V tem trenutku edina realna rešitev, mejne vrednosti izpustov ostrejše – EOL 151

Na Agenciji RS za okolje ste vložili dokumentacijo o presoji vplivov na okolje in tako začeli postopek pridobivanja okoljevarstvenega soglasja za sosežig. Nenevarne odpadke bi dodajali lignitu. Kateri strokovnjaki so sodelovali pri izdelavi dokumentacije in s katerimi raziskavami, rezultati potrjujejo, da se okoljska slika ne bo poslabšala? Zakaj v prepričevanju javnosti o spodbudnih rezultatih presoje vplivov na okolje ne nastopa stroka?

Poročilo o vplivih na okolje (PVO) je pripravila široka skupina strokovnjakov iz različnih institucij. PVO je primarno pripravil konzorcij, ki je vključeval Elektroinštitut Milan Vidmar (EIMV), Eurofins Erico in HSE Invest. Ta konzorcij je v pripravo PVO vključil še številne druge strokovnjake in institucije. EIMV je določil izhodiščne emisijske vrednosti posameznih onesnaževal zunanjega zraka. Pri pripravi PVO je sodelovalo več strokovnih inštitucij. Fakulteta za strojništvo, Univerza v Mariboru, je preverila zahtevane lastnosti nadomestnega goriva SRF, karakteristike zgorevanja in vrednotenje emisij pri sosežigu odpadkov. Podjetje MEIS je določilo vpliv emisijskih virov na koncentracije onesnaževal zunanjega zraka v okolici TEŠ ter izvedlo modeliranje izpustov v ozračje. Podjetje KOVA pa je pripravilo oceno obremenjenosti okolja s hrupom.

Zdaj je torej na potezi ARSO.

Uradni postopek pred ARSO se je z vložitvijo PVO šele pričel. Pričakovati je, da bo potekal vsaj leto dni. V tem času bo na ARSO organizirana tudi ustna obravnava, na kateri bodo zagotovo nastopili tudi strokovnjaki, ki so sodelovali pri pripravi PVO. V kolikor bo potrebno, bodo v postopek vključeni še drugi specialisti iz zahtevanih strokovnih področij. V vsakem primeru bo poleg priprave dokumentov in uradnih postopkov, ki potekajo na ARSO, stroka v prihodnje sodelovala tudi pri pogovorih z najširšo javnostjo in z vsemi deležniki, ki jih načrtovani sosežig zadeva.

Načrtujete pa, da bi v sosežig sprejeli do 160.000 ton nenevarnih odpadkov. Od kod, od katerih dobaviteljev?

Želel bi vas popraviti. Ne bomo sprejemali odpadkov, temveč alternativno trdno gorivo SRF, ki je proizvedeno iz nenevarnih odpadkov. Gorivo SRF (Solid Recovered Fuel) je proizvedeno z ločitvijo kovin, drobljenjem in dehidracijo trdih nenevarnih, v glavnem mešanih komunalnih odpadkov. Pri tem se bodo morale do zahtevane ravni izločiti vse potencialno problematične snovi, kot jih predpisujejo specifikacije za predvideno gorivo SRF. SRF bi prevzemali od predelovalcev, ki bi zagotavljali predpisano kakovost alternativnega goriva. Uporaba goriva SRF bi vsekakor vplivala tudi na razvoj ter napredek na področju proizvodnje alternativnih goriv v Sloveniji. Po zagotovilih naših potencialnih slovenskih dobaviteljev je tovrstnih odpadkov v Sloveniji dovolj.

Ali boste sosežig zagotovili z najboljšimi tehnologijami in kateri ekonomski in energetski kazalniki podpirajo naložbo? Vrednost naložbe?

Projekt bo izveden v skladu z določili in mejnimi vrednostmi, ki so na ravni Evropske unije določene v t.i. BAT (Best Available Technology) zaključkih. Slednji so namreč zavezujoči za celotno EU, torej vključno s Slovenijo. Vrednost naložbe še ni povsem znana zaradi variabilnih dejavnikov. Predvideva pa se, da bo znašala med 6 in 10 milijoni EUR.

Šaleško Eko gibanje nasprotuje sosežigu, lokalno okolje prav tako. Kje ste v dialogu najbolj narazen? V primeru, da lokalne skupnosti ne boste mogli prepričati o nujnosti naložbe, se ji boste odpovedali?

V lokalni skupnosti prihaja do določenega nezaupanja in nasprotovanja projektu. Ne moremo pa se strinjati z oceno, da celotna lokalna skupnost projektu ni naklonjena. Največji izziv trenutno vidimo v tem, da se civilne iniciative za razliko od lokalnih občin sploh ne želijo sestati z nami ter prisluhniti našim argumentom. Želimo si, da bi sledile zgledu občin ter se pričele pogovarjati na podlagi argumentov in dejstev. Prepričani smo, da bi lahko na podlagi strokovno utemeljenih razprav lokalno skupnost prepričali, da je projekt zanjo dober tudi z okoljskega vidika.

TEŠ je že zdaj na seznamu upravljavcev z dovoljenji za izpuščanje toplogrednih plinov in je med največjimi posameznimi viri izpusta TGP v Sloveniji. Koliko so vas stali emisijski kuponi v letu 2018 in 2019, za kakšno količino izpustov gre in ali drži ocena, da bo zaradi nakupov kuponov TEŠ vsako leto poslovala z večjo izgubo?

V letu 2018 je TEŠ iz naslova proizvodnje električne energije emitiral 3,8 mio ton CO2. V letu 2019 so bili izpusti nekoliko nižji, in sicer 3,7 mio ton CO2. Tržna vrednost emisijskih dovolilnic za pokrivanje teh izpustov pa je za obe leti, zaradi razlike v ceni na zadnji dan trgovanja s produktom za relevantno leto, znašala približno 90 mio EUR. V zadnjem obdobju se je na trgu oblikoval trend, kjer se razlika med ceno električne energije in ceno emisijskih dovolilnic zmanjšuje. Kar predstavlja težje pogoje za obratovanje termoelektrarn, ki obratujejo v okviru sheme ETS. Še posebej izrazito so temu izpostavljene starejše termoelektrarne z nižjim izkoristkom.

Dodatni pritisk je evropski zeleni dogovor, ki prednostno izpostavlja razogljičenje energetskega sistema, enako Slovenija v vseh strateških dokumentih. Kakšen je program TEŠ za zeleno tranzicijo, kakšne so vaše možnosti za zeleni prehod glede na to, da je vaše gorivo fosilno, lignit, in da ste hkrati nepogrešljiv del v proizvodnji električne energije?

Strateška usmeritev skupine HSE in z njo TEŠ je postopno opuščanje rabe fosilnih goriv. Ravno s tem namenom je TEŠ tudi pričel z aktivnostmi glede načrtovanega sosežiga, saj je ta korak naprej k zmanjševanju emisij toplogrednih plinov.

Čeprav NEPN pušča odprto vprašanje, kdaj naj bi se TEŠ zaprl, nekateri zahtevajo zaprtje do leta 2030, drugi kot realno letnico napovedujejo leto 2040. Kakšen je vaš strateški načrt, saj naj bi zaloge Premogovnika Velenje zadostovale še vsaj za 20 let?

Zaloge premoga v premogovniku Velenje so zadostne za obratovanje bloka Teš 6 skladno s sprejetim NIP6, to je do leta 2054. V pripravi sta strategija opuščanja rabe premoga za proizvodnjo električne energije in pripadajoči Akcijski načrt, oboje po načelih pravične tranzicije. Dokumenta sta zahtevana s sprejetim NEPN. Sprejem obeh dokumentov bo opredelil dokončno odločitev o opustitvi rabe premoga v Šaleški dolini ter strukturo virov financiranja po načelih pravične tranzicije. Zahtevana je ekonomsko učinkovita ter družbeno in okoljsko sprejemljiva izvedbo opustitve rabe premoga, ki mora prizadeti regiji omogočiti enakovredno delovanje z drugimi vsebinami. Te bodo nadomestile izpad tako prihodka kot tudi delovnih mest zaradi opustitve rabe premoga.

V Poročilu o razvoju 2020 (UMAR) so avtorji zapisali, da je zaradi kopičenja odpadkov na odlagališčih in za njihovo zmanjševanje pri izvoru ključna odločitev glede toplotne obdelave. Slovenija potrebuje zmogljivosti za sežig ali sosežig, odpadki se kopičijo, načrti za nove sežigalnice so oddaljeni. Ali je sosežig v TEŠ in drugih objektih, ki so v Sloveniji, del rešitve ali del problema?

TEŠ je v tem pogledu zagotovo del rešitve. Še več, TEŠ je v tem trenutku, ko so količine odpadkov že kritične, pravzaprav edina realna rešitev. Potrebno je namreč upoštevati dolgotrajnost pridobivanja vseh ustreznih dovoljenj. Če se država odloči za gradnjo namenske sežigalnice, jo je potrebno sprva umestiti v prostor, nato pridobiti ustrezna dovoljenja, šele nato se lahko prične z gradnjo. Tovrstni postopki so zelo dolgotrajni. Zato ni realno pričakovati, da bo Slovenija namensko sežigalnico dobila v roku nekaj let. Bolj realno je pričakovati, da bi takšen obrat lahko predali v uporabo v roku desetih let. To pa je enostavno preveč časa, saj je situacija z odpadki že danes kritična.

A znano je, da se okoljski minister bolj ogreva za gradnjo sežigalnice. Ste se z okoljskim ministrom uskladili?

Kot že večkrat doslej naj poudarim, da so bile v Presoji vplivov na okolje, ki smo jo oddali na ARSO, mejne vrednosti emisij SRF določene na podlagi uredbe o sežigalnicah, emisije lignita pa po uredbi o velikih kurilnih napravah. TEŠ bo torej spoštoval ostrejše mejne vrednosti, torej tiste, ki veljajo za sežigalnice. S pristojnimi organi in institucijami smo v zvezi s projektom SOEN redno v stiku. Z našimi projekti je seznanjeno tudi ministrstvo.

Podnebno ogledalo 2020 v priporočilu EU – ETS ugotavlja, da bodo morala podjetja bistveno znižati emisije. Hkrati meni, da resorna ministrstva (okolje, gospodarstvo, infrastruktura in finance) ne vodijo aktivnega in koordiniranega dialoga glede zniževanja emisij predvsem s stališča ekonomskih ukrepov. In da ni ukrepov države za spodbujanje prehoda v nizkoogljično družbo. Kaj bi morala storiti država in kaj podjetja?

Država mora predvsem zagotoviti ustrezen regulatorni okvir in pomagati pri pridobivanju virov sredstev oz. financiranja. Tako bo zagotovljeno, da bodo gospodarske družbe, ki morajo slediti interesu povečanju donosa na kapital lastnikov in drugih vlagateljev, na čim bolj ekonomsko učinkovit način dosegle prehod v nizkoogljično družbo.

Država najbrž tudi ve, da je Šaleška dolina energetska lokacija, ki bo zagotovo ostala, tudi če bo TEŠ nehala z obratovanjem. Kaj je lahko vaša energetska alternativa in kako bo Slovenija nadomestila četrtino elektrike, ki jo proizvedete v Šoštanju? Kakšna so vaša razmišljanja, saj bodo na razpolago tudi sredstva za razvojno preusmeritev fosilne energetike?

V skupini HSE imamo pripravljen nabor več projektov, ki lahko pripomorejo k prestrukturiranju Šaleške regije in njenemu nadaljnjemu uspešnemu razvoju. Strategija opustitve rabe premoga in pripadajoči Akcijski načrt za Savinjsko šaleško regijo bosta podala okvirno časovnico opuščanja rabe premoga v Sloveniji. Predvsem pa bo dan tudi odgovor glede višine sredstev, ki bodo dejansko potrebna za uspešno prestrukturiranje premogovnih regij v Sloveniji. Mislim tudi na njihovo skladnost z načeli EU tako z vidika državnih pomoči kot strukture virov financiranja ter načel pravične tranzicije. V postopku priprave strategije bomo tako v HSE kot v naših družbah TEŠ in PV intenzivno sodelovali s ciljem, da bo strategija v največji meri Šaleški regiji, elektrarni, premogovniku in njunim zaposlenim v naslednjih desetletjih zagotovila potrebno jasnost glede nadaljnjega razvoja. A tudi podporni okvir, ki bo zagotovil pravičen, ekonomsko vzdržen in socialno uravnotežen prehod. Cilj je omogočiti tehnološki razvoj in ohranitev delovnih mest, ob tem pa ohraniti ustrezno raven zanesljivosti oskrbe z električno energijo v Sloveniji.