V Sloveniji celo manj površin za ekološko pridelavo – EOL 61

Znak EU za ekološko kmetijstvo, več na: http://ec.europa.eu/
agriculture/organic/eu-policy/logo_sl

Na vsak proizvod evropski logotip

Ekološko kmetijstvo je način kmetijske pridelave, ki pomembno prispeva k zagotavljanju javnih dobrin, ohranjanju kulturne kmetijske krajine, ohranjanju oziroma izboljšanju biotske raznovrstnosti, varstvu virov pitne vode in sploh varovanju celotnega okolja (MKGP, 2011a). Prepoveduje uporabo mineralnih gnojil, kemično-sintetičnih sredstev za varstvo rastlin in gensko spremenjenih organizmov v vseh fazah, vključno s predelavo. Prakticira se pridelava v zaključenem krogotoku, upošteva se dobro počutje živali, uporaba vseh naravnih načinov za preprečitev ali zmanjšanje pojava bolezni in škodljivcev, kolobarjenje, vnos organskih snovi v tla, s ciljem ustvarjanja ugodnih razmer za razvoj koristnih organizmov. Med zaščitnimi sredstvi, katerih uporaba naj bi bila prej izjema kot pravilo, se uporabljajo bakrovi in žvepleni pripravki z doslednim upoštevanjem omejitev (denimo kopičenje bakra kot težke kovine v tleh bi povzročilo škodo koristnim talnim organizmom), rastlinski izvlečki z insekticidnim delovanjem, pri katerih ni potrebna karenca, ter škropiva na podlagi olj in mil, omenja pionirka ekološkega kmetovanja v Sloveniji, dr. Martina Bavec z mariborske Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede (Bavčar, 2011).
Nacionalni predpisi, ki urejajo (tudi) področje ekološkega kmetovanja, so: Zakon o kmetijstvu (Uradni list RS, št. 45/2008), Pravilnik o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih proizvodov oziroma živil (Uradni list RS, št. 71/2010), Pravilnik o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil (Uradni list RS, št. 128/2006, 21/2007), Pogoji označevanja ekoloških živil in jedi v obratih javne prehrane, Pravilnik o določitvi območij v Republiki Sloveniji, ki so primerna za ekološko čebelarjenje z izdelano karto neprimernih območij za ekološko čebelarjenje v RS (Uradni list, št. 52/2003), med evropskimi predpisi pa omenimo Uredbo Sveta (ES) št. 834/2007 z dne 28. junija 2007 o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov in razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 2092/91.
Kot ekološka se lahko prodajajo tista živila, ki so vključena v kontrolo in certifikacijo ter so označena v skladu z nacionalno in evropsko zakonodajo. Na deklaraciji mora biti navedeno, da gre za ekološki proizvod, izdelek mora biti označen z evropskim logotipom in imenom ali šifro kontrolne organizacije.

Ekološko kmetovanje je okolju prijazno

Kako se obravnavani način kmetijske pridelave odraža v stanju naravnih virov, je predmet številnih raziskav. Začenši s tlemi: Mäder s sod. (2002) v svoji dvajset let trajajoči raziskavi potrjuje, da ekološko kmetijstvo povzroča povečanje števila koristnih organizmov, ki živijo v tleh, kar pomaga zagotavljati zdravje posevkov in živali. Posredno prispeva tudi k ohranjanju vodnih virov in ohranjanju visoke kakovosti teh vodnih virov, npr. ekološko kmetijstvo omejuje rabo sintetičnih gnojil in pesticidov, pospeševalcev rasti in antibiotikov za živali, kar zmanjšuje tveganje, da bi te snovi zašle v vodna telesa. Zmanjšana je tudi nevarnost evtrofikacije; pri tej prekomerno razmnoževanje alg, ki ga povzroča spiranje hranil v ta vodna telesa, zmanjšuje vsebnost kisika in ogroža zdravje vodnih rastlin in živali. Raziskovalni inštitut za ekološko kmetijstvo (FiBL) v svoji študiji ugotavlja, da so emisije toplogrednih plinov/ha v ekoloških sistemih za 32 % nižje kot v sistemih z mineralnimi gnojili in za 35–37 % nižje kot v konvencionalnih sistemih na osnovi hlevskega gnoja. Po tej študiji je to povezano z dejstvom, da ekološko kmetijstvo v povprečju vrne v tla 12–15 % več ogljikovega dioksida kot sistemi z mineralnimi gnojili, in sicer s pomočjo spodbujanja rodovitnosti tal in vsebnosti humusa (Evropska komisija, 2011). V Sloveniji je vsebnost organske snovi moč spremljati tudi s pomočjo kazalnika Agencije Republike Slovenije za okolje, ki posredno prikazuje kakovost tal kmetijskih zemljišč. Slednja je opredeljena kot sposobnost tal za opravljanje funkcij, ki so pomembne za delovanje kopenskih ekosistemov, predvsem proizvodne (hrana/biomasa) in okoljske funkcije (filtriranje in čiščenje, napajanje podzemne vode, kroženje snovi in energije, sposobnost vezave CO2 ipd.). Od vsebnosti organske snovi v tleh so odvisne številne lastnosti: izboljšuje zračnost in poroznost tal, vpliva na vezavo hranil in nevarnih snovi v tleh, zmanjšuje erozijo ter je habitat za številne organizme in ponor atmosferskega CO2. Sistematično spremljanje organske snovi je posebnega pomena tudi za ugotavljanje potencialnega prispevka tal k uresničevanju ciljev kjotskega sporazuma. V Sloveniji so na splošno dobro oskrbljena z organsko snovjo, saj podatki pedološke karte kažejo, da je vsebnost organske snovi na 86,2 % kmetijskih zemljišč več kakor 2 %, na 30,9 % zemljišč pa več kakor 4 %. Sorazmerno dobro stanje je posledica tega, da v sestavi kmetijskih zemljišč prevladuje travinje in da njive, vrtove in trajne nasade razmeroma obilno gnojimo z živinskimi gnojili. Na zemljiščih z intenzivno obdelavo tal pa je organske snovi v tleh manj. Vzrok gre iskati v intenzivnejši stopnji mineralizacije organske snovi na njih (ARSO, 2011). Kazalnik sicer ne razlikuje med načini obdelave tal (konvencionalno, integrirano, ekološko, biodinamično), vendar pa predhodno navedene študije tozadevno pričajo v prid ekološkemu načinu proizvodnje.

Povpraševanje ponekod presega ponudbo

V letu 2010 je bilo v ekološko kontrolo vključenih 2.218 kmetijskih gospodarstev (kar predstavlja 2,9 % vseh kmetij v Sloveniji) s 30.735,53 ha kmetijskih zemljišč v uporabi (6,6 % od vseh kmetijskih zemljišč v uporabi v tem letu). Od teh je 1.897 kmetij že zaključilo preusmeritveno obdobje (pridobilo eko certifikat). Za primerjavo dodajmo, da je bilo v EU-27 v letu 2009 7,6 mio ha površin vključenih v ekološko kontrolo, kar predstavlja 4,3 % zemljišč. Največji delež ekoloških površin med evropskimi članicami beležimo v Češki republiki, Estoniji, Latviji, Švedski in Avstriji, ki je s 15,5 % na vrhu. Glede tega je Slovenija primerljiva s starimi članicami EU, saj primerjava deleža kmetijskih gospodarstev v ekološki kontroli kaže, da je v Sloveniji le-teh 2,9 %, v EU-27 pa 1,4 %; natančneje, povprečni delež je višji v evropski petnajsterici, 2,9 %, ter nižji v novih članicah, kjer dosega le 0,6 % (EK, 2010). V svetovnem merilu je delež najvišji na Falklandskih otokih (35,7 %), sledita Liechtenstein (26,9 %) ter Avstrija (IFOAM, 2010). Globalno je vodilna po površinah v ekološki kontroli Avstralija (12 mio ha), sledita Argentina (4,4 mio ha) ter ZDA (1,9 mio ha) od skupno zabeleženih 37,2 mio ha na svetu.
V strukturi pridelave prevladuje v Sloveniji živinoreja (87 % vseh površin, vključenih v ekološko kontrolo, predstavlja travinje), čeprav je povpraševanje potrošnikov največje po svežih vrtninah (slednje se pridelujejo na pičlih 122 ha), sadju in nemesnih predelanih živilih (mlevski in mlečni izdelki) (MKGP, 2011a). Prevladujejo ocene, da povpraševanje po ekološki hrani še vedno narašča in v določenih segmentih tudi presega ponudbo, tako v Sloveniji (ANEK, 2005; Fras, 2008) kot v EU, in na te trende se odzivajo tudi slovenski trgovci, ki beležijo rast prodaje tovrstnih proizvodov (Jesenek, 2008). Ocen ekološkega trga v Sloveniji je malo. Slabetova (2010) ocenjuje, da se na ekoloških tržnicah ustvari 1,7 mio EUR prometa, delež trgovin (maloprodaja) znaša 29 mio EUR, na kmetijah pa se ustvari 3,8 mio EUR od skupnega prometa z ekološkimi prehranskimi proizvodi, ocenjenega na 34,5 mio EUR v letu 2009. Tako naj bi v letu 2009 delež ekoživil v prehrani prebivalca Slovenije znašal 1 % in povprečni izdatek za ekoživila na prebivalca v tem letu 17 EUR. Na trgovinskih policah velikih trgovskih centrov najdemo predvsem uvožena ekološka živila.
Na ravni Evropske unije je največja rast povpraševanja zabeležena na velikih trgih starih članic, med novejšimi članicami je skromnejše povpraševanje, vendar še vedno tudi v EU-15 povprečni delež izdatkov za ekološko pridelano hrano ne presega 2 % vseh izdatkov, namenjenih za hrano (EK, 2010). Ocenjuje se (IFOAM, 2010), da je globalni trg ekoloških prehranskih proizvodov vreden 54,9 mrd USD (v letu 2008 dobrih 50, v letu 1999 pa 15 mrd USD), največ prometa se ustvari na ameriškem trgu (25 mrd USD), sledita Nemčija z 8,3 in Francija s 4,3 mrd USD.
V Sloveniji kontrolo in certificiranje ekološkega kmetijstva izvajata trenutno dve kontrolni organizaciji za ekološko pridelavo in predelavo, in sicer Inštitut za kontrolo in certifikacijo Univerze v Mariboru (IKC UM) in Inštitut za kontrolo in certifikacijo v kmetijstvu in gozdarstvu (KONCERT), Bureau Veritas pa trenutno samo kontrolo nad predelavo pri pravnih osebah. Po prijavi kmetije v kontrolo za ekološko kmetovanje je le-ta v preusmeritvenem obdobju, ki traja dve leti za njive in vrtove, za trajne nasade pa tri leta. Kontrolna organizacija izda kmetiji certifikat, ki je rezultat kontrole in pregleda kontrolnih poročil, na katerem je med drugim naveden tudi status posameznih pridelkov.
Število pridelovalcev se vsako leto veča. V letu 1999 je za plačilo za podukrep Ekološko kmetovanje v okviru Programa razvoja podeželja 2007–2013 zaprosilo 41 pridelovalcev, v letu 2009 pa že 1.978 (MKGP, 2011a). Višina plačil na hektar površine je odvisna od tipa rabe tal podobno kot v ostalih evropskih državah, z izjemo Danske, Irske in Finske, ki so uvedle uniformna konverzijska plačila ne glede na vrsto rabe tal (Schwarz, 2010).

Preveč hrane se zavrže

Turinek (2011) ugotavlja, da so v slovenskem prostoru identificirane potrebe po nadaljnjih raziskavah ekološkega in biodinamičnega kmetijstva na področju primerjave kakovosti in varnosti hrane in z okoljskega vidika (npr. okoljski odtis). Avtor nadalje navaja izsledke svojih raziskav – znatno manjši okoljski odtis pšenice in pire, pridelanih ekološko in biodinamično. Uporabljena pridelovalna sistema predstavljata uspešno alternativo pri soočanju z okoljsko degradacijo in klimatskimi spremembami pri pridelavi žit. Sistema ekološke in biodinamične pridelave nekateri avtorji favorizirajo tudi zaradi ugotovljene večje energetske učinkovitosti (Pimentel s sod., 2005, Maeder s sod., 2002, cit. Turinek, 2011). Splošno veljavnih indikatorjev za oceno trajnosti pridelovalnih sistemov ni, je pa v slovenskem prostoru moč zaslediti vrednotenje s pomočjo Sustainable Process Index (SPI), kjer Turinekova (2009) ugotavlja, da ima konvencionalni način pridelave, neodvisno od opazovane poljščine ali zelenjadnice, največji okoljski odtis.
Leta 2005 je vlada RS sprejela Akcijski načrt razvoja ekološkega kmetijstva (ANEK) do leta 2015, kjer so glavni cilji pospeševanje ekološkega kmetijstva z zagotavljanjem nadzora, promocije pridelave, izobraževanja pridelovalcev, spodbujanja raziskav in drugo. Ambiciozno zastavljeni cilji ANEK (npr. 15 % kmetij ekoloških) se do danes niso uresničili. V letih 2008 in 2009 sta bili Slovenija in Velika Britanija edini državi v EU, kjer so se površine pod ekološko pridelavo celo zmanjšale. Povsod drugod v Evropi se ekološko pridelovanje vztrajno povečuje (Bavčar, 2011). Velikokrat se vzroki za tako stanje iščejo v neorganiziranem trženju in predelavi ter pomanjkanju znanja nosilcev kmetijskih gospodarstev. MKGP (2011) pa v strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva in živilstva kot operativne cilje na področju varstva okolja in ohranjanja kulturne krajine navaja povečanje tržne ekološke pridelave in predelave, načrtuje se sprejetje novih pravil »dobre kmetijske prakse« za trajnostno kmetovanje za vse ključne kmetijske panoge in glede na specifične razmere kmetovanja. Z dodatnimi ukrepi naj bi bila tudi podprta preusmeritev kmetijskih gospodarstev v ekološko pridelavo.
Ozaveščen potrošnik pogosto posega tudi po ekološko pridelani hrani. Poudariti pa je potrebno, da ta izbira sama po sebi še ne pomeni, da se potrošnik že ravna po trajnostnih načelih. Trajnostno ozaveščeni potrošnik bo namreč temu prilagodil poleg izbire hrane tudi svoje nakupne navade, odnos do hrane in tudi samo ravnanje s hrano.
V najnovejši študiji FAO (2011) namreč avtorji opozarjajo, da v času, ko se sooča s pomanjkanjem hrane že 925 mio ljudi, na drugi strani zavržemo približno tretjino globalno pridelane hrane (1,3 milijarde ton živil). Ker je povečevanje pridelave hrane ob strmem naraščanju prebivalstva zaradi omejenih naravnih virov zelo težka naloga, izvedljiva najverjetneje le v omejenem obsegu, je potrebno veliko pozornost nameniti tudi ravnanju z že pridelano hrano. Takšne nepotrebne izgube hrane pomenijo tudi izjemno negospodarno ravnanje z dragocenimi naravnimi resursi (zemlja, voda, energija …), saj proizvodnja hrane, ki na koncu ni konzumirana, vodi k nepotrebnim emisijam CO2 in ne nazadnje, zmanjšuje se njena vrednost. V razvitih državah znašajo tovrstne izgube med 95 in 115 kg na prebivalca letno (kjer potrošniki in trgovci pogosto zavržejo povsem užitna živila), v državah v razvoju pa 6 do 11 kg. Pozornost je torej potrebno usmeriti v vse člene verige, od pridelave, predelave, transporta, skladiščenja, prodajnih kanalov, potrošnikove izbire pa do smotrne končne porabe. Z okoljskega vidika je namreč včasih sprejemljiveje kupiti (tudi konvencionalen) pridelek od lokalnega pridelovalca kot pa ekološko pridelan proizvod iz čezmorskih držav, saj npr. le-ta s svojim transportom lahko pomembno prispeva k emisijam toplogrednih plinov.
Kmetijstvo in živilska industrija sta pomemben dejavnik kreiranja našega življenjskega prostora in kakovosti bivanja. Trenutne afere, denimo okužbe z E.coli, potrjujejo nesporno vlogo hrane in povezanih proizvodnih postopkov pri zagotavljanju zdravja ljudi. Prištejmo še zdravje okolja in dileme o tem, kaj je danes zares pomembno in kje so naše prioritete, se bodo verjetno počasi razblinile tudi tistim, ki dvomijo o širšem (neekonomskem) pomenu teh panog na osebni, nacionalni in globalni ravni.

———-
Kazalci ARSO: Površine zemljišč z ekološkim kmetovanjem
http://kazalci.arso.gov.si/?data=indicator&ind_id=289
Kazalec prikazuje površine zemljišč, ki so vključene v ekološko kmetovanje ter njihov delež glede na skupne površine kmetijskih zemljišč v uporabi v Sloveniji v obdobju 1999–2008 in Evropski uniji (EU) v letu 2007. Zajete so vse površine, vključene v kontrolo ekološke pridelave, to je tiste, na katerih se ekološko kmetovanje že izvaja, in tiste, ki se preusmerjajo v ekološko pridelavo. Kazalec ne zagotavlja neposredne informacije o okoljski učinkovitosti ukrepa, kaže pa na odziv kmetijskih gospodarstev na kmetijsko politiko, ki podpira tovrstno pridelavo.

Delež površin z ekološkim kmetovanjem (skupaj s površinami v preusmeritvi v ekološko kmetovanje) v skupnih kmetijskih zemljiščih v uporabi v Sloveniji (ARSO, 2011)

Delež površin z ekološkim kmetovanjem (skupaj s površinami v preusmeritvi) v skupnih kmetijskih zemljiščih v uporabi v EU-27 po državah za leto 2007

———-

Literatura:
ANEK – Akcijski načrt razvoja ekološkega kmetijstva do leta 2015. Vlada RS. 34 str.
Bavčar J., 2011. Ekološko ne pomeni neškropljeno. Intervju z dr. Martino Bavec. Delo in dom, 16. 2. 2011.
Evropska Komisija, 2011. Ekološko kmetovanje. http://ec.europa.eu/agriculture/organic/consumer-confidence/logo-labelling_sl
Evropska komisija, 2010. DG Agri. An analysis of the EU organic sector. 67 str.
FAO, 2009. How to feed the world in 2050. High Level Expert Forum. Discussion paper, 35 str.
FAO, 2011. Global Food Losses and Food Waste. Extent, Causes and Prevention. 30 str.
Fras, B., 2008. Bioužitek. Obrazi, 30.10.2008. str.17.
IFOAM, 2010. One Earth, Many Gifts. 2010 Annual Report.
Jesenek, 2008. Slovenski porabnik: njegovo mnenje in vedenje. Primer Mercator. Predstavljeno na: 2. Strateška konferenca o trgovini. Brdo, 8. 10. 2008.
Mäder, P. s sod., 2002. Soil Fertility and Biodiversity in Organic Farming. Science, 296, str. 1694-1697.
MKGP, 2011a. Ekološko kmetijstvo. http://www.mkgp.gov.si/si/o_ministrstvu/direktorati/direktorat_za_kmetijstvo/starasektor_za_sonaravno_kmetijstvo/oddelek_za_kmetijstvo_in_okolje/kmetijsko_okoljska_placila/ekolosko_kmetovanje/
MKGP, 2011. Resolucija o strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva in živilstva do leta 2020 – “Zagotovimo.si hrano za jutri”.
Schwarz, G. s sod. Organic farming Support payments in EU. vTI Agriculture and Forestry Research. Braunschweig: 301 str.
Slabe, A., 2010. Ocena ekotrga v Sloveniji. Analiza stanja in potencialov za rast ponudbe ekoloških proizvodov v luči doseganja ciljev Akcijskega načrta za razvoj ekološkega kmetijstva v Sloveniji do 2015
Turinek, Matjaž, 2011. Primerljivost biološko dinamičnega pridelovalnega sistema glede na agronomske, okoljske in kakovostne parametre. Doktorska disertacija UM FKBV: 129 str.
Turinek, Maja, 2009. Okoljski odtis nekaterih poljščin in zelenjadnic v različnih pridelovalnih sistemih. Diplomsko delo UM FKBV: 27 str.

———————————
Opombe

1 Več o zakonodaji na: http://www.mkgp.gov.si/si/o_ministrstvu/direktorati/direktorat_za_kmetijstvo/starasektor_za_sonaravno_kmetijstvo/oddelek_za_kmetijstvo_in_okolje/kmetijsko_okoljska_placila/ekolosko_kmetovanje/ekolosko_kmetijstvo_dejstva_in_podatki/3_zakonodaja/.

2 Označevanje z evropskim logotipom je obvezno od 1. julija 2010 dalje, s prehodnim dveletnim obdobjem. Živila so lahko označena tudi s slovenskimi (kolektivnimi) blagovnimi znamkami (Biodar, znamka Zveze združenj ekoloških kmetov Slovenije ter za živila, pridelana na biodinamični način, znamka Demeter).

3 Po ocenah FAO bi morali do leta 2050 zaradi naraščanja svetovne populacije povečati svetovno proizvodnjo hrane za 70 % (FAO, 2009).

———————————