Poslovanje lesnopredelovalne industrije
| Avtor: Jože Volfand |
»Razvoj, inovativnost in razumevanje uporabniških navad so v naši panogi še vedno daleč pod nivojem, ki bi ga potrebovali. To je poleg nizke produktivnosti glavni razlog, da smo počasni,« tako dr. Aleš Ugovšek, od letošnjega januarja novi direktor podjetja M Sora, presoja lansko poslovanje lesnopredelovalne industrije. In dodaja osebno mnenje, da se lesarji »še vedno precej držimo obrtniške miselnosti«. Vendar pa tudi opozarja, da je nekaj povsem drugega poslovati v lesarstvu kot pa v farmaciji, finančnem sektorju, kemiji in drugih sektorjih. Ko razmišlja o poslovnem modelu podjetja, na prvo mesto postavlja uporabnike njihovih izdelkov. Kot glavni steber trajnostnega poslovnega modela pa na najvišjo točko piramide trajnosti postavlja – »reduce« oziroma »zmanjšaj«.
Podatki o položaju lesnopredelovalne industrije v letu 2023 ne kažejo dobre slike. Zmanjšalo se je število zaposlenih, znižali so se prihodki od prodaje na domačem trgu in pri izvozu, dodana vrednost se je povečala le za 0,8 % in je znašala 47.160 EUR. Neto čisti dobiček se je v primarni obdelavi in predelavi lesa zmanjšal, je pa precej boljši kot v proizvodnji pohištva, kjer je dosegel 14.301 mio EUR, v letu 2022 pa 9,7 mio EUR. Vendar pa je celotna lesnopredelovalna industrija poslovno leto končala s pozitivnim rezultatom. Kaj je vzrok, da se panoga zelo počasi približuje / oddaljuje od ciljev, ki jih naj bi dosegla do leta 2030? In kako je poslovalo vaše podjetje, kaj se dogaja na trgu in kako uspete z izvozom, postopoma raste ali ste prednostno usmerjeni v prodajo v Sloveniji? Kje so možnosti za večji izvoz in koliko ste konkurenčni z vašim glavnim produktom, okni?
Same številke, še posebej povprečja, gledam z distance in poskušam iskati razloge za spremembe. Število zaposlenih je res malenkost upadlo, je pa bilo že nižje, tudi pod 10.000. Ta trend se mi zdi glede na multidisciplinarnost in specializiranost v gospodarstvu normalen in ga ne jemljem kot problematičnega. Precej stvari, ki se je prej izvajalo v lesarskih podjetjih, se danes preda v izvedbo izven sektorja, k specialistom. Kar nekaj izobraženih lesarjev danes ne dela v lesnem sektorju, ampak v avtomobilski, farmacevtski in drugih industrijah, po drugi strani pa v lesarstvu delajo strojniki, informatiki, kemiki in drugi.
Prihodki od prodaje so v lesarstvu res upadli za 7 %. Je pa dejstvo, da je bilo leto 2022 posebno leto in so bili celotni čisti prihodki iz prodaje v lesnopredelovalni panogi za 18,3 % večji kot leta 2021. Sam izvoz v 2023 je bil celo večji kot v 2022, kar pa za M Soro ne velja, saj je bil izvoz v 2023 manjši kot leto prej. V 2023 je bil delež prodaje na tujih trgih 40 %, podatek za enoto Mizarstvo. Ta upad smo uspešno nadomestili s povečanjem prodaje v Sloveniji.
Torej celotno lansko sliko poslovanja panoge presojate bolj optimistično?
Bolj imam občutek, da panoga caplja na mestu, z nekaj izjemami, da ne bo pomote. Raje kot na promet in število zaposlenih bi se osredotočil na meni ključni kazalnik – dodano vrednost na zaposlenega. To je v osnovi moč dvigniti samo s kombinacijo treh stvari: (I) bolje prodati izdelke in storitve, (II) znižati stroške blaga, materiala in storitev ter (III) povečati produktivnost. Recept se sliši preprost, ni pa enostavno skuhati te juhe, ker je hudič v detajlih. In na teh šepamo.
Zakaj?
Za boljšo prodajo, mislim na izdelke z višjo dodano vrednostjo, potrebujemo bodisi zelo močno in mednarodno prepoznavno blagovno znamko, ki prodaja že sama po sebi, ali pa močan razvoj in produkte, ki jih drugi ne delajo oziroma je uporabniška izkušnja izjemna. V tem, z izjemo nekaj podjetij v branži, zaostajamo za ostalim gospodarstvom in tujino. Razvoj, inovativnost in razumevanje uporabnikovih navad so v naši panogi še vedno daleč pod nivojem, ki bi ga potrebovali. To je poleg nizke produktivnosti glavni razlog, da smo počasni. Ne morem mimo osebnega mnenja, da se lesarji še vedno precej držimo obrtniške miselnosti. Samo vzpostavljanje sistemov, optimizacija procesov, delo na razvoju kadrov, vodij, kompetenc … pa je marsikateremu podjetju tuje. S tem se v zadnjih dveh letih intenzivno ukvarjamo v M Sori. Je pa to tek na dolge proge in se prvi rezultati začenjajo kazati šele zdaj.
Ali k temu prispeva tudi to, da Slovenija drsi navzdol na mednarodni lestvici konkurenčnosti?
Naj dam primerjavo z nogometom. Maribor kot najtrofejnejši slovenski nogometni klub ne bo brez ogromno sreče nikoli prišel v finale Lige prvakov, medtem ko je Real iz Madrida redno tam. Zakaj? Vrednost celotne ekipe NK Maribora je 10 mio EUR, v ekipi Reala pa je le peščica nogometašev vrednih manj kot 10 mio EUR, medtem ko je celotna ekipa vredna 1,36 milijarde EUR. Te vrednosti preslikajmo v vrednost zaposlenih v lesarstvu in drugih industrijah na podlagi plač. Vlaganja v razvoj nogometašev in trenerjev, marketing, infrastrukturo, razvoj in raziskave so pri Realu neprimerljivo višja kot pri Mariboru. Real je magnet za najboljše igralce, talente in trenerje, Maribor bistveno manj. Real tako igra v povsem drugi ligi in podobno je pri nas. Lesarstvo je povsem druga liga kot farmacija, finančni sektor, kemija, IKT in drugi visokotehnološki sektorji. Roko na srce. Lesarska podjetja nismo tako privlačna za najboljši kader kot katera druga slovenska podjetja iz sektorjev z visoko dodano vrednostjo. Ljudje se radi pohvalijo, da delajo v Krki, Leku, Dewesoftu … Plače v teh podjetjih so na drugih nivojih, s tem pa se tudi količina talenta, kompetenc in znanj akumulira v njih. In konkurenčnost je v prvi vrsti odvisna od ljudi. Sam se kdaj pošalim in pravim, da je M Sora Maribor, torej najboljši klub v slovenski ligi, ki pokaže zobe tudi v regiji, in da s tem, kar imamo, trenutno igramo najbolje. Cilji so seveda višji in želimo pustiti svoj pečat tudi v ligi prvakov mednarodnega gospodarstva.
Kako, s čim? Ali lahko ekonomska politika kaj pripomore k temu, da bi lesna panoga poslovala v boljših poslovnih razmerah?
Sam zagovarjam stališče, da lahko za dvig konkurenčnosti v prvi vrsti poskrbimo podjetja sama. Dokler imamo v Sloveniji podjetja, ki ne glede na ekonomsko politiko uspejo biti enako konkurenčna kot podjetja v tujini oziroma celo mnogo bolj, je razlog v prvi vrsti v nas samih. Seveda lahko ekonomska politika pripomore k temu. Začeti pri razbremenitvi obdavčenja plač najbolj produktivnega kadra je povsem dobra ideja, ki pa je obstala oziroma šla celo korak nazaj. Konkurenčni bomo samo z aktivnimi, zavzetimi, izobraženimi zaposlenimi, ki razmišljajo odprto in si upajo pri razvoju delati tudi napake. Takšne moramo pošteno plačati. Tu pa nastanejo razlike med neto in bruto plačami pri nas in v tujini. Trajnost, digitalna preobrazba, avtomatizacija … Vse to pripomore k dvigu konkurenčnosti, a brez zavzetih zaposlenih tudi tega ne bo.
Lesarji v Sloveniji letos opozarjajo na težave pri izdaji gradbenih dovoljenj, kar naj bi že vplivalo na poslovanje podjetij, prav tako pa, da je prišlo do zastoja pri gradnji z lesom v Nemčiji in Avstriji. Imate težave s tem?
Sami težav pri izdaji gradbenih dovoljenj nismo čutili v takšni meri kot kolegi, ki gradijo hiše. Tudi pri njih so imeli eni več, drugi manj težav. V Avstriji in Nemčiji je delež izdanih gradbenih podjetji padel v lanskem letu in padec se leto nadaljuje. Glavni razlog so spremembe pogojev pridobivanja kreditov. Višje obrestne mere in zahtevan lastni začetni vložek v investicijo so nove spremembe na teh trgih, na katere graditelji niso bili pripravljeni. Nekateri so zaradi tega celo opustili investicije, drugi čakajo z njimi, če se bodo pogoji spremenili na boljše. Po podatkih aktualne izdaje revije Bauelemente je trg oken v Nemčiji v letu 2023 padel za 8,9 % oziroma za 14,13 mio oken, za leto 2024 je napovedan dodaten padec za 6,4 % oziroma za 13,23 mio oken. Največji potencial ponovne rasti trga Nemčija predvideva na področju sanacij. Energetsko sanacijo naj bi potrebovalo več kot 209 milijonov oken.
Panoga je kritična do države, ker pri velikih naložbah v objekte ne upošteva določil, ki jih je sprejela – gre za nujni delež lesa kot gradbenega materiala v novih stavbah. Kako to vpliva na vaše poslovanje, čeprav poleg lesenih oken ponujate trgu tudi hibridna les-alu okna? Za katero vrsto oken je na trgu več povpraševanja?
Glede velikih naložb pa je pri nas tako, da na državnih razpisih praktično ne kandidiramo in to na nas ne vpliva. Mi prodajamo približno polovico lesenih in polovico les-alu oken končnim, zasebnim strankam ali proizvajalcem hiš. Dokler je na javnih razpisih prvi kriterij najnižja cena, mi na teh razpisih nimamo kaj početi. Koliko upoštevajo nujni delež lesa, ne bi vedel in ne morem komentirati, imam pa izpred slabih desetih let zelo grenko izkušnjo na javnem objektu, ki smo ga opremljali z lesenimi okni preko zelenih javnih naročil. V tistem trenutku smo bili edino oknarsko podjetje v Sloveniji s certifikatom FSC ali PEFC. Slednja sta bila pogoj za uspešno kandidaturo na zelenih javnih razpisih. V celem letu smo bili uspešni zgolj na tem razpisu, ostale projekte so dobili drugi oknarji. Kako? Verjetno na podoben princip kot pri deležu lesa. Ta isti objekt se je namreč opremil z leseno fasado iz sibirskega macesna. Na sestanku sem naročnika, ki je bilo ministrstvo, vprašal, kje so našli dobavitelja s certificiranim sibirskim macesnom FSC ali PEFC. Njegov pogled mi je povedal vse. Razložil pa mi je, da so dobili vzorce lesa in da so se jim zdeli v redu. Na tej točki sem nehal verjeti v upoštevanje določil ZeJN. Ob koncu leta pa smo opustili certifikat FSC, ker je predstavljal zgolj strošek brez koristi, sami pa zelo dobro vemo, od kod izvira velika večina lesa v naših oknih – iz Slovenije. In teh je približno polovico lesenih, polovico pa v izvedbi les-aluminij.
Poslovni rezultati v panogi zahtevajo nove pristope? S katerim poslovnim modelom lahko podjetje v lesnopredelovalni industriji učinkovito odgovori na nove trende na trgu in kaj si predvsem želijo kupci, kaj najbolj vpliva na odločitev za nakup?
Pravi model in pristop ima enostavno izhodišče – dobro razumeti uporabnika svojih izdelkov ali storitev. To pomeni razumeti njegove želje, sprejeti ideje, predloge in prepoznati »bolečine« oziroma probleme, da mu jih kot strokovnjaki in ponudniki kar najbolje rešimo. Dodatno pa je zelo pomembno, da kupcu ponudimo celovito rešitev od začetka pa vse do konca. S tem kupcu zagotovimo varnost in prihranimo čas ter živce, ker mu zadevo rešimo celostno in preko nas. To za stranko ne pomeni samo izdelave ponudbe in nato izdelavo oken po ponudbi. Ampak se je potrebno v projekt poglobiti, najti neskladja, predlagati boljše rešitve glede končne vsakodnevne uporabe objekta in tudi rešitve, ki bodo v času gradnje olajšale delo ostalih podizvajalcev pred ali za nami. Bi pa pri tem poudaril še razvoj trajnostnih, tudi krožnih poslovnih modelov.
Na kaj mislite?
Menim, da prevečkrat razmišljamo o kroženju materialov in ponovni uporabi, zanemarimo pa najvišjo točko piramide trajnosti – »reduce« oziroma »zmanjšaj«. To, kar ne gre skupaj s kapitalistično logiko in masovno proizvodnjo, mi pa smo v tej smeri nadgradili naš poslovni model. Od začetka leta namreč vsem uporabnikom naših oken v prvem letu po vgradnji transparentno nudimo brezplačen pregled in ponovno nastavitev oken. Po izteku garancijske dobe pa preventivni celostni servisni pregled, ki je sicer plačljiv, poleg celostnega pregleda in osnovnih popravil pa uporabniku podaljšamo garancijo na okna. Na takšen način torej podaljšujemo življenjsko dobo naših oken in zasledujemo trajnostni cilj »reduce«, saj jih ohranjamo v dobri kakovosti, ohranjamo stalen stik z našimi uporabniki in pridobivamo neposredne odzive za razvoj naših produktov in storitev ter del prihodkov ustvarjamo iz naslova novih storitev. Temu sam pravim trajnostni poslovni model in po mojem poznavanju panoge smo edini oknarji, ki nudimo tovrstne storitve.
Če se vrnete k dodani vrednosti, ki je eden glavnih izzivov panoge. V zadnjih letih je dodana vrednost na zaposlenega v panogi rasla, a je daleč od dodane vrednosti v gospodarstvu, ki znaša 61.003 EUR, v proizvodnji pohištva 41.230, v primarni predelavi lesa pa 50.021. Kje so vzroki za ta razkorak in kako je z dodano vrednostjo v vašem podjetju?
Kot sem že povedal, manjka nam razvoj takšnih izdelkov in storitev, ki rešujejo dejanske probleme uporabnikov. Manjka nam inovativnosti in pri tem poguma ter dovoljenja delati napake in še enkrat več, razumevanje uporabnika. Dodana vrednost v našem podjetju je na nivoju delniške družbe dobrih 57.085 €. Če pogledamo zgolj enoto Mizarstvo, kjer razvijamo in izdelujemo okna, je bila v preteklem letu 47.518 €, medtem ko je bila pred desetimi leti 33.563 €. Brez dvoma imamo potencial za rast dodane vrednosti in verjamem, da bomo v naslednjih letih z ukrepi, ki jih izvajamo v podjetju, najprej presegli 50.000 €, potem pa naprej. Cilji so precej višji, kot je ta številka.
Lani ste se ukvarjali z razvojnim projektom ICON 2.0. Rezultati?
S projektom se še vedno ukvarjamo. Preizkusili smo različne načine in proizvajalce suhega steklenja, sedaj pa se ukvarjamo z razvojem popolnoma suhe vgradnje okna v okensko odprtino. Brez lepil in zahtevnih postopkov montaže in demontaže, kar bo omogočalo enostavno vgradnjo oken brez posegov v odprtino. Poleg produktnega razvoja pa smo v procesu vpeljave RFID tehnologije na posamezne delovne postaje v proizvodnji, ki predstavljajo ozko grlo. Z njo nameravamo uspešno slediti vsem posameznim kosom znotraj delovnih nalogov ter tako preprečiti zgubljanje kosov in prehajanje nepopolnih delovnih nalogov med postajami. S tem želimo izboljšati pretočnost in omogočiti sledljivost nalogom skozi proizvodnjo.
Kakšne morajo biti zasteklitve oken za najboljšo odpornost proti podnebnim spremembam?
Če zelo poenostavim, lahko rečem, da obvezno troslojna zasteklitev.
Kakšni so nato nanosi na samih steklih, ki zagotavljajo višji ali nižji prehod sončne energije in svetlobe, pa je odvisno od specifike objekta, lokacije in bivalnih navad uporabnika. Čeprav ponavljamo že nekaj let, da aluminijasti distančniki v steklih nimajo kaj iskati, jih še vedno srečamo na trgu. V novih objektih jih zaradi toplotnih izgub in bivalnega udobja ne bi smelo biti.
Kakšno je letos poslovanje, bo uspešno v prvem letu, ko ste prevzeli direktorsko mesto?
Verjamem, da bo moje prvo leto v tej vlogi uspešno. Bo pa sam rezultat na nivoju celotne delniške družbe manjši kot v preteklih dveh letih, ki sta bili za veliko podjetij zaradi specifik delovanja trga rekordni in morda tudi nerealni. Letošnje leto je drugačno, ponovno bolj normalno. A zelo zahtevno na trgu. Kljub temu je po prvi polovici leta promet na nivoju celotne delniške družbe enak kot lani v enakem obdobju. Če se osredotočim na Mizarstvo, je promet dobrih 5 % slabši, razveseljuje pa rezultat enote, ki je precej boljši kot lani v enakem obdobju in verjamem, da bo tudi konec leta rezultat v Mizarstvu boljši kot lani. Kaže, da delo na optimizaciji procesov in sistema začenja kazati prve rezultate.
