| Trendi tako imenovane zelene gradnje v Sloveniji | | Jasna Kontler – Salomon | |
| Živimo v kriznem času, ki terja varčevanje na vseh področjih, to pa med drugim še dodatno pritiska na zavest ljudi, da morajo aktivno prispevati k varčevanju z energijo. Po drugi strani kriza sili ljudi k temu, da želijo v fazi gradnje predvsem varčevati z denarjem in o varčevanju ne razmišljajo dolgoročno. Kako se to odraža v slovenskem gradbeništvu, kjer se sicer že kar nekaj časa veliko govori o tako imenovani zeleni gradnji, oziroma strokovno pravilno, trajnostno naravnani gradnji? Po mnenju naših sogovornikov iz Zavoda za gradbeništvo (ZAG) v Ljubljani, direktorja dr. Andraža Legata in mag. Sabine Jordan, bi lahko na tem področju naredili bistveno več, kot smo doslej. | |
Zakaj nasprotujete uveljavljenemu izrazu zelena gradnja?
Jordan1: Ta izraz je popularen, ni pa strokovno posrečeno izbran. Mi kvečjemu rečemo, da je neka gradnja okoljsko prijazna. Najbolj primeren in vseobsegajoč izraz pa je trajnostna gradnja.
Legat2:Izraz zelena gradnja se pojavlja v medijih in tudi v določenih diskusijah. Dejansko pa je preozek in bi ga bilo bolje nadomestiti s trajnostnim, ki pa je v naši gradnji dejansko le malo prisoten. Konkretno je bilo nekaj vladnih aktivnosti v tej smeri, ko so npr. želeli v vladni službi za razvoj uveljaviti zelena javna naročila. Toda to je nerealen projekt, saj ni mogoče kar preiti od naročil, kjer je edini upoštevani kriterij najnižja cena, k resnično zelenim oziroma trajnostno naravnanim naročilom. Najprej je potrebno narediti vse vmesne korake. Do tedaj so takšni izrazi zgolj všečne floskule.
Na področju gradbeništva je odgovornost za trajnostni razvoj verjetno še bolj izrazita zaradi večje trajnosti gradbenih objektov in s tem manjše možnosti za popravke napak?
Legat: Popravki so možni, vendar so praviloma dragi. Kadar pa je koncept gradnje popolnoma zgrešen, so popravki nemogoči. Rad bi opozoril, da pod trajnostjo pri nas razumemo trajanje oziroma ohranjanje funkcionalnih lastnosti skozi predvideno življenjsko dobo. Angleški izraz sustainability, ki ga, ne najbolj posrečeno, prevajamo kot trajnostnost, pa pomeni bistveno več od trajnosti.
Jordan: V gradbeništvu gotovo prevladuje zelo dolga življenjska doba proizvodov. Strinjam se, da je zato toliko pomembnejša trajnostnost. Kolikšna je ta, pa je odvisno od številnih faktorjev.
Država ne razmišlja racionalno
Kakšno vlogo imajo pri tem čedalje strožji predpisi?
Legat: Kakor kje. Kljub vsem deklarativnim omejitvam o trajnosti, varčnosti in stroških v celotnem trajanju življenjskega ciklusa naša država v zvezi s tem ne dela praktično ničesar. To kažejo kriteriji pri vseh javnih razpisih. Ne samo, da niso trajnostni, temveč so kilometre daleč od trajnostnega razvoja, saj v glavnem odloča zgolj kriterij najnižje cene. Posredna posledica takšnih razmer so tudi javnosti poznane težave pri izgradnji in obnovi infrastrukturnih objektov.
Jordan: Dejstvo je, da se pri gradnji objektov stroka in uporabniki precej razhajamo. Stroka vidi daleč naprej, zaveda se celovitih okoljskih vplivov, ne zgolj energetskih, uporabniki pa večinoma gledajo samo na stroške gradnje, ne upoštevajo pa posledic zniževanja stroškov za vsako ceno. Lahko rečem, da se zelo majhen odstotek slovenskih investitorjev danes zaveda, kako pomembna je energetsko varčna gradnja oziroma zelena gradnja in še bolj široko, trajnostna gradnja. Pri stroških se navadno vse začne in konča. V primeru, da res želimo učinkovitejšo gradnjo, bomo morali presekati tak odnos in se zavestno opredeliti za trajnostno gradnjo, ki povezuje ekonomske, ekološke in še vse druge, za gradnjo pomembne elemente.
Legat:Tu je potrebno dodati, da kolegičina ocena na splošno sicer drži, vendar še najmanj na področju individualne stanovanjske gradnje. Tam se ljudje kljub nekoliko višjim stroškom vse bolj odločajo za energetsko varčno naravnane gradnje. Očitno ljudje znajo izračunati, da je bolje na začetku plačati več, v roku petih ali desetih let pa še več privarčevati. Škoda, da tako racionalno ne razmišlja tudi država. S tem bi se lahko izognila prenekateri dragi in zamudni obnovi javnih objektov.
Prej ste omenili, da bi morali najprej narediti vmesne korake med današnjim in želenim stanjem. Kateri so ti koraki in kdo bi moral narediti prvega? Je to morda prav ZAG?
Legat:Mi na te stvari nenehno opozarjamo. Brez pretiravanja. Naj se vrnem k sedanjim javnim naročilom. Na primer k naročilom Darsa, ki trajnostnih parametrov ne vključujejo, čeprav so mogoče v začetku še kakšne tehnološko napredne ideje, kot na primeru predora Markovec, kjer se je govorilo o uporabi geotermalne energije v povezavi z bližnjo bolnišnico in tako naprej. Trenutno imamo naročila, ki v osnovi eliminirajo vsako inovativnost in trajnostni koncept. Če se kdo na to pritoži, revizijska komisija preveri pravni in ekonomski vidik naročila, ki se spet največkrat zaključi s kriterijem najnižje cene. Dokler se ta način razmišljanja ne bo spremenil, si vsaj v javnem sektorju ne moremo obetati ne zelene ne trajnostne gradnje. Vsi državni uradniki se bojijo tudi presoje računskega sodišča in se zato nočejo izpostaviti, čeprav bi bili sposobni ustvariti drugačna naročila. V tem primeru bi seveda morali natančno določiti tehnične pogoje in njihovo težo pri izboru, kar pa ni enostavno.
Jordan: Zelena ali okolju prijazna gradnja gotovo ni samo energetsko prijazna gradnja. Če govorimo o stavbah, moramo poleg porabe energij v času njihove uporabe upoštevati vsaj še izbiro materiala ob gradnji in tudi to, kaj s tem materialom naredimo v fazi razgradnje stavbe.
Vsekakor se upošteva tudi, kako zdravo in udobno živeti v nekem objektu?
Jordan: Seveda, tudi to je bistvo trajnostnega gradbeništva. Uporabniki, njihovo zdravje in njihovo udobje morajo biti pomembni elementi. In če so stavbe bolje toplotno zaščitene, to nima le ugodnega vpliva na okolje, temveč se uporabniki v njih gotovo tudi bolje počutijo.
Ali je kriza v razvitem svetu spremenila upoštevanje uporabnika pri določanju kriterijev gradnje?
Jordan: Na srečo se to ni zgodilo. Vsaj ne doslej. Naše razmere pa so bile drugačne že pred krizo in so še vedno.
Na uradne energetske izkaznice še čakamo
Takrat, ko odpovedo strokovne razlage in prijateljsko prepričevanje, se moramo navadno zateči k sankcijam, toda te morajo temeljiti na predpisih in ustrezni zakonodaji. V EU navsezadnje obstaja direktiva o energetski učinkovitosti energije v stavbah. Kdo jo onemogoča pri nas?
Jordan: Omenjeno evropsko direktivo smo, seveda, bili dolžni uvesti tudi v Sloveniji, in to že pred več kot šestimi leti, z vmesnim obdobjem, ki naj bi omogočilo pripravo predpisov. Ta priprava se je zavlekla daleč čez postavljeni rok. Šele julija letos smo končno sprejeli nov pravilnik o učinkoviti rabi energije, ki je nekako usklajen z omenjeno evropsko direktivo, v nekaterih določilih pa je celo strožji. Do konca letošnjega leta bo pravilnik o učinkovito rabi energije 2010 v vzporedni veljavi s pravilnikoma iz leta 2008 in iz leta 2002. V enakovredni veljavi imamo torej kar tri pravilnike! Med pravilnikoma iz leta 2002 in leta 2008 je velik preskok v strogosti kriterijev, kar se tiče rabe energije v stavbah in tudi drugih lastnosti stavb, med zadnjima pravilnikom pa ni tako velike razlike. Ta zadnji pravilnik bo od januarja 2011 naprej tudi edini veljal, kar bo gotovo prineslo določen napredek. Slovenija se bo tako vsaj zasilno uskladila z evropsko zakonodajo, vendar je problem v tem, da je novi pravilnik v določenih segmentih izredno zapleten. Ne glede na to bodo vse stavbe morale imeti v dokumentaciji za pridobitev gradbenega dovoljenja dokazila, da so projektirane skladno s tem pravilnikom.
Kdaj pa bodo tudi naše stavbe in drugi objekti dobili energetske izkaznice?
Jordan: Mi imamo pravilnik o metodologiji izdelave energetske izkaznice že od lanske jeseni, toda še vedno se ne ve, kdo bo izdeloval te izkaznice, jih izdajal, kdo bo vodil celoten proces, zagotovil izobraževanje itd. Zaenkrat obstajajo le pilotske energetske izkaznice, ki so bile izdelane v okviru raziskovalnega projekta, na uradne izkaznice pa še čakamo.
Čeprav nas članstvo v EU zavezuje, da jih je potrebno imeti?
Jordan: Tako je.
Bi lahko stvari premaknili z davčnimi ali še kakšnimi drugimi sankcijami in spodbudami? Namreč v tem smislu, da bi bile, na primer, energetsko neustrezne gradnje bolj obdavčene?
Jordan: Mislim, da bo to trg nepremičnin sam uredil. Bolj kvalitetne stavbe se bodo lažje prodajale. V Nemčiji lahko vidite prazne nove objekte, ki so prazni zato, ker so energetsko potratni. Lastnik takega objekta ne more ne prodati ne oddati.
Po tej logiki bi morale ostati energetske izkaznice zelo iskane, saj bodo za lastnike certifikat, da so se ob gradnji dovolj potrudili?
Jordan: Ja, že ob pilotskem projektu se je pokazalo, da si številni investitorji želijo pridobiti te izkaznice, še zlasti si to želijo za novogradnje, čeprav jih bo kasneje potrebno pridobiti tudi za prenove obstoječih stavb. Toda tam bo, se bojim, več problemov, saj pri prenovah obstajajo tehnične in tehnološke omejitve.
Ali si lahko v prihodnosti obetamo razvoj takšnih materialov, ki bodo omogočili energetsko varčnejšo in tudi sicer bolj trajnostno gradnjo brez velikih dodatnih izdatkov?
Legat: Vsekakor bo še precej inovacij, ki sicer verjetno ne bodo spremenile celotnega koncepta, bodo pa spremenile določene tehnične rešitve v procesu gradnje. Evropska mreža Energetsko učinkovite stavbe (Energy Efficient Buildings E2BA), kjer smo aktivni tudi slovenski predstavniki, si zelo prizadeva za iskanje omenjenih novih možnosti in je pri tem tudi dokaj uspešna. Razvijajo se materiali z zelo nizko toplotno prevodnostjo, kar pomeni, da se bo dalo že z zelo tanko plastjo zagotoviti ustrezno toplotno izolacijo. Na drugi strani se razvijajo toplotno hranilni elementi, ki uporabljajo fazni prehod iz trdnega v tekoče stanje pri izbrani temperaturi. Pri segrevanju nad bivalno temperaturo omenjeni elementi toploto torej shranijo, pri ohlajanju pa se prejeta toplota sprosti. Pri vseh novih tehnoloških rešitvah je pač potrebno kar nekaj časa, da se pojavijo tudi v široki praksi.
Inovacije in novi materiali pri gradnji stavb
Koliko rezerve je še pri arhitekturnem načrtovanju objektov?
Legat: Gotovo si tudi tam lahko obetamo nove rešitve, ki jih bodo med drugim spodbudili omenjeni tankoplastni in drugi novi materiali. Lahko predvidevamo tudi spremembe pri oknih in vseh reflektivnih površinah.
Jordan: Pri oknih, na primer, imamo danes res zelo hiter razvoj. Od obstoječe troslojne zasteklitve, ki ima svoje prednosti in tudi slabosti, gre razvoj v vakuumske zasteklitve, ki imajo velike prednosti, a so za zdaj še relativno drage. Tako bo minilo še kar nekaj časa, da se bo ta tehnološka rešitev uveljavila tudi v široki gradnji. Kup inovacij je tudi na področju sprejemanja sončne energije, novi sončni kolektorji so na stavbah vse manj izstopajoči, nadomešča jih integracija kolektorskih elementov v fasado ali v streho, tako da jih skoraj več ne opazimo. Razvoj gre na splošno v dve smeri. Po eni strani je to razvoj proizvodov z želenimi lastnostmi, po drugi strani pa razvoj integracije teh proizvodov v stavbo, da bodo hkrati imeli funkcijo ovoja stavbe in še sprejemnika energije, senčila ali podobno.
Legat: Ob tem pa moramo zagotoviti še ustrezno krmiljenje teh sistemov. Pri enostanovanjski stavbi ti krmilni sistemi niso zelo komplicirani, pri večji stavbi ali proizvodnem objektu pa je potrebno zelo pametno oziroma kompleksno krmiljenje. Tudi tu smo priča hitremu razvoju.
Jordan: Z razvojem novih materialov in z vse strožjimi zahtevami se spreminja tudi videz stavb, to po eni strani vse bolj omejuje arhitekte, po drugi pa jim daje novo svobodo. Zato se hkrati z novimi funkcijami iščejo tudi inovacije, ki bodo omogočile večje možnosti dizajniranja.
Vrnimo se k začetnemu vprašanju, namreč k oceni razmer v Sloveniji. Prej ste, dr. Andraž Legat, pojasnili, da ZAG že dolgo neuspešno opozarja na naše zaostanke. Je to vse, kar lahko naredi tak zavod, katerega strokovna sodba bi, vsaj po laični presoji, morala biti bolj upoštevana? Je problem v tem, da se tega področja loteva več ministrstev?
Legat: Moje osebno mnenje je, da bi vse vlade največ naredile, če bi začele malo bolj skladno pristopati h gradnji in vzdrževanju ter obnavljanju svojega stavbnega fonda. Sedaj vsako ministrstvo dela precej po svoje. Mi smo ugotovili, da se okrog 60 odstotkov napak pri graditvi zgodi že v fazi projektiranja. Torej bi morali predvsem fazo projektiranja, vključno s pridobitvijo gradbenega dovoljenja, postaviti na ustrezno strokovno raven. Projekt predstavlja le kakšnih pet odstotkov celotne stroške gradnje, zato tudi morebitna podvojitev teh stroškov ne bi smela predstavljati problema. Za pet odstotkov več denarja bi lahko zaradi večje trajnosti oziroma manjših stroškov popravil in vzdrževanja v nekaj letih prihranili 30 do 40 odstotkov stroškov celotne investicije. V tem smislu bi bilo pametno, da bi vlada aktivnosti na področju gradenj in obnov objektov javne infrastrukture koordinirala preko skupnega telesa, ki bi skrbelo za ustrezni tehnični in tehnološki nivo, optimalno stroškovno analizo preko celotne življenjske dobe in celostni okoljski vidik. Verjetno bi le na tak način lahko v gradbeništvo vpeljali trajnostni koncept, skupaj s tako imenovanimi zelenimi javnimi naročili.
Legat: Očitno ljudje znajo izračunati, da je bolje na začetku plačati več, v roku petih ali desetih let pa še več privarčevati. Škoda, da tako racionalno ne razmišlja tudi država.
1Mag. Sabina Jordan je diplomirala iz arhitekture in vpisala magistrski podiplomski študij na področju gradbene fizike. Po magisteriju se je pred trinajstimi leti zaposlila na ZAG na Oddelku za gradbeno fiziko. Kot pravi, jo je na področje gradbene fizike pritegnilo predvsem zanimanje za problematiko ohranjanja energije v stavbah.
2Dr. Andraž Legat je diplomiral iz tehniške fizike, magistriral iz elektrotehnike in doktoriral iz tehniške kemije. Delovne izkušnje je začel pridobivati kot učitelj fizike na gimnaziji, nadaljeval v podjetju Iskra Kibernetika v Kranju in nato postal raziskovalec na Institutu Jožef Stefan. Od tam je leta 1994 odšel na ZAG, kjer je sedaj že šesto leto direktor, ob tem pa se tudi še naprej raziskovalno ukvarja s trajnostjo materialov.
