je, les je dediščina – stari rokodelci so nam navdih. Les bivanje – razvijamo alternativno malo bivalno hišo za eno osebo, ki bo lesena in nepotratna. Les kulinarika – kako uporabiti les za shranjevanje osnovnih živil, za pakiranje. To delamo iz odpadnega lesa. Les rekreacija – razvijamo rekreativne naprave iz lesa v povezavi z inovacijami. Les moda – s projektom Miss Slovenije se dogovarjamo za modno revijo, kjer bi predstavili uporabo lesa v modi. Ne le kot dodatke. Les zdravje – projekti zdravilnih poti skozi gozd. In les glasba. Za sedmi del, tj. les glasba, pripravljamo projekt vetrnih orgel. Orgle bodo sončno-vetrna elektrarna. Torej les in orgle in turistični projekt, ki bo povezal predvsem lastnike gozdov iz cele Slovenije. Vetrne orgle bodo stale na Veliki Preski, v sredini naše vasi.
Kje se kaže postopno oživljanje lesno-predelovalne panoge v Sloveniji in kje vidite izzive za napredek?
V Sloveniji imamo ključen problem, to je lastništvo gozdov. Imamo 460.000 lastnikov gozdov, 2/3 izmed njih sploh ne ve, kje imajo gozd. Torej imamo lastnike, ki ne upravljajo s svojim gozdom, saj zaradi drugih dohodkov nimajo interesa. Ta lastnina potem ne nosi dobička. Če tega v Sloveniji ne bomo uredili, bomo imeli velike težave s surovino čez 50 let. Mi se lahko razvijamo, delamo nove produkte, iščemo izzive, promoviramo itd., vendar če osnovna surovina ne bo urejena, bo težava. Izziv je, kako upravljati gozdove, ki so v privatni lasti, za katere lastniki nimajo interesa. To je izziv, ki ga bomo nagovorili s projektom vetrnih orgel. Druga stvar je razvoj turizma, ki je zelo povezan z našim gozdom, z našimi objekti, z našimi izdelki. Vzemimo primer Rogle in njihove lesene konstrukcije. Stvari se premikajo. Pomembno je, da vsak v verigi naredi svoj del. Država mora postaviti pogoje. Za primarno predelavo potrebujemo centre. Imamo pa ogromno majhnih firm, ki so dodana vrednost. Z vožnjo hlodovine v Avstrijo izgubimo poleg logističnih stroškov tudi vso dodano vrednost. Mislim, da se v Sloveniji ta velik, težko pričakovani premik za oživljanje panoge že dogaja.
