Trendi v embalažni panogi – EOL 81

Pojem trajnostne embalaže in njeni kriteriji

V uvodnem prispevku je dr. Gregor Radonjič z Ekonomsko-poslovne fakultete Univerze Maribor  izčrpno predstavil področje trajnostne embalaže in pojasnil, kako trajnostno embalažo ovrednotiti.

»Embalaža je najpomembnejši izdelek sploh, kar jih obstaja, in ima že v osnovi trajnostno vlogo v smislu zaščite izdelka, na kar se pozablja oziroma se zelo redko poudarja. Embalaža zmanjšuje količine odpadkov tako hrane kot tehničnih izdelkov – s tem embalaža opravlja svojo trajnostno vlogo. V tujini se proizvajalci embalaže vedno bolj zavedajo preventivne vloge embalaže in jo zelo poudarjajo. Vloga, ki jo ima embalaža v celotni dobavni verigi, je nekako skrita oz. neznana in naloga proizvajalcev je, da to znajo poudariti in na ta način osveščajo končnega potrošnika. Sicer pa ne obstaja neka definicija ali mednarodni konsenz pojma trajnostne embalaže; pravzaprav gre za nov pojem in s trajnostnim vidikom embalaže želimo pokazati na širši družbeni in gospodarski pomen embalaže.« Kljub temu dr. Radonjič navaja ključne kriterije za trajnostno embalažo: je koristna, varna, zdrava za posameznike in za širšo skupnost v svojem celotnem življenjskem ciklu; zadosti trženjskim kriterijem glede izvedbe, uporabe in stroškov; pri pridobivanju surovin, v proizvodnji, transportu in reciklaži se uporabljajo obnovljivi viri energije; prispeva k optimalni rabi obnovljivih virov in reciklatov; proizvedena je v skladu s kriteriji čistejše proizvodnje in najboljših razpoložljivih tehnik (iz materialov, ki niso škodljivi za zdravje) in oblikovana na način, da minimira porabo materialov in energije; mogoče jo je učinkovito predelati in vzpostaviti krožne tokove.

V zvezi s pojmom trajnostne embalaže je dr. Gregor Radonjič omenil aktualen primer, in sicer, da so se veliki proizvajalci (Unilever, Proctor&Gamble, Nestle ipd.) združili in oblikovali svoje kriterije za trajnostno embalažo. Definirali so 42 indikatorjev (socialni, ekonomski in okoljski vidiki), ki naj bi jih podjetja upoštevala, pri čemer so najbolj obsežni okoljski vidiki: masa embalaže; razmerje mase embalaže in izdelka, embalažni odpadki, količina recikliranih materialov, količina obnovljivih surovinskih virov, minimiranje nevarnih snovi, odgovorna poraba vode pri proizvodnji, stopnja vračljivosti, stopnja predelave, optimalno izkoriščanje transportnega prostora, kumulativna raba energije, ogljični odtis, toksične snovi in trdi delci (v življenjskem ciklu), raba neobnovljivih virov (v življenjskem ciklu) idr. T.i.  Global Protocol on Packaging Sustainability omogoča, da lahko podjetja (trgovci in proizvajalci embalaž) s temi kazalniki postopoma gradijo svoj imidž trajnosti.

Kateri trend je pomembnejši?

Dr. Gregor Radonjič poudarja, da »je potrebno izpolniti več kriterijev in zagotoviti minimizacijo vplivov na okolje in stroške v celotnem življenjskem ciklu embalaže. Ta se začne s pridobivanjem osnovnih surovin, proizvodnjo embalažnih materialov in embaliranega blaga, ter nadaljuje s pakiranjem, distribucijo, veleprodajo, maloprodajo, uporabo (hramba izdelka pri potrošniku) in ravnanjem z odpadki,« ter navaja nekaj pomembnih trendov na področju trajnostne embalaže: »Priča smo, da se količina oz. masa embalaže za isti namen uporabe z leti zmanjšuje. To je trend, ki ga pravzaprav diktirajo stroški in tehnološki razvoj. Tehnološki razvoj materialov in novih tehnologij omogoča, da uporabljamo vedno manj embalaže na enoto pakiranega izdelka. Tehnološki razvoj je omogočil, da lahko proizvajamo različne večslojne materiale, ki so tanki, lahki in imajo odlične barierne lastnosti. Dematerializacija, kot pravimo temu, omogoča racionalno rabo virov in njihov prihranek, vendar pa se sposobnost reciklaže takšnih materialov zmanjša na nič. Imamo torej dva trenda in vprašanje je, kateri je z vidika trajnosti pomembnejši? To na pamet ni mogoče ugotoviti, ampak lahko samo izračunamo, in sicer z metodologijami analize življenjskega cikla. Ključno vprašanje je, kakšna je optimalna količina embalaže za pakiran izdelek, jasna značilnost oziroma trend pa, da nezadostna (poddimenzionirana) embalaža absolutno bolj poveča vplive na okolje kot nekoliko predimenzionirana embalaža. Z vidika trajnosti je torej bolje nekoliko bolj zavarovati izdelek kot pa biti v mejah, ki so rizične. Splošnega recepta pa tukaj seveda ni, odvisno je od primera do primera in od izvedbe.«

Embalaža predstavlja majhen delež CO₂ odtisa

»Ogljični odtis je zadnja leta pri nas in po svetu dobil velik zagon. Če vzamemo npr. primer kruha, ugotovimo, da embalaža predstavlja zelo majhen delež ogljičnega odtisa kruha. Največji delež ogljičnega odtisa v tem primeru predstavlja pridelava kruha in njegova uporaba (podaljšanje roka trajanja). Vse ostale faze so manj pomembne, vključno z embalažo. Ključno je, da se pri izračunu ogljičnega odtisa upošteva celoten življenjski cikel izdelka. Zavedati se je potrebno, da je ogljični odtis samo en vpliv na okolje in zato nikakor ne predstavlja celovitega okoljskega odtisa izdelka. Zanimiv je primer italijanskega proizvajalca kave, ki je primerjal okoljski vpliv različnih embalaž za pakiranje kave in ugotovil, da imajo tanke, večslojne laminatne vrečke najnižji skupni vpliv na okolje kljub temu, da se ne dajo reciklirati. Zakaj? Zato, ker je uporabljenega tako malo materiala, da to prevlada nad sposobnostjo reciklaže. Znan je še en primer, in sicer iz Nemčije, kjer so izvedli primerjalno LCA analizo za vračljivo stekleno embalažo in aluminijaste nepovratne pločevinke za pivo. V vseh primerih je za vračljivo embalažo okoljski profil ugodnejši, vendar pa se je s povečanjem transportne razdalje in spremembo stopnje vračljivosti ta rezultat spreobrnil. Vračljiva embalaža torej nikakor ni sama po sebi boljša kot nepovratna embalaža.«

Realnost reciklaže je kompleksna

Kar se tiče reciklaže, dr. Radonjič pojasnjuje, da velja splošna percepcija ljudi, in sicer, da vrednotijo tisto, kar se da reciklirati, kot dobro, tisto, kar se ne da, pa slabo. »Realnost je malo bolj kompleksna. Problem je v tem, da se številni embalažni izdelki ne dajo reciklirati oziroma je njihova reciklaža otežena zato, ker niso pripravljeni za reciklažo (izbor nekompatibilnih materialov za reciklažo) in to otežuje stroške. Zato je v fazi načrtovanja, oblikovanja embalaže potrebno upoštevati vidike ekodizajna in embalažo pripraviti vnaprej, da je kasneje lahko učinkovito reciklirana,«. Dodaja, da je zanj povsem nesmiseln velik očitek plastiki, da se ne razgrajuje, saj se tudi steklo in kovina biološko ne razgrajujeta. »Tukaj se kaže, kako ji tudi proizvajalci ne znajo stopiti v bran, čeprav ima plastika svoje pluse in minuse.«

Najpomembnejši je strošek embalaže

O trendih v proizvodnji in snovanju kreativnih rešitev embalaže je govorila Majda Androjna, generalna direktorica podjetja Duropack d.o.o., ki je pojasnila: »Več kot 40 % vse embalaže iz valovitega kartona je namenjene industriji hrane. Znano je dejstvo, da je 30 % hrane uničene že na poti do potrošnika, temu pa dodatno sledi še potrošnikov odpad. Pomemben svetovni projekt je zmanjšati nivo odpadne hrane z boljšo, kreativno in redizajnirano embalažo, maksimalno prilagojeno produktu in njegovi poti do potrošnika. Prihodnost je v snovanju price/performance embalaže, kreativno in inovativno razvite ter sprojektirane skupaj z vsemi deležniki življenjskega cikla produkta.« Posebej je poudarila, da je v kolaču kreativnosti embalaže  vodilni kriterij stroškovna ugodnost (50 %). Temu kriteriju sledijo osebnost, drugačnost, atraktivnost – uporabniška prednost in kakovost (30 %), izboljšana okoljska funkcija pa predstavlja 20 %. »Pomemben je podatek, da je v zadnjih 3 letih sektor valovitega kartona za 11,7 % zmanjšal ogljični odtis. Sicer pa je današnja situacija branže takšna, da med posebnimi papirji najbolj izstopajo barierni papirji (paraten,paratherm, parasoft,parastat), katerih namen je zaščita izdelkov pred poškodbami (lahko menjajo les, plastiko). Trend je v zmanjševanju gramatur in iskanju mehanskih lastnosti, v nižjih stroških na enoto ter zmanjšani velikosti izdelkov, digitalni tisk pa predstavlja nišo za hitre marketinške priložnosti.«

Projekti za razvoj novih embalaž

Tadeja Muck z Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, ki sodeluje z Inštitutom za celulozo in papir (ICP), je opredelila pojma aktivna in inteligentna embalaža ter predstavila njihov projekt KROP (krepitev razvojnih oddelkov v podjetjih): »Pojmi aktivna, inteligentna in pametna embalaža se nanašajo na sisteme za pakiranja živil, farmacevtskih izdelkov in drugih proizvodov. Inteligentna in pametna embalaža vključuje možnost zaznavanja ali merjenje atributov proizvoda, notranje atmosfere paketa ali neposrednega okolja. Spremeni pogoje pakiranega izdelka (živila), da podaljša življenjsko dobo ali izboljša varnost ali organoleptične lastnosti, pri tem pa ohrani kakovost izdelka. Čeprav se koncepta delovanja aktivne in inteligentne embalaže razlikujeta, lahko princip delovanja inteligentne embalaže izkoristimo za kontrolo učinkovitosti sistemov aktivne embalaže. V osnovi poznamo dve vrsti inteligentne embalaže: prva meri pogoje embalaže na zunanji strani (zunanji kazalniki, senzorji), druga pa meri pogoje (neposredno kakovost izdelka) znotraj embalaže, kar pomeni neposredni kontakt s proizvodom (notranji kazalniki, senzorji). Trend razvoja tako aktivne kot tudi inteligentne embalaže močno narašča zlasti v ZDA, Kanadi, na Japonskem in v Avstraliji, pa tudi v Evropi, čeprav je nekoliko manjši predvsem zaradi bolj stroge zakonodaje.«

V zvezi s projektom KROP je predavateljica pojasnila, da je ICP v letu 2012 pridobil sredstva s strani Evropskega socialnega sklada in Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport RS z namenom krepitve razvojnih oddelkov v podjetjih, v okviru katerega razvijajo aktivno in inteligentno embalažo: »Ker je ključnega pomena povezava med gospodarstvom in znanstveno in raziskovalno sfero, smo se že takoj v začetku aktivirali in vzpostavili povezavo s številnimi podjetji in institucijami. Predvideni so vsaj trije patenti, ki bodo imeli neposredno uporabno vrednost in jih bo moč prenesti na industrijski nivo preko dodatnih, specifično usmerjenih projektov.«

Tudi projekt WheyLayer, ki ga je predstavila Urška Sušnik Pivk iz podjetja Lajovic Tuba embalaža d.o.o. – ta je koordinator projekta,  podpira razvoj novih možnosti embalaž oziroma embalažnih materialov. V okviru tega projekta so razvili nov laminat s slojem sirotke, ki nadomešča en sloj polimera EVOH (etilen vinil alkohol). Glavni cilji projekta, ki bo trajal do 31.7.2014, so predvsem razvoj raznovrstne embalaže, ki bo ustrezala vsem zahtevam po izboljšanju notranje pregrade, proizvodnja prevlečenih materialov (popolnoma na biološki osnovi) z izboljšanimi lastnostmi notranje pregrade ter prikaz potenciala Wheylayer® folije kot trajnostno in stroškovno učinkovite embalažne rešitve za občutljive proizvode, kot so hrana, kozmetika in zdravila. Prednosti Wheylayer® materiala so naslednje:

proizvodni stroški so primerljivi z EVOH;

ogljični odtis je precej nižji v primerjavi z EVOH;

nov laminat lahko omogoči podaljšanje roka uporabe pri pakiranih živilih;

lažje recikliranje;

to je naravni / ekološki, biorazgradljiv in trajnosten material;

uporaba v kozmetični, farmacevtski industriji in živilski industriji;

nižja poraba energije.

»Zelo velike priložnosti tega novega materiala so zlasti v kozmetični industriji zaradi močnih preferenc potrošnikov za EKO embalažo. Prve tube iz Wheylayer® materiala so v podjetju Ilirija že testirali – vanje so polnili zobno pasto, deo kremo in depilacijsko kremo, rezultati pa bodo znani konec septembra,« pojasnjuje Urška Sušnik Pivk.

Eko(loški) krogotok papirja

O ekološkem krogotoku papirja je govorila dr. Janja Zule z Inštituta za celulozo in papir, ki je izpostavila zlasti problematiko recikliranja, in sicer, da posamezne vrste papirja in kartona zaradi predpisov in standardov niso primerne za recikliranje in da je uspešno vračanje odpadnih papirjev in kartonov v recikliranje odvisno od kakovosti. »Stopnja recikliranja narašča, hkrati pa se poslabšuje kakovost papirjev in kartonov za recikliranje. Zato je potrebno povezovanje med proizvajalci, zbiralci, sorterji, prevozniki, trgovci in vsemi, ki so vključeni v krog ravnanja z odpadnim papirjem in kartonom. Odpadni papir se ne reciklira le v državi, kjer nastaja, zato je potrebno ekološko načrtovanje in ekološko zbiranje na transnacionalnem nivoju. Neustrezni sistemi zbiranja lahko drastično zmanjšajo količine zbranega papirja, nepravilno načrtovani grafični in embalažni proizvodi pa so lahko neuporabni ali škodljivi pri procesu recikliranja. Zelo pomembno je dejstvo, da papir iz odpada ni primeren za uporabo v papirništvu.« O projektu EcoPaperLoop je povedala, da je osnovni namen zagotoviti boljšo ozaveščenost o pomenu recikliranja, boljšo reciklabilnost papirja in papirne embalaže ter naprednejši sistem zbiranja papirja za recikliranje. Pomembna je kakovostna surovina za papirno industrijo ob zmanjšanem negativnem vplivu na okolje.«

Migracija snovi iz embalaže v živila

Problematiko embalaž v stiku z živili je predstavila mag. Viviana Golja z Inštituta za varovanje zdravja RS, ki je izčrpno pojasnila ključne lastnosti posameznih vrst embalažnih materialov ter kako njihove sestavine prehajajo v živila: »Materiali v stiku z živili so aktivni in inteligentni materiali ter izdelki, lepila, keramika, pluta, gume, steklo, smole za ionsko izmenjavo, kovine in zlitine, papir in lepenka, plastične mase, tiskarske barve, silikoni, tekstil, laki in premazi, voski ter les. 3. člen Uredbe 1935/2004/ES navaja, da se naj materiali in izdelki proizvajajo v skladu z dobro proizvodno prakso, tako da v normalnih ali predvidljivih pogojih uporabe njihove sestavine ne prehajajo v živila v količinah, ki bi lahko ogrožale zdravje ljudi, povzročale nesprejemljivo spremembo v sestavi živil ali poslabšanje njihovih organoleptičnih lastnosti, označevanje, oglaševanje in predstavitev materiala ali izdelka pa ne sme zavajati potrošnikov. Zakonodaja s področja migracije snovi iz embalaže v živila je sicer zelo kompleksna.« Mag. Golja je še pojasnila, da je migracija snovi iz materiala v živilo odvisna od vrste materiala, vrste živila, časa, temperature in razmerja med površino in prostornino ter da je pomembno razlikovati med celotno in specifično migracijo – celotna migracija je količina vseh nehlapnih snovi, ki migrirajo, specifična migracija pa je količina posamezne snovi, ki migrira. Govorila je tudi o nanodelcih v embalaži, in sicer, da se lahko določene lastnosti embalažnega materiala (mehanske lastnosti, temperaturna obstojnost, barierne lastnosti, ognjevarnost, obstojnost na UV žarke idr.) izboljšajo z nanodelci (Ag, ZnO, TiO₂, SiO₂, nanogline …), ki pa se ne smejo uporabljati za funkcionalno bariero.

Embalaža za imidž trajnosti

Aleksandra Zajc, razvojna tehnologinja v Mlekarni Celeia, je govorila o pomembnosti embalaže v marketingu in izpostavila, da so v letu 2009 doživeli velik padec prodaje in tržnega deleža mlečnih izdelkov, nato pa v letu 2010 repozicionirali blagovno znamko Zelene doline z novo grafično podobo, izboljšano vsebino in okolju prijazno embalažo. V letu 2011 so po uspešno zaključeni prenovi blagovne znamke tako zabeležili rekorden delež prodaje (+ 12 %).

Okoljski simpozij je potrdil oceno, da je imidž trajnosti pri podjetjih vse bolj pomemben, pri čemer to, da se določena embalaža reciklira ali da ima plastenka nižjo gramaturo, samo po sebi še ne pomeni nižjega skupnega vpliva na okolje ali nižje stroške. Ogljični odtis embalaže v primerjavi z ostalimi vplivi predstavlja zelo majhen delež, zato je pri vrednotenju okoljskih vplivov in stroškov proizvodnje embalaže potrebno vzeti v uvid njen celoten življenjski cikel.