| Čezmejno pošiljanje odpadkov | | Jerneja Vrabič | |
| Bruselj želi zajeziti čezmejno pošiljanje odpadkov, saj hoče postati EU gospodarna z viri. Toda velike količine papirja, plastične embalaže, odpadne električne in elektronske opreme in drugih odpadkov skoraj brez nadzora potuje v Azijo in Afriko. Baselska konvencija o nadzoru prehoda nevarnih odpadkov in Uredba o pošiljanju odpadkov naj bi končno zmanjšali nezakonite pošiljke odpadkov saj v EU naraščajo. Tveganja namreč niso majhna, gospodarska škoda je neprecenljiva. Zato so se v EU odločili za skupno revizijo čezmejnega pošiljanja odpadkov. V njej je sodelovalo tudi slovensko Računsko sodišče. | |
Čezmejni tokovi odpadkov so se v preteklih letih stalno povečevali. Odpadni papir in plastična embalaža se zaradi cenejših postopkov predelave iz Evrope pogosto izvažata v Azijo, odpadna električna in elektronska oprema pa v Afriko, kjer jo največkrat sežgejo, ne da bi bili izvedeni ustrezni postopki zaščite okolja. Obstaja vprašanje, kako zagotoviti ustrezno varovanje okolja in upoštevanje načela samozadostnosti, ker je treba odstranjevanje in predelavo odpadkov opraviti na območju države, kjer so odpadki nastali. Tako se omeji pošiljanje odpadkov v države, kjer odstranjevanje in predelava odpadkov ne varujeta okolja. Baselska konvencija o nadzoru prehoda nevarnih odpadkov prek meja in njihovega odstranjevanja[1] (v nadaljnjem besedilu: baselska konvencija) in Uredba (ES) št. 1013/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o pošiljkah odpadkov[2] (v nadaljnjem besedilu: uredba o pošiljkah odpadkov) natančno predpisujeta pogoje in postopke, ki jih morajo za izvedbo uvoza, izvoza ali tranzit odpadkov izpolnjevati pošiljatelji in prejemniki pošiljk odpadkov.
Čeprav so pravila čezmejnega pošiljanja odpadkov opredeljena s predpisi, po podatkih sekretariata baselske konvencije in Evropske komisije število odkritih nezakonitih pošiljk odpadkov narašča. Tveganj neupoštevanja predpisov čezmejnega pošiljanja odpadkov je veliko: predelava in odstranjevanje odpadkov v tretjih državah je cenejše, ker postopki niso opravljeni v skladu s predpisanimi okoljskimi standardi; prikrivajo se podatki in informacije o nastajanju nevarnih odpadkov; nadzor nad izvajanjem predpisov o čezmejnem pošiljanju odpadkov ni učinkovit, ker države nimajo na voljo ustreznih podatkov in informacij o pošiljkah odpadkov in njihovih pošiljateljih.
Na podlagi ugotovljenih tveganj pri izvajanju predpisov o čezmejnem pošiljanju odpadkov in ocene, da je z izvedbo skupne mednarodne revizije mogoče doseči učinke s predlogi za boljše izvajanje veljavnih predpisov ter za spremembo in dopolnitev neustreznih določil, je osem vrhovnih revizijskih institucij[3] (v nadaljnjem besedilu: VRI) izvedlo skupno revizijo čezmejnega pošiljanja odpadkov. VRI so najprej opravile revizije v svojih državah in na podlagi ugotovitev nacionalnih revizij pripravile skupno poročilo s priporočili za sodelujoče države in Evropsko komisijo.
Računsko sodišče je ugotovitve revizije predstavilo v revizijskem poročilu o čezmejnem prometu z odpadki[4]. V reviziji je preverjalo poslovanje Ministrstva za kmetijstvo in okolje (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), Carinske uprave Republike Slovenije in Policije v obdobju od leta 2009 do leta 2011. Ugotovilo je, da ministrstvo ne zagotavlja celovitih, popolnih in zanesljivih podatkov o nastajanju, predelavi in obdelavi odpadkov in o čezmejnih tokovih odpadkov. Podatki v uradnih evidencah so bili nezanesljivi in med različnimi evidencami neprimerljivi, zato ni bilo mogoče ugotoviti, ali so zmogljivosti za odstranjevanje in predelavo posameznih vrst odpadkov v Republiki Sloveniji zadostne, in presojati o upravičenosti izvoza in uvoza odpadkov. Veljavni podatki za pristojne institucije tudi niso bili zanesljiva podlaga za določanje tveganj za izvajanje nadzora čezmejnega pošiljanja odpadkov.
Ministrstvo ni zagotovilo vseh potrebnih pogojev in podatkov za učinkovito izvajanje uredbe o pošiljkah odpadkov, saj ni izdelalo operativnih programov ravnanja z odpadki, da bi ob izdaji soglasij za uvoz in izvoz odpadkov ter ob pripravi ugovorov proti pošiljkam odpadkov za odstranjevanje Agencija Republike Slovenije za okolje (v nadaljnjem besedilu: agencija) lahko preverila, ali na ozemlju Republike Slovenije obstajajo zmogljivosti za odstranjevanje in predelavo odpadkov, in zagotovila izvajanje temeljnega načela samozadostnosti odstranjevanja odpadkov. Agencija ni zagotovila učinkovite izdaje in spremljanja soglasij za čezmejni promet z odpadki, saj ob izdaji soglasij ni opravljala vseh predpisanih preveritev, da bi lahko ugovarjala proti predvidenim pošiljkam odpadkov zaradi kaznovanosti prijaviteljev pošiljk odpadkov.
V skladu z uredbo o pošiljkah odpadkov morajo države članice določiti sorazmerne, odvračilne in učinkovite kazni za kršenje predpisov o čezmejnem pošiljanju odpadkov. Ministrstvo kazni ni določilo na podlagi opravljenih ustreznih analiz, v katerih bi prikazalo povezavo med vsebino kršitve, ekonomsko koristjo, ki jo kršitev pomeni za povzročitelja, in višino kazni. Tako bi zagotovilo, da bi bile kazni opredeljene v skladu z zahtevami iz uredbe o pošiljkah odpadkov. Ministrstvo je kazni za posamezne kršitve sicer predpisalo v razponu, ker pa ni opredelilo kriterijev za določitev višine kazni, je lahko v inšpekcijskih postopkih izrekalo le najnižje predvidene kazni. Kazni so določene za vse kršitve Zakona o varstvu okolja[5] in predpisov, sprejetih na njegovi podlagi.
Institucije, pristojne za nadzor čezmejnega pošiljanja odpadkov, nadzora niso izvajale na podlagi opravljene skupne analize tveganj. Agencija ni vzpostavila popolne, zanesljive in točne evidence o nezakonitih pošiljkah odpadkov, o katerih je poročala Evropski komisiji, saj podatkov o nezakonitih pošiljkah ni vodila pregledno, da bi bilo mogoče potrditi, ali so bila ob izkazanih sumih opravljena vsa dejanja in ali so bili izvedeni vsi postopki za potrditev, da so obstajali pogoji za nezakonito pošiljko odpadkov.
Ministrstvo je za odpravo ugotovljenih nesmotrnosti izvedlo popravljalne ukrepe za vzpostavitev rednega spremljanja podatkov o čezmejnih tokovih odpadkov, pripravo operativnih programov ravnanja z odpadki, pripravo predlogov za dopolnitve in sprememb predpisov, s katerimi bi se določili vsi pogoji za izdajo soglasij. Določile bi se tudi sorazmerne, odvračilne in učinkovite kazni za kršitve predpisov o čezmejnem pošiljanju odpadkov, določili predlogi kriterijev za izrekanje kazni, ki se nanašajo na kršenje Zakona o varstvu okolja in predpisov, sprejetih na njegovi podlagi. Nanašajo se tudi na izdelavo pregleda vseh postopkov čezmejnega prometa z odpadki z opredelitvijo časa ter kadrov, potrebnih za izvedbo predpisanih postopkov, in na učinkovito izvajanje čezmejnega pošiljanja odpadkov.
Ključna ugotovitev skupne revizije[6] je, da so vse sodelujoče države izvedle uredbo o pošiljkah odpadkov in v nacionalnih predpisih opredelile zahteve, ki jih morajo države članice Evropske unije urediti samostojno, vendar pa med sodelujočimi državami pri izvajanju čezmejnega pošiljanja odpadkov obstajajo številne razlike, saj države ureditvi tega področja pripisujejo različno pomembnost. To se kaže v različni strateški ureditvi čezmejnega pošiljanja odpadkov, pogostosti izvajanja nadzora, načinu obravnave kršitev uredbe o pošiljkah odpadkov in v številu ter kakovosti informacij, ki jih države zagotavljajo za izvajanje uredbe o pošiljkah odpadkov in za odločanje v predpisanih postopkih. Sodelujoče VRI zaradi razlik pri načrtovanju, izvajanju in nadzoru uredbe o pošiljkah odpadkov, še zlasti zaradi možnosti različne določitve kaznovanja in kazenskih sankcij, ki ima za posledico zelo različne stroške za kršitelje predpisanih določil, menijo, da uredba o pošiljkah odpadkov ne zagotavlja zadostnih pogojev za enotno izvajanje. Povzročitelji odpadkov imajo zato možnost čezmejnega pošiljanja odpadkov prek držav, kjer nadzor ni učinkovit in so predpisane milejše kazni, kar povečuje verjetnost nezakonitega čezmejnega pošiljanja odpadkov, zato odpadki niso ustrezno predelani ali odstranjeni.
Ugotovitve skupne revizije so bile predstavljene institucijam, ki delujejo pri čezmejnem pošiljanju odpadkov: Evropski komisiji, IMPELU in v Evropskem parlamentu. Na podlagi ugotovitev skupne revizije skupina poslancev Evropskega parlamenta v sodelovanju z Evropsko komisijo pripravlja predlog sprememb in dopolnitev uredbe o pošiljkah odpadkov, ki se nanašajo na določanje kazni za neupoštevanje predpisov o čezmejnem pošiljanju odpadkov in na izmenjavo informacij o čezmejnem pošiljanju odpadkov med državami.
