| Pro Europe |
| Bojan Stojanović | |
| Joachim Quoden, generalni direktor organizacije PRO EUROPE, krovne organizacije 33 evropskih shem (vključena je tudi Kanada) za zbiranje odpadne embalaže, je pravnik, ki se z odpadno embalažo ukvarja že več kot 20 let. Je eden največjih evropskih poznavalcev problematike zbiranja in obdelave odpadne embalaže ter povratnih kavcijskih sistemov. Preden je postal direktor PRO EUROPE, je več kot 10 let delal v nemškem podjetju DSD GmbH, ki upravlja eno najbolj prepoznanih blagovnih znamk – Zeleno piko (Der Grüne Punkt). Izkušnje s področja embalaže si je nabiral tudi na nemškem ministrstvu za okolje. Leta 2001 je postal generalni sekretar PRO EUROPE. Aprila 2005 je bil imenovan za direktorja operacij PRO EUROPE, julija 2006 pa je prevzel tudi mesto generalnega direktorja. Od leta 1995 dela kot neodvisni pravni svetovalec, specializiran za mednarodne blagovne znamke in zakon o odgovornosti proizvajalcev. V Sloveniji se je na povabilo Slopaka udeležil prve podelitve nagrad podjetjem, ki so se potegovala za nagrado EKO TOP. | |
PRO EUROPE je organizacija, ki koordinira sheme za zbiranje odpadne embalaže v 33 državah. Ali vse sheme sledijo isti implementacijski politiki ali je videti odstopanja in različne pristope pri zbiranju odpadne embalaže?
Da in ne. Evropska direktiva o odpadni embalaži je t. i. framework direktiva, ki postavlja le okvir in cilje, medtem pa državam članicam prepušča veliko svobode odločanja glede načina, kako cilje doseči. Bistveno je dejstvo, da države članice na koncu dosežejo kvote, ki jih je EU določila za področje zbiranja in predelave embalaže (zbrati 60 % odpadne plastične embalaže dane na trg in predelati 22,5 % odpadne plastične embalaže, op. p.). Tako na koncu pridemo do 33 različnih implementacijskih pristopov. Toda kljub vsemu se je velika večina držav članic odločila za sistem odgovornosti proizvajalcev (producer responsibility), v katerem so za organiziranje zbiranja odpadne embalaže odgovorna tista podjetja, ki embalažo uporabljajo ali distribuirajo pakirane proizvode potrošnikom. Tako bomo na koncu v različnih državah videli zelo podobne sisteme, saj vsak sistem potrebuje zabojnik pred stanovanjskimi enotami, ki nam omogoča zbiranje odpadne embalaže. Vprašanje je vedno, kaj je zadaj in kako je sistem implementiran. S stališča potrošnika pa so si vsi sistemi zelo podobni.
Toda v nekaterih državah, ki so tudi članice PRO EUROPE, za zbiranje odpadne embalaže organizirajo dve ali celo več shem, kar povzroča pojavljanje konkurence med shemami. Je to pozitiven ali negativen trend?
Najprej moramo razločevati med komunalno (gospodinjstva) in nekomunalno (industrijska) embalažo. Na področju nekomunalne embalaže, kjer so na pogajanjih močni partnerji, je kar dobro, da obstaja konkurenca, saj je s tem sistem bolj učinkovit. Na področju komunalne embalaže pa dvomim, da je konkurenca pozitiven faktor, saj do sedaj še v nobeni državi nisem videl dobre rešitve. Zbiranje komunalne embalaže je precej drago. Če želiš tekmovati na tem področju, moraš prav tako uporabljati standardni zabojnik in zagotoviti pobiranje odpadkov. Pri katerih stroških si potem lahko konkurenčen, če največji strošek v ravnanju z odpadno komunalno embalažo predstavlja prav proces zbiranja? Ena od posledic, ki se je zgodila v Nemčiji, ko je le-ta prešla iz monopolnega v konkurenčni sistem na področju komunalne embalaže, je bila ustavitev vseh komunikacijskih aktivnosti, namenjenih potrošnikom. Prenehalo se je izobraževanje otrok in sheme so prenehale delati na preprečevanju nastajanja odpadkov. Razlog je v tem, da konkurenčni sistemi ne stremijo k manjšim količinam odpadne embalaže, ampak je želijo čim več, saj to pomeni več denarja in večje dobičke. Zato sem mnenja, da konkurenčni sistemi niso skladni s cilji EU o zmanjšanju količine odpadkov in izboljševanju osveščenosti.
Dogovorjene kvote o reciklaži materialov so kompromis
Ali je po vašem mnenju cilj, da do leta 2020 recikliramo 22,5 % vse plastične embalaže, dovolj ambiciozen? Če ga primerjamo s ciljem za recikliranje steklene in papirnate embalaže, in sicer 60 % materialov, ki jih vidimo na črnih odlagališčih veliko manj, se zdi cilj 22,5 % za plastiko dokaj nizek, še posebno če upoštevamo okoljski odtis plastične embalaže in dejstvo, da je večina embalaže narejena prav iz plastike?
Prvo dejstvo, ki ga moramo upoštevati je, da so vse postavljene kvote rezultat kompromisa, zato ne smemo iskati nobenega znanstvenega razloga, ki bi bil v ozadju teh odločitev. Na koncu pogajanj o novi direktivi se je vnel boj med Evropsko komisijo in Evropskim parlamentom, ali sprejeti na področju odpadne plastične embalaže cilj 25 ali 20 %. Po celi noči pogajanj so prišli do kompromisa – 22,5 %. Drugo dejstvo, ki ga moramo upoštevati, pa je, da je plastika dokaj nov material. Če jo primerjamo s steklom, papirjem ali kovino, ki jih uporabljamo že več kot 100 let, lahko sklepamo, da smo za te materiale že razvili učinkovite rešitve recikliranja in ponovne uporabe. Plastika pa je še na poti, na dobri poti, a še vedno na poti, zato mislim, da je pošteno dati temu materialu malce več časa, čeprav to ne sme trajati večno.
PRO EUROPE je krovna organizacija 33 nacionalnih shem za zbiranje odpadne embalaže, toda še vedno lahko vidimo velike razlike med rezultati in uspešnostjo posameznih držav. Kako to, da nekatere države, še posebej v Skandinaviji in Beneluksu, dosegajo tako dobre rezultate na področju zbiranja in recikliranja, medtem ko ostale zaostajajo? Kaj loči te države in njihove sisteme od tistih ne tako uspešnih?
Za države, kot so Nemčija, skandinavske države ali države Beneluksa, moramo vedeti, da se je ločeno zbiranje pri njih začelo že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Najprej so ločeno zbirali papir. V teh državah torej že 40 let obstaja praksa ločenega zbiranja ene vrste odpadkov, zato je bilo za te države dokaj preprosto razširiti sistem ločenega zbiranja tudi na druge materiale. V državah južne Evrope, kot so Portugalska, Španija ali Italija, so ljudje navajeni, da svoje odpadke vsak dan preprosto odvržejo pred svoja vrata in da jih bo nekdo v vsakem primeru pobral in odpeljal. Za njih je torej sprememba obnašanja veliko težja kot za ljudi v severnih državah. Zaradi tega je logično, da nekatere države potrebujejo več časa, saj je pri ločenem zbiranju odpadkov glavna težava v mentaliteti ljudi in ne v sistemu kot takem.
Potrebujemo dobre in sodobne sežigalnice
Obrati za recikliranje igrajo veliko vlogo v učinkovitem recikliranju različnih odpadkov. Katere države imajo najboljše obrate in najboljše stopnje recikliranja. Katere frakcije odpadkov predstavljajo največje težave za te obrate in katere so dobre prakse na tem področju, ki bi jih lahko izpostavili?
V več državah boste našli visokokakovostna reciklažna podjetja, tako v Španiji in Italiji kot tudi v Nemčiji. Z novimi projekti so pričeli tudi v Veliki Britaniji. Tehnologija je torej tu, dostopna vsem, postavlja pa se vprašanje ekonomike oziroma smiselnosti posameznih projektov. Seveda so v zadnjih petih letih velik problem za evropske predelovalce predstavljali konkurenti iz Azije, kjer je veliko povpraševanje po sekundarnih surovinah in kjer za odpadke plačujejo več kot evropska podjetja. V tem času je veliko evropskih predelovalcev bankrotiralo, saj niso mogli pridobiti zadostnih količin materialov. Vzdrževanje zdravega razmerja domače predelave in izvoza ter ne preveliko zanašanje na Kitajsko je zato ena ključnih nalog članov PRO EUROPE in Evropske komisije. Kot smo videli v letu 2008 in 2009, če Kitajska zapre svoj trg in ustavi povpraševanje, nastane v Evropi velik problem, saj ne vemo, kaj storiti z vsem tem materialom. Zato moramo zagotoviti ravnotežje med konkurenco na predelovalnem trgu in da bomo lahko Evropejci za svoje odpadke poskrbeli v vsakem primeru.
V Sloveniji trenutno gradimo drugo sežigalnico odpadkov. Kakšno je stališče PRO EUROPE do sežiga odpadkov kot ene od metod ravnanja z odpadki? Ali priporočate termično obdelavo za določene frakcije odpadkov?
Vse raziskave kažejo, da je termična obdelava odpadkov z energijsko izrabo veliko boljša opcija kot odlaganja odpadkov na odlagališče. Na drugi strani pa je recikliranje 80–90-odstotno boljša metoda kot termična obdelava, vendar je včasih tudi bolj drago. Vedno moramo iskati ravnotežje. Toda na koncu je to še vedno odločitev posamezne vlade. V vsakem primeru potrebujemo dobre in sodobne sežigalnice. Na trgu že obstajajo sežigalnice, ki lahko za gorivo uporabljajo določene plastične frakcije in imajo zelo visoke energijske izkoristke, s čimer delamo dobro tako za okolje kot tudi za ekonomijo.
Glas gospodarstva postaja vse glasnejši in poudarja, da prestroga pravila, regulative in standardi, ki jih postavljajo institucije EU, slabijo konkurenčnost gospodarstva EU. Podjetniki pravijo, da njihovi konkurenti iz obeh Amerik in Azije niso zavezani k tako strogim okoljskim pravilom in imajo zaradi tega nepošteno konkurenčno prednost na svetovnem trgu.
Tega pogleda ne delim z njimi. Če bi se na primer Evropska komisija jutri odločila, da bo kvote dvignila na 90 %, bi to predstavljalo res veliko obremenitev gospodarstva.Toda to, da smo bolj ambiciozni na področju okolja, vidim prej kot našo prednost, saj smo zaradi tega bolj učinkoviti in to pomeni tudi prihranek sredstev. Če ima vaša embalaža boljše karakteristike z manj materiala, to ni bolje le za okolje, temveč vam prihrani tudi denar. Pred nekaj meseci sem videl prezentacijo Ikee, na kateri so prikazali, koliko so prihranili na embalaži, in kaj to pomeni za njihov proračun. Samo z optimizacijo embalaže vsako leto prihranijo milijone evrov. In celo sami pravijo, da ne počnejo tega zaradi okoljskih razlogov, temveč ekonomskih.
Do prijaznega okoljskega ravnanja brez plačila
Bi lahko povedali, kako izvajajo zbiranje odpadne embalaže v drugih razvitih državah, kot so Kanada, ZDA in Japonska? Ali sledijo enakim principom kot mi v Evropi?
Za Kanado moram povedati, da so z ločenim zbiranjem začeli že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, in sicer v Torontu v državi Ontario (BlueBox system). Tako so prvi Evropejci, na primer Francozi, ko so začeli z ločenim zbiranjem, pogledali sistem v Torontu. Nemci vedno trdijo, da so oni izumili celotno stvar, vendar to ni res. Vse se je najprej zgodilo v Torontu. V Kanadi je situacija zelo podobna kot v Evropi. Sistem temelji na provincah (10–12), zato tudi 10–12 različnih zakonodaj ter implementacijskih sistemov, ki večinoma sledijo principu odgovornosti proizvajalca in ustanavljanju shem s strani gospodarstva. V ZDA so pravkar začeli z implementacijo sistema ločenega zbiranja odpadkov. Najdlje so v dveh državah, Vermontu in Mainu, kjer so pravkar sprejeli zakonodajo. Sedaj bodo potrebovali nekaj let, da bodo začeli z ločenim zbiranjem na terenu, a zdi se, da je »virus« okoljske osveščenosti prešel tudi na ZDA in zelo zanimivo bo videti, kako se bo sistem razvijal. Dejstvo, ki govori v prid temu, da bodo Američani sprejeli ločeno zbiranje odpadkov, je polna zasedenost njihovih odlagališč, nihče pa si ne želi novih sežigalnic. Torej morajo nekaj narediti. Ker vlada ni sposobna financirati in organizirati celotnega sistema, je logičen korak, da naredijo isto, kot smo v Evropi, in poiščejo pomoč v industriji. Na Japonskem pa se trenutno osredotočajo na ločeno zbiranje pločevink in steklenic. Japonci so navajeni kupovati iz avtomatov, tako da je vlada ob vseh avtomatih namestila nove avtomate za prevzem odpadne embalaže, nekateri prodajni avtomati pa imajo sistem prevzema prazne embalaže že integriran v sam avtomat. To ni depozitni sistem, saj ne dobijo povrnjenih nobenih sredstev, omogočena jim je le vrnitev embalaže. Japonska kot večina evropskih držav razume, da je motiviranje ljudi k okolju prijaznemu obnašanju z dajanjem denarja slab pristop.
Trenutno poteka na Danskem žgoča razprava. Danci so veliki potrošniki alkoholnih pijač, ki jih kupujejo večinoma v Nemčiji. Ko se vrnejo in spijejo pivo, praznih pločevink ne morejo vrniti v avtomatiziran depozitni sistem (avtomati v trgovinah in prodajalnah), saj so pločevinke drugačne od danskih in jih avtomati ne sprejemajo. Kaj storijo? Pločevinke odmetavajo v naravo, saj se pivo v pločevinkah veliko pije zunaj na raznih piknikih in druženjih. Kaj nam to pove? Dovolj o vzgoji Dancev, ki so navajeni za primerno obnašanje dobiti plačilo. Ko denarja ne dobijo, ravnajo po starem in odpadke odmečejo v naravo. In to je narobe! Naše prebivalce moramo vzgajati tako, da se bodo vedno obnašali primerno, ne le ob plačilu za to. Mislim, da je to eden glavnih argumentov proti depozitnim sistemom, čeprav jih je še sto v vrsti.
Na področju ravnanja z odpadki ste aktivni že vrsto let. Ali smo v Evropi dosegli točko, ko lahko rečemo, da imamo vzpostavljen dober sistem ravnanja z odpadki in izkoriščanja sekundarnih surovin, ter da je vse, kar potrebujemo, politična in ekonomska volja ter zmožnost implementacije?
Mislim, da vedno obstaja prostor za izboljšave, zato se ne smemo sprostiti in poleniti. Še vedno bomo našli veliko načinov, kako izboljšati naše ravnanje z odpadki. Še posebej veliko prostora vidim na področju sodelovanja držav, predvsem majhnih držav z majhnim trgom. Zakaj ne bi manjše države sodelovale in skupaj gradile sortirnice in predelovalne obrate, s čimer bi se izboljšala ekonomika teh obratov? Vsekakor mislim, da imamo še veliko prostora za izboljšave in da nas v prihodnosti čaka še veliko dela.
household packaging: (odpadna) embalaža, ki nastaja v gospodinjstvih (je del odpadne embalaže, ki ni komunalni odpadek)
municipal waste packaging: odpadna embalaža, ki je komunalni odpadek
comercial packaging: odpadna embalaža, ki ni komunalni odpadek
