Slovenija v razvoju turizma v regiji relativno zaostaja, potencial premalo izkoriščen – EOL 122

Kaj je vodilo k predlogu, da se naj Slovenija odloči za strategijo razvoja visoke vrednosti in da postavi v razvojni fokus štiri turistične regije: Alpsko, Mediteransko, Panonsko ter Osrednjo Slovenijo z Ljubljano?

Prvi korak pri analizi slovenskega turizma je bila diagnoza, da je Slovenija relativno, mislim primerjalno, slabo razvita turistična dežela. Pri tem se opiramo na primerjavo s prostorom, katerega del smo. Gre za regijo in za sosedne države: Italijo, Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško. Ta regija realizira 605 milijonov turističnih nočitev letno, Slovenija od tega 10 milijonov, kar predstavlja 1,65 odstotka turističnega kolača regije. Po številu hotelskih sob na prebivalca Slovenija za povprečjem regije zaostaja 3,3-krat, po številu hotelskih sob na km² 3,2-krat. V povprečju obiskovalci v regiji bivajo 47 % več časa kot v povprečju v Sloveniji. Povprečna doba bivanja pri nas znaša manj kot tri dni. Število nočitev na prebivalca je v Sloveniji za 2,4-krat manjše od povprečja v celotni regiji. Ali ni potem samoumevno, da se vprašamo, če Slovenija v turizmu relativno zaostaja in ne izkorišča potenciala regije, ali bi morali turistične rezultate podvojiti, potrojiti, da bi bili primerljivi s sosedi?

Na ta vprašanja bi morala odgovoriti strategija. So v gradivu odgovori?

Najprej naj povem, da se običajna analiza opira zgolj na fizične turistične tokove. Izvajalska ekipa strategije v kombinaciji CPOEF (Center poslovne odličnosti Ekonomske fakultete) in mednarodnega poslovnega konzultanta Horwath HTL pa se je na razpis prijavila dobro opremljena in z namenom, da pogleda tudi finančne ali ekonomske rezultate slovenskega turizma. Naročnik je zahteval izdelavo trajnostne rasti slovenskega turizma. Naša ekipa je odprla vse vidike trajnosti, tudi vidik ekonomske trajnosti. O tem smo se z naročnikom na prvem srečanju dogovorili in se strinjali, da gre za pomemben element trajnostne rasti, ki so ga dosedanje politike in strategije manj informirano obravnavale.

Kaj ste ugotovili?

Da je povprečna cena hotelske sobe v Sloveniji okoli 54 evrov in da za povprečjem v sosednjih Avstriji in Hrvaški zaostaja za 74 %. Ali ni potem samoumevno, če se vprašamo, če Slovenija dosega relativno nizko vrednost? Ta ugotovitev in želja izboljšati ekonomsko trajnost turizma je pripeljala do strategije visoke vrednosti. Vendar potrebujemo za takšno strategijo kakovostno in raznoliko turistično ponudbo. Tukaj pa slovenski turizem na mnogih področjih nazaduje že več kot dve desetletji. Potrebna so sredstva za obnovo nastanitvenih zmogljivosti, za izgradnjo turistične infrastrukture in tudi splošne infrastrukture, ki jo uporabljajo turisti. Strategija visoke vrednosti (in kakovosti) seveda velja za vse turistične proizvode, ne le hotelske sobe. Zlasti turistični podjetniki so to razpravo zelo pozdravili. Naj pa poudarim. To ne pomeni, da smo zanemarili zelene vidike trajnosti, to je kulturno, družbeno in naravno trajnost.

Štiri turistične regije v fokusu, to je novost.

Razvojni fokus na štiri geografske regije se je razvil čisto naravno in v sodelovanju z naročnikom, predvsem STO. Ideja strateškega pristopa k razvoju turizma, ki jo je naša ekipa imela na začetku, je temeljila na principu vodilnih destinacij in disperzije turizma po vseh (drugih) destinacijah. Številni poizkusi ”turističnih grozdov ali klastrov” oziroma turističnih regij v preteklosti se niso uspeli obdržati. Težave smo imeli z imeni, mejami in sodelovanjem oziroma združevanjem. Štiri regije LAHKO vsebinsko izvirajo iz primerjalne analize tujih destinacij, predvsem Avstrije, ki trži edinstvene prodajne atribute pod ”znamkami” Alpe, Donava ter Mesta in kultura. Podobno delitev na štiri regije kot osnovo za razvoj turističnih proizvodov ima v svoji strategiji tudi Jordanija. Izredna vrednost predlaganega poimenovanja regij je, da smo izkoristili globalno prepoznavne geografske enote, ki lahko služijo kot prepoznavna turistična znamka. Mislim, da smo v procesu strateškega dogovarjanja na terenu uspeli doseči izredno visok konsenz o predlogu poimenovanja turističnih regij. Če bomo znali izkoristiti njihov potencial znamke, bomo zagotovo dosegli boljše rezultate. Bolj usklajeno in urejeno promocijo. Pravilno poimenovanje v trenutni verziji pa je Alpska, Mediteranska, Termalna Panonska Slovenija ter Ljubljana & Osrednja Slovenija. Vendar pa je bilo v turistično regionalizacijo vloženega precej truda in dogovarjanja na terenu.

Kje se skrivajo pasti usmeritve, da se je treba osredotočiti na vodilne destinacije, tiste, ki imajo več kot pol milijona prenočitev in že zdaj javno odsvetujejo obisk domačih turistov na vrhuncu sezone? Ali ne bi bilo bolj smotrno ugotoviti, katere destinacije in katera razvojna področja lahko postavi Slovenija med razvojne prioritete v letih 2017-2021 oziroma še za kakšno leto več?

Strategija trajnostne rasti slovenskega turizma je zelo zahteven projekt. Največja težava je bila, kako ostati na strateškem nivoju in pripraviti model, ki bo omogočil strateško razvojno usmerjanje turizma in štiri milijarde deviznega priliva, kot je zahteval naročnik. Želje in ideje na terenu, s katerim smo vseskozi preverjali predloge, so bile zelo številne, a marsikatere ni bilo moč umestiti v strateški nivo. Predlagani model trajnostne rasti gradi na povečanju števila obiskovalcev ter na povečanju in izboljšanju turistične ponudbe. Tu smo predlagali ključne ukrepe, kaj bi morala vlada podpreti oziroma storiti, da bi spodbudila možne izboljšave pa horizontalno (bolje) in vertikalno (več) rast slovenskega turizma. Strategija predlaga, da se opredeli 15-20 atraktivnih razvojnih območij, ki se jih nameni za razvoj turizma in se zanje izdela načrte razvoja. Vendar ne navaja, katera so ta območja in kakšni so razvojni modeli zanje. To bo zelo veliko in strokovno delo, a najprej se moramo dogovoriti za ta področja. Še kakšno leto več, kot do leta 2021 pa bo zagotovo potrebno, da bomo to realizirali.

Presenetljivo je, da se je strategija izognila sezonskosti turizma in ne ponuja predlogov, kako začeti z razvojnim preobratom, konkretno in prednostno, pri razvoju tistih produktov, ki bi omogočili drugačno krivuljo turističnega obiska in prenočitev. Kaj lahko Slovenija stori za razvoj kongresnega in poslovnega turizma in kakšne so možnosti za razvoj produkta zdravje in dobro počutje?

Strategija se ni izognila analizi sezonske narave poslovanja. Kar nekaj internih dodatnih analiz so sodelavci z Ekonomske fakultete izvedli v času pisanja strategije. Tudi simulacija rasti temelji na nekaterih sezonskih predpostavkah. Pri produktih pa smo geografsko opredelili različne produkte, tudi kongresni in tudi produkt zdravje in dobro počutje. Kongresni turizem zahteva odlično dostopnost, prometno in ustrezno infrastrukturo in storitve. In to je potrebno razviti in tržiti. Produkt zdravje in dobro počutje ima v povezavi z naravnim okoljem in viri v Sloveniji izredne možnosti, potrebno pa je prav tako razviti infrastrukturo in storitve. O tem pravzaprav govori celotna strategija. Povečati dostopnost in valorizacijo vseh potencialov (virov) slovenskega turizma skozi izboljšano infrastrukturo in tematske proizvode.

Govorite o infrastrukturi. Prav ambiciozni so cilji za nove naložbe v nastanitve, hkrati pa je zasedenost hotelskih zmogljivosti v letu 2015 samo 40 %. Ali tudi ta podatek ne potrjuje enega ključnih izzivov razvoja slovenskega turizma, in sicer s katerimi ukrepi povečati zasedenost kapacitet zunaj glavne sezone?

Menim, da je nizka, primerjalno prenizka statistična letna zasedenost zmogljivosti resen izziv za slovenski turizem. Zunaj sezone pač nekatere atraktivnosti, ki poganjajo turizem v sezoni, niso več na razpolago v takšni količini in kakovosti, da bi jih lahko uspešno tržili. Destinacije zato zunaj sezone ponujajo drugačne proizvode, na primer kongresni in MICE turizem zunaj sezonskih mesecev na Obali. Vsak ukrep, ki spodbuja razvoj novih proizvodov zunaj glavne sezone, je dobrodošel. Strategija predlaga precejšen organizacijski in vsebinski napredek ravno na področju razvoja proizvodov, ko predlaga osebno enoto za razvoj turizma.

Gradivo opozarja na pomanjkanje sredstev iz EU in domačih virov za nove naložbe v turizem, hkrati pa načrtuje do leta 2021 tisoče novih sob. Kje so potencialni investitorji, saj se gradivo pri zasebnih virih omeji predvsem na oblikovanje Akta za strateške projekte v turizmu? Ali je realno v kratkem času, če še ni lokacij, načrtov in znanih virov, načrtovati takšno povečanje števila sob? Ali so morda projekti že znani, pa niso navedeni, ali bo pomagala naložbena kreditna linija, če jo bo država kmalu ustanovila?

Strategija načrtuje investicije v obnovo 8.400 hotelskih sob, okoli 6.000 novih hotelskih sob, investicije v turistično infrastrukturo ter izgradnjo manjših hotelov v zmogljivosti cca 1.500 sob. Predvideva tudi okoli 3.000 sob v privatnem sektorju in 2.000 ležišč v šotoriščih. Ocenjena vrednost naložb je skoraj 3 milijarde evrov. Strategija predlaga naslednje vire: prestrukturiranje lastništva državnih hotelov, tržna sredstva za nove naložbe v hotelski sektor in podporno shemo za razvoj turizma, ki jo pripravi vlada oziroma ponudijo banke. Strategija ima tudi terminski plan, kjer smo tehnično prikazali, kdaj se mora katera aktivnost začeti, da bodo načrti realizirani do leta 2021 oziroma 2025. Izvajalci projekta strategija za zagotavljanje uresničevanja terminskega plana nimajo nobene pristojnosti ali moči. Enako velja za uresničevanje predlaganih ukrepov. Strategija je izvedljiva pod pogoji, ki smo jih opredelili. Izhajali pa smo iz ciljev, ki jih je postavil naročnik in nanje modelirali razvoj. Drži pa, da sta tako plan ukrepov kot tudi terminski plan precej zahtevna, da vstopamo v čas volitev in se pozornost vlade utegne razpršiti tudi na tekoče volilne napore.

Država je že zdaj lastnik 31,9 % vseh hotelskih in igralniških podjetij, prav to lastništvo pa naj bi bilo, kot ugotavlja gradivo za strategijo, vzrok za neučinkovito upravljanje. Vendar gradivo kljub tej ugotovitvi širi pristojnosti Direktorata za turizem in med novimi zadolžitvami navaja »centraliziran razvoj nosilnih turističnih produktov v štirih makroregijah«. Kje so gospodarski nosilci razvoja, občine, povezovalci znotraj makroregij turizma? Zakaj takšna opredelitev?

Res je in izgleda kot paradoks. V resnici pa je konsenz. Načrtovalci strategije smo si želeli posebno Agencijo, ki bi bila tržno usmerjena in bi delovala na področju razvoja. Dolgo smo vztrajali na izključno takšnem, samostojnem telesu. Vendar smo v procesu oblikovanja strategije ves čas strokovno sodelovali s turističnimi deležniki, s tako imenovano strateško skupino štiridesetih najvidnejših nosilcev slovenskega turizma ter z naročnikom in vladnimi službami, ki bodo strategijo izvajale. Predlog strategije se je na tem mestu nekajkrat menjal. Jasno so nam povedali, da samostojnega telesa ne bo možno ustanoviti. Na koncu se je oblikoval predlog kot samostojna noga na MGRTju.

V javnosti je že zaokrožil predlog o dvigu turistične takse, ki je zdaj različna, najvišja pa znaša 1,2 evra. Kakšna bo taksa in kako bo uporabljena?

Strategija predlaga povišanje in diferenciacijo turistične takse. Kako visoko bomo skupaj zmogli postaviti, bomo videli. Skladno s strategijo visoke dodane vrednosti je tudi taksa višja. Turistična taksa mora biti namenjena promociji in razvoju turizma.

Kaj je razlog, da v gradivu ni bolj izpostavljen problem nizke dodane vrednosti v turističnem gospodarstvu in spremljanje zadovoljstva delavcev v turizmu in gostinstvu, kar je najbrž enako pomembno kot spremljanje zadovoljstva turistov in zadovoljstva rezidentov z razvojem turizma?

Precej smo se ”borili” tudi na področju družbene trajnosti slovenskega turizma ter za umestitev te dimenzije trajnostne rasti v Strategijo. Najprej gre za zadovoljstvo obiskovalcev, nato zadovoljstvo lokalnih prebivalcev in tudi zadovoljstvo zaposlenih v turizmu. V procesu oblikovanja strategije, ki je trajal od novembra lani, sem prejela samo en predlog oziroma komentar na temo zadovoljstvo lokalnih prebivalcev. Nobenega pisnega predloga glede zadovoljstva zaposlenih. Imeli pa smo kar nekaj razprav na temo nizkih plač v turizmu, ki jih bo morala vlada zagotovo zelo kmalu resno obravnavati. V tej strategiji še niso našli mesta. Na tem področju Slovenija dialog prepočasi resno odpira, vendar se pričenja. Blejska izjava o obiskovalcih, ki naj ostanejo rajši doma, ali nekatere interpretacije medijev o preveč obiskovalcev na Bledu ali v Ljubljani zagotovo sodijo na to področje. Naj se zahvalim nerodni izjavi blejskega turističnega delavca, ker je sprožila veliko odmevov. Bo dialog. Prostorska in časovna koncentracija turizma nista samo problem zunaj sezone, izziv sta tudi v visoki sezoni. Hotelirji, gostinci in drugi turistični podjetniki se veselijo več obiskovalcev in računajo, da se jim posli izidejo. Lokalni prebivalci kalkulirajo maksimalno število, ki so ga še pripravljeni prenašati, preden se odselijo oziroma uprejo. Obe števili sta lahko močno različni.

Kakšna bo nadaljnja usoda osnutka Strategije trajnostne rasti slovenskega turizma 2017-2021 in katera sporočila v gradivu se vam zdijo najpomembnejša?

Strategija je trenutno v rokah naročnika, ki jo še usklajuje z nekaterimi vladnimi službami in pripravlja za obravnavo na vladi. Upamo, da bo sprejeta, in sicer v obliki progresivnega scenarija, ki zahteva aktivno vlogo države in spremembe ter izboljšave na strani ponudbe, več, bolje. In ne v obliki scenarija, ki zgolj jezdi na valu povečanega povpraševanja, razkorak s kakovostjo in raznolikostjo turistične ponudbe pa se bo večal. Strateško smo se usmerili v ekonomsko trajnost in predlagali investicije v obnovo nastanitev, nove investicije v nastanitve, investicije v turistično infrastrukturo in investicije v majhna in srednja podjetja, novo lastniško in upravljalsko strukturo ter odprtje novih turističnih območij, ki bi predlagani razvoj omogočila skupaj z resno shemo spodbujanja naložb v turistični sektor. Prelagali smo povečanje nočitev za 5,6 milijona, povečanje povprečne dnevne potrošnje za 18 eurov, povečanje turističnega deviznega priliva za 1,45 milijard in povečanje priliva davkov za 184 milijonov evrov. Nujen pogoj je, da vlada doseže konsenz za takšno strategijo in ukrepe ter terminski plan tudi uresniči.