V državi še ni razvojnega soglasja o zeleni prihodnosti, potrebujemo EKS? – EOL št. 161

Zdaj ni pomembno vedeti, kdo in kje, ampak koliko in v kaj bomo investirali

dr. Robert Golob, GEN-I:

1. Za Slovenijo je ključni vmesni cilj na poti razogljičenja zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za 55 % do leta 2030. Eden glavnih ukrepov za dosego tega cilja je elektrifikacija vsega, predvsem v prometu in pri ogrevanju. Razloga sta dva: povečevanje učinkovitosti rabe energije in nadomeščanje fosilnih goriv z brezogljično električno energijo. Kljub temu, da bo skupna končna raba energije v Sloveniji v prihodnjih letih nižja, bo poraba električne energije zaradi omenjenih sprememb do leta 2035 zrasla za 35 %. Ob hkratnem opuščanju fosilnih goriv in prekinitvi rabe premoga najkasneje do leta 2033 se bo vrzel med proizvodnjo električne energije iz obstoječih in že načrtovanih elektrarn ter prihodnjimi potrebami po električni energiji močno povečala, in sicer za več kot 8 TWh.

Zavedati se je potrebno, da če želimo zaustaviti segrevanje planeta, potem se mora razviti svet do leta 2050 razogljičiti. Časa nimamo veliko. Ukrepati moramo zdaj in se začeti prilagajati, preden nas situacija prehiti. S pravilnim pristopom lahko slovenski elektroenergetski sistem razogljičimo že do leta 2040, bomo pa zato potrebovali ogromno obnovljivih virov energije, predvsem sončne energije. Osebno ne želim izključevati nobenega brezogljičnega vira, vendar je sonce naša prva izbira, ker gre za neomejen, obnovljiv in trajnosten vir. Njegova energija je po mojem mnenju energija prihodnosti tudi zato, ker se tehnologije za pridobivanje sončne energije razvijajo izjemno hitro. Z letom 2021 smo v GEN-I naredili še korak dlje in s prehodom na čistejše vire energije za elektriko, ki jo dobavljamo vsem svojim odjemalcem, pokazali Sloveniji in svetu, da lahko vsak dom, pisarno in industrijo napaja brezogljična energija, ki ne povzroča izpustov CO₂.

V kolikor želimo, da bo elektroenergetski sistem prenesel vključitev množice razpršenih OVE, bo moral biti predvsem izjemno prožen, viri pa pravilno strukturirani. Za vključitev množice razpršenih OVE v EES bo tako potrebna korenita zelena preobrazba EES. Ta bo imela največji vpliv na razvoj in obratovanje distribucijskih omrežij, ki bodo morala postati pametna in prožna. Pri močno povečanih investicijskih vlaganjih v omrežja bo treba iskati pravo ravnovesje med klasičnimi investicijami v jačanje prenosnih kapacitet omrežja in investicijami v ukrepe pametnih omrežij in nove tehnologije z namenom avtonomnega delovanja in upravljanja. Tržne mehanizme prožnosti, ki danes delujejo zgolj na sistemskem nivoju, bo treba smiselno prenesti še na distribucijski, lokalni nivo. Vse našteto pa bo zahtevalo korenite spremembe v obstoječi regulativi trga električne energije. Največji izziv močno povečane kapacitete proizvodnih enot iz OVE je razkorak med časom, ko ti viri proizvajajo energijo, in časom, ko odjemalci energijo potrebujejo. Strateški izziv bo v obdobju pred zgraditvijo JEK2, drugi izziv bo po obdobju, ko se zaključi doba nuklearke. Zapolnitev te energetske luknje ponuja sončna energija, ker na vetrno energijo v Sloveniji ne moremo zelo računati. Nove razmere bodo za seboj potegnile visoke zahteve po prožnosti sistema. Potrebovali bomo vso fleksibilnost, ki jo bomo lahko dobili. Zato bodo nujne velike investicije tudi na področju shranjevanja energije, ki bodo primerljive z investicijami v same vire. Za iskanje ravnovesja med proizvodnjo in porabo bo zato treba vzpostaviti obsežne sisteme za shranjevanje energije tako na dnevni kot tudi sezonski ravni. Črpalne elektrarne in baterijski hranilniki ne bodo dovolj, zato bo treba poseči po novih in alternativnih tehnologijah, ki imajo največji razvojni potencial. Svoj prispevek k rešitvi bodo dodali še vse bolj aktivni in samooskrbni odjemalci. Nabor zelenih tehnologij pri odjemalcih je vse večji, te pa zahtevajo usklajeno delovanje in ustrezno integracijo z elektroenergetskim omrežjem. V tem primeru imamo realne možnosti, da izpuste CO₂ do leta 2050 spravimo na ničlo. Če bomo odreagirali pametno, bomo lahko izpolnili svojo dolžnost do prihajajočih generacij in postali povsem brezogljični – in to ne na račun sosednjih držav. Uvozna odvisnost v prihajajočih letih bo sicer nihala, jo bomo pa ujeli.

Za doseganje skupnega cilja razogljičenja in stabilnega EES bo v Sloveniji nujno potrebno pripraviti kakovosten razvojni načrt elektroenergetskega sistema, ki bo podpora tako investitorjem kot odločevalcem. Z razvojnim načrtom elektroenergetskega sistema se bomo osredotočili na prelomni letnici 2030 in 2050. Ta načrt, sprejet na nacionalnem nivoju, bo podpora tako investitorjem kot, kar je še bolj pomembno, odločevalcem. Povezati mora vire in omrežje na vseh nivojih. Danes, ko takega načrta nimamo, vsak načrtuje po svoje in nihče ni z nikomer usklajen. Nujno torej potrebujemo krovno uskladitev v parlamentu. Pomembno je, da ne razsujemo sistema z investicijami, ki bi jih načrtoval vsak zase. Ta hip ni pomembno vedeti, kdo in kje, ampak koliko in v kaj bomo investirali.

2. Digitalizacija in zelena preobrazba gresta neločljivo skupaj, saj ena drugo podpirata. Digitalizacija je orodje, medtem ko je zelena preobrazba vsebina, ki mora biti celostna in trajnostna. Menim, da je slovenska družba na zeleno preobrazbo pripravljena, politiki včasih nekoliko manj, vendar se stvari premikajo. Proces zelene preobrazbe bi v Sloveniji lahko izjemno pospešili ob primerni kombinaciji regulative, ki pa ne sme biti omejujoča, in gospodarskih pobud, ki bi ustvarjale primerne poslovne modele za zelene rešitve. Zavedati se moramo, da je potrebno najti take rešitve, ki bodo delovale in bile uspešne na trgu.

Kar zadeva regulativo, upam, da bodo ključna ministrstva naredila naslednji korak za njeno sproščanje. Pri regulativi moramo okrepiti, kar je dobro, in hkrati odpraviti nepotrebne birokratske ovire, ki zavirajo OVE in doseganje cilja razogljičenja. Če sem konkreten. Kar se tiče sončnih elektrarn, je regulativa dobro urejena za individualno samooskrbo, vendar moramo sedaj narediti nujen korak k energetskim skupnostim. Zaenkrat je na tem področju še vedno preveč birokratskih ovir, čeprav je med ljudmi veliko zanimanja. Ob primerni zakonodaji bi skupnostna samooskrba doživela hiter razcvet, kar bi ob enem vzpodbudila tudi solidarnost med ljudmi. V dialogu z državnimi organi in vladnimi službami si zelo prizadevamo, da bi do tega preboja prišlo tudi v Sloveniji.

O tehnologijah se danes že na veliko razpravlja. Katera je prava, s katero bomo dosegli razogljičenje? Takšne razprave so zame nesmiselne – nimamo časa razpravljati o ustreznosti različnih brezogljičnih tehnologij. Vse so ustrezne in uporabiti moramo prav vse brezogljične tehnologije, ki jih imamo, saj če tukaj in zdaj ne uporabimo vseh brezogljičnih virov energije in tehnologij, ki jih imamo na voljo, bo za nas prepozno. In ne samo za nas, s tem uničujemo tudi prihodnost naslednjim generacijam. Seveda to ne pomeni, da bomo zajezili vse reke in zgradili množico novih nukleark. Kar moramo narediti, je, da pogledamo, kaj imamo na razpolago danes in kaj lahko naredimo v naslednjih desetih letih, pri čemer moramo imeti zelo ambiciozne cilje. Mi jih imamo. Z namenom, da uspešno naslovimo podnebno krizo, smo v GEN-I oblikovali dolgoročen Strateški razvojni načrt, po katerem nameravamo do leta 2030 investirati 1 milijardo evrov v naložbe, ki bodo pospešile in omogočile razogljičenje Slovenije, ter postaviti 1.000 MW sončnih elektrarn različnih velikosti. Svoja vlaganja bomo usmerili tudi v hranilnike energije, ki bodo zagotavljali stabilnost elektroenergetskega sistema. Še naprej bomo vlagali v razvoj in upravljanje fleksibilnih virov, s tehnologijo in digitalizacijo pa bomo postali tudi največji agregator fleksibilnosti na prenosni in distribucijski ravni.

Skladno z zastavljenimi načrti bomo razogljičili tudi svoje lastno delovanje, in to že do leta 2025. S tem bomo delovali kot vodilni promotor čim hitrejšega razogljičenja slovenske družbe. S prihajajočim investicijskim ciklom in popolno usmeritvijo v razogljičenje se bomo preobrazili iz energetske družbe v digitalno tehnološko podjetje. Kot gonilna sila pri razvoju novih digitalnih in podatkovnih storitev bomo svojim odjemalcem omogočili enostavno ter stroškovno učinkovito integracijo »trajnostnega energetskega kroga« v elektroenergetska omrežja.

Ambiciozne cilje pa si mora postaviti tudi država. Trenutno bi si želel bolj ambiciozne cilje, ki bi podpirali zeleni in digitalni prehod.

V GEN-I se zavedamo svoje odgovornosti, da obvarujemo planet za prihodnje generacije. Zato smo zastavili ambiciozen, a uresničljiv načrt, ki omogoča razvoj in razogljičenje posameznika, podjetja in družbe, hkrati pa ohranja konkurenčnost in ne povečuje uvozne odvisnosti.

Potrebujemo družbeni dogovor, kaj bo po zaprtju TEŠ in kaj bo z NEK

mag. Duška Godina, Agencija za energijo:

1. Možne poti do doseganja podnebnih ciljev v Sloveniji so zapisane v že sprejetem Celovitem nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu (NEPN), ki opredeljuje energetsko-podnebne cilje do leta 2030. Podnebni cilji države pa so začrtani v resoluciji o Dolgoročni podnebni strategiji Slovenije do leta 2050, ki je v sprejemanju v Državnem zboru. Osnovna opredelitev je, da bo Slovenija postala podnebno nevtralna in na podnebne spremembe odporna družba na temeljih trajnostnega razvoja. Slovenija se je torej zavezala k energetsko-podnebnim ciljem, ki zahtevajo temeljite spremembe gospodarstva in seveda tudi energetike. Na ta način spreminjajo družbena razmerja.

Prvi koraki do energetskega koncepta Slovenije (EKS) so tako že narejeni, saj so krovni cilji opredeljeni. Seveda pa bo treba v EKS natančneje in predvsem odločno povedati, kako bomo te cilje dosegali. Torej se dejansko opredeliti do vprašanj, ki jih sedaj še nekako puščamo odprta. Nujno potrebujemo odgovor na eno vse pogosteje zastavljenih vprašanj – kaj bo po zaprtju TEŠ oziroma opustitvi premoga in kaj bo po izteku življenjske dobe NEK1. Za jasen odgovor na ta vprašanja seveda nujno potrebujemo družbeni dogovor. Zato je treba čim bolj pregledno in sporočilno javnosti približati podatke o porabi energije v Sloveniji, o pomenu obstoječih proizvodnih objektov za delovanje sistema oziroma zagotavljanje sistemskih storitev, o proizvodnih virih in pokritosti porabe električne energije z domačo proizvodnjo, o dejanskih naravnih danostih Slovenije za proizvodnjo iz OVE idr.

Poleg navedenega pa bo seveda treba pospešiti prizadevanja za čim večjo integracijo obnovljivih virov energije v sistem in odpraviti vse administrativne ovire, zaradi katerih je umeščanje v prostor za energetske objekte tako dolgotrajno. Ob tem pa bo ob jasni strategiji države treba na napovedano povečano rabo električne energije zaradi vse večje elektrifikacije sektorja prometa in toplote in vse več razpršenih virov energije pripraviti tudi omrežja, predvsem distribucijska. Potrebna bodo večja vlaganja v elektroenergetsko omrežje. Poleg klasičnih naložb v jačanje omrežij bodo pomembne tudi naložbe in razvoj pametnih omrežij.

2. Digitalizacija poslovanja je že nekaj časa prisotna v vseh sektorjih in v energetiki to pomeni korenite spremembe ne samo v poslovanju podjetij, temveč tudi spremembe pri načrtovanju in razvoju omrežij ter vključevanje vseh virov prožnosti. Na ta način bosta uporaba in razvoj omrežij najučinkovitejša, in sicer tako s stroškovnega vidika kot tudi z vidika učinkovitega vključevanja razpršenih proizvodnih virov v sistem. Digitalna preobrazba v energetiki je povezana z gradnjo pametnih omrežij, upravljanju z OVE in razpršenimi proizvodnimi viri. Seveda tudi s komunikacijo z odjemalci in njihovimi energetskimi napravami. Ključni bodo uporaba tehnologije interneta stvari, znanost o podatkih, strojno učenje, računalništvo v oblaku in podobno. Za doseganje zanesljivosti oskrbe zaradi nestanovitnosti proizvodnje iz OVE ter vstopa novih zelenih tehnologij na področje prometa in ogrevanja potrebujemo in bomo potrebovali v energetskih sistemih več prožnosti. Z višjim deležem OVE bo naraščala pomembnost baterijskih hranilnikov energije. Prav pri njihovi uporabi bodo pomembno vlogo imeli nacionalna politika kot tudi posamezniki kot aktivni uporabniki. Aktivni odjem bo prek programov prilagajanja odjema igral pomembno vlogo pri zagotavljanju potrebne prožnosti znotraj dneva, saj se s tehnološkimi in sistemskimi rešitvami lahko omogoči aktivnejša vloga njihovih naprav. Aktivni odjemalci lahko s svojo prožnostjo pomagajo pri razbremenitvi sistema in ohranjanju zanesljivosti delovanja EES. Največji izziv predstavlja sezonsko shranjevanje, kjer v ospredje vse bolj prihajajo vodikove tehnologije v povezavi z OVE, ko bo teh na razpolago preveč.

V ta namen je agencija doslej že izvajala javna posvetovanja o trgu s prožnostjo in aktivnih odjemalcih. Pripravljamo tudi temu ustrezno prenovo metodologije reguliranja in tarifnega sistema. Postopek poteka z javnim posvetovanjem in tematskimi strokovnimi delavnicami.

Za zeleni prehod bo pomemben tudi prenos evropske zakonodaje iz svežnja Čista energija za vse Evropejce v slovenski pravni red. Potrebujemo pravilno zastavljen in učinkovit normativni okvir s takšnimi spremembami, ki bodo omogočile uveljavitev digitalizacije in novih tehnologij ter s tem prožnost aktivnega odjema. Spremembe zakonodaje so se začele že lani s sprejetjem zakona o učinkoviti rabi energije.

Za doseganje razvojnega soglasja o zeleni prihodnosti bo potrebno sodelovanje vseh odločevalcev in udeležencev energetskega trga – tudi odjemalcev, strokovne razprave in študije. Predvsem pa bo o varovanju okolja in naše prihodnosti treba tudi na tem področju doseči širši družbeni dogovor. Širša javnost, civilne iniciative in posamezniki morajo biti dovolj podrobno, pravočasno in predvsem objektivno seznanjeni o vseh možnostih in posledicah odločitev energetske politike.

Umeščanje v prostor z visoko stopnjo družbene sprejemljivosti

mag. Saša Podlogar Žnidaršič, Holding Slovenske elektrarne:

1. Slovenija mora vse ukrepe, ki so potrebni za izvedbe zelenega prehoda in so opredeljeni v NEPN, izvesti usklajeno in koordinirano, ne da bi bili pri tem ogroženi globalna konkurenčnost slovenskega gospodarstva in zanesljiva oskrba z električno energijo. Poskrbeti mora za pospešitve umeščanja objektov za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov v prostor s poudarkom na hidro energiji in energiji vetra. Gre za predhodno nadomestitev proizvodnje električne energije  iz domačega premoga in to pred prenehanjem obratovanja premogovnih blokov v TEŠ, za sprejetje in realizacijo zakonodajnega okvira v povezavi z izstopom iz rabe premoga, ki bo temeljil na načelih pravičnega prehoda in bo zagotovil tudi zadosten obseg javnih sredstev za izvedbo vseh potrebnih ukrepov glede na določeno letnico izstopa. Pa tudi za to, da bodo obveznosti, ki jih bo za doseganje zelenega prehoda prevzela na nivoju EU, v skladu z njenimi posebnostmi, predvsem s stanjem omrežja, obsegom Nature 2000 ter močjo njenega gospodarstva.

2. V ospredju zelene in digitalne preobrazbe mora biti ohranitev globalne konkurenčnosti slovenske energetike in gospodarstva, vključno z zanesljivostjo oskrbe. Ukrepi za doseganje digitalne in zelene preobrazbe morajo biti realni, izvedljivi in finančno sprejemljivi ter upoštevati specifiko slovenskega prostora. Proizvodni objekti za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov pa morajo doseči visoko stopnjo družbene sprejemljivosti za njihovo umestitev v prostor.

V Sloveniji še ni razvojnega soglasja za zeleno prihodnost

mag. Vekoslav Korošec, Združenje za inženiring, GZS:

1. NEPN in Dolgoročna podnebna strategija nista dovolj za doseganje ciljev do 2030. Potrebujemo odločitve, katere projekte bomo podprli, da bomo dosegli optimalne rezultate glede okoljske sprejemljivosti in zanesljivosti oskrbe z energijo ter da bodo rešitve tudi stroškovno optimalne ( konkurenčnost industrije in preprečitev energetske revščine gospodinjstev). Ker je leto 2030 relativno blizu, se lahko za to obdobje opremo na razvite tehnologije, hidroelektrarne z večnamensko izrabo vodnih virov, jedrsko energijo iz obstoječe JEK, na sončne elektrarne s hranilniki v črpalnih HE in z baterijskimi hranilniki, vetrne elektrarne, na izrabo lesne biomase in na geotermalno energijo. Ključen je razvoj distribucijskega omrežja in prenosnega omrežja. Cenovno konkurenčna izraba zelenega vodika pride šele po letu 2030. Pomemben delež k doseganju ciljev pa ohranja učinkovita raba energije, kjer imamo še veliko rezerv. Nujno je, da Vlada in parlament sprejmeta Energetski koncept Slovenije še v letu 2021, ki pa mora biti strokovno in stroškovno utemeljen ( izdelane študije) in  revidiran s strani neodvisne stroke.

2. V ospredju zelene in digitalne izobrazbe mora biti stroka. Izobraziti moramo generacijo strokovnjakov, ki bo izpeljala energetski prehod v brezogljično družbo do leta 2050. Pri tem je potrebno upoštevati specifiko Slovenije in njenih energetskih virov in ne slepo slediti nekaterim državam, ki imajo drugačne pogoje. Za izobraževanje potrebujemo finančna sredstva ( finančne podpore projektom) in ustrezne pogoje za delo mladih strokovnjakov. Na splošno moramo v Sloveniji udejaniti novo kulturo prehoda v digitalno in zeleno družbo, ki ji bo zavezan vsak državljan. Vlada in njena ministrstva imajo pri tem pomembno vlogo, predvsem pa morajo pravočasno sprejeti odločitve.

Ključnih je več ministrstev, ki morajo medsebojno sodelovati in delovati usklajeno. To so MzI, MGRT, MOP, Ministrstvo za izobraževanje in šport. Prvi dokument, ki še manjka, je Energetski koncept Slovenije. Stroka je na ta dokument pripravila veliko pripomb in predlogov. Žal  s strani MzI ni bilo pravega odziva. Menim, da se bojijo sprejeti odločitve (različni interesi in lobiranja). Na koncu bomo morali sprejeti kompromis in odločitev v državnem zboru. Bolj bomo pri tem zamujali, težje bomo dosegli cilje do leta 2030 in kasneje do leta 2050. Dejstvo je, da v Sloveniji še ni razvojnega soglasja za zeleno prihodnost.

Razmislimo, ali res potrebujemo dva strateška dokumenta

Blaž Košorok, Ministrstvo za infrastrukturo:

1. Vsekakor bodo največji izzivi v prihodnjem obdobju, kako dosegati že sprejete cilje NEPN na področju OVE, saj ciljev v letu 2020 nismo dosegli, ter se obenem pripraviti na prenovo NEPN v letih 2023 in 2024 in na bistveno višje cilje na področju emisij TGP, OVE in URE do 2030, ki jih pričakujemo ob prenovi EU zakonodaje. Prav v juliju smo začele države EU s pogajanji o novem zakonodajnem paketu »Pripravljeni na 55%«, ki prinaša pomembne novosti na vseh sektorjih, ki so povezani z emisijami TGP. Izvesti je potrebno pravičen prehod, ki bo sledil odločitvi opustitve rabe premoga, in na dolgi rok zagotavljati nadomestne kapacitete, ki hkrati prispevajo k zelenitvi energetike kot tudi zanesljivi oskrbi. Nadaljevati moramo s prenovo nacionalne zakonodaje (dokončna razdelitev obstoječega EZ-1 na področne zakone), kjer v jesenskem obdobju načrtujemo sprejem Zakona o oskrbi z električno energijo, ki je že v obravnavi v DZ, ter pripravo in obravnavo treh zakonov na področju oskrbe s plini, oskrbe s toploto in energetske politike.

Energetska podjetja imajo danes za svoje odločitve na voljo zelo jasen in natančen usmerjevalni razvojni dokument do 2030 s pogledom do 2040, Nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN). Dodatni, bolj dolgoročni cilji na področju energetike bodo potrjeni s strani Državnega zbora v okviru Dolgoročne podnebne strategije Slovenije (DPSS), ki se mora v skladu z Uredbo 2018/1999/EU prenavljati vsakih 10 let za obdobje naslednjih 30 let.  Postavlja se vprašanje, ali je smiselno ohranjati še zakonsko obveznost priprave EKS, ki po svoji naravi načeloma ni tako natančen, kot sta npr. NEPN in DPSS. V vsakem primeru pa bi moral biti podrejen ciljem, ki jih bo določala DPSS. Poleti bo ministrstvo v javno obravnavo podalo predlog zakona o energetski politiki in v okviru tega procesa si bomo prizadevali opraviti razmislek, ali res potrebujemo dva dolgoročna strateška dokumenta, ki urejata energetiko (EKS in DPSS).

2. Razvojno soglasje o zelenitvi energetike se je oblikovalo okrog sprejema NEPN in DPSS. Ob okrevanju po epidemiji si gospodarstvo želi dostopno, zanesljivo in trajnostno oskrbo z energijo. V prihodnjih letih načrtujemo še več sredstev za spodbujanje zelenih tehnologij, ki bodo pomagale pri razogljičevanju in seveda oživljanju gospodarstva. Dodatno k finančnim spodbudam velja omeniti celovito prenovo zakonodaje, ki bo usmerjala razvoj trgov in končnih uporabnikov v zeleni prehod. Slovensko energetsko gospodarstvo mora prispevati, kar lahko, k doseganju že zastavljenih ciljev, spodbujati razvoj novih storitev in tehnologij za ohranjanje konkurenčne prednosti, skrbeti za dobro kondicijo svojih kadrov in potrebnih investicij, predvsem pa mora začeti razmišljati zeleno in slediti trendom v tujini.

Kapital ne bo čakal na 120 mesecev dolge upravne postopke

mag. Aleksander Mervar, ELES:

1. Kot že nekajkrat v mojih intervjujih, člankih, bom tudi v začetku mojega odgovora na vaše vprašanje navedel podatke, kje smo v Sloveniji po deležu nizkoogljične proizvodnje električne energije glede na povprečje EU. Podatki so za leto 2020. V letu 2020 smo bili boljši za 16% glede na povprečje EU. Pri tem presegamo deleža pri jedrski in hidroenergiji. Seveda, bistveno slabši smo pri OVE sonca in vetra. Za 27% imamo nižji delež proizvedene električne energije iz ogljičnih virov. A niso to podatki, na katere bi morali biti ponosni? Jaz sem, čeprav zasluga za takšno strukturo proizvodnih virov pripada našim prednikom.

Vendar takšna razmerja, kot sem jih opisal za leto 2020, ne bodo ostala. Kaj hitro lahko postanemo bistveno slabši. Ne pozabimo, da je EU v Uradnem listu dne 09.07.2021 objavila novo ciljno vrednost zmanjšanja izpustov iz 40% na 55%. Kaj to pomeni, bom ponazoril na primeru TEŠ. Če bi moral TEŠ za 15       zmanjšati proizvodnjo, se lahko to nadomesti s proizvodnjo iz 500 MW sončnih elektrarn. Od leta 2009 do danes pa smo uspeli v Sloveniji spraviti v pogon nekaj čez 300 MW. Se zavedamo teh številk? Po mojem prepričanju ne.