dr. Borut Vrščaj, Kmetijski inštitut Slovenije
Poznamo več vrst onesnaževal, organske in anorganske. Nekatera organska onesnaževala so dolgo živa, skoraj stalno prisotna, nekatera izredno kratko. Drugače je pri anorganskih onesnaževalih, na katera se nanaša Uredba o tleh. Težke kovine so praktično trajne, dolgožive, se jih ne da odstraniti iz tal. Sanacije so povezane z izjemnimi stroški, ki segajo tudi do milijon EUR za hektar zemlje.
Tveganje je odvisno od količine onesnaževala
Izpiranje iz tal v podzemne vode traja izjemno dolgo, ker so težke kovine vezane na talne delce in se sproščajo v talno raztopino, ki jo rastlina srka kot hranilo. Sproščanje je lahko večje ali manjše in je reverzibilen proces. S sproščanjem kovin postanejo dostopne rastlinam. Dostopnost težkim kovinam je različna. Težke kovine so tudi mikrohranila, ki jih ljudje potrebujemo. Doza določa, ali gre za strup ali za zdravilo. Tveganje je povezano s količino v tleh, s potjo tega onesnaževala do človeka in količino onesnaževala.
Namen Uredbe o tleh v povezavi s predelavo hrane je predvsem zmanjšati in omejiti prehod težkih kovin v rastline in ohraniti stanje kmetijskih ekosistemov. Cilj kmetijcev je seveda pridelava varne in kakovostne hrane in druge biomase.
Nujna ocena tveganja
Uredba ima pomembno prostorsko konotacijo. V namenskih rabah prostora so določena območja kmetijskih zemljišč. Uredba postavlja normative za dobro stanje tal in upošteva specifike posameznih onesnaževal. Nanaša se tudi na območja, kjer so naravne koncentracije kovin povišane (npr. nikelj na Primorskem ipd.). Potrebno je govoriti o stanju elementa, ki deluje kot onesnažilo. To stanje je lahko naravno stanje, lahko izhaja iz srednjega veka ali iz industrijske dobe pred desetletji.
V Uredbi se narekuje tudi ocena za oceno tveganj za človeka v primeru slabega stanja tal. Težko je v neki zakonodaji opredeliti ves spekter situacij v prostoru, v naravnih danostih, v lastnostih tal itd. Ukrepe je potrebno sprejemati na podlagi presoje, ocene tveganj za te lokacije in priporočiti ukrepe, ki bodo delovali.
Kmetijce skrbi za kmetijska zemljišča, da ne bi bila še bolj onesnažena. Hkrati se zavedamo, da na nekaterih zemljiščih, kjer so povečane vsebnosti težkih kovin, kljub temu poteka pridelava hrane. Srečujemo se z aplikacijami gošč komunalno čistilnih naprav, uporabe digestatov bioplinarn na kmetijskih zemljiščih, uporabe bio in »bio« (v laboratorijih se velikokrat razkrije, da niso bio) sredstev za gnojenje. Prihaja tudi do uporabe bio oglja in pripravkov ter organskih substratov za boljšo rast rastlin. Vse to je lahko problematično za kmetijska zemljišča. Skrb za kmetijska zemljišča je velika in Uredba o tleh je na tem področju nujna ter težko pričakovana.
