Zeleni prehod regij
Dr. Janez Nared, urednik strokovne publikacije Zeleni prehod na regionalni ravni (izdajatelj je založba ZRC, ZRC SAZU, geografski inštitut Antona Melika), je v uvodu monografije zapisal: »Avtorji v njej obravnavajo prostorske vidike energetskega prehoda in problematiko energetskih konceptov, vrednotijo vlogo oživljanja funkcionalno razvrednotenih območij za zeleni prehod ter nezazidana stavbna zemljišča v luči trajnostne mobilnosti. Na področju mobilnosti sta v ospredju mobilnostna revščina ter vloga kolesarjenja za zeleni prehod, dve poglavji se nanašata na prilagajanje kmetijstva ter znamčevanje območja kot pristopa k razvoju podeželja, zadnje poglavje pa na primeru krožnega gospodarstva predstavlja izkušnje s strateškimi razvojno-inovacijskimi partnerstvi.
V reviji ESG objavljamo mnenja nekaterih avtoric, avtorjev, ki predstavljajo motivacijska sporočila iz obsežne tematike. Monografija je nastala ob sodelovanju Ministrstva za naravne vire in prostor, Ministrstva za kohezijo in regionalni razvoj ter Slovenskega regionalnega razvojnega sklada.
Prostorski načrtovalci ne razmišljajo dovolj o dostopu do JPP
Lokacija, lokacija in lokacija, bi rekli nepremičninski agenti. Podobno ugotavljamo tudi geografi, ko preučujemo kakovost bivalnega okolja. Dobra lokacija nam poleg kakovostnega bivalnega okolja omogoča tudi enostaven dostop do službe, storitev in prostočasnih dejavnosti. Idealno je, če te poti lahko opravimo peš, s kolesom ali pa z javnim potniškim prometom. Žal pa pri preučevanju poselitvenih trendov ugotavljamo, da se nova poselitev le deloma umešča na območja z ustreznim dostopom do JPP. V Sloveniji 23 % prebivalcev v razdalji 500 m nima postajališča JPP, le slaba polovica pa ima v ustrezni razdalji na voljo postajališče z ustreznim številom voženj.
Iz navedenih podatkov lahko ugotovimo, da razvoj poselitve in javnega potniškega prometa v preteklosti nista bila ustrezno usklajena. Deloma so za to krivi naravno-geografski pogoji, vendar bi bilo lahko stanje ob integriranem prostorskem in prometnem načrtovanju lahko bistveno boljše. Vpogled v prihodnost nam daje analiza planskih dokumentov občin, v kateri smo ugotovili, da je le 12 % nepozidanih stavbnih zemljišč za stanovanjsko gradnjo v območju 500 m oddaljenosti od postajališča z ustrezno frekvenco voženj. Kar 47 % zemljišč pa je izven dostopa do JPP. Ti rezultati nam kažejo, da prostorski načrtovalci ob načrtovanju stavbnih zemljišč niso kaj dosti razmišljali o dostopu do JPP. Upamo pa, da bodo vsaj investitorji ravnali bolj racionalno in se prvenstveno odločali za projekte na ustreznejših lokacijah.
Poleg naravnogeografskih dejavnikov, kot so plazljivost, poplavna ogroženost in osončenost bo ob izbiri lokacije smiselno preveriti tudi dostop do storitev, ki naj ne temelji le na dostopu z osebnim avtomobilom. Prekomerna raba avtomobila je namreč problematična z vidika stroškov za uporabnika in negativnih okoljskih vplivov. Zavedati pa se je potrebno še nevarnosti za pojav t. i. prevozne revščine, ki pomeni pojav, ko posameznik ali gospodinjstvo nima ustreznega prevoza do zanj ključnih storitev in dejavnosti, ali si ga težko privošči. V takem stanju se pogosto znajdejo mladoletni in starejši, ki nimajo dostopa do avtomobila ter obenem živijo na slabo dostopni lokaciji. Zavedamo pa se, da je cena nepremičnine oz. zemljišča pogosto ključna pri odločitvi za nakup – predvsem zato, ker zelo slabo ocenimo dodatne stroške za mobilnost, ki jih na slabo dostopni lokaciji prinese življenje. To se odrazi v večji porabi časa in denarja ter v premnogih primerih tudi v pojavu prevozne revščine.
Energetski prehod regij in različni interesi deležnikov v prostoru
Mojca Golobič, Tadej Bevk, Tomaž Pipan, Maja Debevec, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani
Evropska unija in z njo Slovenija sprejemate čedalje bolj ambiciozne podnebne cilje. Med bistvenimi ukrepi za njihovo doseganje je tudi večanje zmogljivosti pridobivanja elektrike iz obnovljivih virov energije, kot so sonce, veter in voda. V osnutku novega Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN) je predlagan cilj 52 % elektrike iz obnovljivih virov. Za umeščanje naprav na OVE, zlasti vetrnih in sončnih elektrarn, je bil sprejet tudi Zakon o uvajanju naprav za proizvodnjo elektrike na obnovljive vire energije (ZUNPEOVE), ki naj bi pospešil razvoj teh tehnologij. Ta zakon določa, da mora Slovenija v enem letu sprejeti Akcijski program , v katerem bodo opredeljena prednostna območja za izkoriščanje vetrne in sončne energije.
Naprave za izkoriščanje obnovljivih virov energije imajo različne vplive na prostor in okolje ter lahko bistveno spremenijo značaj krajine, pobude za njihovo umeščanje pa pogosto naletijo na nasprotovanja drugih deležnikov v prostoru. Zato jih je treba načrtovati premišljeno in v skladu z razvojno vizijo območij. Pri tem bi se kot pomemben prihajajoč instrument urejanja prostora lahko uveljavili regionalni prostorski strateški akti, s katerimi se država in občine dogovorijo o prostorskem razvoju regije ter določijo bistvene razvojne priložnosti. ZUreP-3 določa pripravo regionalnega prostorskega plana (RPP) do leta 2027. V njem bodo morali biti opredeljeni cilji in prednostne naloge, usklajene različne rabe prostora in določena prednostna območja za razvoj posameznih dejavnosti, tudi za obnovljive vire energije.
Raziskovalni projekt »Spodbujanje energetske tranzicije s celovito vizijo razvoja krajine: družbeno učenje v različnih regionalnih institucionalnih kontekstih «, ki ga izvaja Oddelek za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete UL skupaj s švicarskim partnerjem Inštitutom za krajino, gozd in plazove, se osredotoča na transdiciplinarni pristop za uspešnejši energetski prehod. Pristop vključuje participativno oblikovanje vizij kot podlago za regionalno krajinsko planiranje v štirih regijah; v Sloveniji sta izbrani dve pilotni regiji, Primorsko-notranjska in Goriška regija.
Projekt sta sofinancirali Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije, ARIS in Švicarska nacionalna znanstvena fundacija, SNSF.
Ni še nobenega poskusa za pripravo LEK na ravni regije
Slovenija skupaj z Evropsko unijo postavlja vedno višje energetske, podnebne in okoljske cilje, spodbujanje zelenega prehoda za uresničevanje ciljev na regionalni in lokalni ravni pa je pri tem ključno. Energetski zakon obvezuje občine, da pripravijo lokalni energetski koncept (LEK) kot programa ravnanja z energijo v lokalni skupnosti in strokovno podlago za trajnostni energetski razvoj lokalne skupnosti (LS). Ta je utemeljen na učinkoviti rabi energije, uporabi obnovljivih virov ter načelih stroškovno dostopne, zanesljive in varne energetske oskrbe z zmanjševanjem vpliva na okolje.
Metodologijo priprave in vsebino LEK sicer razmeroma celovito in smiselno ureja pravilnik iz leta 2016, a zatika se pri njegovi učinkovitosti v vseh izvedbenih fazah – od snovanja in priprave do izvajanja in rednega posodabljanja LEK, kar potrjujejo tudi izsledki projekta LIFE IP CARE4CLIMATE. Ti kažejo, da le redki LEK nudijo podatke, analize in vsebine, ki omogočajo ustrezno razumevanje stanja in ocenjevanje možnih razvojnih strategij v kontekstu doseganja nacionalnih in lokalnih energetskih, podnebnih, okoljskih in drugih ciljev. Namesto strateškega in razvojnega pogleda prevladajo izolirane podrobnosti in posamezni podatki, kar bistveno krni celovitost, uravnoteženost in sistematičnost prikaza stanja, potencialov in razvojnih priložnosti. Kakovostne strokovne podlage za ocenjevanje potencialov OVE in URE ter načrtovanje prihodnje rabe in oskrbe z energijo so večinoma izjemoma težko dostopne, posebno še prostorski podatki. Umanjka pa tudi vključevanje načrtov deležnikov, ki imajo bistven vpliv na razvoj energetike v LS. Prav tako je premalo uveljavljena vzajemnost energetskega in prostorskega načrtovanja, pri katerem je nujno doseči napredek pri pripravi razvojnih scenarijev in akcijskih načrtov v prostorizirani obliki. Nujnost napredka na tem področju je pomembna tudi v luči Zakona o urejanju prostora, ki izrecno poudarja vlogo LEK pri presojanju prostorskih ureditev v OPPN.
Poskusov, da bi enoten LEK pripravili in izvajali na ravni regije ali vsaj več sosednjih lokalnih skupnosti, kljub zakonodajnim možnostim, v praksi še ne poznamo. Obstoječe ureditve upravljanja lokalnih skupnosti ter dinamike priprave, sprejemanja in izvajanja LEK so namreč tako različne, da je vzpostavitev učinkovitega energetskega koncepta izven okvirov ene LS le malo verjetna. Ta izziv se zdi še bolj zahteven zaradi potrebe po usklajevanju z drugimi občinskimi načrti in strategijami, na primer razvojnimi ali celostnimi prometnimi strategijami (CPS).
