Finančni skladi in zeleni prehod
| Avtor: Jože Volfand |
»Nedavno sprejeta strategija trga kapitala Slovenije krepi spoznanje, da je trg kapitala pomemben del zelenega prehoda, saj omogoča financiranje trajnostnih projektov. Strategija vsebuje tudi konkreten akcijski cilj, preučitev možnosti posebnih davčnih vzpodbud za naložbe, povezane z ESG, in to tako za obveznice kot za investicijske sklade. To razumemo kot podporo razvoju kapitalskega trga, finančnim institucijam, ki na tem trgu delujemo, in vlogi obeh pri financiranju zelenega prehoda«, tako pojasnjuje mag. Benjamin Jošar, predsednik Združenja družb za upravljanje in predsednik uprave družbe Triglav Skladi ter napoveduje spremembe v načinu upravljanja finančnih skladov. Meni, da smo v Sloveniji pri trajnosti in zelenem prehodu še v »začetni fazi«.
Vaše združenje družb za upravljanje je tudi pred izzivom, v koliki meri bodo organi v poslovanju in upravljanju upoštevali načela ESG, ko gre za okoljsko, družbeno in upravljalsko odgovornost za zeleni prehod. A ko se odločate med različnimi interesi deležnikov in zavezanostjo za dobiček, na kaj trči ta ekonomska logika zdaj, ko naj bi postala zelena prihodnost temeljna strategija slovenske družbe?
Zeleni prehod in upoštevanje okoljskih, družbenih ter upravljavskih vidikov pri poslovanju so odgovor na glavna tveganja, s katerimi se bodo širša družba in podjetja srečevala v prihodnjih letih. Organi vodenja in nadzora morajo naslavljati tveganja, katerim so izpostavljene družbe, ki jih vodijo ali nadzirajo. To je njihova osnovna dolžnost, ki, že poleg zdravega razuma, izhaja iz zakonodajne dolžnosti, da organi korporativnega upravljanja delujejo v dobro družbe. Zato na upoštevanje okoljskih, družbenih in upravljavskih načel pri poslovanju v Triglav Skladih ne gledamo kot na nekaj, kar je v nasprotju z dobičkonosnim poslovanjem. Ravno nasprotno, upoštevanje načel ESG je nujno za dolgoročno uspešno in dobičkonosno poslovanje podjetij.
Toda takšno gledanje se le počasi uveljavlja. Ali menite, da se koncept »maksimiranja vrednosti delničarjev ali celo nadvlade delničarjev počasi izpeva«? Kdo je zdaj tisti, ki bo spreminjal dosedanjo paradigmo, da se iz omejenih virov ne dela škodo le okolju, temveč razvoju prihodnosti? Bančniki, nadzorniki, upravljavci skladov, druge inštitucije? Strategija ESG zahteva več znanj in kompetenc tistih, ki odločajo, ali si jih pridobivajo, se izobražujejo?
Koncept “nadvlade delničarjev” temelji na znamenitem članku, ki sta ga konec sedemdesetih let objavila Jensen in Meckling in katerega osnovno sporočilo je, da je naloga uprav maksimizirati vrednost premoženja lastnikov podjetij. Ta paradigma, ki je prevladovala zadnjih nekaj desetletij, ni primerna za današnji čas.
Dolgoročno uspešno poslovanje podjetij je možno le, če podjetja ustvarjajo vrednost za vse relevantne deležnike. Vedno bolj se tako približujemo deležniški paradigmi vodenja podjetij. Samo na ta način lahko managerji dolgoročno maksimiziramo vrednost tudi za delničarje. Tudi pravno imamo uprave odgovornost, da ravnamo v dobro družb, ki jih vodimo. Odgovor na vaše vprašanje se tako nakazuje sam po sebi. Vodstva podjetij, managerke in managerji, ne glede na to, na katerem poslovnem področju delujemo, smo odgovorni, tako moralno tudi zakonodajno, da spreminjamo paradigmo, kaj je cilj poslovanja podjetij.
In to je?
Da presežemo lažno dilemo, v okviru katere se odločamo med dobičkom na eni strani in med okoljskimi ter družbenimi ciji na drugi strani. Če se odločamo o vpeljavi dejavnikov ESG, se odločamo o tem, ali bomo dolgoročno uspešno poslovali. Ali pa bo podjetje, ki ga vodimo, v najboljšem primeru nazadovalo. Verjetno dolgoročno sploh ne bo preživelo. Kompetence, ki jih zahteva vodenje v današnjem času, so bistveno drugačne od kompetenc, ki so bile potrebne za vodenje podjetij v prejšnjih desetletjih. Klimatske spremembe, raznolikost, kompleksno družbeno okolje, digitalizacija, umetna inteligenca. To je nekaj dejavnikov, ki zahtevajo nove, drugačne kompetence pri vodenju. Verjamem, da jih bomo pridobili v zadostni meri.
Toda v skladih želite dosegati privlačne donose, hkrati pa veste, da bo potrebno na novo opredeliti naložbeno politiko. Vse več je projektov za naložbe v OVE, v električno mobilnost, v zeleno gradnjo, v čisto pitno vodo, v reciklažo in predelavo itd. Kateri kriteriji bodo prevladali, kdaj bomo lahko začeli govoriti o zelenih skladih? Morda se v Sloveniji lahko kateri sklad že pohvali, da deluje trajnostno ali pa je tudi v finančnem sektorju še več marketinškega zavajanja, da je nekaj zeleno, čeprav ni?
Evropski zakonodajni okvir, ravno zaradi tveganja zelenega zavajanja, določa tri skupine finančnih produktov – glede na nivo upoštevanja trajnostnih dejavnikov. Prva skupina produktov trajnostnih dejavnikov ne upošteva. Drugo skupino sestavljajo produkti, ki spodbujajo trajnostne značilnosti, pri čemer je prepuščeno ponudnikom finančnih storitev, da sami opredelijo in razkrijejo, na kak način to počnejo. V zadnji, tretji skupini so produkti, ki poleg donosnosti zasledujejo še konkreten okoljski ali družbeni cilj, h katerem pozitivno prispevajo ter ob tem ne škodijo drugim trajnostnim ciljem. V Sloveniji imamo posamezne vzajemne sklade, ki spadajo v drugo skupino. Tudi Triglav Skladi ga imamo v produktni paleti. Stranke, ki želijo investirati v podjetja in države, ki so sposobna ustrezno nasloviti spremembe iz naslova prehoda na trajnostni sistem razvoja, lahko to torej uresničijo pri slovenskih ponudnikih investicijskih storitev. Kaj točno pomeni, da posamezen sklad spodbuja trajnostne vidike, je različno od sklada do sklada. Zato je mogoče smiselno, da si pred sprejemom odločitve o vlaganju pogledamo ali se vprašamo, kaj za posamezni sklad in družbo za upravljanje pomeni odgovorno investiranje in potem lažje sprejmemo odločitev, ki je v skladu z našimi željami ter vrednotami.
Kaj bi pravzaprav morali spremeniti, da bi zdaj, ko je vsak dan več zahtev po transparentnosti nefinančnih kazalnikov, postali skladi bolj trajnostni? Tudi spletna stran vašega združenja o tem ni zgovorna.
Premik k investiranju, ki spodbuja bolj trajnostne značilnosti, če se omejim na družbe za upravljanje, izhaja iz naše temeljne fiduciarne dolžnosti, da s sredstvi, ki so nam zaupana v upravljanje, ravnamo odgovorno, skrbno in v najboljšem interesu strank. Da ohranjamo in povečujemo njihovo vrednost ter smo pri tem odgovorni do njih in širše družbe.
Kako to doseči?
Eden izmed principov takšnega delovanja je dolgoročni investicijski pogled. Se pravi ustvarjanje vrednosti na dolgi rok. Dolgoročni princip investiranja je povezan z investiranjem v podjetja, ki so sposobna dolgoročno uspešno poslovati. To so podjetja, ki imajo strateški pogled na trajnost in v njej vidijo priložnost za ustvarjanje vrednosti, ne stroškovno ali regulatorno breme. Zaradi te naše odgovornosti se družbe za upravljanje vedno bolj usmerjamo k trajnostnemu investiranju. Na Triglav Skladih smo prepričani, da je to v najboljšem interesu naših strank. Pričakujemo tudi, da bo s strani strank, tako fizičnih kot institucionalnih, povpraševanje po trajnostnih oblikah naložb vedno večje in da smo tako mi, ki upravljamo premoženje, kot naše stranke komaj na začetku poti, ki neizogibno vodi k trajnostni preobrazbi.
V katere projekte se naložbeno usmerja vaša družba Triglav Skladi? In kako se boste postopoma spremenili v zeleni sklad, saj poudarjate, da je upoštevanje načel ESG v korist in ne v škodo lastnikov?
V namen doseganja teh ciljev imamo vzpostavljeno jasno in ambiciozno trajnostno strategijo, ki jo uspešno implementiramo. Predpogoj za uspešne spremembe na nivoju naših produktov je jasna zaveza ter da mi kot družba delujemo trajnostno.
Premik k odgovornemu investiranju zahteva pridobivanje novih znanj in kompetenc, investicije v trgovalno in podatkovno infrastrukturo ter spremembo načina, kako se odločamo, v kaj bomo investirali. Spreminjamo naložben proces, v katerega integriramo okoljske, družbene in upravljavske dejavnike. Naša dolžnost in zaveza do strank je, da smo odgovorni skrbniki njihovega premoženja in delamo v korist njihovih finančnih ciljev. Naš pogled na investiranje je dolgoročen. Naj sicer pojasnim, da družba upravlja vzajemne sklade. To pomeni, da lahko investira v delnice in obveznice podjetij, s katerimi se trguje na borzah in ki so v osnovi zelo likvidni vrednostni papirji.
Kaj to pomeni konkretno?
Prepričani smo, da so z vidika vpliva na poslovanje podjetij okoljski, družbeni in upravljavski dejavniki med ključnimi. Ne verjamemo, da lahko podjetja, ki niso zavezana k postopnemu doseganju ogljične nevtralnosti, imajo znaten škodljiv vpliv na družbo in ne spoštujejo načel dobrega upravljanja, dolgoročno ustvarjajo vrednost. Upoštevanje načel ESG zato razumemo kot neločljiv del naše odgovornosti do strank, ki nam v upravljanje zaupajo svoje premoženje.
Nekateri skladi in banke se določajo za zelene obveznice za infrastrukturne objekte. To bi lahko spodbudilo zeleni prehod Slovenije. Se vam zdi, da vladna strategija trga kapitala v Sloveniji do leta 2030 prispeva k zelenemu prehodu? Kako, koliko trg kapitalsko upošteva cilje strategije?
Zeleni prehod Slovenije je tako nuja kot priložnost. Zahteva ogromna vlaganja, ki bodo presegla javno finančne zmožnosti. Brez aktivne udeležbe zasebnega kapitala ga ni mogoče izvesti. Kapitalski trg je nesmiselno in nemogoče izvzeti iz financiranja zelenega prehoda, saj se ravno prek njega, posredno in neposredno, sredstva usmerjajo v podjetja ter projekte, potrebne za njegovo izvedbo. Nedavno sprejeta strategija trga kapitala Slovenije krepi spoznanje, da je trg kapitala pomemben del zelenega prehoda, saj omogoča financiranje trajnostnih projektov. Strategija vsebuje tudi konkreten akcijski cilj, preučitev možnosti posebnih davčnih vzpodbud za naložbe, povezane z ESG, in to tako za obveznice kot za investicijske sklade. To razumemo kot podporo razvoju kapitalskega trga, finančnim institucijam, ki na tem trgu delujemo, in vlogi obeh pri financiranju zelenega prehoda.
Banke prevzemajo premalo tveganj za trajnostne in ekoprojekte. Po mnenju bančnika Sibila Svilana bi jim lahko regulator pomagal. V Sloveniji bančni sistem bolj kreditira gospodinjstva kot podjetja, tako da se banke spreminjajo v hranilnice, čeprav pri njih leži 35 milijard depozitov. Hkrati nekateri vodilni bančni menedžerji glasno poudarjajo, da vse bolj odpirajo vrata za zelene projekte. Kaj je res? Banke sodelujejo pri financiranju državnih projektov infrastrukture zelo malo, komaj z 2,5 %. Še slabše pa je pri projektih za mobilnost, ekološki in zeleni prehod. Koliko torej nastaja nova bančna kultura in koliko je v njej res zelene senzibilnosti, ne le špekulacije zaradi dobička?
Okoljska tveganja so tudi za bančni sistem znatna in izhajajo tako iz tveganj, povezanih s fizičnimi posledicami globalnega ogrevanja, kot so ekstremni vremenski pojavi, kakor tudi iz tveganj, povezanih s prehodom v nizko ogljično družbo. Banke, kot ugotavlja Evropska centralna banka, na upravljanje z okoljskimi tveganji še niso ustrezno pripravljene. Naslavljanje teh tveganj pomeni tudi financiranje projektov, ki so trajnostno vzdržni. Če je res težava neustrezni regulatorni okvir, sem prepričan, da bo ta ustrezno spremenjen. Zavedanje, da je trajnost strateška tema podjetij, se krepi, prav tako aktivnosti, povezane z zelenim prehodom. V Sloveniji smo, kar se vprašanja trajnosti in zelenega prehoda tiče, v začetni fazi. Prihodnost bo prinesla vedno več trajnostnih projektov, ki jih bodo financirale banke bodisi s samostojnim prevzemanjem tveganj bodisi skupaj z drugimi subjekti, zasebnimi ali javnimi, domačimi ali tujimi. Prepričan sem, da denarja za zeleni prehod ne bo zmanjkalo.
