Janja Leban, direktorica Strokovne službe za varstvo okolja (GZS): »Odločitev o tem, ali je neka snov ali predmet stranski proizvod ali odpadek, sprejme imetnik ostanka proizvodnje, pri čemer mora upoštevati tudi Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu Razlaga o odpadkih in stranskih proizvodih (COM, 2007, 59, konč.) z dne 21. februarja 2007, izpolnjevanje skladnosti s predpisanimi pogoji pa mora dokazovati z ustreznimi pogodbami, analizami trga ter tehnično in drugo dokumentacijo. K tem prištevamo slovensko tehnično soglasje v skladu z zakonom, ki ureja gradbene proizvode, dokazilo o registraciji v skladu z Uredbo REACH ali drugo dokazilo, ki izkazuje primernost proizvoda za dajanje na trg.
Dolžnost imetnika oz. proizvajalca žlindre ali sadre torej je, da preveri oziroma izpelje postopke za izpolnitev predpisanih pogojev. Ob izpolnjevanju vseh navedenih pogojev bo z njima lahko ravnal kot s stranskim proizvodom. Tako žlindra kot tudi sadra imata veliko možnosti, da se ju obravnava kot stranski proizvod. Nuni imetniki, tako v Sloveniji kot tudi v drugih državah EU, vodijo postopke v tej smeri. V kolikor žlindre oz. sadre niso odpadek, ampak stranski proizvod, ki se ga da na trg, morajo izpolnjevati zahteve Uredbe REACH, biti morajo registrirane za določen namen uporabe. To je obveznost njihovega proizvajalca. Če so na primer namenjene za uporabo v gradbeništvu, pa morajo izpolnjevati tudi zahteve, ki izhajajo iz zakonodaje o gradbenih proizvodih. Če torej slovenski imetniki oz. proizvajalci izvedejo registracijo po REACH (npr. Acroni je registriral svoje žlindre za namene uporabe v cestogradnji, proizvodnji cementa …) in pridobijo slovenska tehnična soglasja v skladu z zakonodajo o gradbenih proizvodih, je del pogojev za obravnavo žlindre oz. sadre kot stranski proizvod že izpolnjen. Zagotovljen pa mora biti tudi trg za zanesljivo uporabo. V kolikor tega ni, se material šteje kot odpadek.«
