V Sloveniji je v vrtnarski stroki preveč padalcev – EOL 109

Marija Herman – Planinšek in Vladimir Planinšek

V zadnjih letih se v Sloveniji spreminja odnos do urejenih zelenih površin. Vse več je urbanega vrtnarjenja, vrtičkarstva, nastajajo urbani čebelnjaki, mestni vinogradi, raste povpraševanje po doma vzgojenih sadikah, več naj bi storili za samooskrbo na tem področju. Se trg za vašo dejavnost prebuja, prav tako občutek za zeleno ureditev bivalnega okolja? Kaj se spreminja? Koliko to vpliva na vaše poslovne rezultate?

Trend urejanja zelenih javnih in zasebnih površin se v zadnjih letih res premika v pozitivno smer. Vse več je potreb po celostnem načrtovanju celotnega zelenega prostora posameznih krajev in privatnih površin. Znano je, da so od leta 2013 v veljavi standardi in normativi, ki bi morali biti po Zakonu o javnem naročanju obvezni za celotni javni sektor. Vendar členov, ki govorijo o standardih, naročniki in izvajalci ne poznajo ali nočejo poznati. Ta pozitiven odnos javnosti in zasebnikov do urejanja zelenih površin s pridom izkoriščajo novodobni vrtnarji, ki so nekakšni »padalci« v vrtnarski stroki. Predvčeraj so znali potisniti kosilnico, včeraj so obrezovali žive meje, danes pa že načrtujejo in zasajajo vrtove. S svojim neznanjem, nepoznavanjem rastlin ter brez referenc dajejo slab vtis o celotni vrtnarski stroki. V preteklosti je bil poklic vrtnarja ali drevesničarja spoštovan poklic, danes pa so ga ravno ti »padalci« razvrednotili. V nasade večino vgrajenih sadik uvozijo po možnosti iz klimatsko neprimernih dežel, povrh še slabe kvalitete.

In kaj stori država?

Država bi po mojem mnenju morala predpisati regulative za opravljanje vrtnarskega poklica in dela, ki bi temeljilo na izobrazbi, znanju in referencah. Z nestrokovnim delom se lahko dolgoročno naredi veliko škode. Na javnih površinah naj bi veljal kriterij kvalitete in ne kriterij najnižje cene.

A vtis je, kot da je vrtnarij in drevesnic vse več.

To ni točno. Število drevesnic in vrtnarij, bolje rečeno proizvajalcev v zadnjih letih upada. Narašča pa število prodajnih mest. Rastline je možno kupiti na skoraj vseh bencinskih servisih in trgovskih centrih, kjer nimajo nobenega znanja o rastlinah, kaj šele o njihovi oskrbi. Kar lahko še posebej žalosti, je, da se vse več vrtnarij spreminja le še v prodajalne rastlin. V teh prodajalnah vrtnarskega znanja ni ali pa ga je zelo malo. Veliko je tudi dovzgoje rastlin. Vrtnarji, ki dovzgojujejo rastline, kupijo semenke ali ukoreninjene potaknjence pri multinacionalkah ali pri drugih tujih vzgojiteljih že odrasle rastline. Vendar jih v prodaji deklarirajo kot domača proizvodnja. Takšnih prodajalcev je v Slovenji kar nekaj preko 95 %. Moram pa reči, da je vedno več kupcev, ki jih zanima tudi proces vzgoje. Če je rastlina v celoti vzgojena doma, potem jo kupi. Proizvajalci, pa čeprav nas je le peščica, moramo ozaveščati pristojne službe, predvsem pa širšo javnost o nujnosti podpore domači proizvodnji.

Kaj pa v šolah?

V srednjih, višjih in visokih šolah naravoslovnih smeri bi morali poudarjati pomen domače proizvodnje tudi na področju hortikulture. V naši drevesnici poskušamo to načelo uveljaviti. V manjšem delu sodelujemo z drevesnicami, predvsem v Avstriji, ki so klimatsko v enakem območju, kot smo mi. Smo tudi eni redkih z vrtnarskega področja, ki sodelujemo z znanstveno raziskovalnimi institucijami in univerzami doma in v tujini. Njihove izsledke želimo prenesti v prakso. To je edini garant za napredek naše drevesnice in stroke v celoti. To znanje poskušamo predstaviti širši stroki in javnosti na seminarjih in predavanjih. Takšen pristop kratkoročno sicer ne daje dobička, dolgoročno pa bistveno vpliva na povečanje povpraševanja po doma vzgojenih sadikah. Na takšen način se tudi povečuje dodana vrednost.

Posebno aktualna tema so zelene površine in urbani vrtovi v mestih. Zakaj bi morala mesta in občine bolj načrtno bivalno okolje obleči v zeleno? Poznate zglede v Sloveniji?

Res je vedno več urbanega vrtnarjenja in vrtičkarstva. To je v celoti pozitivno, saj se ljudje več družijo, se pri tem razgibajo in še nekaj pridelajo zase. S tem raste tudi zanimanje za domača semena in sadike. Manj je tudi uporabe fitofarmacevtskih sredstev. Vendar moramo biti nekoliko previdni. Ti vrtovi naj bodo dovolj oddaljeni od virov onesnaževanja, mislim na industrijske obrate in prometnice, saj obstaja velika nevarnost kontaminiranosti s težkimi kovinami in z drugimi zdravju škodljivimi snovmi.

Kako ocenjujete odnos občin do zelene uredbe javnih površin?

V Sloveniji narašča število občin, ki načrtno urejajo površine, primerne za vrtnarjenje. Te občine hkrati načrtno urejujejo tudi ostale javne površine. Rastline, predvsem drevje, imajo pozitiven učinek še posebno v mestih. Poleg tega, da porabljajo ogljikov dioksid in sproščajo kisik, znižujejo temperaturo, lovijo prašne delce in vplivajo na dobro počutje ljudi … V Sloveniji poznam nekaj zgledov. Na primer Mestna občina Slovenj Gradec, kjer pri načrtovanju zasaditev in del sodelujejo občinska uprava, strokovna javnost, krajinski arhitekti, vrtnarji, drevesničarji, zainteresirana javnost za prostor, to so umetniki, arhitekti, urbanisti, in vzdrževalci javnih površin. Na splošno se pritisk na zelene površine v krajih povečuje. Imamo srečo, da živimo v dokaj naravnem okolju. Zato je povezanost urbanega prostora z naravo nujna. Zaradi tega mora celosten in načrten pristop ob sodelovanju več strok postati praksa v vseh občinah. Žal je takšnih občin zelo malo.

V vaši drevesnici ste se specializirali za vzgojo okrasnih sadik – od dreves do grmovnic. Katere vrste sadik so pri vaših kupcih najbolj iskane in kaj glede na naša tla in vremenske razmere kot načrtovalci in urejevalci vrtov predlagate oziroma ponudite?

Naša drevesnica je bila v preteklosti, pred letom 1991, specializirana za vzgojo gozdnih sadik, ki so bile namenjene za obnovo in pogozdovanje v slovenskem prostoru. Po tem letu smo bili predvsem zaradi strmega padca potreb po gozdnih sadikah primorani iskati druge vire prihodkov. Osnovnega znanja o drevnini, to so drevesa in grmovnice, je bilo dovolj. Širše hortikulturno znanje pa je bilo potrebno pridobiti. In smo ga. Danes je mreža poznanstev z vrtnarji in drevesničarji, kot tudi z znanstveno raziskovalnimi institucijami v evropskem prostoru, precej široka. Včlanjeni smo tudi v več mednarodnih združenj s področja hortikulture.

Kaj najde kupec v vaši drevesnici?

V naši drevesnici vzgajamo drevesa okrasnih iglavcev in listavcev, drevoredna drevesa, cvetoče grmovnice, pokrovne rastline, vrtnice, plezalke, trajnice, iglavce in listavce za žive meje, iglavce in listavce za pogozdovanje, … V ponudbi imamo tudi rododendrone in azaleje ter sadike sadnega drevja in jagodičevja, ki so vzgojene pri domačih proizvajalcih in v klimatsko primernih proizvajalcih na tujem, predvsem v Avstriji.

Kaj svetujete kupcem, ki se odločajo za uporabne rastline? V zadnjem času so zelo popularna zelišča in zdravilne rastline.

Poudariti moram, da je precej okrasnih rastlin uporabnih. Užitni so plodovi ali deli rastlin, ki imajo poleg uporabne še okrasno vrednost. Pri prodaji na to še posebej opozorimo kupca. Tudi sadne sadike in jagodičevje imajo lahko okrasno vrednost. Medtem ko so okrasne rastline, ki imajo uporabno vrednost, del okrasnega vrta, morajo imeti sadne sadike svoj ločen prostor v vrtu, saj je njihov namen drugačen. Posebno poglavje so zelišča in zdravilne rastline. V naši drevesnici imamo v ponudbi predvsem zelišča, ki imajo okrasno vrednost. A so lahko uporabna, tako žajblji, timijani, citronka.

Koliko sadik letno vzgojite in kakšna je struktura prodaje? Prodajate samo doma vzgojene sadike ali tudi uvožene?

Naša drevesnica ima razpršeno dejavnost, od vzgoje gozdnih sadik, vzgoje okrasnih sadik, načrtovanja okolic hiš in parkov, svetovanje, zasajevanje vrtov in parkov, arboristike do vzdrževanja in oskrbe nasadov. To nam omogoča, da smo bolj prilagodljivi in nas nihanja na trgu manj prizadenejo.

Letno vzgajamo od 1,3 do 1,7 milijona sadik brez vštetih enoletnih semenk, od tega 80.000 do 100.000 okrasnih sadik. Kako dolg je proces vzgoje sadik, je odvisno od vrste rastlin in načina vzgoje, to je s semeni, s potaknjenci, z delitvijo ali s cepljenjem. Gozdnih sadik se letno proda od 200.000 do 230.000 za pokritje potreb za cca 2/3 gozdnih površin Slovenije. Okrasnih sadik se proda manj, od 30.000 do 50.000 sadik letno.

V javni razpravi je Uredba o stanju tal. Med drugim določa monitoring različnih vrst tal in določa standarde kakovosti tal. Onesnaženost tal je velika. Kje vidite glavni izziv stroke in zakonodaje?

Uredba ureja stanje tal z vidika obremenjenosti, ki so posledica človekovega onesnaževanja in pomenijo tveganje za zdravje ljudi, živali in okolja. Določa parametre za ugotavljanje stanja tal in standarde kakovosti tal. Na podlagi tega se bo naše okolje razvrstilo v stopnje obremenjenosti. Ta uredba pomeni tudi podlago za oblikovanje ukrepov. Standardi kakovosti tal se obravnavajo ločeno za območja obremenjenosti. Posebej občutljiva območja so v okolici vrtcev in šol, v stanovanjskih soseskah in njenih otroških igriščih. Monitoring temelji na meritvah in analizi vzorcev tal in vsebnosti morebitnih onesnaževal v njih, iz katerega sledi ugotovitev stanja tal.

Tla v Sloveniji v večini niso močno onesnažena. Sorazmerna je z industrijsko dejavnostjo v preteklosti, rudniki, ostala težka industrija, odplake, z razvojem in gostoto prometa, intenzivnostjo kmetovanja, gnojevka, mineralna gnojila, FFS,… ter od gostote naseljenosti, greznice, odplake, divja odlagališča ….

Izziv za stroko vidim v tem, da z umnim vrtnarjenjem v procesu vzgoje sadik uporabljamo čim manj FFS in mineralnih gnojil, predvsem pa ne na pamet. Za to je pomembno znanje in prepoznavanje simptomov pomanjkanja določenih hranil v tleh ter prepoznavanje bolezni in škodljivcev. Na našem trgu se pojavljajo različni substrati različne kakovosti. Nekateri substrati so pripravljeni z mešanico sestavin iz čistilnih naprav. Z njihovim vnosom še dodatno onesnažujemo tla. Ker se škodljive snovi v tleh kopičijo in vežejo ter se vključujejo v kroženje snovi, moramo biti pri svetovanju ter zasajevanju predvsem uporabnih in užitnih rastlin še posebno pozorni na stanje tal.

Vrtnarska stroka je kritična do uvoza sadik, rož, zemlje in gnojil iz uvoza, domači kompost pa zakonodaja na trgu ovira. Kaj menite? Ali lahko brez kemičnih sredstev uspešno vrtnarimo?

Prava vrtnarska stroka je kritična do uvoza rastlin in ostalih materialov za uporabo v vrtnarstvu, a je žal maloštevilna in preslišana. Velika večina, nad 95 % ljudi, ki se ukvarja z vrtnarstvom, in vsi prodajalci sadik uvažajo sadike od koder koli ne glede na to, ali so klimatsko ustrezne za saditev v Sloveniji. Precej je črnega trga. Vedno več je internetnih ponudnikov, ki se kitijo s prodajo poceni uvoženih okrasnih sadik iz klimatsko neprimernih dežel. Za vzpodbujanje domače vzgoje okrasnih sadik bi morale več narediti Kmetijsko gozdarska zbornica, Gospodarska zbornica in Obrtno podjetniška zbornica. Več bi morale na tem področju narediti tudi strokovne šole, saj bi lahko v svojem izobraževalnem procesu bolj vzpodbujale domačo proizvodnjo. Več bi moralo biti praktičnega pouka pri pravih vrtnarjih.

Kako je z uporabo kemije?

Uporaba fitofarmacevtskih sredstev je pri tako intenzivni proizvodnji, kot je v naši drevesnici, nujna. Vedno več je bolezni in škodljivcev na rastlinah, ki so jih v pogojih globalnega trgovanja k nam prinesli uvozniki. Veliko je bolezni, kjer gre za nevarnost okužbe. V kolikor želimo bolezni zadrževati v okviru dovoljenega, je uporaba FFS nujna. Je pa dejstvo, da si prizadevamo uporabljati teh sredstev čim manj. Potrebna so nenehna izobraževanja. Tega pa ni v vseh »prodajalnah« okrasnih sadik in ti prodajalci ne znajo prepoznati bolezni in škodljivcev, kaj šele svetovati, kako ukrepati.