| Obraz | | |
| Jurij Ravnik, inženir lesarstva s podjetjem Ekora, doma je v Radovljici, na okoljskem trgu ni ravno med redkimi solisti. Res je, da ni bilo vedno tako in Ekora ni od včeraj. Najbrž ga je poslovna previdnost usmerila k širokemu prodajnemu programu okoljske opreme in k močni navezanosti dobaviteljem iz Nemčije, Italije in Avstrije. Njegova specialnost je oprema za odpadke – od stiskalnic, briketirk, drobilnikov do sortirnih in reciklažnih linij. Vse bolj postaja aktualna oprema za reciklažo odpadnih surovin, kupci pa hočejo celovite rešitve. | |
Zakaj ste se odločili za okoljsko trgovsko dejavnost, za prodajni program komunalne opreme? Ste videli perspektivno tržno nišo?
Preden sem zašel na področje opreme za ravnanje z odpadki, se je moje podjetje deset let ukvarjalo s prodajo pisarniške in računalniške opreme. Čeprav naj v poslu ne bi bilo tako, je bila odločitev, da poskusim z novo dejavnostjo, slučajna. Tudi prvi koraki so bili bolj poskusi na slepo ob osnovni dejavnosti. To je bilo obdobje, ko se je pričelo resneje govoriti in pristopati k okoljski problematiki, tako da me je zadeva začela zanimati tudi poslovno. Nekaj začetnih poslov me je dokončno potegnilo v novo smer, čeprav sem kmalu spoznal, da je tudi ekologija samo posel in da je varovanja okolja toliko, kot je denarja.
Vendar ste kmalu pridobili partnerje, znane proizvajalce komunalne opreme, zlasti za odpadke? Ali ste že na začetku poslovne poti razmišljali o raznovrstnih izdelkih, povezanih z okoljem?
Hitro sem spoznal, da je Slovenija premajhen trg za specializirano ponudbo, zato sem sklenil ponuditi celovit izbor naprav za mehansko predelavo odpadkov: stiskanje, razrez, drobljenje, sortiranje in ločevanje. Proizvajalcev tovrstnih naprav v svetu je bilo že takrat veliko. Najprej sem upošteval objektivne kriterije, na primer oddaljenost. Vzpostavljanje stikov ni problem, saj so načeloma vsi pripravljeni sodelovati, vprašanje pa je, kaj so za to tudi pripravljeni storiti. Z nekaterimi partnerji sem vzpostavil res pristno sodelovanje, ki traja še danes, z nekaterimi sem tudi prenehal sodelovati. Trenutno imam deset resnih, stalnih, v glavnem nemških partnerjev, eden je iz Italije in eden iz Avstrije.
Več partnerjev pomeni boljšo ponudbo. Kateri proizvodi ali stroji so na trgu najbolj iskani? Kaj predstavlja glavnino pri prihodku?
Za točen odgovor bi moral pregledati statistiko, vendar lahko rečem, da so v začetnem obdobju prevladovale enostavnejše naprave, kot so balirke ali stiskalnice z zabojniki. V zadnjem času pa, predvsem vrednostno, predstavlja večji del kompleksnejša oprema, na primer linije za predelavo. Računam in upam, da se bo ta trend nadaljeval, saj je tudi v poslovnem smislu precej večji izziv in, upam si reči, tudi naša konkurenčna prednost.
Kaj kažejo trendi na trgu, če primerjate začetke vašega poslovanja in sedanjo vašo prodajno ponudbo?
Odkar sem se začel ukvarjati s tem poslom, so se razmere temeljito spremenile. Spreminjajo se predpisi, pojavljajo se nove tehnične rešitve. Temu sledi tudi povpraševanje, ki vedno bolj želi celovite rešitve.
V hierarhiji ravnanja z odpadki je zdaj na prvem mestu odpadek kot vir, surovina. Torej reciklaža. Kakšen je interes za linije te vrste?
Tu je treba biti natančen. Naša ponudba obsega opremo za mehansko predelavo oziroma pripravo odpadkov za reciklažo in torej predstavlja le eno od faz v procesu ravnanja z odpadki – od mesta nastanka do ponovne uporabe. Hočem reči, da na tržno situacijo poleg same tehnologije vplivajo še številni drugi dejavniki, kot so cene surovin, organiziranost sistema zbiranja odpadkov, količine odpadkov in še marsikaj. Gre lahko za velike investicije, ki jih je potrebno temeljito pretehtati, zato so tudi odzivi na trgu dolgoročnejši. Je pa zaznati povečanje povpraševanja v to smer.
Kot inženir zagotovo opažate spremembe in tehnološke novosti v komunalni opremi. Kaj se spreminja?
Sem inženir lesarstva, tako da za strokovno korekten odgovor nisem kvalificiran. Na podlagi izkušenj in opažanj pa lahko rečem, da je z razvojem opreme podobno kot z ostalo strojegradnjo. Digitalizacija, avtomatizacija in povečevanje energijske učinkovitosti naprav – to je sodoben razvoj.
Kako to, da ostajate v podjetju sami, da ne zaposlujete? Se ne izide ali se ne želite širiti?
Ne vem, če znam odgovoriti na to vprašanje. Na poslovne odločitve vpliva nešteto dejavnikov, od objektivnih do subjektivnih, med katerimi skuša vsak najti sebi primeren »modus operandi«. V preteklosti so bila obdobja, ko nas je bilo zaposlenih tudi več. Trenutno sem res formalno zaposlen le sam, vendar s podporo vzdrževalne ekipe, zunanjih sodelavcev in predvsem z dobavitelji obvladujemo poslovanje v zadovoljstvo kupcev. Če se bo pokazala potreba po širjenju, se bomo skušali prilagoditi.
V zadnjem obdobju ste obiskali vsaj dva sejma s programi ekološke ponudbe. Nemškega IFAT in celjskega. Kaj ste opazili?
Primerjava je nemogoča. Verjetno precej bralcev pozna sejem IFAT in ve, da gre za največji svetovni sejem okoljske opreme, kjer razstavni prostori marsikaterega podjetja presegajo velikost celotnega sejma EKO v Celju. Verjetno je tudi obiskovalcev iz Slovenije več v Münchnu kot v Celju.
