Kadrovska kriza v gradbeništvu
Gradbeništvo ni edina panoga, ki išče delavce in ugotavlja, da ob njegovem ponovnem razcvetu vsak dan bolj primanjkuje različnih profilov. Na Izobraževalnem dnevu slovenskega gradbeništva (MEGRA 2023) so iskali poti za zmanjšanje vrzeli med potrebami in ponudbo na trgu. Mag. Gregor Ficko, direktor Zbornice gradbeništva in IGM, je opozoril, da ne manjka samo zidarjev, tesarjev, železokrivcev in drugih profilov, pač pa tudi tehnikov in inženirjev.
Zato smo nekatere šole in podjetja vprašali:
- S katerimi ukrepi šol, gospodarstva in države ublažiti pomanjkanje različnih poklicnih profilov v gradbeništvu. Pri tem mislimo na vse izobraževalne ravni, od klasičnih poklicev do inženirjev. Mag. Gregor Ficko v vabilu na Izobraževalni dan slovenskega gradbeništva navaja podatek, da bodo gradbenim podjetjem manjkali tudi gradbeni inženirji, saj se bo upokojilo okrog 2.500 licenciranih inženirjev. Na obeh fakultetah pa diplomira letno med 50 in 60 študentov.
- Kako spodbuditi zanimanje za študij in kako reševati kadrovsko krizo v gradbeništvu do leta 2030? Glede na to, da gradbena podjetja zaposlujejo delavce iz drugih držav in ta pritok delavcev pomaga reševati kadrovsko krizo, vprašujemo: Kaj bi morala za lažjo vključitev delavcev v delo storiti gradbena podjetja, izobraževalne inštitucije in zavodi za zaposlovanje?
Pri štipendijski politiki je nujno povezovanje vseh akterjev
Mag. Alenka Ambrož Jurgec, Srednja gradbena šola in gimnazija Maribor:
- Štipendiranje dijakov (z dovolj visokimi štipendijami) v vseh izobraževalnih programih (po vzoru iz sosednjih držav). Pri štipendijski politiki mora država z davčnimi olajšavami zato pomagati podjetjem in obrtnikom, da bodo le-ti lahko podeljevali štipendije. Ob tem je nujno povezovanje različnih akterjev: Ministrstvo za delo, Ministrstvo za finance, Ministrstvo za šolstvo, GZS, OZS, CPI in uskladiti njihove predloge.
- Delna (hitrejša) rešitev: podjetja in obrtniki omogočajo zaposlenim izobraževanje v okviru izobraževanja odraslih na šoli (delovodski izpiti, poklicno izobraževanje), pa interne dokvalifikacije v podjetjih.
- Prekvalifikacije kadrov preko Zavoda za zaposlovanje.
- Zaposlovanje tujih delavcev, ki se jim omogoči prilagojeno izobraževanje (tudi s prevajalcem). Na naši šoli že nekaj let izvajamo za tujce v sodelovanju z Zavodom za zaposlovanje strokovne tečaje za usposabljanje v različnih poklicih.
Glede na odličen obisk na informativnem dnevu upamo in želimo, da bodo tudi novi kadri prispevali k rasti gradbeništva. Močno gradbeništvo pa pomeni tudi močno gospodarstvo.
Podjetja pogrešajo pobude šol in fakultet
Alenka Samec, Pomgrad d.d.:
• Šolstvo bi moralo začeti že v zadnji triadi približati tehnične poklice, ki so deficitarni in zaposljivi na trgu dela tako učencem kot njihovim staršem. Seznaniti jih z možnostjo štipendiranja in zaposljivostjo. Skupaj s svetovalnimi delavci na osnovnih in srednjih šolah je potrebno organizirati več predstavitev lokalnih podjetij in mladim omogočiti obiskati podjetja, da si poklice lažje predstavljajo. Podjetja te iniciative s strani šol, fakultet pogrešamo. Širšo javnost je potrebno obveščati in osveščati o pomenu usmerjanja mladih v deficitarne poklice (kratki video posnetki na medijih, ki jih uporabljajo mladi,..). Šole in delodajalce, pristojne zbornice je potrebno spodbuditi še bolj k povezovanju in skupnem dogovarjanju o izvajanju strokovnih modulov in praktičnega usposabljanja po individualnem načrtu izobraževanja pri zainteresiranih delodajalcih. Povečati je potrebno medsebojno sodelovanje šol in fakultet, ki izobražujejo s področja gradbeništva in optimizirati izvajanje izobraževalnih programov. Izobraževalni sistem caplja za dinamiko razvoja (hitrejša bi morala biti kurikuralna prenova, ki mora biti permanentna, trajna in se samo občasna), hitreje prilagajati učbenike, večji poudarek naj bo na strokovnih predmetih, ki jih bodo dijaki pri svojem delu potrebovali, ter zmanjšati izobraževanja v učilnici, povečati pa praktična dela, kjer bodoči kader pridobi potrebne kompetence za delo v gradbeništvu.
Država želi pospešiti gospodarski razvoj, izboljšati zaposljivost mladih ter s svojimi ukrepi vzpodbuja mlade, da izobraževanje nadaljujejo v poklicnih programih (nudi štipendije za deficitarne poklice, uvedla je za določene poklice vajeništvo, sofinancira PUD). Skupaj z izobraževalnimi ustanovami je potrebno narediti spremembe sistema vpisa in financiranja, s pomočjo katere bi ohranili izobraževanje za poklice v gradbeništvu v skladu s smernicami Evrope. Načelna spodbuda na nacionalni ravni je cilj, ki ga je mogoče doseči s konkretnimi ukrepi in ustrezno razpoložljivostjo.
• Gradbena podjetja se pri zaposlovanju tujcev soočamo z določenimi izzivi. V podjetjih je potrebno vzpostaviti način sporazumevanja med zaposlenimi, tujce pravilno uvesti v svoje delovne procese, pripraviti domače zaposlene na sodelovanje s tujci, usposobiti vodjo za delo z narodnostno različnimi skupinami, omogočiti integracijo tujcev v delovno sredino in novo okolje. Izobraževalne inštitucije in Zavodi za zaposlovanje so odvisni od integracijske politike države, ki zajema ukrepe, ki zagotavljajo ugodne pogoje za kakovost življenja priseljencev v Sloveniji. Izobraževalne inštitucije, ministrstva, tako izvajajo različne programe, ki zagotavljajo hitrejše vključevanje tujcev za življenje pri nas: programi učenja slovenskega jezika, programi medsebojnega povezovanja in razumevanja s slovenskimi državljani, informiranja v zvezi z njihovim vključevanjem v slovensko družbo (poseben portal). Zavod za zaposlovanje spremlja kazalnike glede vključitve tujcev na slovenski trg dela, saj sodeluje v postopku pridobivanja delovnih dovoljenj. Na svoji spletni strani ima info točko za tujce, kar je dodatna aktivnost za zaposlovanje tujcev v sklopu izvajanje politike zaposlovanja tujcev. Zagotovo pa lahko največ naredimo Slovenci, da tujce sprejmemo med sebe in jim po potrebi olajšamo življenje v Sloveniji.
Izjemen premik bi bila ustanovitev direktorata za graditeljstvo
Rok Cajzek, GIC Gradnje d.o.o.
• Možnosti za izboljšanje je ogromno, saj v preteklih obdobjih nismo bili najbolj usklajeni, kakor tudi ne sistematični. Potrebujemo jasno strategijo in usmeritev, kaj od panoge želimo in pričakujemo. Prav tako smo imeli izjemno velika nihanja obsega del, številne izzive z zagotavljanjem kapitalske ustreznosti zaradi spremenjenih regulativ bank in nekaj neuglednih medijskih eskalacij, ki so izjemno negativno vplivale na ugled. Vse omenjeno je zatorej potrebno spreminjati, začenši pri upoštevanju t.i. zlatega investicijskega pravila, ki omogoča ustrezno planiranje in trajnostno vlaganje v razvoj kadrov. Ne glede na vse pa je potrebno upoštevati tudi demografske značilnosti naše družbe na eni strani, kakor tudi dejstvo, da je gradbena panoga po produktivnosti na samem repu gospodarstva in da so potrebni izdatni napori v smeri digitalne transformacije podjetij v sled dviga dodane vrednosti. Slednja je ključna za omogočanje boljših delovnih pogojev in za povišanje atraktivnosti branže.
• Gradbeništvu moramo najprej povrniti zaslužen ugled v vseh javnostih. Panoga je izjemno privlačna tudi za mlade, vendar moramo slednjo na ustrezen način promovirati. In to vsi, država z ministrstvi, šole, fakultete in torej ne zgolj gradbena podjetja. Ključno pri tem je zavedanje, da je kadrovski proces tek na dolge proge in da v zelo kratkem obdobju stvari bistveno ni možno izboljšati. Izjemen premik bi lahko naredili tudi z ustanovitvijo t.i. direktorata za graditeljstvo, saj trenutno gradbena panoga kot ena izmed ključnih generatork bruto domačega proizvoda nima sogovornika v državi. S takšno potezo bi zagotovo lahko pridobili strokovno pomoč, predvsem pa strateške usmeritve za nadaljnji razvoj, ki ga tako nujno potrebujemo.
Tudi v našem podjetju nam kadrovskih izzivov nikoli ne zmanjka, sploh pa je v času povečanega obsega del še težje pridobiti in navdušiti nove kadre za delo v gradbeni panogi. Ne glede na vse pa zvesto sledimo strateškemu planu kadrovanja, ki deluje na več nivojih. Znotraj podjetja nudimo odlične pogoje dela, ustvarjamo korektno in stimulativno okolje, sodelavcem nudimo primerno plačilo, skrbimo za vseživljenjsko izobraževanje ter intenzivno vlagamo v posodobitve osnovnih sredstev in v orodja za digitalno transformacijo. Še več, podeljujemo kadrovske štipendije, imamo vpeljan mentorski program za mlade kadre in uvajamo senčenje ključnih kadrov. Poleg naštetega uvajamo povsem novo digitalno rešitev poimenovano digitalni delavec, ki bo sodelavcem omogočala enostaven pregled nad vsemi informacijami v podjetju, a tudi številne možnosti prezaposlitev znotraj podjetja in Skupine GIC, napredovanja in izobraževanj s samo nekaj kliki. S tem želimo dodatno vzpodbuditi sodelavce k soodločanju pri kreiranju delovnih mest prihodnosti. Na nivoju zunaj Skupine GIC pa se intenzivno povezujemo s številnimi osnovnimi, srednjimi tehničnimi šolami in mnogimi fakultetami v širši regiji. Poleg tega smo aktivno vpeti v številnih združenjih, kjer delujemo vzajemno in s ciljem navduševati mlade kadre za gradbeni poklic.
Srednješolsko izobraževanje potrebuje bolj fleksibilne oblike
Arnold Ledl, Srednja šola za gradbeništvo in varovanje okolja, Celje:
Glede na pomanjkanje vseh vrst kadrov v gradbeništvu je težko z enim zamahom rešiti dano situacijo. V preteklih (deset)letjih so številna dobra gradbena podjetja, ki so vodila kadrovsko politiko, propadla zaradi različnih vzrokov. Poleg izgube trga se je sesul tudi sistem vzgoje lastnih kadrov, ki je bil sestavljen iz šolskega in podjetniškega dela. Ne samo, da se je vpis v srednje in višje izobraževanje zmanjševal, ampak se je hkrati povečeval uvoz slabih ali nekvalificiranih delavcev. Začela se je erozija vseh z gradbeništvom povezanih poklicev. Na opozorila s strani šol in GZS ni bilo odziva, saj je prevladovala ekonomistična logika – s čim cenejšo delovno silo ustvariti čim večji kratkoročni profit. Zdaj se ta, očitno zgrešena strategija, če ji tako sploh lahko rečemo, vrača v obliki splošnega pomanjkanja tako vodstvenih kot izvajalskih kadrov.
Kratkoročnih rešitev ni. Vsi deležniki se bodo morali dokončno s tem sprijazniti in vložiti vsak svoj del v revitalizacijo te široke gospodarske dejavnosti. Znanju in delu je nujno povrniti vrednost in ugled in v končni fazi tudi finančno podstat.
Zanimanja za študij gradbeniških poklicev ni moč zaukazati. Srednje šole se zelo trudimo s približanjem poklicev na informativnih dnevih, dnevih odprtih vrat in tehničnih delavnicah, ki jih izvajamo v osnovnih šolah in pri nas v delavnicah. Kolikor se da, se pojavimo v medijih. Lansko leto je bila zelo odmevna oddaja na POP TV, v kateri so predstavili poklice, ki izginjajo. Mediji imajo velik vpliv. Zato menim, da se premalo vključujejo v aktualno problematiko in z objavljanjem negativnih informacij le poglabljajo dvome o smiselnosti odločitve za gradbeniške kariere. Negativizma je v vseh segmentih preveč. Namesto tega bi veljalo izpostavljati dobre prakse uspešnih posameznikov in podjetij, pa tudi šol.
Interes dijakov za gradbeništvo se občutno povečuje
Damjana Gruden, Šolski center Novo mesto in Skupnost gradbenih šol Slovenije:
• Z vsemi pozitivnimi trendi, ki smo jim v slovenskem gradbeništvu priča v zadnjih vsaj petih letih, se posledično občutno povečuje tudi interes vpisa dijakov tako rekoč v vse izobraževalne programe na področju gradbeništva. Naraščanje zanimanja za gradbeništvo fakultete in gospodarstvo še ne morejo občutiti, ker je ta trend zaznati v srednjih šolah zadnjih nekaj let (2 – 3 leta).
V Sloveniji je pet srednjih gradbenih šol, v Kranju, Mariboru, Novem mestu, Celju in v Ljubljani, v Mariboru in Ljubljani pa se izvaja tudi izobraževalni program tehniške gimnazije. Pozitivni trendi vpisa v programe s področja gradbeništva so prav gotovo najbolj pogojeni s situacijo v gradbeni dejavnosti. Zato šole, vključno s fakultetami, upamo in verjamemo, da se bo gradbeništvo kot gospodarska dejavnost v Sloveniji v naslednjih letih in desetletjih razvijalo na način, da bodo gradbeniški poklici (zopet) perspektivni, spoštovani in želeni.
• Vse šole že vrsto let izvajamo promocijo poklicev po OŠ samostojno ali pa skupaj s podjetji, s katerimi sodelujemo v okviru praktičnega izobraževanja v delovnem procesu. Izobraževalne institucije že zdaj sprejemamo dijake iz drugih držav in jim omogočamo šolanje za poklic, ki ga izberejo. Pristopimo jim naproti, usmerjamo in pomagamo premagovati jezikovne vrzeli.
Delček v mozaiku rešitve bi zagotovo lahko dodala podjetja z usklajeno štipendijsko politiko. Pred leti so dobivali dijaki kadrovske štipendije v podjetjih, v katerih so opravljali prakso in so podjetja tako ne samo štipendirala dijake, pač pa hkrati gradila svojo kadrovsko bazo. Dijaki – bodoči zaposleni so s tem že med šolanjem gradili vezi in pripadnost.
Glede šolskega sistema bi pripomnila, da ga bomo morali čim prej temeljito dograditi in prevetriti. Ne pristajam na tezo, da bi morali spremeniti vse programske sklope. Veljalo pa bi razmisliti o bolj fleksibilnih oblikah srednješolskega izobraževanja z uvajanjem sodobnih vsebin in poudarkom na strokovnih vsebinah. Z vključevanjem v projekt Erasmus+ želimo dijake seznaniti s širšim evropskim prostorom in jih usposobiti za povezovanje domačega in tujega znanja. Sicer pa veliko delamo na spoštljivih medsebojnih odnosih ter timskemu delu, kar daje dijakom dobro popotnico, da se znajdejo v nepredvidljivem svetu. Svet, ki ga predajamo našim zanamcem, poudarja materialne vrednote, mi pa jim skušamo dodati predvsem človeško noto in to znajo ceniti.
Za pomanjkanje kadrov je najbolj krivo gradbeništvo samo
Gvido Jager, Srednja gradbena, geodetska in okoljevarstvena šola, Ljubljana:
• Za trenutno skoraj dramatično pomanjkanje kadra v gradbeništvo je v dobršni meri kriva gradbeniška dejavnost sama. Neslavni dogodki, ki so pred 12. do 15. leti gradbeniško dejavnost v Sloveniji sesuli v prah, so povzročili, da se je dejavnost v javnosti prikazovalo in opisovalo celo kot kriminalizirano. To je imelo dramatičen negativni vpliv na odločitve devetošolcev za izobraževanje v gradbeniških poklicih na vseh ravneh izobraževanja. Gradbena podjetja niti takrat niti danes o kadrih, ki jih sicer krvavo potrebujejo, ne razmišljajo dolgoročno, kaj šele v smislu naložbe (štipendiranje, vajeništvo). Kadre sicer potrebujejo danes, mogoče še jutri, kaj dosti več naprej pa kadrovski načrti gradbenih podjetij ne sežejo. Kljub temu, da je gradbeništvo v Sloveniji v času od 2008 do 2016 preživljalo hude eksistenčne čase, se, žal, zdi, da se iz te slabe izkušnje dejavnost ni kaj dosti naučila. V podkrepitev naj omenim le dve dejstvi: štipendijska politika gradbenih podjetij je zelo šibka, skoraj nezaznavna, nekoč zelo želena uvedba vajeništva v gradbeništvu (zidar, kamnosek) pa je popolnoma neizkoriščena. Vajencev – gradbenikov v Sloveniji praktično ni. Seveda je potrebno poudariti, da morajo biti promotor vajeništva gradbena podjetja sama in ne šole. Obrtna zbornica Slovenije je na tem segmentu premalo aktivna in premalo vzpodbudna.
»Črna luknja« gradbeniških kadrov se seveda ne bo tako hitro zapolnila. Proces razvoja gradbenih kadrov traja od 6 let za poklicne operativne gradbenike, do vsaj 15 let za inženirje, ki prevzemajo najzahtevnejše naloge v projektiranju in v operativi.
• Gradbena podjetja naj si oblikujejo dolgoročne kadrovske strategije, plače v gradbeništvu naj v Sloveniji ne bodo sinonim za minimalno plačo.
Kljub vsemu v zadnjih letih v Sloveniji beležimo izrazito pozitivne trende zanimanja mladih za gradbeniške poklice. Vpis v IP gradbeni tehnik se je v zadnjih treh letih, vsaj v Osrednji slovenski regiji, povečal za več kot 100 %, pozitivni trendi se kažejo tudi v drugih regijah. Zmeren porast vpisa je zaznati tudi na 3-letnih poklicnih programih. Nove generacije gradbenikov so torej na poti, potrebno jih je privabiti v podjetja, jim ponuditi vzpodbudna delovna okolja in s tem dejavnost gradbeništva v Sloveniji graditi dolgoročno.
• Slovenija oz. slovenska velika gradbena podjetja (Gradis, SCT, Gradbinec, Primorje …) so že v 80-ih letih prejšnjega stoletja gradbeniške kadre pridobivala iz nekdanjih republik SFRJ. V Sloveniji je dolgo časa veljalo prepričanje, da je npr. Bosna neskončni vir (poceni) gradbene delovne sile. Kasneje se je izkazalo, da temu niti približno ni tako. V 90-tih je delovna sila prihajala iz vzhodnih evropskih držav (Bolgarija, Romunija, Poljska …). Problemi s temi delavci so bili veliki, še malo kasneje se je »odprla« Ukrajina. Sedaj se gradbene delavce v Slovenijo »uvaža« celo iz Filipinov. To le dokazuje, da moramo v Sloveniji najprej zgraditi stabilno gradbeno gospodarsko panogo, vlagati v lastne kadre. Kvalitetne tuje delavce, ki jih bomo vedno potrebovali, pa pridobiti z urejenimi delovnimi razmerami in spodobnimi plačami. Plača gradbenega delavca je v sosednjem Gradcu tudi za 50 % višja od plače v Sloveniji, cena gradnje pa se med državama praktično ne razlikuje. V Sloveniji se zelo pogosto dogajajo primeri, ko priučeni tuji gradbeni delavci pri nas opravijo t.i. NPK (nacionalna poklicna kvalifikacija), spričevalo pa nato na različne načine (preko agencij) uveljavijo za delo v tujini.
Skrb za lastno tehnično inteligenco je skrb za razvoj
Mag. Gregor Ficko, GZS – Zbornica gradbeništva in IGM:
• Zaradi pogroma nad panogo pred desetimi leti je interes za vpis na študij gradbeništva in tudi ostale poklice, povezane z gradbeništvom, popolnoma zamrl. Če smo še pred 30 leti imeli po 5 ali 6 razredov na tehničnih šolah ali po 200 vpisanih brucev v prvem letniku, je danes ta številka štirikrat manjša. V prihodnjih letih se bo upokojilo 2500 licenciranih gradbenih inženirjev, ki lahko izvajajo najzahtevnejše projekte, iz obeh gradbenih fakultet pa dobimo med 80 in 100 diplomantov na leto. To je eno tretjino tega, kar v Sloveniji potrebujemo. Kako bomo izvajali infrastrukturne projekte, ki jih potrebujemo? Brez inženirjev ne bo šlo. Skrb za lastno tehnično inteligenco bi morala biti ena od osnovnih paradigem države, ki da nekaj na sebe, na svoj razvoj.
Zato smo se že v lanskem letu na ZGIGM odločili, da v sklopu Mednarodnega sejma gradbeništva, energetike, komunale in obrti MEGRA, ki je potekal v Gornji Radgoni, organiziramo Izobraževalni dan v slovenskem gradbeništvu, na katerem smo mladim, ki so ta trenutek pred odločitvijo o svoji poklicni odločitvi, predstavili vse izobraževalne ustanove v Sloveniji, ki se ukvarjajo z gradbeništvom. Torej od srednjih, višjih, visokih šol in fakultet, obenem pa jih tudi seznanili z največjimi slovenskimi gradbenimi podjetji, s poklici v gradbeništvu ter možnostmi zaposlitve. Od gradbenega tehnika do licenciranega inženirja ter vseh gradbenih poklicev, od zidarja, kamnoseka, tesarja, železokrivca, keramičarja, itd.
Ključni cilj je bila tudi predstavitev najsodobnejših digitalnih tehnologij, ki si v gradbeništvu vse hitreje utirajo pot in so za mlado generacijo vedno bolj privlačne. Problem deficitarnih poklicev, ki za hitro rastočo panogo gradbeništva predstavlja vedno večjo težavo, ni izziv samo za gospodarstvo, ampak tudi za pristojne državne organe – od Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, Centra RS za poklicno izobraževanje, Zavoda RS za šolstvo, Nacionalne agencije RS za kakovost v visokem šolstvu do Zavoda RS za zaposlovanje. Samo s skupnim sodelovanjem pri prenovi, predvsem pa s posodabljanjem izobraževalnih programov na področju gradbeništva lahko pričakujemo, da se bo zanimanje mladih za vse vrste gradbenih poklicev povečal.
Zadeve se počasi vendarle premikajo na bolje. Letos nas je še posebej razveselil podatek, da se je že v šolskem letu 2022/23 vpis v poklicne, srednje, višje strokovne in univerzitetne programe gradbeništva povečal med 2% in 3%. Vendar to ni dovolj. S trendom ozaveščanja in propagiranja izobraževanja za gradbeništvo moramo nadaljevati. Ne eno leto, pač pa desetletje, če se želimo približati trendom, ki smo jih beležili v 80-tih ali 90-tih letih prejšnjega stoletja.
• Ključna bo digitalizacija gradbeništva na vseh področjih, od gradbene projektive, gradbene operative oziroma gradbenih podjetij, do upravljavcev in vzdrževalcev gradbenih objektov. Digitalni procesi so namreč nekaj, kar mlade generacije izredno privlači na različnih področjih in v gradbeništvu smo žal najbolj zaostajali. Vsi štirje procesi pri življenjski dobi projekta od rojstva do porušitve bodo morali biti digitalizirani. Najdlje smo prišli pri gradbeni projektivi. Zaradi prehoda s CAD na BIM tehnologijo se je večina projektantskih birojev s to tehnologijo zelo hitro spopadla in jo danes že v glavnem obvladuje. Na tem področju smo praktično enakovredni najrazvitejšim evropskim državam. Na področju gradbene operative so največja gradbena podjetja prav tako že začela izvajati procese digitalizacije od vodenja gradbenih procesov na gradbišču, proizvodnje posameznih obratov do upravljanja z gradbeno mehanizacijo, sinhronizacijo vseh projektov oziroma vseh aktivnosti na gradbišču. Ta proces teče, a niti približno še ni v fazi, kot je recimo v gradbeni projektivi, a takšno raven razpona imajo tudi druge evropske države. Tukaj je Azija še daleč pred vsemi, zlasti Južna Koreja, Japonska in Kitajska. V Evropi ta trenutek poteka ogromno projektov na področju digitalizacije, tudi naša zbornica sodeluje pri zelo velikem številu.
Druga pomembna zadeva je kadrovska politika v gradbenih podjetjih, ki se je v zadnjih desetih letih zaradi kadrovskega stanja začela iz pasivnosti spreminjati v aktivno kadrovsko sodelovanje s pristojnimi inštitucijami, kot so šole, zavodi za zaposlovanje, svetovalne in kadrovske agencije, zaposlitveni sejmi ipd. Podjetja so ponovno začela izvajati aktivno politiko štipendiranja, ki so jo v tranziciji iz družbenega v tržno gospodarstvo popolnoma opustila. O posodobitvi učnih programov sem že govoril.
• Imperativ slovenskih gradbenih podjetij je seveda ta, da bi zaposloval predvsem domačo delovno silo, je pa to seveda v današnjih razmerah zgolj utopična želja. Pri vključevanju tuje delovne sile na slovenski gradbeni trg bi morala predvsem država pokazati več inovativnosti in fleksibilnosti. V tujini sem videl primere, ko begunce, ki prihajajo v EU iz različnih delov sveta, namesto da jih zaprejo v azilne domove in tam prepustijo same sebi, pošljejo v izobraževalne kampuse, kjer jih izučijo najrazličnejših gradbenih poklicev, od zidarjev, tesarjev, keramičarjev, upravljavcev gradbene mehanizacije ipd., nato pa jih pošljejo v gradbena podjetja, kjer s svojim delom skrbijo za svojo eksistenco.
Drug problem so delovna dovoljenja za tujce, katerih pridobivanje pri nas je zelo zbirokratizirano in počasno. Tukaj je naloga vlade, da postopke v najkrajšem možnem času uredi in pospeši. Izgovori, da na upravnih enotah ni dovolj kadrov, gospodarstva ne zanima.
