Zeleno zavajanje
| Avtorica: mag. Vanesa Čanji |
Zeleno zavajanje potrošnikov sodi med nepoštene poslovne prakse, pred katerimi jih varuje zakonodaja EU. Trgovska podjetja morajo pri oglaševanju, prodaji in dobavi svojih izdelkov dati dovolj točnih informacij, da se lahko potrošnik premišljeno odloči za nakup. Vse obvezne podatke morajo navesti na jasen in razumljiv način ter v jasnem in razumljivem jeziku. Številne raziskave v zadnjih letih nedvoumno govorijo, da potrošniki v visokem odstotku zeleno komuniciranje na izdelkih jasno ne razumejo in je zato tudi stopnja njihovega zaupanja v tovrstne trditve nizka. V Zvezi potrošnikov Slovenije kontinuirano raziskujejo med drugim tudi zeleno komuniciranje podjetij in opozarjajo na prakse, ki jih ocenjujejo kot sporne. Boštjan Okorn iz ZPS pričakuje, da se bo trend zelenega zavajanja obrnil v pravo smer, saj bo k temu prispevala ostrejša zakonodaja, po drugi strani pa tudi višja stopnja zelene zavesti med podjetji, več primerov dobrih praks in tudi zahteve potrošnikov po jasnem komuniciranju, ki mu lahko zaupajo.
Zveza potrošnikov Slovenije je precej aktivna na področju opozarjanja na zeleno zavajanje, hkrati se povezujete v mednarodnem okolju z drugimi organizacijami, da bi zaščitili potrošnike pred konkretnimi oblikami škodljivega ravnanja organizacij. Lahko uvodoma pojasnite, kako definirate zeleno zavajanje? Ali to sodi pod kategorijo sporne etične prakse poslovanja ali je to že kaznivo dejanje s strani organizacij?
Na to vprašanje bi odgovoril z drugega zornega kota. Doslej smo v praksi videli predvsem marketinške poskuse, kako narediti izdelek bolj zelen oziroma bolj privlačen okoljsko ozaveščenim potrošnikom, kot je v resnici. Podjetja so želela izpostaviti določene lastnosti, za katere se lahko strinjam, da obstajajo, torej ne gre nujno za goljufijo, a so spregledala ali pa zamolčala druge lastnosti, ki so prav tako pomembne. S takim enostranskim pristopom na področju trajnostnosti ne naredimo veliko. Tudi sicer je trajnostnost področje, o katerem lahko na široko diskutiramo in imamo na določena vprašanja različne poglede. Zveza potrošnikov Slovenije v sodelovanju s partnerskimi organizacijami izpostavlja predvsem potrošnikove vidike in ob tem trči na raznorazna, pogosto tudi drugačna razmišljanja. V različnih diskusijah se nam obzorja razmišljanja odpirajo. Na koncu prideš do zaključka, da trajnostnega izdelka ni. Kakšen izdelek je lahko bolj trajnosten kot nek drug, ne more pa biti trajnosten sam po sebi. Kar koli naredimo, pusti nek odtis, tudi ogljični odtis. Torej podjetja ne morejo biti brez ogljičnega odtisa. Že to, da je podjetje ogljično nevtralno, je zelena trditev, ki žal nikoli ne bo držala v smislu, da v resnici ne povzroča nobenega odtisa.
Potrošnik bi se moral zavedati, da so tudi »odkupi« onesnaževanja, kar se dogaja – navsezadnje imamo na trgu ogljične kupone – samo način, kako premostiti vmesno obdobje. Torej ne smemo imeti logike, da bomo delali, kar bomo hoteli, saj bomo potem šli k spovedi in bomo plačali. Zavedati se je treba, da smo delali nekaj slabega, ker nismo delali z najboljšimi praksami.
Imamo primer zasajanja dreves. Super, ampak prostora zanje bo zmanjkalo, ker je naš odtis tako velik. Zakonodaja prepočasi sledi praksam podjetij. Eden takih primerov je Direktiva o zelenih trditvah, kjer bo zakonodaja to področje postavila na novo osnovo kot odgovor na tržne prakse zadnjih let. S spoštovanjem te zakonodaje se bomo vrnili desetletja nazaj, ko zelenega zavajanja na trgu praktično ni bilo.
Kako izbirate teme, na katere opozarjate?
Ko zasledimo, da se določena oznaka ali trditev množično pojavlja na trgu, jo začnemo analizirati. Pri tem sodelujemo v širokem partnerstvu. Na lokalni ravni sodelujemo z okoljevarstvenimi organizacijami, na svetovni ravni pa s strokovnjaki z različnimi profili iz različnih držav. Na eni strani imamo Evropsko potrošniško organizacijo, katere članica je tudi ZPS, kjer obstaja ekipa ljudi, ki so strokovnjaki na svojih področjih, na primer s področja energetike, prehrane, mobilnosti ipd. To je naš prvi »think tank«. Ko to skupino opozorimo, da obstaja določen problem, se začne krog iskanja možnosti, kako ta problem dokazati in ustrezno predstaviti. V ta proces vstopamo kot zunanji svetovalci v smislu, da razširimo obzorje, saj smo predstavniki različnih potrošniških organizacij. Podobno smo člani organizacije ANEC, ki na evropski ravni potrošnike zastopa na področju standardizacije. Vanjo vključeni strokovnjaki imajo še dodatna tehnična znanja, ki so zelo dobrodošla. Torej obstaja mreža nekaj sto ljudi, ki se lahko začne usklajevati in iskati rešitve, ko izpostavimo določen izziv. Pri tem zmeraj iščemo in preučujemo primere najboljših praks.
Kakšen namen imate – motivacijski ali kaznovalni?
Naša naloga ni, da bi koga kaznovali. Nimamo pristojnosti, da bi kogarkoli kar tako pripeljali pred sodišče. Naša naloga je, da opozorimo na problem in potrošnikom, pa tudi pristojnim ustanovam pokažemo določena dejstva. Pri tem se opiramo na mednarodne analize in raziskave, kakšno naredimo tudi sami. Sami se odločamo bolj za tržne raziskave, povezane s potrošniki. V trgovini, denimo, kupimo izdelke, pregledamo oznake na embalaži in na tej podlagi začenjamo raziskavo. Pri tem se, kot sem že omenil, povezujemo tudi z okoljevarstvenimi in drugimi organizacijami, kot so na primer inženirske organizacije. Tak primer so na primer pregled reciklabilnosti plastične embalaže, obravnavanje izpustov pri letalskih prevoznikih, različne teme mobilnosti, kot na primer primerjalne lastnosti električnega avta v primerjavi z avtomobili z notranjem zgorevanjem. Potrošniške organizacije smo vpete v veliko pobud in projektov.
Predlagam, da komentirate nekaj konkretnih pobud ZPS. Najprej področje zelenega zavajanja pri oblačilih. Neprofitna fundacija Changing Markets Foundation v svojem poročilu iz julija 2021 razkriva, da je kar 59 odstotkov vseh zelenih trditev evropskih blagovnih znamk zavajajočih in jih lahko označimo za zeleno zavajanje. Vi opozarjate, na primer, da je komuniciranje uporabe recikliranega poliestra v tkanine škodljiva in zato zavajajoča kot primer trajnostne mode. Zakaj?
Skoraj ves recikliran poliester nastane z recikliranjem plastenk PET. Tovrstna reciklaža plastenk v tkanine je škodljiva zaradi dveh stvari. Najprej gre za dejstvo, da je plastenke PET možno reciklirati na način, da iz njih lahko naredijo nove plastenke, kar bi pomenilo, da bi zaprli snovno zanko. Spreminjanje plastenk v tkanine za izdelavo oblačil pa je enosmerna vozovnica do odlagališč v sežigalnice, za kar se uporablja angleška beseda down-cycling.
Blagovne znamke uporabljajo komuniciranje spreminjanja plastenk, ribiških mrež in plastike iz morja v oblačila za grajenje ugleda znamke, kar ima lahko nedvomno svojo ozaveščevalno moč. Opozarja namreč, koliko materiala, ki ga lahko recikliramo, pristane v našem okolju. Ne glede na to izdelava oblačil iz recikliranega poliestra ne rešuje težave, ki jo imamo s plastiko v naravi, in ne ustavlja dotoka plastike v naše okolje. Nedavno poročilo Royal Society of Arts (RSA) je pokazalo, da je pri štirih blagovnih znamkah hitre mode delež oblačil, ki vsebujejo reciklirane materiale, le 3-odstoten. Poleg tega izdelki pogosto vsebujejo mešanico primarnih in recikliranih materialov in če je izdelek označen kot »recikliran«, to še ne pomeni, da so vsi uporabljeni materiali reciklirani, tako da je ta odstotek v resnici še nižji.
Kakšno je vaše stališče do naprave za reciklažo oblačil Resyntex?
Pri tovrstnih napravah gre v danem trenutku vsekakor za korak v pravo smer, veseli me tudi, da je del slovenskega znanja. Kot mi je znano, trenutno še ni v fazi uporabe v produkcijske namene, a kaže, da je mogoče vsaj v manjši meri tudi izdelke iz sestavljenih materialov predelati v ločene materiale. Bi pa morda tu omenil še eno past, v katero se lahko ujamemo pri tovrstnih rešitvah. Za dobičkonosno delovanje zahtevajo dovoljšnjo količino materiala. Torej si bo predelovalec prizadeval, da bi ljudje kupovali in zavrgli čim več tekstilnih izdelkov. To pa ni čisto v skladu s trajnostnim razmišljanjem. Pri njem je namreč na prvem mestu pravilo, da kupujemo čim manj. Vsak nakup pomeni ogljični odtis – ne glede na to, kako dobro po prenehanju uporabe poskrbimo za izdelek.
Naslednje področje morebitnega zelenega zavajanja, na katerega ste glasno opozorili, so okoljske trditve letalskih prevoznikov. Tu gre za resno stvar, saj so Evropska potrošniška organizacija BEUC in še 23 potrošniških organizacij iz 19 držav – torej tudi vaša – lani poleti vložile pritožbo pri Evropski komisiji in mreži organov za varstvo potrošnikov (CPC) proti 17 evropskim letalskim družbam zaradi zavajajočih okoljskih trditev. Kakšni so vaši ključni argumenti in kako se stvar odvija?
Naj navedem nekaj ključnih argumentov. Trditve, da lahko plačevanje dodatnih dobropisov »pobota«, »nevtralizira« ali »kompenzira« izpuste CO₂, nastale med poletom, so napačne. O tem sem govoril že na začetku najinega pogovora. Podnebne koristi izravnalnih dejavnosti so namreč zelo negotove, medtem ko je škoda, ki jo povzročijo izpusti CO₂ iz letalskega prometa, nesporno zelo realno dejstvo. Letalski prevozniki zavajajo potrošnike, ko jim zaračunavajo več, da bi prispevali k razvoju »trajnostnih letalskih goriv« (SAF). Takšna goriva še niso pripravljena za vsakdanjo uporabo, hkrati pa pred kratkim sprejeta zakonodaja EU določa zelo nizke cilje glede njihovega deleža v mešanici goriv za letala. Bolj množično bodo na voljo šele po letu 2030 in še takrat bodo predstavljala le manjši delež v letalskih posodah za gorivo.
Prepričani smo, da letalske družbe zavajajo s trditvami, da je lahko letenje trajnostno, odgovorno ali zeleno, kar v nobenem primeru ni mogoče in ne bo niti v bližnji prihodnosti. Organi za varstvo potrošnikov bi morali od letalskih družb, ki so potrošnikom na podlagi takšnih zavajajočih trditev predlagale plačilo t. i. zelenih pristojbin, zahtevati, da potrošnikom povrnejo vse vplačane zneske za do okolja bolj prijazno letenje. V Sloveniji sicer nimamo letalske družbe, a Slovenci seveda letimo z letali tujih letalskih družb in smo prav tako tarča zelenega zavajanja.
Hkrati bi poudaril, da ni dobro, da zbujamo slabo vest pri potrošnikih, ki uporabljajo letalski prevoz, če so druge oblike transporta neučinkovite. Prav pa je, da se potrošnik zaveda, kaj njegovo dejanje pomeni z okoljevarstvenega vidika. Tako se lahko bolj informirano odloča v smeri zelenega. Tudi se potrošniške organizacije razlikujemo od okoljevarstvenih, na primer, saj upoštevamo realne razmere.
Naj povem, da se je mreža CPC, ki na evropski ravni združuje nacionalne organe za varstvo potrošnikov, na naš poziv odzvala pozitivno in išče načine, kako bi začeli s še širšo raziskavo tega problema.
Zelo sveže odmeva vaše opozorilo na »ozelenjevanje« plastenk – gre za označevanje, da je plastenka 100-odstotno reciklirana ali pa 100-odstotno primerna za reciklažo. Na ZPS ste k ukrepanju pozvali tudi Tržni inšpektorat RS. Pravite, da so trditve o 100-odstotni reciklirani ali za recikliranje uporabni plastiki nejasne ali netočne ali pa je težava pri zaupanja vrednem dokazovanju teh trditev. Na kakšnih dokazih sloni vaše prepričanje?
Plastenka je v vsakem primeru namenjena samo enkratni uporabi, zato na njej ne bi smeli najti nobenih zelenih oznak, ki kakorkoli namigujejo na njeno okoljsko sprejemljivost. Ob nakupu pijače v plastenki se je treba zavedati, da tudi ob pravilni reciklaži ta material ne bo v celoti porabljen za izdelavo nove plastenke. Uporaba trditev 100-odstotno reciklirano oz. reciklabilno ali prikazovanje slik narave in zelenih vizualnih elementov, ki namigujejo, da je plastika okolju prijazna, zavaja potrošnike. Takšne trditve je mogoče najti na številnih plastenkah vode, ki se prodajajo v Evropi. Težava je v tem, da ni nobenega zagotovila, da bo plastenka v celoti reciklirana, tudi ko jo bo potrošnik pravilno odvrgel. Analiza potrošniških organizacij, torej tudi ZPS, ki smo jo pripravili v sodelovanju z okoljevarstvenima organizacijama ClientEarth in Ecos, je namreč pokazala, da takšne trditve niso v skladu s pravili EU o poštenih poslovnih praksah. V recikliranih plastenkah nujno ne gre samo za reciklat iz plastenk, ki so postale odpadek, ampak tudi iz industrije, poleg tega etiketa in zamašek skoraj gotovo nista iz reciklirane plastike. V prijavi smo se osredotočili na plastenke velikih proizvajalcev, kot so Coca-Cola HBC, Danone in Nestle Waters. Te zavajajoče zelene trditve smo našli tudi na plastenkah treh vod domačih proizvajalcev, to so Donat mg, Jana in Radenska. Tudi v tem primeru smo že prejeli odziv mreže CPC, ki je sprožila vse potrebno za začetek preiskave in ukrepanja.
Novembra lani ste predstavili nekaj ugotovitev raziskave, ki sta jo v sodelovanju s 16 nacionalnimi organizacijami, tudi Zvezo potrošnikov Slovenije, izvedli krovna evropska potrošniška organizacija BEUC in mednarodna organizacija za potrošniška testiranja in raziskave ICRT. Katere ugotovitve so po vašem mnenju ključne?
Več ugotovitev je pomembnih. Skoraj polovica vprašanih, 48 odstotkov, raje kupuje izdelke z okoljskim znakom kot izdelke brez njega. Ob tem pa eden od treh anketirancev, 34 odstotkov, pravi, da je v zadnjih 12 mesecih vsaj enkrat opazil »zeleno« zavajanje. Le trije odstotki vprašanih pravijo, da bi bili vedno sposobni razlikovati lažne zelene trditve.
Tri četrtine intervjuvancev menijo, da bi smele biti uporabljene le zelene trditve in oznake, ki so bile predhodno odobrene ali preverjene. Skoraj 70 odstotkov jih pravi, da pri tem zaupajo javnim organom in neodvisnim zunanjim izvajalcem. Skoraj trije od štirih evropskih anketirancev tudi menijo, da »podjetjem, ki zelo onesnažujejo okolje«, sploh ne bi smeli dovoliti uporabe zelenih trditev. 38 odstotkov vprašanih ob tem meni, da podjetjem, ki uporabljajo fosilna goriva, ne bi smeli dovoliti nobenega oglaševanja, kaj šele ekoloških trditev. Raziskava je med drugim pokazala tudi, da so potrošniki naklonjeni strožjim ukrepom, ki bi podjetjem, ki onesnažujejo, preprečevali oglaševanje izdelkov kot »zelenih«.
Uporabljate izraz trajnost in hkrati okoljski oziroma zeleni odtis. Ali dajete prednost okoljski dimenziji pred ekonomsko in družbeno?
Naše prvo vodilo je porabi manj in porabi racionalno. Kupuj takrat, ko to res rabiš, ne pa samo zato, ker je nekaj modno. Ko pa kupuješ, bodi pozoren na to in to. Na kaj je treba biti pozoren, redno opozarjamo s primerjalnimi testi, ki jih v Sloveniji objavimo vsak mesec pet do sedem. Od tega je kar nekaj vidikov povezanih s porabo energije ali s kakšnim drugim vidikom porabe. Preverjamo učinkovitost, embalažo ipd. Pri vsakem testiranju in primerjamo iščemo primere dobrih praks.
Kakšni so odzivi podjetij na vaše primerjalne teste?
Tu in tam se kakšno podjetje pritoži na naše primerjave, češ da z njihovim izdelkom ni nič narobe. In morda res ni. Ampak pri drugem izdelku smo ugotovili nekatere boljše lastnosti, ki jih prvi nima. S tem želimo spodbujati razširjanje dobrih praks.
Ste zadovoljni s širjenjem dobrih praks?
Mislim, da se trg v zadnjem času razvija v pravo smer, saj se vračamo k praksam pred cca 30 leti. Ponovna uporaba se je vmes kar izgubila, prav tako fokus proizvajalcev, da bi proizvajali naprave, ki bi delale čim dlje … Žal smo bili priča trendu hitrega potrošništva, to je spirala več več več. V zadnjem času ocenjujemo, da proizvajalci sledijo trendu »bolj zeleno«. Pri tem gre pogosto tudi za sledenje okusu ljudi, potrošnikov, kar lahko vodi v zeleno zavajanje.
Ali potrošniške organizacije pregledujete tudi družbeni vidik proizvajalcev, ne samo okoljskega?
Želeli bi si, da bi lahko opozarjali tudi na ta vidik, ki je nedvomno zelo pomemben. Pri tem trčimo na veliko oviro, in sicer da ni na voljo tovrstnih podatkov, potrošniške organizacije pa nimamo pristojnosti, da bi jih zahtevale. Pri tem imamo včasih kar veliko zadrego. Zavedamo se, da izdelek, ki je ne le okolju prijazen, ampak je prijazen tudi z družbenega vidika – kar vključuje pošteno plačilo delavcem v celotni verigi, ne bo več na voljo po ceni, kot je danes.
Ali menite, da nastajajoč politični okvir, med drugim Direktiva o zelenih trditvah, ki je v postopku sprejemanja, pravilno naslavlja odprta vprašanja in izzive?
V osnovi je to ustrezna rešitev, saj bo prinesla več reda na trg. Je pa vedno nekaj področij, ki bi lahko bila urejena boljše. Menimo, da je direktiva zadosti stroga, malo pa se bojimo, kako bo z njenim nadzorom.
Odziv proizvajalca
Proizvajalcem pijače, izpostavljenim s strani Zveze potrošnikov Slovenije, smo postavili vprašanje:
Kako komentirate navedbe Zveze potrošnikov Slovenije (ZPS) o vaših zelenih trditvah na plastenki vaših izdelkov in katere tehnične dokaze imate, ki potrjujejo, da so trditve resnične?
Objavljamo prejeti odgovor.
Radenska d.o.o.
»Sprožena komunikacija ZPS nas je presenetila. Pri uvajanju trajnosti v poslovanje se v Radenski povezujemo in posvetujemo s strokovnjaki, saj razumemo, da gre za vejo poslovanja, v kateri je potrebnega veliko znanja, predvsem pa dialoga. Glede označb oz. njihovega umika nas doslej še nihče ni kontaktiral. Če bi se ZPS obrnila na nas, bi z veseljem prisluhnili njihovim dilemam in stališčem. Še več, prepričani smo, da bi prišli do skupnih zaključkov. Predvsem je omenjena komunikacija presenečenje, zato ker daje vse proizvajalce v isti koš in jih brez pojasnitve svojih stališč obtožuje zavajanja.
Vse trditve, ki so navedene na naših embalažah, držijo in za njimi trdno stojimo. Označene plastenke so – po specifikacijah zaupanja vrednega proizvajalca/proizvajalcev uporabljenih predoblik – v celoti izdelane iz rPET materiala, kar pritrjuje trditvi oziroma označbi, da so 100-% izdelane iz rabljenih plastenk. Trditve ne uporabljamo za pokrovčke in etikete, čeprav tudi na tem področju v zadnjih letih uspešno zmanjšujemo naš ogljični odtis.
Proizvajalci iščemo načine kako komunicirati naša trajnostna prizadevanja. Delamo v industriji, ki je zaradi uporabe plastenk ves čas obravnavana in podvržena številnim ukrepom. Vse to zahteva veliko ukrepov, prilagajanj, testiranj in časa. Morda so včasih komunikacije »nerodne«, saj niso predpisane. Nikakor pa niso namerno zavajujoče. Omenjeno področje se ureja, v pripravi so predlogi nove EU zakonodaje. Tudi sami podpiramo, da se področje ustrezno uredi.
V Radenski glede plastenk komuniciramo odprto in transparentno. Izhajamo iz dejstva, da imajo plastenke – tako kot vsa druga embalaža – določene prednosti in določene pomanjkljivosti. Informacije o različnih embalažnih materialih in njihovem okoljskem odtisu potrošnikom med drugim približujemo z dodano QR kodo na plastenki (na določenih naših pijačah), ki vodi na na našo platformo www.srcnozajutri.si, kjer so strnjeni tako napotki za ustrezno ravnanje z embalažo kot naša celostna prizadevanja za trajnost. Trajnost namreč razumemo več kot zgolj odgovornost do okolja, ki jo jemljemo zelo resno. Gre namreč tudi za odgovornost do ljudi, za katere proizvajamo naše izdelke, in do ljudi, s katerimi pišemo zgodbo treh src v lokalnem okolju.
Glede podpore krožnemu gospodarstvu z našo označbo poudarjamo ravno to, kar navaja tudi ZPS. Z oznako, platformo in komunikacijo želimo ozaveščati naše potrošnike, da po uporabi plastenko odvržejo v pravilen zabojnik in ji tako omogočijo novo življenje ter sklenejo krog ponovne uporabe materiala. Nikakor pa ni naš namen zavajanje potrošnikov, kot namiguje omenjena komunikacija ZPS. Tudi to bi lahko pojasnili, če bi se obrnili na nas.
Trenutno je v plastični embalaži polnjenih približno 65 % naših izdelkov. Od tega jih okvirno 16 % že polnimo v plastenke izdelane iz rPET. V skladu z Uredbo o zmanjševanju vpliva nekaterih plastičnih proizvodov na okolje (Uredba SUP) bomo ta delež od 1. januarja 2025 naprej povečali na najmanj 25 %. Poleg deleža recikliranega PET naše plastenke optimiramo tudi po teži. Začeli smo tudi z uvedbo novih zamaškov, ki tudi po odprtju plastenke ostanejo pritrjeni na njo, kar bo pripomoglo k ohranjanju čistejšega okolja. Je pa ta proces povezan s tehnološkimi omejitvami, saj potrošniku želimo ponuditi kakovosten in stabilen proizvod. Z zmanjševanjem tež do tehnoloških minimumov smo v naših obratih prihranili že približno 20 ton materiala HDPE na račun zmanjševanja teže zamaškov in 23 ton materiala PET na račun zmanjševanja teže plastenk.
Kljub nedavni komunikacijski akciji ZPS smo iskreno veseli, da smo si enotni glede podpore uvedbe kavcijskega sistema. Le-ta bi nam pomagal v Sloveniji še uspešneje skleniti zanko ponovne uporabe materiala na ustrezen način zbranih že uporabljenih plastenk PET. To pozdravljamo kot pozitiven prispevek, tako za naravno okolje kot za celotno pijačarsko industrijo.
