Helena Matoz, Ministrstvo za okolje in prostor
Pravna podlaga Uredbe o tleh je 23. člen Zakona o varstvu okolja, ki nas pri pripravi Uredbe omejuje pri uporabi terminologije. Zakon o varstvu okolja določa tri izraze za stanje okolja. To so občutljivost, ranljivost in obremenjenost. Ker govorimo prvenstveno o onesnaževanju, je v Uredbi o tleh govor predvsem o obremenjenosti tal zaradi onesnaževal. Na podlagi tega vlada posamezne dele ali območja razvrsti v razrede ali stopnje onesnaženosti oziroma obremenjenosti. Gre predvsem za povezavo s prenosom onesnaževal iz tal na človeka in okolje.
Uredba ureja stanje tal z vidika obremenjenosti, pri čemer gre za posledice človekovih posegov v okolje, ki povzročajo ali so povzročili onesnaževanje tal, s tem pa je povezano tveganje za zdravje ljudi in okolje. Določa parametre za ugotavljanje stanja tal in okoljske standarde kakovosti za te parametre. Daje tudi podlago za vzpostavitev državnega monitoringa stanja tal ter merila za razvrščanje tal v stopnje obremenjenosti.
Uredba rešuje samo del onesnaževanja tal in povezav z zdravjem ljudi in okolja. Ostali degradacijski procesi, ki poleg onesnaževanja ogrožajo tla in so prepoznani na evropskem nivoju, kot so zmanjšanje količine organske snovi, zasoljevanje, zbijanje tal, zmanjšanje biološke raznovrstnosti tal, pozidava, erozija, poplave idr., so urejeni z drugimi predpisi (prostor, kmetijstvo, vode) ali pa v slovenskih razmerah niso prisotni oziroma so zaznani v manjšem obsegu. Pozidava oziroma tesnjenje tal v evropskem svetu predstavlja največjo grožnjo. Zaradi človekovih potreb izgubljamo tla v smislu njihove biološke in ekosistemske funkcije.
Uredba je podlaga za monitoring
Uredba je podlaga za državni monitoring, prav tako pa tudi za obratovalni monitoring. Izvajati ga morajo za naprave, ki povzročajo onesnaževanje večjega obsega oziroma IED naprave. Pravilnik za izvajanje monitoringa je že veljaven. Uredba se uporablja tudi za namenske raziskave, to je za vzorčenje tal ter analize in meritve vzorcev, ki jih lahko uporablja država ali drug imetnik pravice nad zemljiščem. Uredba se ne uporablja za radioaktivno onesnaževanje tal ali stanje tal na obstoječih območjih, namenjenih izključno obrambnim potrebam.
Ministrstvo lahko zagotovi namensko raziskavo tal, zato da določi vzorčna mesta za izvajanje monitoringa stanja tal ali za ugotavljanje stanja tal na območjih glede na stopnjo obremenjenosti. Zagotovi jo lahko tudi lastnik, upravljavec ali drug posestnik zemljišča, če želi ugotoviti stanje tal na svojih površinah. Namensko raziskavo tal izdela oseba, ki izpolnjuje pogoje za monitoring stanja tal. Če se namenska raziskava financira iz javnih sredstev, je potrebno podatke predati Agenciji RS za okolje.
V novi Uredbi so na novo določeni parametri in standardi kakovosti. Parametri določeni glede na vrsto rabe tal. Ni namreč vseeno, ali gre za površino, kjer je prenos onesnaževal v človeški organizem lahko direkten (npr. otroška igrišča), ali za površino, kot je industrijska cona. Tam mora naprava, kjer teče določen delovni proces že v skladu z veljavno zakonodajo, izvajati vse zaščitne ukrepe, zato da ta onesnaževala ne prehajajo v okolje in je prehod onesnaževal manjši, kot npr. na otroških igriščih ali rekreacijskih conah.
Posebnost so kmetijske površine. Gre za prenos onesnaževal do ljudi oziroma v okolje preko hrane. Zelo je odvisno, kakšna vrsta hrane se na določenih površinah prideluje. Zato smo h kmetijskim površinam prišteli vsa območja, kjer se hrana prideluje, tudi vrtičke. Uvedli smo nekatera območja, ki jih tujina praviloma nima, kot so rekreacijske površine in gozdna območja. V Uredbi smo rabo tal razdelili na pet območij: območja otroških igrišč, območja kmetijskih zemljišč, stanovanjska območja, industrijska območja in druga območja.
Kot parameter tal se lahko določi kateri koli drug parameter, če gre za ugotavljanje stanja tal v okviru namenske raziskave tal, monitoringa stanja tal na območjih z visoko stopnjo obremenjenosti ali obratovalnega monitoringa stanja tal. Če je stanje tal slabo, pomeni, da je parameter presežen in da je potrebno izvesti določene ukrepe. Gre za opozorilo, da s tlemi na območju, kjer so preseženi parametri, nekaj ni v redu.
Ločimo med vzorčnim mestom in preiskovalnim območjem. Če govorimo o državnem monitoringu, potem je preiskovano območje cela Slovenija. Če govorimo o določenem vrtcu, je lahko preiskovano območje samo površina znotraj vrtca. Lahko pa tudi samo ena njiva ali samo ena parcela. Znotraj preiskovanega območja lahko imamo enega ali več vzorčnih mest. V Uredbi je tudi izjema. Vemo, da ima Slovenija na določenih območjih zelo visoke naravne vrednosti določenih snovi v tleh. V teh primerih je možno, da se z ministrstvom, pristojnim za rudarstvo, določi višja vrednost naravnega ozadja, kot je določeno v Prilogi 2. Slabo stanje tal je lahko določeno samo na enem vzorčnem mestu, lahko pa na celem preiskovanem območju. Potrebno je ugotoviti, do katere mere so tla slaba, zakaj so slaba in nadaljevati ugotavljanje za tiste parametre, ki izkazujejo slabo stanje tal.
Stopnja obremenjenosti
V Uredbi so opredeljena obremenjena tla. Uredba daje podlago, da se območja, kjer je ugotovljeno slabo stanje tal, po določenih kriterijih razvrščajo v območja z nizko ali visoko stopnjo obremenjenosti. Eden od kriterijev za visoko obremenjenost tal je, da gre za več katastrskih občin z različnimi rabami in je na vseh teh rabah izkazano slabo stanje. Med območja z visoko stopnjo obremenjenosti so uvrščena vsa opuščena industrijska območja, če iz podatkov izhaja, da so se na teh industrijskih območjih uporabljale nevarne snovi in je bilo prisotno onesnaževanje, in opuščena odlagališča odpadkov, ki so obratovala do 5. februarja 2000. Od tega datuma naprej so vsa odlagališča vezana na Uredbo o odlagališčih oziroma na direktivo, ki ureja odlagališča in so že v postopkih okoljevarstvenih dovoljenj. Gre za tista odlagališča, ki so bila formalno določena kot odlagališča odpadkov. Sem ne spadajo vsa črna odlagališča odpadkov. Za uvrščanje teh območij bo potrebno sprejeti še predpis, s katerim bo ministrstvo določilo območja z visoko stopnjo obremenjenosti. Prva določitev bo izvedena na podlagi podatkov, s katerimi država trenutno razpolaga. Ta območja se bodo vsakih pet let preverjala. Če bodo izvedeni ukrepi za preprečitev onesnaževanja, potem ni razloga, da bi bilo to območje še vedno območje z visoko stopnjo obremenjenosti. Lahko pa se kakšno območje doda na seznam.
Če je stanje tal dobro, si moramo prizadevati, da preprečimo njihovo poslabšanje. Če imamo slabo stanje tal, si moramo prizadevati, da tla izboljšamo oziroma preprečujemo prenos teh onesnaževal na ljudi in v okolje. Pri tem namenoma izpostavljam predpise, ki urejajo odpadke, saj moramo v primeru, da hočemo tla izboljšati, tako da odstranimo del prekomerno onesnaženih tal in ta manjko zapolnimo z zemljino, ki jo pripeljemo od drugod, ravnati v skladu s predpisi, ki urejajo odpadke.
Pri izboljšanju stanja tal oziroma pri preprečevanju vnosa onesnaževal iz tal v ljudi in okolje je prednost dana tistim aktivnostim oziroma ukrepom, s katerimi se zagotovi, da se tla ne premeščajo. Pri taki odločitvi je potrebno biti pazljiv in izvesti oceno tveganja, iz katere mora biti jasno razvidno, da onesnažena tla, ki ostanejo na svojem mestu, ne predstavljajo tveganja za zdravje ljudi in okolja, oziroma da se jih na nek način lahko obdela. Pri oceni tveganja je potrebno pogledati, kakšne so vrednosti naravnih ozadij, ugotoviti količino in kemijsko sestavo in vrsto onesnaževal v tleh, kakšna je njihova toksičnost, biodostopnost, mobilnost ter izpostavljenosti ljudi oziroma drugih organizmov posameznemu onesnaževalu v tleh.
Uredba ne daje podlage za ukrepe. Ukrepi so urejeni po 24. členu Zakona o varstvu okolja. Država bo na podlagi te Uredbe vzpostavila državni monitoring spremljanja stanja tal. Gre za splošni monitoring. Seveda pa so tla izredno specifična in je nemogoče pričakovati, da bo država imela nadzor nad vsakim pednjem tal. Država bo vzpostavila monitoring točke na določenih vzorčnih mestih, kjer se bo stanje tal stalno spremljalo in se tam ukrepi ne bodo izvajali z namenom, da se vidijo trendi. Monitoring tal bo država vzpostavila tudi na območjih z visoko stopnjo obremenjenosti. Predvsem se bo kontroliralo, na kakšen način se izvajajo aktivnosti za zmanjšanje onesnaževanja, ali so uspešne ali ne. Monitoring se bo izvajal v skladu s Pravilnikom o monitoringu stanja tal, ki je v pripravi. Gre za tehnični predpis za izvajalce monitoringa, ki govori o tem, kako se vzpostavi vzorčno mesto, do kakšne globine se vzorči, kako se vrednotijo parametri.
V Uredbi so tudi prehodne in končne določbe. Ministrstvo bo pripravilo tudi prvo poročilo o stanju tal v Sloveniji, in sicer na podlagi podatkov, ki so trenutno na voljo. To nalogo vodi Agencija RS za okolje. Poročilo bo pripravljeno najkasneje eno leto od uveljavitve Uredbe o tleh. Na podlagi teh podatkov bo ministrstvo prvič določilo območja z visoko stopnjo obremenjenosti in uvrstilo dele preiskovanih območij v območja z visoko stopnjo obremenjenosti.
