Strategija glede emisij je lahko s TEŠ 6 ali brez njega – EOL 57

Kaj je najbolj botrovalo nastanku vladne službe za podnebne spremembe?
To je bil odraz spoznanja, da so podnebne spremembe vedno širša tema. To je poskus, kako rešiti ta problem. Podnebne spremembe so najprej zaznali meteorologi, nato so se obravnavale kot okoljski problem in je tako pri nas to prevzelo ministrstvo za okolje. Toda pokazalo se je, da se je tega problema mogoče lotiti le v sodelovanju vseh ministrstev, zato je bila vzpostavljena medresorska vladna služba za podnebne spremembe, ki je neposredno podrejena predsedniku vlade. Takšna organizacija naše službe je na tem področju nekaj posebnega in, kolikor vem, kar nekaj držav zanima, kako se bo obnesla pri nas. Tudi drugje namreč ugotavljajo, da so podnebne spremembe tema, ki presega format okoljskih ministrstev. V tujini so ponekod združili vladne resorje za okolje in energijo. Tak poizkus smo imeli tudi pri nas, pa se ni najbolje obnesel. Vedno večjo vlogo imajo tudi ministrstva za zunanje zadeve zaradi svoje vloge v globalnih pogajanjih.

Kakšen je vaš dejanski vpliv na vladne odločitve? Dejstvo je namreč, da se vaša služba ne more primerjati z ministrskimi pooblastili. Neprimerljivi ste tudi glede proračuna.
Sam to jemljem kot danost, saj se je tako odločila vlada. To ima tudi svoje prednosti, saj je tako naša služba mogoče malo manj politično izpostavljena in lahko torej deluje malo bolj profesionalno. Minusi pa so, seveda, v tem, da nimamo kakšnega posebnega proračuna – v resnici razpolagamo z zelo malo denarja, sploh v teh časih, ko se varčuje na vseh koncih. Drži tudi, da imamo bolj malo politične moči, vendar je do zdaj vlada sprejela vse naše predloge.

Kako pa kaže našemu zakonu o podnebnih spremembah. Predlog zakona ste sicer napovedali že za lanski september, vendar ga še ni, brali pa smo lahko tudi, da slovenskega gospodarstva ni prepričal. Nasprotno, zelo mu nasprotuje.
V dosedanji javni obravnavi osnutka zakona se je izkazalo, da s tem zakonom mogoče ni najbolje hiteti. Vidimo namreč, da je proces obravnave in sprejemanja podnebnega zakona hkrati tudi proces izobraževanja o tej tematiki. Podnebne spremembe so nova in zelo komplicirana tema, ki je ni lahko razumeti. Kot vidimo iz teh odzivov javnosti, si je potrebno vzeti čas, da bi ljudje razumeli te spremembe in vedeli, kam bomo šli, in da lahko na tej osnovi tudi sprejmejo predloge. Doslej smo imeli že dve fazi obravnave in medresorskega usklajevanja. Ravnokar dajemo v obravnavo tretji osnutek zakona. Odločili smo se, da sočasno pripravimo še predlog dolgoročne strategije boja s podnebnimi spremembami. Mi smo jo imenovali strategija, lahko bi ji rekli tudi nacionalni program. Zakon in strategijo nameravamo hkrati dati v parlamentarno obravnavo.

Ali menite, da bo ta tretji osnutek zakona že zrel za obravnavo v parlamentu?
Mislim, da bomo morali pripraviti še četrti osnutek. Ko bo narejena omenjena strategija, bomo verjetno v zakon vnesli še kakšne elemente strategije.

Se še izogibate napovedim ali že lahko poveste, kdaj bo predvidoma sprejet ta zakon?
V programu dela vlade je, da bomo zakon dobili do konca leta. Mislim, da zakona v tem vladnem mandatu ne bo, če nam ga ne bo uspelo sprejeti letos.

Kaj bi pomenil tako dolg odlog?
Vsekakor to ne bi prineslo nič dobrega. Ta zakon bo namreč določil dolgoročni okvir za investiranje oziroma za načrtovanje naložb v Sloveniji. Tudi v Evropski uniji (EU) ugotavljajo kot največjo nevarnost, da bi se države utirile v neke dolgoročne investicije oziroma v dolgoročne strukture, ki jih je čez nekaj časa zelo težko spremeniti. Zato je pomembno, da se s tem zakonom in strategijo gospodarstvu in tudi državnim organom zelo jasno prikaže, kakšni so cilji glede podnebnih sprememb, da lahko to upoštevajo. Ti cilji so zelo dolgoročno postavljeni, namreč do leta 2050.

Pričakovali bi lahko, da bodo usmerjeni v leto 2020, kot je na drugih razvojnih področjih. Je pri podnebnih spremembah res nesmiselno načrtovati za manj kot za štirideset let?
Deset let je prekratko. Že če pogledate investicije – hiše, ceste, elektrarne itd. –, imajo življenjsko dobo petdeset let. Tudi globalni dogovor iz Kopenhagna, ki je bil potrjen na podnebni konferenci v Calcunu, govori o ciljih do leta 2050. Do tedaj je treba prepoloviti emisije. V naslednjih tednih pričakujemo še tako imenovani evropski kažipot do leta 2050, ki bo govoril o tem, kako bo Evropa emisije znižala za 80 odstotkov. V Sloveniji smo pri tem v koraku z EU, kar smo ugotavljali tudi ob nedavnem obisku evropske komisarke za podnebne spremembe. V istem ritmu pripravljamo zadeve, zato se tudi lahko odzivamo in kvalificirano zastopamo naša stališča.

Kako boste porazdelili vlogo zakona in strategije? Bosta dovolj obvezujoča? Ali bo zakon predvidel tudi učinkovite sankcije za kršilce?
Ta zakon, vsaj kakršen je predviden zdaj, ne bo imel veliko restriktivnih določb. Teh je namreč že dosti v okoljski zakonodaji in drugih zakonskih predpisih. Tu gre dejansko za dolgoročno usmerjanje v nizkoogljično družbo, da se vzpostavijo neke strukture in cilji, ki se nato tudi upoštevajo. To je tisto, kar se nam zdi najbolj pomembno. Kasneje pa bomo ugotavljali, če potrebujemo še kakšne dodatne predpise, kakšne prepovedi in zapovedi. Najbolje bi bilo, če bi se ciljev držali zato, ker je obvladovanje podnebnih sprememb, ki zajema zmanjšanje emisij, v neposrednem interesu čisto vseh.

Zelo konkreten preizkus slovenskega odnosa do emisij, tudi dolgoročen, je gotovo tudi odločitev glede šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ 6). Vi ste v zvezi s tem večkrat dejali, da je na to odločitev mogoče gledati iz kratkoročnega in dolgoročnega zornega kota. A ker se je potrebno odločiti enkrat za vselej, kateri od omenjenih zornih kotov je primarnejši? Katerega boste vključili v vašo strategijo?
Mi lahko naredimo strategijo s TEŠ 6 ali brez njega. Do leta 2020 jo lažje naredimo s to investicijo, ker bi znižala emisije, do leta 2050 pa bodo, če bodo obveljale napovedi, razmere drugačne. TEŠ bo le še strateška rezerva domače energije. Okrog leta 2030 bo objekt predvidoma namreč postal nerentabilen. Vendar zdaj še ne vemo, kaj se bo do tedaj v Evropi dogajalo s cenami elektrike. Je pa vprašanje, če smo pripravljeni sprejeti to finančno tveganje.

Kaj politika pričakuje od vaše službe v zvezi s to naložbo?
To je zelo različno. Eni bi si želeli, da bi bili čisto proti, drugi, da bi TEŠ 6 podprli, da ne bi objavili svojih analiz …

Tu vam gotovo koristi, da niste neposredno vpeti v politiko?
Naša naloga gotovo ni, da ustavljamo ali podpiramo posamezni projekt. V primeru, da zaustavimo šoštanjski projekt, moramo dati tudi odgovor o zapiranju rudnika – premogovnike pa ohranjajo tudi v Nemčiji in na Češkem – , o zagotavljanju delovnih mest v Velenju in tako naprej.
Za to pa, vsaj trenutno, nimamo ne pooblastil ne sredstev.
Naša glavna naloga je, da postavljamo okvir za prihodnost. Zelo pomembno je, da identificiramo, podpremo in razširimo tiste dobre prakse, ki so že v Sloveniji – tista podjetja, tehnologije in občine, ki delajo v pravi smeri. Te moramo zdaj prepoznati in podpreti. Pri nas imamo izjemna podjetja in inštitute, ki me vsakič znova presenetijo. Če pogledate Novo mesto – nobene brezposelnosti, mednarodno konkurenčna podjetja, ki ne hodijo na vlado prosit za denar. Pred kratkim smo imeli v Idriji razglasitev alpskega mesta leta. Idrija je edino mesto v Alpah, ki je iz težke rudarske zgodbe izšlo z dvema vodilnima visokotehnološkima firmama. Imamo pa še vedno del gospodarstva, ki visi v državnih jaslih ali pa v paradržavnem lastništvu. Ta je še vedno visokoogljičen in daje vtis, da se pri nas ne da nič narediti.

Tak vtis imamo lahko tudi glede drugega največjega vira emisij v Sloveniji, prekomernega prometa na naših cestah, ki bi jih, kot vemo vsi, lahko razbremenila železnica.
V odgovoru na to lahko povem zasebno in objektivno zgodbo. Glede prve menim, da je bil eden od vzrokov za mojo nekdanjo razrešitev z mesta državnega sekretarja to, da so v evforiji izgradnje avtocest želeli disciplinirati ministrstvo za okolje, da le-to projekta ne bi oviralo. Zdaj vemo, kaj se je zgodilo. Imamo prekrasne avtoceste, ki so povečale tranzitni promet in povzročile rast notranjega prometa, saj se lahko zdaj ljudje dnevno iz Portoroža in Maribora vozijo v službo v Ljubljano. Povzročile pa so tudi, o tem se ne govori veliko, izjemno hitro centralizacijo Slovenije. V tej evforiji Slovenija ni imela prave prometne politike. Pričakovane koristi od tega je, po moji oceni, bistveno manj od napovedi. Po drugi strani ima Slovenija zdaj enega največjih deležev emisij iz prometa. Zniževanje emisij v prometu pa je tudi težje – ob predpostavki, da nočemo ovirati mobilnosti – in dražje kot v drugih sektorjih. Bistveno ceneje in lažje je znižati emisije iz stavb. Žal smo zamudili priložnost, da bi se glede reševanja tovornega prometa povezali z Avstrijo in Švico. Lahko bi uvedli dražje cestninjenje v občutljivih območjih. Lahko upamo le, da se bo zgodil preboj vsaj pri osebnem prometu z električnimi avtomobili.

Toda Slovenija je pri tem na začetku.
Naša služba se že od lanske pomladi ukvarja s pospeševanjem razvoja črpalk za električne avtomobile. Te črpalke naj bi zagotovili zainteresirani elektrodistributerji, ki pa tega ne bodo delali brez zainteresiranih kupcev. Zdaj se delajo demonstracijske črpalke, da bi ljudje videli v električnih avtomobilih realno opcijo, ki ima v majhni Sloveniji še posebej ugodno perspektivo. S tem projektom bi lahko bili precej dlje, če ne bi bilo pomanjkanja denarja, s katerim bi lahko tudi subvencionirali nakup precej dragih električnih avtomobilov. Zdaj smo dogovorjeni, da bi na začetku prihodnjega leta dala država 5000 evrov k nakupu posameznega avtomobila. Najprej pa bi morali okrepiti sedanje slabo vedenje ljudi o tem, kakšna je onesnaženost zraka zaradi prometa v naših večjih mestih. S tem smo si že nakopali tožbo evropske komisije in zdaj bomo morali tudi nekaj narediti.