Terminal za hlajene tovore v poletnih mesecih »poka po šivih« – EOL 119/120

Hladilni sistemi za skladiščenje

Andrej Pušnik, direktor, EHO d.o.o.

»Vsa živila in sveži izdelki na poti od proizvajalca do potrošnika zahtevajo ustrezne temperaturne pogoje. Za doseganje visoke kakovosti izdelkov je potrebno obvladati celotno verigo hlajenja v skladu z zahtevami in standardi HACCP, in sicer v proizvodnji, distribuciji, skladiščenju in na prodajnih policah v nakupovalnih centrih. V našem podjetju razvijamo in gradimo vrhunske, energetsko učinkovite ter okolju prijazne industrijske sisteme hlajenja, skladiščenja in zorenja, ki zagotavljajo dolgotrajno ohranjanje svežine izdelkov in živil. Z naprednimi tehnologijami za skladiščenje omogočamo celovito energetsko učinkovite rešitve skladiščenja vseh vrst živil.

Končna kakovost živil je v veliki meri povezana z visoko kakovostnimi hladilnimi sistemi. Same kakovosti živil ne moremo spreminjati, ampak jo poskušamo ohranjati/zadržati časovno čim dlje oziroma glede na zahteve potrošnikov in želje uporabnikov. Skrbimo za pravilno izbiro in namestitev ustreznega hladilnega sistema, ki zagotavlja ustrezne tehnološke parametre in posledično kakovost distribuiranih živil. Z označevanjem in sledenjem blaga ter izvajanjem skladiščenja živil (transport, sortiranje živil idr.) se v našem podjetju ne ukvarjamo.

Optimalne rezultate skladiščenja in s tem kakovost skladiščenega blaga zagotavljamo v skladiščih z ustreznim temperaturnim režimom, zagotavljanjem ustrezne vlage ter spremljanjem in zagotavljanjem različnih tehnoloških parametrov (npr. regulacija temperature, ustrezno kroženje zraka, prezračevanje skladiščnih prostorov idr.) v komorah ves čas skladiščenja. To omogoča centralni nadzorni sistem z možnostjo daljinskega dostopa. Med skladiščenjem živil za prehrano in skladiščenjem živil za nadaljnjo proizvodnjo/predelavo sicer ni razlik.

Zavedamo se, da so hladilni sistemi polni občutljivega blaga (živil), zato je izrednega pomena hitro in učinkovito posredovanje v primeru okvar. Tako imamo v 24-urni pripravljenosti visoko usposobljeno servisno ekipo, ki zagotavlja svetovanje, preventivno vzdrževanje, servisne posege in zamenjavo hladiv z ekološko ustreznejšimi.

Uspešno smo izpeljali več kot 600 projektov v več kot 15 državah sveta, kot so Slovenija, države bivše Jugoslavije, Češka, Romunija, Madžarska, Turčija, Rusija, Ukrajina, Azerbajdžan idr.«.

Zahteva po večji angažiranosti prevoznika

Srečko Frangež, direktor, Transport Frangež d.o.o.

»Eden od standardov, ki pokriva področje transporta hrane, je IFS Logistics. Pri nas ga imamo dve leti. Iz izkušenj lahko povem, da zahteva precej večjo angažiranost prevoznika pri prevozu hrane. Poleg sistema nadzora in sledljivosti, ki vzame precej časa in denarja, je potrebno poskrbeti za redno izobraževanje zaposlenih ter dober vozni park. Najpogostejša tveganja pri prevozu svežega sadja in zelenjave so nepravilna temperatura v hladilni komori, poškodba blaga in embalaže ter, kar je zelo redko, okužba blaga. Veliko sadja in zelenjave se prevaža v kartonski embalaži dobavitelja, nekaj pa tudi v standardiziranih plastičnih zabojih različnih dimenzij, ki so za večkratno uporabo.

Pri hlajenju med transportom uporabljamo agregat na pogonsko gorivo. Če tovorno vozilo stoji oziroma je parkirano in če je možnost priklopa na električno omrežje, hladimo s pomočjo elektrike, ki je ekološko bolj sprejemljiva. Nadzor nad temperaturo zagotavljamo s štirimi senzorji, ki merijo trenutno temperaturo v vsaki hladilni komori in so povezani z zapisovalcem na hladilni komori, kjer se beležijo in hranijo podatki. Ti zapisovalci so brezžično povezani z našim nadzornim sistemom. Agregati za hlajenje porabijo od 2 do 4 litre pogonskega goriva na uro. Če ne delajo non stop, pa toliko manj. Sicer pa negativnih vplivov na okolje ne merimo.«

Pomembna je neprekinjena hladna veriga

Luka Koper d.d.:

»Pretovor svežega sadja in zelenjave se v Luki Koper spreminja glede na blagovne tokove, ki izbirajo pot glede na več kriterijev. Hlajeni tovori, ki potujejo skozi koprsko pristanišče, predstavljajo 3 % od skupnega pretovora Luke Koper v letu 2016, v letih 2014 in 2015 pa vsako leto po 2 %. Pri tem je treba poudariti, da so v to statistiko všteti še pijače v pločevinkah, zmrznjeno blago, sveže rože in podobno.

Sezona sadja traja od oktobra do maja, tako da so to najbolj polni meseci na terminalu. Trenutno naš Terminal za hlajene tovore, kamor spadata tudi sveža zelenjava in sadje, »poka po šivih«, saj so vse razpoložljive kapacitete polne do zadnjega kotička.

V uvozni smeri, kjer gre predvsem za sveže sadje in zelenjavo, največ tovora prihaja iz Egipta, Izraela in Ekvadorja, nekaj tudi s Kitajske, iz Indije, Južne Afrike in Argentine. Po večletnih aktivnostih smo spet pridobili večje količine egiptovskega krompirja in grozdja z dvema direktnima linijama, oboje iz Egipta. Tovor v uvozu je namenjen v evropske države, od Velike Britanije do Poljske in Litve ter Skandinavije. Pri izvozu blago potuje v Egipt ter države Srednjega in Daljnega Vzhoda, gre predvsem za zmrznjeno meso in zelenjavo iz Madžarske, Avstrije ter jabolka iz Poljske, Avstrije in Slovenije.

Hitropokvarljivo blago v uvozu v pristanišču praviloma izpraznimo iz kontejnerjev v kondicionirana skladišča (z regulirano temperaturo in vlago), sledi fitosanitarni pregled in carinjenje ter naklad na kamion za končno stranko oziroma prejemnika širom EU. Pri hitropokvarljivem tovoru je pomembno predvsem načelo neprekinjene hladilne verige, kar pomeni, da je potrebno vzdrževati predpisano temperaturo živila neprekinjeno od njegove proizvodnje do njegove porabe. Del te verige je tudi pristanišče, kar pomeni, da moramo hladilne kontejnerje, ki prihajajo z ladje, takoj priklopiti na električno napajanje in ob odprtju vsakega kontejnerja palete prepeljati v skladišče z vzdrževano zahtevano temperaturo. Enako načelo čim prejšnjega priklopa na elektriko ob prihodu v pristanišče do naklada na ladjo oziroma odklopa iz elektrike ob nakladu na ladjo velja tudi za hladilne kontejnerje, ki jih nakladamo na ladjo. Največ sadja in zelenjave pride v kontejnerjih, kjer so posamezni paketi na paletah, blago na paletah pa je pakirano v zaščitno embalažo, kot so vreče, zavoji, škatle idr.

So pa stranke, v resnici končni kupci, vedno bolj zahtevni, zato vlagamo v inovacije in nenehno izboljšujemo tako pretovorni postopek kot skladiščenje. Zadnja investicija, ki smo jo v zvezi s tem izvedli, so bile zelene luči v skladiščih za krompir, ki ta zemeljski sadež ohranjajo dlje časa svež in kakovosten.

Če pri pretovarjanju blaga naletimo na poškodovano blago, o tem najprej obvestimo špediterja, ta pa lastnika blaga. Lastnik se nato odloči in angažira bodisi špediterja oziroma kontrolno hišo, ki opravi pregled, in odredi morebitno uničenje. Uničenje bioloških odpadkov se opravlja v naši kompostarni na območju Luke Koper.«

Preverjanje standardov

Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR):

»Na UVHVVR razpolagamo s podatki o vstopu sadja in zelenjave v EU, ne moremo pa podati deleža, ker ne spremljamo lastne pridelave, in tudi ne količine, ki po vstopu v EU ostane v Sloveniji. Potrebno je poudariti, da pri pridelkih, ki so pridelani v državah EU, ne govorimo o uvozu. Veliko svežega sadja in zelenjave prejemamo iz drugih držav članic (Španija, Italija, Hrvaška …), vendar to ne sodi v uvoz, saj gre za skupni evropski trg. Mora pa biti sadje v maloprodaji označeno z navedbo države porekla. O uvozu govorimo, kadar prejemamo sadje in zelenjavo iz tretjih držav – to so države, ki niso članice EU. Veliko svežega sadja uvozimo iz držav bivše Jugoslavije. V sadje iz uvoza so vključene tudi količine, ki prispejo v Slovenijo z namenom predelave. Uvažamo jabolka, banane (npr. Ekvador), grozdje (npr. Egipt), slive, jagode, pomaranče (npr. Južna Afrika, Egipt), limone (npr. Argentina, Tunizija, Turčija), marelice, hruške.

Da se uvoz povečuje zaradi preskromne samooskrbe, ne moremo potrditi. Velik dejavnik ponudbe na trgu predstavljajo vse večje zahteve kupcev po različnem in raznovrstnem svežem sadju in zelenjavi.

Tudi pri izvozu je potrebno poudariti, da o izvozu govorimo le, kadar prodajamo v države, ki niso članice EU. Vse ostalo je zgolj trgovina znotraj evropskega trga. Največ izvozimo tistega sadja, ki ga tudi največ pridelamo (npr. jabolka).

Inšpektorji UVHVVR opravijo fitosanitarni in kakovostni pregled sadja in zelenjave glede izpolnjevanja desetih posebnih tržnih standardov. V okviru pregleda se inšpektor v skladu z veljavno področno EU zakonodajo in stanjem ob pregledu po lastni presoji odloči za morebitni odvzem vzorca. Plodovi morajo ustrezati vsem zdravstvenim in kakovostnim zahtevam. Če sadje ne ustreza tržnemu standardu, se ne sme tržiti. Lastnik pošiljke se odloči glede ukrepanja. Možnosti so: drugačen namen uporabe (predelava), za vračilo pošiljke v državo pridelave ali za uničenje. Tudi če je sadje poškodovano, se ne sme tržiti. Najpogostejši dejavnik tveganja pri sadju in zelenjavi iz uvoza so kemijski dejavniki tveganja, zaradi česar se izvaja tudi odvzem vzorcev na ostanke pesticidov. Posebno so inšpektorji pozorni na ostanke pesticidov, ki so lahko posledica uporabe pesticidov, ki v EU niso dovoljeni.

Pri označevanju sadja in zelenjave ugotavljamo neskladnosti glede navedbe porekla (država izvora), navedb posebnih tržnih standardov (sorta in kakovostni razred), vendar so te napake pogostejše v maloprodaji, kjer se tržijo nepredpakirana živila. Trgovci skrbijo za ohranitev kakovosti svežega sadja in zelenjave z izvajanjem dobre higienske prakse in z ustreznimi pogoji skladiščenja. Pogosto ugotovljena napaka so tudi poškodovani in/ali nagniti plodovi, kar je pogosta posledica neustreznega transporta.

Sadje in zelenjava v trgovini je praviloma izenačene oblike iz dveh razlogov. Prvi je ta, da so takšne zahteve tržnega standarda. Drugi razlog za izenačenost pa je, da večji pridelovalci oziroma distributerji sadje sortirajo in/ali kalibrirajo. Praviloma gre za velike količine, razvrščanje v razrede pa omogoča oblikovanje različnih cen. V teh standardih so praviloma dovoljena le določena odstopanja. Sadje, ki ne dosega kriterijev drugega kakovostnega razreda, se ne sme tržiti v maloprodaji končnemu potrošniku. Sadje, ki teh standardov ne dosega, gre v predelavo (za sokove, marmelade, suho sadje).«