| Celje in okolje | | mag. Vanesa Čanji | |
| Celje se v odnosu do okolja v zadnjem obdobju pojavlja v dvojni vlogi. Z več uspešnimi projekti, za katere je uspelo pridobiti evropska sredstva, je v Sloveniji oralo ledino in je poligon uspešne prakse za obiske tujih delegacij. Po drugi strani pa je stari okoljski bolnik, ki se ne more prav otresti težkih bremen industrijske preteklosti. Izzivi sodobnega načina življenja, vključno z ekonomsko krizo, tem bremenom prispevajo nove dimenzije, kot je prekomerno onesnaženje zraka z delci PM10. Župan Bojan Šrot opozarja, da mesto okoljskih bremen ne more reševati samo, zato pozdravlja ustanovitev delovne skupine za sanacijo celjske kotline, v kateri igra dejavno vlogo okoljsko ministrstvo. | |
Kakšna so vaša realna pričakovanja glede izkupička dela te skupine, ki naj bi odprla pot partnerskemu reševanju celjskih okoljskih bremen med državo in lokalno skupnostjo?
Dolgo časa se nam je zdelo, da smo pri reševanju starih okoljskih bremen prepuščeni sami sebi. Če realno pogledamo, že pri lastninjenju gospodarskih subjektov, ki so nasledniki nekdanjih velikih onesnaževalcev, mesto ni imelo nič, si je pa svoj delež seveda vzela država preko KAD-a in SOD-a. Po naši oceni bi morala država igrati veliko bolj aktivno vlogo. Veseli smo, da se je sedaj z ustanovitvijo delovne skupine za sanacijo celjske kotline vse skupaj vendarle pričelo.
Kar se tiče sanacije, ne le območja stare cinkarne, ampak celotne celjske kotline, bo verjetno trajalo še nekaj let ali desetletij, da se bo stanje bistveno izboljšalo. Mnogo vprašanj te sanacije je povezano z razpoložljivimi finančnimi sredstvi, ki jih lokalna skupnost ob vseh ostalih nalogah nima. Zato veliko upov polagamo v novo finančno perspektivo, kjer bodo na voljo finančna sredstva za tovrstne namene. Računamo pa tudi na aktivno vlogo vseh dedičev tega onesnaženja. Seveda mislim na tiste, ki so še živi, in na lastnike oziroma državo. Zelo smo veseli, da so se našle kvalitetne tehnološke rešitve za predelavo zemljine, kar se trenutno izvaja na zelo mahnem delu te zemljine na območju stare cinkarne. To bi lahko bil model za prihodnjo sanacijo na tistih območjih, ki so najbolj onesnažena in ki jih želimo reurbanizirati, pri čemer moramo onesnaženo zemljino narediti nenevarno oziroma za okolje neškodljivo. So pa nekatere naloge v zvezi s preteklo industrijsko dediščino, s katerimi se lahko začne izvajati takoj in ne zahtevajo velikih finančnih sredstev. V mislih imam predvsem osveščanje prebivalcev, na kakšen način ravnati, da ne povečajo tveganja za lastno zdravje, kakšne vrtnine in poljščine pridelovati, na katerih zemljiščih in podobno. Mestna občina to že precej časa izvaja in mislim, da je bila analiza onesnaženosti narejena že leta 1989. Teh podatkov nikoli nismo skrivali, že takrat so bili javno objavljeni. Prav tako vse kasnejše analize. Mislim, da prebivalci Celja dosti dobro poznajo situacijo in so se temu ustrezno prilagodili.
Kako se bo Mestna občina organizirala za hitro in učinkovito pripravo dokumentov, potrebnih za črpanje evropskih sredstev v novi finančni perspektivi? Dosedanje izkušnje z velikimi projekti, v Celju jih ni malo, so pokazale, da so lahko priprave dolgotrajne in zahtevne.
V tem trenutku je problem v tem, da še ni ustreznih papirjev. Do sedaj je podpisan partnerski sporazum, manjkajo pa še dokumenti, ki jih morajo pripraviti različna ministrstva v medresorskem usklajevanju, da bo lahko ta finančna perspektiva postala operativna in da bomo lahko začeli črpati evropska sredstva. Seveda pa je treba pripraviti projekte, za kar nam manjka predvsem informacij, kakšni projekti so predvideni, koliko je predvidenega denarja, na primer v okviru vzhodne kohezijske regije, kakor se je sedaj razdelila država. Pregledati je treba, kaj je možno črpati iz kohezijskega sklada, ki bo ostal enoten za celotno Slovenijo. Trenutno se ukvarjamo s pripravo urbane trajnostne strategije, kjer nam še vedno manjkajo navodila in merila s strani ministrstev, kako naj ta dokument izgleda. Bo pa – tako so nam povedali – pogoj za črpanje sredstev, ki so v tej finančni perspektivi namenjena mestnim občinam v Sloveniji. V globalu vemo, za kakšna sredstva gre. Ne vemo pa, koliko sredstev bo na voljo za posamezno mesto. Res je, nekatere projekte se pripravlja več let, sploh tiste, ki so povezani s pridobivanjem pravice gradnje ali lastnine na zemljiščih. Projekt stare cinkarne pa ni v projektnem smislu tako velik, da ne bi bilo možno projektne dokumentacije pripraviti zelo hitro, v roku dveh, treh mesecev. Vemo, kakšen je problem in na kakšen način ga je možno rešiti. Ostane samo vprašanje sredstev. Je pa to velik zalogaj, zato je vprašanje, če je možno pridobiti že v tej finančni perspektivi toliko sredstev, da bi sanirali celotno območje stare cinkarne.
Je ocena potrebnih finančnih sredstev že znana?
Konkretne ocene nimamo, se pa da izračunati, če upoštevamo velikost področja in globino onesnaženosti. Tako izračunamo količino v kubičnih metrih ali tonah zemljine. Ceno že poznamo iz projekta predelave 14 tisoč kubičnih metrov zemlje. Pred leti, mislim, da je bilo leta 2003, smo na območju stare cinkarne delali vrtine. Tako nekatere podatke že imamo. Najpomembnejše se nam zdi, da se je v tistem času ugotovilo, da se težke kovine ne izlužujejo v bližnje vodotoke. Tudi območje celjske podtalnice, kjer se deloma zajema voda za vodovodni sistem, ni ogroženo. Sicer bi se verjetno že kaj zgodilo, saj govorimo o obdobju sto in več let. Zato razen prašenja in razvoza te zemljine trenutno po oceni strokovnjakov, ki so se ukvarjali s tem vprašanjem, ni večjih tveganj za razširitev območja onesnaženja. Jasno pa je, da bo znesek šel v desetine milijonov evrov. Tudi v pogovorih z ministrstvoma za gospodarstvo in okolje, zlasti z ministrico za okolje in prostor, smo prosili, da se preverijo dobre prakse drugod po Evropi, saj v Celju ni bila edina topilnica cinka. Hkrati se nam zdi pametna odločitev okoljskega ministrstva, da pripravlja novo uredbo o tleh, ki bo določala različne dovoljene vnose za različno rabo tal. Po navedbah ministrstva imamo sedaj enake standarde za npr. Triglavski narodni park in za industrijsko območje, kar je seveda nerazumljivo. Najbrž nikjer drugje v Evropi ni tako.
Katere konkretne premike lahko Celjani pričakujejo v naslednjih štirih letih?
Najpomembnejše v tem trenutku se mi zdi, da ne prihaja do dodatnega onesnaževanja. Vsa celjska industrija ima IPPC dovoljenja, kar pomeni, da deluje v skladu s strogimi evropskimi standardi s področja okolja. Kar se pa tiče sanacije preteklih bremen, v tem trenutku težko dam kakšno obljubo. Računamo pa, da bomo do izteka te finančne perspektive lep del teh bremen uspeli sanirati. Pri tem ne mislim le na tisto zemljino, ki je ostala kot izkop pri gradnji komunalne infrastrukture, ampak na celotno staro cinkarno. To področje bomo reurbanizirali, podobno kot so po mojih informacijah naredili drugod po Evropi, kjer so imeli takšne probleme. Hkrati bomo še dvignili zavedanje in zavest ljudi na področjih, kjer so tla prekomerno obremenjena s težkimi kovinami, katero zelenjavo je z vidika tveganja za zdravje dopustno gojiti. To so zame pomembni faktorji. Mestna občina načrtuje, da bi letos ponovili analize, narejene pred 25 leti na istih lokacijah. Prepričan sem, da bi nam ta analiza dala dokaj dobro sliko, kako se stanje v okolju spreminja – se kaj izboljšuje, kaj poslabšuje ali ostaja na enakem nivoju.
Kako sedaj s časovno distanco gledate na prve korake reurbanizacije področja stare cinkarne s Tehnopolisom? Je bilo to z vidika okoljevarstva premišljeno dejanje?
Ta projekt je bil smiseln. Res pa je, da takrat, ko se je začel Tehnopolis graditi, ekološko zavedanje ni bilo na tako visokem nivoju, kot je danes, zgolj deset let kasneje. Edina napaka pri tem projektu z okoljevarstvenega vidika je bila nepremišljeno ravnanje z izkopano zemljino. V velikem delu je ta zemljina ostala na področju stare cinkarne, nekaj pa je je bilo prepeljano drugam. A tu ne gre samo za gradnjo na tem območju, ampak tudi na sosednjih območjih. Verjetno je bila zemljina enake kakovosti oziroma enako problematična tudi pri gradnji kakšnega trgovskega centra v neposredni bližini glede na to, da se je onesnaženost najbrž širila v nekih koncentričnih krogih od topilnice cinka.
Gospodarskega ministra in okoljsko ministrico ste opozorili na problem industrijskih deponij, ki lahko za Celje potencialno pomenijo nova okoljska bremena.
Res je. Tako kot morajo upravljavci komunalnih deponij oblikovati sklad za njihovo zaprtje, četudi bo do tega prišlo čez dvajset ali trideset let, menimo, da bi morala biti analogija za industrijske deponije. V Celju jih je kar nekaj, nekaj starih in nekaj še delujočih. Strah nas je, da bi na lokalno skupnost priletelo še kakšno breme, če se kaj zgodi z gospodarskimi subjekti, ki te deponije sedaj uporabljajo in upravljajo.
Kakšna je po vašem mnenju korelacija med onesnaženjem okolja v Celju in zdravjem prebivalstva?
Doslej sva govorila predvsem o bremenih industrijske dediščine. Ne smemo pozabiti, da smo v tej državi, ne samo mi, ampak tudi drugi, 50 let ali še več uporabljali osvinčen bencin. V času zimske sezone je bilo normalno ogrevanje na velenjski lignit. Moja generacija se še dobro spominja 70. in 80. let, ko pozimi zaradi smoga ni bilo možno zračiti stanovanj v mestu in okolici. Celje pač leži v kotlini. K skupni onesnaženosti so pripomogli tudi ti dejavniki. Danes je Celje bistveno čistejše, zrak je bistveno boljši, pravzaprav neprimerljiv s prejšnjim stanjem. Premoga se praktično ne uporablja, mesto ima zgrajen sistem daljinskega ogrevanja, razvejeno plinovodno omrežje, uporabljamo ekološko sprejemljive energetske vire.
Ko govorimo o zdravstvenem stanju prebivalstva tega območja, onesnaženje zemljine predstavlja določene zdravstveno tveganje, ki se mu pa vendarle da izogniti. Verjamem podatkom, ki jih je pred časom posredoval Inštitut za javno zdravje, da obolevnost z rakom na celjskem območju ne izstopa od slovenskega povprečja. Je pa večja stopnja obolevnosti z boleznimi dihal, kar je verjetno povezano tudi s tem, o čemer sem pravkar govoril. Pomemben dejavnik je tudi prekoračitev s prašnimi delci PM10. Že nekaj časa izvajamo različne ukrepe, da bi te prekoračitve zmanjšali. Zlasti so pogoste v zimskem času, kar je povezano z uporabo biomase kot energetskega vira. Zato se nam zdi nerazumljivo, da se mesto skupaj z državo ukvarja s problemom onesnaženja s prašnimi delci PM10, hkrati pa država subvencionira in s tem spodbuja uporabo biomase z razpisi, na primer Ekosklada. Mislim, da bi morali na območju, kjer beležimo prekoračitve onesnaženja s PM10 delci, razmišljati o prepovedi uporabe fosilnih goriv in biomase. Znano je, da približno tretjino vseh prašnih delcev prispeva prav lesna biomasa. Danes se ljudje še bolj množično odločajo za ta energent, najbrž zaradi cenovnih razlogov.
Pomemben dejavnik, ki prispeva k prekoračitvam dovoljenih vrednosti prašnih delcev PM 10 je promet. Kakšne spremembe načrtujete na tem segmentu? V mislih imam dva nivoja – trajnostno mobilnost v mestu in preusmeritev regionalnega tranzitnega prometa, ki še vedno poteka skozi mesto.
Pri prispevku prometa k onesnaženosti smo dokaj nemočni in malce tudi nesrečni. Ne samo, da imamo obe magistralni cesti, ki sta speljani praktično skozi mesto, ampak je tudi avtocesta relativno blizu mestu in velikim stanovanjskim območjem. Velik del onesnaženja, ki ga prispeva promet, je tranzitnega značaja, ne lokalnega izvora. Se pa v mestu že nekaj let trudimo bolj učinkovito organizirati javni prevoz, to pa je povezano s finančnimi sredstvi. To je v mestih, velikosti Celja, dostikrat težko. Ljudje so manj pripravljeni pešačiti ali uporabljati javni prevoz. Upam, da nam bo v bližnji prihodnosti z izgradnjo manjkajočih občinskih cest uspelo narediti neke logične in ekonomsko smiselne avtobusne proge, ki bi jih ljudje uporabljali namesto osebnih avtomobilov.
Kdaj naj bi prišlo do teh investicij?
Ko bodo časi, kar se financ tiče, boljši. Upam, da nam bo uspelo do izteka tega mandata – do leta 2018.
Koliko investicij je Celje v zadnjih letih namenilo za okoljske projekte?
Evropskih investicij v okolje je bilo za nekaj več kot sto milijonov evrov. Koliko smo iz mestnega proračuna namenili okoljskim investicijam, težko rečenem natančno. Ocenjujem pa, da smo dve tretjini vseh investicij namenili izboljšanju okolja.
V kaj boste investirali v prihodnje?
Pripravljamo se na nadgradnjo kompostarne v okviru CERO, investicija je vredna okoli 4 mio evrov. Dogradili bomo še nekaj kanalizacijskega omrežja. Že vrsto let, mislim, da smo bili med prvimi v Sloveniji, subvencioniramo izgradnjo malih čistilnih naprav na območjih, kjer se kanalizacijsko omrežje ne bo gradilo. Kvaliteta v vseh večjih in manjših vodotokih je bistveno boljša, kot je bila še pred 10, 15 leti, ko je bila Voglajna praktično mrtva reka. Mislim, da se bo stanje vodotokov v prihodnje še izboljševalo zaradi izgradnje čistilnih naprav v zgornjih tokovih teh rek. Letos že drugo leto občina objavlja razpis za subvencijo gradenj novih ekoloških, in sicer ekonomsko varčnejših ogrevalnih naprav na plin, s čimer želimo spodbuditi prehod na okoljsko sprejemljivejše energente tam, kjer ni daljinskega ogrevanja.
Kako poteka protipoplavna zaščita?
Mestna občina je pripravila projektno dokumentacijo in zanjo namenila 900 tisoč evrov iz proračuna, sicer pa je to investicija države in evropskega kohezijskega sklada. Gre za veliko investicijo, čez 40 milijonov evrov, ki bo bistveno izboljšala poplavno varnost velikega dela Celja, pa tudi v sosednjih občinah.
Kje vidite možnosti v okviru državnih spodbud za energetsko sanacijo javnih stavb?
Imamo kar precej objektov, ki jih bo potrebno energetsko sanirati, čeprav smo v preteklih letih naredili precejšnji korak, ne samo pri energetski sanaciji, ampak tudi siceršnji prenovi zgradb osnovnih šol in vrtcev. Energetsko prenovo bomo delali postopno, skladno s finančnimi možnostmi, morda tudi v obliki javno-zasebnega partnerstva. Doslej se je to izkazalo za uspešen model.
Kakšen je vaš odnos do t.i. civilnih iniciativ, ki se večkrat oglašajo z javnimi kritikami na račun odnosa celjske mestne oblasti do okolja?
Smo odprti do vseh in za vse dobronamerne kritike. Vsi podatki so javni, saj nihče, ki danes sodeluje pri reševanju bremen preteklosti, k njihovem nastanku ni prispeval. Če pa kdo vidi svojo vlogo zgolj v kritiziranju in pri tem sam ni pripravljen čisto nič narediti za lepše in čistejše okolje, se mi tak dialog ne zdi najbolj smiseln. V Celju se veliko govori o civilnih iniciativah, čeprav jih še nisem imel priložnosti spoznati, razen enega gospoda, ki se predstavlja kot koordinator teh iniciativ. V resnici pa ve samo on, koga predstavlja, sam tega žal ne poznam. Pričakoval bi od tistih, ki jim je resnično mar za okolje in za ljudi, da prispevajo konstruktivne predloge, kako izboljšati stanje, s kakšnimi ukrepi in podobno. Kritizirati znamo vsi, pomembno je, da dodamo konkretne rešitve.
