Večji pomen vsebinam, projektom in medsektorskem usklajevanju – EOL 100

Katere prednostne naloge želite odkljukati še letos in kaj v letu 2016?
Upam, da čim več, po možnosti že leta 2015. Za nami je intenzivnih dobrih pol leta dela. Predvsem s strateškega vidika je naše ministrstvo doživelo veliko celostno preusmeritev, in sicer na več področjih, ki jih pokrivamo. Prehod na aktivno trajnostno upravljanje z naravnimi viri in prehod v zeleno gospodarstvo se bo odražal pri posamičnih dokumentih in zakonodaji, ki jih pripravljamo. To so dokumenti s področja okolja, ohranjanje narave, voda, odpadkov in ne nazadnje prostora. Zato želimo v letošnjem letu »odkljukati« med drugim tudi Okvirni program prehoda v zeleno gospodarstvo, dokumente s področja voda (Načrt upravljanja z vodami, Načrt zmanjševanja poplavne ogroženosti, Načrt upravljanja z morskim okoljem), dopolnitev Programa upravljanja z Naturo 2000, Operativni program preprečevanja odpadkov in ravnanja z odpadki in kar nekaj predpisov. Pri pripravi Okvirnega programa prehoda v zeleno gospodarstvo proces poteka zelo pozitivno, saj poleg drugih ministrstev intenzivno vključujemo še ostale deležnike. Z državne strani je ključno, da ne pripravi le dokumenta, ampak da dejansko zagotavlja podporo prehoda v zeleno gospodarstvo. Konec julija želimo pripraviti dokument za sprejem na vladi, če bo pa v pogovoru z deležniki sklenjeno, da je jesenski čas bolj primeren, bomo sprejem dokumenta premaknili v jesenski čas.

V javnosti je zelo odmevna reorganizacija na področju voda.
Res je. Neljubi dogodki v preteklosti, kot so poplave, so nas prepričali, da parcialno reševanje vprašanj na tem področju ne vodi do pravih rezultatov, saj prihaja do velikih škod. Pred dvajsetimi leti sistem ni bil takšen, žal pa se je kasneje zelo razpršil. Ni naš namen iskati krivca, želimo pa vsi skupaj sistem spremeniti tako, da bo kar se da optimalen. To je zahtevna naloga. V danih okoliščinah je prisotno tudi veliko strahu, ali bo reorganizacija prinesla boljše rezultate ali ne. S 1. januarjem 2016 bo Direkcija za vode začela delovati kot samostojni proračunski uporabnik.

Kaj se bo v praksi zgodilo?
Ker ne želimo delati nepotrebnih napak, smo si proces zastavili fazno. Sedaj je v proceduri sprememba Zakona o vodah, kjer se določajo spremenjene pristojnosti Inštituta RS za vode, saj bodo nekatere naloge prišle na organ v sestavi ministrstva (Direkcija RS za vode). Namen je vzpostavitev sistema, ki bo zagotavljal učinkovito in celostno upravljanje z vodami. V Sloveniji se radi pohvalimo, da smo bogati z vodnimi viri, a zaenkrat nimamo takega sistema, da bi spremljali in aktivno upravljali z vodo. Vzporedno potekajo aktivnosti priprave prerazporeditve uslužbencev iz vodarskega dela Agencije RS za okolje, ki bo s svojimi regijskimi oddelki prešel na Direkcijo RS za vode. Po sprejemu Zakona o vodah bo sledila sprememba uredbe o organih v sestavi, saj se spreminjajo tudi naloge Agencije RS za okolje. To so formalni koraki, ki jih izvajamo in sledimo vsem s strani Vlade postavljenim rokom.

In vsebina?
Seveda ob tem potekajo širše vsebinske diskusije. Posebej smo pozorni na to, ali bodo spremembe prinesle prave rešitve z vidika poplavne varnosti oziroma ali določeni dokumenti ustrezno rešujejo odprta vprašanja. Gre za Načrt zmanjševanja poplavne ogroženosti, Načrt upravljanja z vodami in Načrt upravljanja z morskim okoljem. To so trije dokumenti, ki izhajajo iz evropskih direktiv in jih mora Slovenija tako kot druge države članice pripraviti do konca leta. A ne želimo jih pripraviti le zaradi obveznosti do Evrope. Pripravljamo jih, ker jih potrebujemo za aktivno upravljanje z vodami. Velik del aktivnosti sledi leta 2016, ko bomo morali imeti novo ekonomsko analizo rabe vode. V njej bo razvidno, koliko različni porabniki porabijo in kakšna je primerna višina za rabo vode za različne dejavnosti in za ohranjanje stanja vode. Tem ugotovitvam stanja bomo morali prilagoditi pravila, višino stroškov rabe vode za določene dejavnosti in ukrepe za rabo vode, ki ni okoljsko sprejemljiva. En del teh dejavnosti je lahko v funkciji prehoda v zeleno gospodarstvo, drug vidik tega procesa je upravljanje z vodo, ki je omejen naravni vir in na katerega človeške dejavnosti močno vplivajo.

Drugo področje, ki je na ministrstvu z vidika vsebinskih razprav zelo aktivno, je področje ravnanja z odpadki. Kaj boste spravili pod streho še letos?
V preteklosti se je tudi zaradi infrastrukturnih projektov, ki jih je bilo možno sofinancirati z evropskimi sredstvi, bolj osredotočalo na infrastrukturo, manj pa na vsebino. Usmeritev v zeleno in krožno gospodarstvo nas spodbuja, da smo bolj smotrni pri ravnanju z odpadki. Ne nazadnje so to tudi zahteve trga. Interesi potreb na trgu so zelo močni, saj vidijo na področju odpadkov priložnosti za posel in razvoj. Kot pristojno ministrstvo za upravljanje z viri moramo skrbeti za zmanjševanje odpadkov na izvoru in za ustrezno ravnanje, kar pomeni, da jih v največji možni meri znova uporabimo kot vir. Do konca leta sta predvidena priprava in sprejem Strategije upravljanja z odpadki. Del te strategije bodo posamezni predpisi. Nekateri so že sprejeti, drugi so v javnih obravnavah, spet drugi bodo sprejeti do konca leta ali bodo sledili leta 2016. Ključno se nam zdi, tako kot pri upravljanju z vodami, da imamo okvirni dokument, ki postavi strategijo in zagotavlja ustrezno uskladitev aktivnosti za dosego postopnega uresničevanja zastavljenih ciljev. Šele tako se tudi pokažejo anomalije v sistemu, lahko pa tudi priložnosti za razvoj oziroma nove dobre prakse.

Ali razmišljate o korenitejših rezih v sistemu? Slišijo se tudi namigi, da bi določene segmente ravnanja z odpadki podržavili.
Diskusij je veliko, kar si tudi želimo, zato se ministrstvo vključuje v številne posvete. Prizadevamo si za družbeni konsenz na tem področju, koliko je to sploh mogoče. Na področju odpadkov ocenjujem, da je trenutno sistem precej tog in ne omogoča ustrezne delitve za doseganje boljših rezultatov. Kje postaviti mejo, na kakšen način? To so zahtevna vprašanja, ki imajo svoje posledice. Če odločitev ne bo premišljena, ni nujno, da bodo posledice samo pozitivne. Država mora z vidika javnega interesa zagotavljati veliko nalog, ki stanejo, torej niso le prihodek. Enaka praksa je tudi po drugih državah. Zato se zgledujemo po tistih državah, ki so uspešno vzpostavile tovrstne sisteme. Seveda jih ne moremo kar prenesti, ampak jih moramo prilagoditi. Spreminjamo krovno zakonodajo, to sta Zakon o varstvu okolja in Zakon o vodah. Nekatere vsebine se bodo odrazile že v teh dveh zakonih. Še večje spremembe bodo v letu 2016, ko bomo odprli Zakon o javnih gospodarskih službah, aktualna bo tudi dimnikarska dejavnost, ki potrebuje novo pravno podlago. Če do konca tega leta za naprej ne zagotovimo nove pravne podlage, bo to postala tržna dejavnost, česar si na ministrstvu ne želimo. V poletnih mesecih je tako predvidena javna obravnava predloga Zakona o dimnikarski službi, kjer uvajamo licenčni sistem.

Je v igri tudi možnost, da se del odpadkarske dejavnosti podržavi? Mislim na prehod iz občinske pristojnosti na državno.
Bolj ko stvari pogledamo transparentno na primerih praks, kaj je možno na trgu, lažje bomo začrtali mejo med javnim in zasebnim. Zaenkrat se takšna možnost ne kaže. Občine aktivno razpravljajo, vidijo svoje priložnosti, saj so se v preteklih projektih veliko naučile. Država se bo aktivno vključevala z mehkimi ukrepi in ne le s predpisi, kaj je dovoljeno in kaj ni. Zakonodajno obligatorno zapisano pa bo, kateri odpadki v kateri fazi so vir ali odpadek, ter kdo in na kakšen način lahko z njimi ravna. Rešitev v tem trenutku ne bi želela prejudicirati, saj menim, da se bo do konca leta glavnina interesov prečistila. Ministrstvo si prizadeva za sodelovanje z gospodarstvom in industrijo, saj tako dobimo prave informacije, kje so težave, potrebe in priložnosti na trgu. Vsi skupaj iščemo rešitve morda bolj konstruktivno kot doslej. Kot pravim, ta prehod lahko država naredi z bolj mehkimi ukrepi. Ponekod rešitve podpre, drugje podporo umakne, manj pa želimo zapisati v obliki predpisov.

Se bi strinjali z mnenjem, da je bilo okoljsko ministrstvo v preteklosti bolj naklonjeno interesom komunalnega gospodarstva kot pa drugega gospodarstva in industrije?
Težko bi rekla, da je bilo bolj naklonjeno. Bile so samo jasne obveznosti, ki smo jih morali izpolnjevati pri prenašanju evropskega pravnega reda. Te obveznosti so bile prioriteta, zato je bilo ministrstvo bolj usmerjeno h komunalnemu delu, saj so bili jasno postavljeni roki, do kdaj mora država vzpostaviti ustrezno komunalno infrastrukturo. Sedaj infrastrukturo imamo oziroma je v izgradnji in moramo razmišljati, kako jo bolj optimalno uporabiti in dejansko vzpostaviti koncept krožnega gospodarstva. To pomeni, da odpiramo možnosti gospodarstvu in podpiramo podjetja, ki to že danes delajo, oziroma tista, ki prehajajo na to pot. Mislim, da je naravni proces, da bodo sedaj naslovljena podjetja oziroma tudi industrija. Temu celovitemu pogledu je namenjena strategija, o kateri sva govorili. Jeseni bo šel v javno obravnavo operativni program upravljanja z odpadki. Do konca leta je po mojem mnenju realno, da bo sprejet.

Katere evropske zaostanke rešujete prioritetno?
Neprenos pravnega reda Evropska komisija opredeljuje kot hujšo kršitev, zato smo resno pristopili k njegovi odpravi. Pripravili smo akcijski načrt po posameznih kršitvah, saj se želimo postopoma izviti iz krča gašenja požarov za nazaj. Nekateri zaostanki so iz leta 2008, kar je skoraj nesprejemljivo. Pri nekaterih kršitvah, kot sta Kidričevo in stara cinkarna v Celju, je rešitev problema predvsem finančna, ni pa na primer problem v predpisih ali pomanjkanju volje in znanje. Finančni zalogaj je velik in teh sredstev do sedaj ni bilo zagotovljenih. Na okoljskem področju je zakonodaja obsežna, tako da imamo vse države s prenosom določene težave. V svoj pravni red bomo v najkrajšem času prenesli uredbo o ravnanju z odpadno električno in elektronsko opremo. Ključno je najti finančne vire za tiste kršitve, kjer so rešitve znane, zahtevajo pa precejšnja finančna sredstva za njihovo sanacijo. Skupaj z Ministrstvom za finance v skladu z danimi razmerami iščemo sredstva, da bomo lahko te projekte izvajali po fazah. Naslednja prioriteta je IED, kjer nam manjka še del zakonodaje, ki je strokovno zahtevna.

Uredb bo veliko, zagotovo tudi odmevov.
Vsak naš predpis vzbudi širšo diskusijo, saj okoljskih tem nimamo integriranih. To velja tudi za okoljske dajatve, kjer okoljsko ministrstvo nima vpogleda v vse obremenitve, prav tako ne v olajšave, ki jih ima gospodarstvo. Zato se je večkrat že izkazalo, da je potrebno sistem popravljati in urejevati medsektorsko, kar velja tudi za predpise. Veseli smo, da to niso ugotovitve le našega ministrstva, ampak tudi drugih, zlasti finančnega in gospodarskega, ki sta pogosto ključni. To je zelo pozitivno.

Ostaniva pri organizacijskih spremembah. Veliki premiki se kažejo na področju upravljanja z vodami, ki ga zaokrožujete z ustreznim kadrovskim potencialom. Zakaj na drugih področjih strokovnih ekip prav tako ne okrepite?
Ne morem se strinjati, da delamo velike premike samo na področju voda. Res pa je, da je bilo na novo sestavljeno ministrstvo kadrovsko tako okrnjeno, da to ni enostavno. Prepoved zaposlovanja v javnem sektorju nam tu ne gre na roko. Kljub temu iščemo možnosti s prerazporeditvami znotraj uprave. Poleg sprememb na področju voda so le te predvidene tudi na področju okolja, kjer bomo jasneje razmejili delitev nalog med ministrstvom in Agencijo za okolje, posamezna področja pa bodo ustrezneje vsebinsko in kadrovsko okrepljena. Na področju okolja ugotavljamo, da manjka aktivnosti z vidika strateških vsebin, kar po mojem mnenju vpliva na sistemsko-pravne zadeve in se nenazadnje odraža tudi vsak dan v praksi. Vlagamo velike napore, da bi to službo ministrstva okrepili, tudi organizacijsko smo jo postavili v povezavi s prostorskimi vsebinami. Potekajo postopki za konkretno kadrovsko okrepitev. Tudi področje odpadkov bomo s prerazporeditvami okrepili, soglasje na vladi smo že dobili.

Drugo področje so spremembe v posameznih predpisih, saj se je v praksi izkazalo, da so določene določbe neučinkovite ali celo nepotrebne za doseganje zastavljenih ciljev. V sklopu odprave administrativnih ovir to odpravljamo, kar pomeni, da se sorazmerno s poenostavitvami postopkov sprošča kadrovski potencial.

Omenili ste živahnejšo medresorsko sodelovanje pri prehodu v zeleno gospodarstvo. Ali boste takšno delo, zlasti za večje projekte, formalizirali v obliki projektne pisarne pri predsedniku vlade?
Z vidika urejanja prostora oziroma umeščanja v prostor se ugotavlja, da naše ministrstvo, ki je sicer koordinator, nima zakonsko določene posebne vloge usklajevanja med ministrstvi. Vsako ministrstvo je na svojem področju samostojno, vendar s svojo zakonodajo in aktivnostmi močno vpliva na področje okolja in prostora ter postopke umeščanja v prostor in dovoljenj. Pogosto tak sistem onemogoča, da bi prišli do dobre skupne rešitve. To se v okviru nove prostorske in gradbene zakonodaje spreminja, saj bi naše ministrstvo dobilo ustreznejšo vlogo. Sicer je resnično težko doseči uskladitev, sprejem odločitev in odgovornosti ter realizacijo projektov. V posameznih situacijah je potrebno tehtati različne javne interese in prioritetni vrstni red. Zelo nam koristi proces pri pripravi Okvirnega programa za prehod v zeleno gospodarstvo, kjer različni resorji zelo dobro sodelujemo. Po dogovoru s Kabinetom predsednika vlade naše ministrstvo vodi ta proces usklajevanja. Ko bo program potrjen, lahko preide tudi v projektno pisarno, ki je ustanovljena v Kabinetu predsednika vlade, če se bo izkazalo, da je to za izvajanje bolj učinkovito.

Vmeščanje projektov v prostor je velik problem, saj večkrat prihaja do nepotrebnih zamud.
Žal res, zato medsektorsko projektno intenzivneje sodelujemo tudi z vidika umeščanja v prostor za velike energetske projekte (t.im. PCI projekti). Zahtevana časovnica s strani EU za pridobitev vseh dovoljenj je 2 leti in pol. Tega naš sistem zaenkrat ne omogoča, potreben bo enotirni sistem. To zahteva spremembo okoljske, prostorske in gradbene zakonodaje. En del teh sprememb bo narejen letos, drugi del pa prihodnje leto. Podpora temu sistemu so tudi portali, ki jih delamo vzporedno: e-prostor (eGradbeno dovoljenje in ePlan), e-vode, e-okolje. Podatke, ki so na voljo, želimo predstaviti na spletnih aplikacijah vsem uporabnikom, tudi upravi. Prav tako bodo ti sistemi omogočali podporo postopkom umeščanja v prostor in dovoljevanja. Tako se nenazadnje tudi lažje ugotovi, kje so v postopku ozka grla.

Kje vidite v novi evropski finančni perspektivi možnosti za večje projekte, ki bi lahko spodbudili zagon zelenega gospodarstva?
Za pravi prehod v zeleno gospodarstvo bo potrebno precej več sredstev, kot jih je trenutno namenjenih za te vsebine. Če pripravimo vsebine, dokumente in projekte, menimo, da bi imeli v prihodnje lažjo podlago za pridobitev dodatnih sredstev. Prioritete smo dali na primer poplavni varnosti v povezavi s podnebnimi spremembami. Pomemben segment je tudi narava v okviru programa Natura oziroma zavarovana območja ter skupina projektov eProstor in urbana območja z integralnimi projekti.

Natura 2000 je eden tistih področij, ki je bil doslej za Slovenijo neizkoriščena priložnost. Se strinjate?
Te priložnosti ni bilo enostavno izkoristiti, saj gre za kompleksne vsebine z varstvenega vidika. Menim pa, da smo se v zadnjih desetih letih vsi skupaj veliko naučili. Poiskati moramo dobre prakse in narediti sistem veliko bolj fleksibilen. Odpraviti moramo sektorski pristop in stari način vodenja velikih projektov. Uporabljati moramo najsodobnejše okolju prijazne tehnologije. Za prehod v zeleno gospodarstvo bodo na voljo finančna sredstva, zato menim, da bo tudi podjetjem lažje. Pridobiti moramo veliko znanja, učiti se moramo drug od drugega, tudi od drugih držav. Tudi druge države umeščajo velike projekte v prostor. Postopki niso nikjer enostavni, saj gre za kompleksne vsebine.

Ker ima Slovenija majhno administracijo, smo doslej veliko energije vlagali v prenos evropske zakonodaje. Sedaj menim, da je čas, da sistem naredimo bolj optimalen in da se bolj posvetimo implementaciji in projektom. Menim, da ni potrebno vsega predpisovati, ampak zapisati bolj v obliki priporočil, smernic, primerov dobrih praks.

Kako na ministrstvu gledate na trajnostni razvoj lokalnih skupnosti in mest? Po novem naj bi mestne občine pripravile svoje strategije trajnostnega razvoja kot pogoj za črpanje evropskih sredstev.
V Sloveniji imamo majhna in srednje velika mesta, ki jim je bilo v preteklosti po mojem mnenju dano premalo pozornosti. Vse občine so bile izenačene, čeprav morajo mestne občine zagotavljati več funkcij v javnem interesu in morajo zanje namenjati tudi veliko finančnih sredstev. Ker želi Evropa dati mestom posebno vlogo, je v tej finančni perspektivi namenila posebna sredstva za lažje zagotavljanje funkcij, ki se od njih pričakujejo, in lažje obvladovanje tveganj sodobnega časa: podnebnih sprememb, upravljanje z odpadki, upravljanje z vodo, ki je v mestih drugačno od manjših občin. Evropska komisija je določila, da je v tej finančni perspektivi najmanj 5 % sredstev ERDF (evropski sklad za regionalni razvoj) namenjenih urbanim območjem za trajnostni urbani razvoj. Usmeritev je, da mesta integralno načrtujejo svoj trajnostni razvoj, saj se tako dosegajo večji učinki. Ne želimo, da mesta razumejo to le kot svojo dolžnost oziroma obvezo kot pogoj za črpanje sredstev, ampak kot priložnost, da evidentirajo svoje potenciale, opredelijo razvojne možnosti in priložnosti ter s tem zagotovijo ustrezno podlago za različne namene tako za izbor projektnih vsebin, pripravo projektov kot tudi za pridobitev različnih virov in oblik financiranja. Proces priprave urbanih trajnostnih strategij ocenjujemo kot zelo pozitiven, saj mestne občine po naši oceni krepijo svojo vlogo in tudi dejansko prepoznavajo to kot svojo razvojno priložnost.