Slovenija potrebuje načrt za razogljičenje energetike z listo naložb – EOL 153

V anketi sodelujejo: mag. Janez Kopač, Sekretariat Energetske skupnosti, dr. Robert Golob, GEN-I d.o.o., Marjan Eberlinc, Plinovodi d.o.o., mag. Aleksander Mervar, Eles d.o.o., Bogdan Barbič, HESS d.o.o., dr. Jože P. Damijan, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, prof. dr. Peter Novak, Energotech d.o.o., Blaž Košorok, Ministrstvo za infrastrukturo.

Vprašanja:

V razpravah o tem, kako naj se Slovenija približa ciljem, ki jih napovedujejo nekateri državni dokumenti (NEPN, dolgoročna podnebna strategija in drugi) glede podnebne nevtralnosti in razogljičenja, je energetski sektor v ospredju. Gre za prehod na čistejšo energijo, za uporabo obnovljivih in nizkoogljičnih virov, za učinkovitejšo rabo energije in energetsko varnost. Marsikaj v aktualnih podnebnih dokumentih je odprto. Med drugim najbrž zato, ker Slovenija nima energetske strategije, ki jo, po mnenju mag. Stojana Nikoliča, potrebujemo celo bolj kot podnebno strategijo. Ali se vam ne zdi, da bi moral biti energetski sektor s svojimi potenciali v sodelovanju s stroko in z ekipami na odgovornih ministrstvih glavni in prvi akter priprave strategije zelenega prehoda slovenske energetike z realnimi cilji, kaj se lahko doseže v določenem obdobju in z naborom naložb? Ali morda to napoveduje Konzorcij za pospeševanje zelene transformacije energetike?

Zmanjšanja izpustov TGP in opredeljenih ciljev pri razogljičenju Slovenija ne bo dosegla brez tranzicije energetskega sistema. To pomeni načrten in terminsko opredeljen prehod od fosilnih goriv k manj ogljičnim virom, saj bo poraba energije naraščala. S podpisom koncesijske pogodbe za rabo vode za proizvodnjo električne energije na srednji Savi, s predvidenim nadaljevanjem HE Mokrice, z načrti za gradnjo velikih sončnih elektrarn (HESS, HSE), z nadaljnjo rastjo sončnih elektrarn pri gospodinjstvih, s projekti za gradnjo vetrnih elektrarn in uporabo geotermalne energije, z biomaso, z idejo o zeleni energetski multinacionalki v Sloveniji itd. bi se naj povečal delež OVE v končni rabi energije. Če se ozremo k bližnjim ciljem za postopno doseganje podnebne nevtralnosti, kaj lahko Slovenija doseže za večji delež OVE do leta 2030 in s katerimi ukrepi? Ali bi Slovenija morda potrebovala v okviru zelenega prehoda desetletni načrt za namestitev manjših in večjih sončnih elektrarn, saj se je že začela akcija za namestitev hranilnikov? Kakšno vlogo lahko odigrajo v tranziciji energetike Slovenije zemeljski plin, obnovljivi plini ter posebej vodik?

Vse več podjetij v poslovnih načrtih in naložbah upošteva možnost uvedbe davka na ogljik. Kako bi morala ukrepati država in kaj lahko spodbudi podjetja, tudi energetska, k manj izpustom in učinkovitejši rabi energije?

Koliko je elektroenergetsko omrežje pripravljeno na intenzivni proces elektrifikacije vsega in na razpršenost virov?

Po plinovodnih omrežjih naj bi se pretakali obnovljivi plini

Marjan Eberlinc, Plinovodi d.o.o.:

•  Zagotovo je slovenski energetski sektor že večkrat dokazal, da ima veliko znanja, izkušenj, želje in hotenja, da aktivno sooblikuje strategijo svojega prihodnjega razvoja in uresničuje doseganje zahtevnih strateških ciljev, ki si jih je zadala Slovenija. Ob strani razmišljanj, kakšen in kateri strateški dokument potrebujemo bolj, je po mojem mnenju ključen preskok v našem razumevanju prihodnosti slovenske energetike. Kot ste se primeroma že dotaknili pobude s Konzorcijem za pospeševanje zelene transformacije energetike, menim, da je zrelo spoznanje, da nobeden od slovenskih stebrov ali bolje energetskih akterjev, sam, ločen od ostalih, ne bo zmogel uspešnega prehoda in da je nujno povezovanje. Od vseh sektorjev je prav za energetski sektor to zelo močno sporočilo za njegovo prihodnjo sliko. Nujno se bo moral povezovati in v sinergijah, ki jih energetski sistemi vsekakor imajo, delovati skupaj in povezano.

Ne predstavljam si, da bi energetska strategija nastala brez sodelovanja s stroko. Ne smemo pozabiti, da je ta seveda tudi na pristojnih ministrstvih, zbornicah in agencijah. Prav stroka razpolaga z vsem potrebnim znanjem, izkušnjami in možnostjo razmisleka o realno dosegljivih načrtih in ciljih. Nikakor ne moremo mimo dejstva, da smo kot država drugačni od ostalih članic in da naše posebnosti ter možnosti najbolje pozna sredina, ki se z izzivi in težavami srečuje vsakodnevno. Strategije potrebujejo vizionarstvo in dolgoročnim ciljem naravnane poglede, spodbude in načrte.

Menim, da je strategija, kot je strategija prehoda za slovensko energetiko ali energetski koncept prehoda, potrebna. In prav tako menim, da bodo pripravljavci znali k sooblikovanju privabiti ključne slovenske deležnike, da s svojim znanjem, izkušnjami in strokovno močjo prispevajo premišljene, realno dosegljive ter vizionarske in napredne rešitve.

•  Strinjam se, da je za obdobje do 2030 ključni cilj povečati delež OVE, pri čemer pa ostali vzporedni ukrepi in aktivnosti ne smejo zastati. Dovolj celostno je to nakazal že NEPN. In ko ste omenili nameščanje hranilnikov, sem imel v mislih prav to, da se na prihodnji razvoj gleda celostno. Preživete so namreč ideje in razmišljanja, da moramo počakati na ostale in privarčevati s tem, da razvojne faze preskočimo. Energetika prihodnosti je namreč tudi v odločitvi, da bomo aktivni v vseh členih energetske verige, od proizvodnje do porabe, in ne zgolj pasivni člen, ki bo samo sledil in predstavljal dober trg za tiste, ki bodo to znali bolje. Prav področje plinovodne infrastrukture in trenutno zemeljskega plina, kasneje pa obnovljivih plinov in vodika, to še posebej zadeva.

Ne skrivamo namreč ambicij, da se bo v prihodnje po slovenskih plinovodnih omrežjih transportiral plin, ki bo obnovljivega izvora. Nikakor si ne želimo, da bi se prihodnja omrežja vodika, ki se rišejo po karti Evrope, še naprej izogibala Sloveniji. Želimo si, da bi bili slovenski uporabniki leta 2050 deležni vseh prednosti in ugodnosti, ki jim jih bo lahko ponudila slovenska energetska infrastruktura, v kateri prepoznavamo plinovodna omrežja in oskrbo s plinom kot zelo pomembnega partnerja.

Zelo konkretno menim, da v slovenski energetski tranziciji plinovodna omrežja in plini lahko ponudijo optimalno rešitev prav v vseh fazah tranzicije. Sprva z dokaj enostavnim prehodom na plin kot najčistejše gorivo povsod tam, kjer so v uporabi še stare in okoljsko sporne tehnologije in energenti. Takoj za tem pa v uvajanju obnovljivih plinov in na ta način zelo široko oskrbo uporabnikov z OVE. Ne smemo pozabiti, da obstoječi plinovodni sistem naenkrat lahko doseže vso ključno industrijo in široko potrošnjo in da so preko te široke dosegljivosti lahko tudi rezultati takšnega razogljičenja veliki. Pri tem pa sploh ne omenjam ostalih vlog, ki jih poleg prehoda na OVE pline prepoznavamo za plinovodne sisteme v novi vlogi, kot je to povezovanje sektorjev ter možnost dolgoročnejšega hranjenje vedno večjih viškov OVE.

•  Najprej moram poudariti, da je slovenska industrija nekaj odločnih korakov za učinkovito rabo energije in zmanjšanje izpustov že storila. Slovenska energetsko intenzivna industrija je v primerjavi z napravami v EU energetsko zelo učinkovita in večinoma uporablja najboljše tehnologije, ki so na voljo. V prihodnjih letih je pričakovati nadaljnji preboj novih nizkoogljičnih tehnologij, ki jih bo spremljala menjava energentov, krožne rešitve ter stalnica z avtomatizacijo, digitalizacijo in umetno inteligenco. Vse to dokazuje, da učinkovita raba energije in zmanjševanje izpustov za slovensko industrijo in energetski sektor nista novost.

V prihajajoči tranziciji in z nadaljnjim uvajanjem trajnostnih tehnologij bodo za industrijo in podjetja pomembne predvsem spodbude. Te so že na voljo in se napovedujejo tudi v prihodnje na nivoju EU preko različnih skladov ter na domači ravni preko mehanizma za okrevanje in odpornost ter za pravični prehod. Na ta način se bodo zagotovile usmeritve države za ustrezne tehnološke rešitve prehoda in spodbude podjetjem, da še naprej aktivno delujejo pri uvajanja novih trajnostnih tehnologij in učinkovite rabe energije.

•  Nihče v energetskem sektorju ne podcenjuje tega vprašanja, saj se zavedamo, da je priprava elektroenergetskega sistema za intenzivni proces elektrifikacije zelo zahtevna naloga, finančno in tudi izvedbeno. Ne smemo pa pozabiti, da osredotočenje zgolj na to vprašanje ne bo prineslo vseh želenih rezultatov. Vse večja vloga pametnih omrežij, optimizacij, uvajanja pametnih rešitev in možnosti za alternativne rešitve bodo krojile našo prihodnost. Torej bodo intenzivno pripravo elektroenergetskih omrežij spremljale intenzivne priprave vseh ostalih energetskih omrežij, proizvodnje, razpršenih virov, novih oblik hranjenja viškov ter optimizacije delovanja. In zopet smo pri sinergijah in povezovanju, kar nas bo edino pripeljalo do želenih rezultatov.

Slovenija zdaj potrebuje predvsem projekte, cilji so znani

prof. dr. Peter Novak, Energotech d.o.o.:

•  Dolgoročna podnebna strategija Slovenije (DPSS) do 2050 (verzija 3.2 in povzetek analiz) obsega čez 100 strani (povzetek analiz čez 160 strani) samo zato, da bi nam povedali, da moramo do leta 2050 zamenjati vsa fosilna goriva z OVE ali/in jedrsko energijo(?). V te namene je dovolj 10 strani, na katerih bodo terminski plan in finančna sredstva za njegovo izvedbo. V strategiji ne rabimo elaborirati, zakaj je to potrebno, saj sta o tem vlada in DZ, na osnovi dogovorov v EU, sprejela ustrezne sklepe. Vprašanje, ali bomo zmanjšali emisije do leta 2030 za 43, 55 ali 60 %, je irelevantno. Končni cilj je jasen in prej, kot ga bo Slovenija dosegla, bolje bo za njeno gospodarstvo. Osvoboditev od uvoza fosilnih goriv je ključna za politično neodvisnost. Seveda moramo imeti rezervni scenarij v primeru naravne katastrofe, ko bi nam domači viri usahnili (sonce ne bo usahnilo pred človeštvom) in to je naravni plin, za katerega imamo odlične povezave.

Strinjam se, da bi morali pri izdelavi DPSS imeti strokovnjaki s področja energetike prvo besedo, predvsem pa tisti, ki imajo vizijo in načrte za uvajanje novih tehnologij. Državni sekretar Blaž Košorok je bil osebno seznanjen s temi stališči.

Zeleni prehod je potrebno začeti v energetiki in kmetijstvu (hrana), saj bosta oba temeljila na obnovljivih virih energije. Politiki se premalo zavedajo, da bodo OVE ključ razvoja nove industrije ne samo v svetu, ampak tudi pri nas. Trdim, da morata postati kmetijstvo in gozdarstvo drugi steber energetike, saj preko njih lahko dobimo neomejeno količino ogljika iz zraka in ga pretvorimo v koristna sintetična goriva, ki bodo omogočala tudi shranjevanje energije sonca (skupaj z vodikom iz elektrolize vode).

V določenem obdobju do leta 2030 lahko dosežemo 60 % zmanjšanje emisij TGP v Sloveniji z uvajanjem novih tehnologij ob pametnem investiranju in razvoju novih tehnologij. Na razpolago so velika finančna sredstva v EU in treba je samo pripraviti projekte za njihovo pridobitev. Tu so odpovedala vsa ministrstva, ker se ukvarjajo s pisanjem ali naročanjem študij namesto izvedbenih projektov. Ker vemo, kaj nam je storiti, ne rabimo študij, ampak projekte za izvedbo. Naj navedem nekatere:

–   Projekt globoke prenove stavb po načrtu EU – Zeleni val. Zato potrebujemo energijske izkaznice stavb po porabi, kataster lokacij, izbor 10 % energijsko najslabših in 10 % energijsko siromašnih (po finančnem stanju uporabnikov) za eno leto. V petih letih bomo obnovili na ta način vse obstoječe stavbe, tako da ne bodo rabile fosilnih goriv. Posledica takega projekta so številna delovna mesta in razvoj vrste ostalih dejavnosti v gradbeni industriji. Ocenjeni skupni strošek: 100-200 mio €/leto.

–   Paralelno s tem je potrebno postaviti tovarno za mikrokogeneracijo na lesno biomaso –sekance ali pelete, primerno za šole, vaške skupnosti. Z njimi se lahko izvede mikrodaljinsko gretje obnovljenih stavb. Tehnologija je razvita v Sloveniji in čaka na industrijsko proizvodnjo. Potreben vložek: 10 mio €, takoj. S tem namreč v lokalni proizvodnji topote in elektrike kompenziramo zimske konice v električnem omrežju, ki ga povzročajo TČ.

–   Izgradnja novega EKK Velenje – energijsko kemičnega kombinata v okviru sredstev za sanacijo premogovnih regij. Kaj predlagam:

~  sosežig SRF kot prva faza,

~  izgradnja CCS v TEŠ 6 in odvoz CO₂ v državo, ki ima zanj podzemno skladišče (Norveška, Nizozemska). S tem izkoristimo življenjsko dobo elektrarne, postopno zapremo rudnik in ohranimo proizvodnjo elektrike, ki jo potrebujemo posebno za pokrivanje konic;

~  izgradnja uplinjevalnice organskih odpadkov in predelavo sinteznega plina v metan ali metanol za potrebe transporta;

~  izgradnjo plavajočih FNE na obeh jezerih v Velenju in proizvodnjo vodika s sodobno elektrolizo podtlakom. Vodik bo služil kot surovina za sintetična goriva in kot pogonsko sredstvo za nova vozila na gorivne celice.

–   Oskrba večjih kmetij, kmetijskih zadrug ali vaških skupnosti s serijsko izdelanimi, avtomatiziranimi mini bioplinarnami za koristno izrabo zelenega odpada na poljih in lastno energijsko oskrbo (ocena 20 enot/leto, vrednost 10 mio €).

–   Pospešena gradnja HE in vodnih zajetij za ČHE, da se izognemo pričakovanim poplavam in prehitremu odtoku vode iz Slovenije.

–   Zakonsko ureditev za gradnjo skupinskih FNE na objektih, ki jih bomo energijsko sanirali skupaj z lokalnimi hranilniki elektrike.

Ne poznam dela konzorcija, vendar sem prepričan, da moji predlogi zahtevajo koordinirano vodenje vseh aktivnosti in posameznih projektov. Ključno pri tem je organizacija priprave projektov tako za pridobivanje sredstev iz EU, kakor tudi za izvedbene projekte. Rabimo nov »SMELT«, to je močno grupacijo projektantov z znanjem, ki je danes razpršeno po individualnih podjetjih, kjer večina strokovnih kadrov životari.

Torej, ne samo konzorcij, rabimo »podjetje za zeleni prehod« – PZP, ki bo združeval stroko in politiko z jasnim ciljem, kaj moramo letno doseči. Pri tem je potrebno posebno pozornost posvetiti občinskim energetskim načrtom in jih sproti usklajevati z finančnimi in tehničnimi možnostmi. Podjetje mora dobiti ustrezna pooblastila in primerno vodstvo z nadzorom dela.

•  Večji delež OVE bomo dosegli z izgradnjo HE in ČHE (to bo trajalo desetletje). Takoj pa lahko povečamo delež FNE (izgradnja 200 MW/leto ni noben tehnični problem) na stavbah, jezerih, vodnih zajetjih ali na neizkoriščenih degradiranih površinah, nad železnico in avtocestami (oskrba predorov z lastno energijo je najmanj, kar lahko dosežemo).

Ocenjujem, da je mogoče z zgoraj navedenimi ukrepi do leta 2030 doseči letno do 5 % povečanje deleža OVE (10PJ/leto ali 2,8 TWh/leto, ne samo elektrike, ampak vseh oblik OVE). Pri tem je prihranek okoli 140 mio € (50€/MWh), vložek pa okoli 1,2 milijarde €/leto, upoštevaje vse zgoraj navedene aktivnosti, ki pa pomenijo obračanje kapitala v sami Sloveniji.

Da, Slovenija potrebuje operativni načrt že zaradi sprejetega NEPN in predvidene DPSS. Pri tem pa je treba paziti na enakomeren razvoj vseh aktivnosti, ne samo proizvodnje elektrike, temveč tudi vse spremljajoče industrije. Rabimo dva petletna načrta, ki bi jih izvajal PZP.

V Sloveniji je potrebno doseči soglasje, da je sonaravna izvedba NEPN in DPSS v javnem interesu in neupravičeni lokalni pomisleki ne morejo zadrževati izvedbe. Po potrebi je treba, pod nujno, dopolniti zakonodajo.

Vloga naravnega plina bo v prehodnem obdobju do leta 2050 in dalje predvsem v zagotavljanju zanesljive oskrbe z energijo. Obnobljivi plini, tu mislim na sintetični metan, bodo dopolnjevali porabo naravnega plina. Vsi plinovodi bodo postali hibridni in deloma polnjeni tudi z vodikom (okoli 5 – 7 %, odvisno od kakovosti mreže plinovodov ter aparatov pri končnih uporabnikih). Bioplinarne in uplinjevalnice organskih odpadkov bodo proizvajale metan za vtiskovanje v plinovode. Del sinteznih plinov pa se bo predelal v metanol, ki ga kot tekočino lahko uporabljamo kot dolgotrajno skladišče OVE.

Vodik bo imel pomembno vlogo kot prekurzor za izdelavo obnovljivih plinov in tekočih goriv in v drugi fazi tudi kot pogonsko sredstvo v vozilih (osebna in tovorna vozila na gorivne celice).

•  Slovenija je imela v Evropi prva davek na CO₂ (davek na elektriko okoli 1996). Davek na ogljik iz fosilnih goriv bo vpeljan v EU in tudi v Sloveniji ga bomo morali uvesti. Če to storimo takoj in to v zmerni višini, ne bomo bistveno vplivali na stroške v gospodarstvu in široki rabi. Višina naj zamenja sedanje prispevke za OVE in URE in še nekaj dodatka za nove investicije. Torej, moj predlog je uvesti davek na fosilni ogljik takoj z letom 2021 in sredstva nameniti PZP za operativno delo (ne študije in analize, ampak za projekte z ekonomsko utemeljenostjo po načelu stroškov v življenjskem ciklusu).

•             Elektro-energetsko omrežje v Sloveniji je v razmeroma dobrem stanju. Če bomo maksimalno izkoristili prednosti IKT, potem v prvi fazi, razen zamenjave dotrajanih naprav in manjših dopolnitev, večjih investicij ne bo potrebno. Se bodo pa pojavile v drugi petletki, ko bo število razpršenih proizvajalcev naraslo na pomemben delež pri proizvodnji elektrike.

Davek na ogljik je smiseln, a težko izvedljiv

dr. Jože P. Damijan, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani:

•  Zdi se, da je bil NEPN pripravljen in sprejet nekako mimo stroke. Mimo tistih, ki res nakaj vedo o energetiki, o energetskih potencialih Slovenije in o tem, kaj je glede prilagajanja podnebnim spremembam v Sloveniji tudi realistično možno narediti na energetskem področju. Obe strategiji, podnebna in energetska, bi se morali pripravljati skupaj in NEPN bi moral biti usklajen rezultat obeh.

•  Stava na obnovljive vire sonca in vetra v Sloveniji se zdi izjemno tvegana. Prvič, ker je to izjemno drag vir energije. Lastna cena električne energije s solarnih panelov ob upoštevanju hrambe te energije je okrog štirikrat višja od lastne cene električne energije iz drugega bloka JE Krško. Drugič, energija iz sonca in vetra ni samo zelo drag, pač pa tudi izjemno nestabilen vir energije in je lahko zgolj majhen dodatek k ostalim virom energije. Zaenkrat sta oba vira z vidika prispevka k skupni proizvodnji električne energije bolj folklorne narave (le 1 % skupne proizvodnje) in tudi v prihodnje ne bo bistveno drugače. V Sloveniji potrebujemo predvsem dolgoročen, stabilen in cenovno ugoden vir energije, ki bo nadomestil energijo iz TEŠ, ko bomo ugasnili šesti blok. In to je lahko samo drugi blok JE Krško, ob dodatnih virih, kot so nove HE na srednji Savi in morebiti na Muri. Poleg tega pa potrebujemo še črpalne elektrarne kot shranjevalnike energije. Vodik kot način shranjevanja energije je zaenkrat bolj kot ne tehnološka možnost, ki pa je z vidika učinkovitosti relativno draga zaradi izgub energije, hkrati pa lahko pomeni zgolj manjši dodatek k obstoječim stabilnim virom energije.

•  Davek na ogljik se na papirju zdi najbolj smiselna in učinkovita možnost, da se podjetja spodbudi k bolj racionalni rabi energije in znižanju izpustov. Je pa dokaj težko izvedljiva, saj je praktično nemogoče za vsako podjetje ugotavljati njegov ogljični odtis. Zato bo najbrž treba vztrajati pri bolj konvencionalnih načinih spodbujanja, kot so obveznosti nameščanja filtrov, spodbude k zamenjavi tradicionalnih tehnologij z bolj zelenimi, spodbude za energetsko sanacijo stavb ob hkratni uvedbi progresivnih taks za podjetja, ki ne dosežejo določenih okoljskih standardov v zakonsko določenih rokih.

•             Seveda naše elektroenergetsko omrežje ni pripravljeno na izzive razpršenih virov energije in večje porabe EE v prihodnjem desetletju. Sam NEPN ugotavlja, da bi morali v ta namen investirati približno 4,5 milijarde evrov. To bo še velik izziv in finančni zalogaj za našega skrbnika EE omrežja.

Sedanja delitev energetskih podjetij ni učinkovita

mag. Aleksander Mervar, Eles d.o.o.:

•  Tu imam svoje mnenje. Ključno za prehod v nizkoogljično družbo bo predvsem elektroenergetsko omrežje, pripravljeno na spremenjeno delitev vlog v elektroenergetiki, predvsem gre za prehod na razpršene proizvodne vire OVE, zagotavljanje sistemskih storitev iz teh virov, drugačen pristop pri zagotavljanju napetosti in frekvence. Če želimo, da bo ta prehod čimbolj uspešen, potem pričakujem enotno politiko nadzora, usmeritev. Kaj s tem menim? Menim, da sedanja delitev, po kateri so npr. Borzen, ELES in SODO pod pristojnostjo Ministrstva za infrastrukturo, EDPji pa pod SDH, ni učinkovita v smislu izpolnjevanja strateških, narodno gospodarskih ciljev. ELES je in bo sodeloval z ministrstvi, predvsem z MzI in MOP, v svoje delo vključuje znanje obeh elektro fakultet, številne strokovnjake doma in v tujini, DG Energy v okviru Komisije EU in še bi lahko našteval. Nihče pa naj ne pričakuje, da bodo razno razne strategije po vsebini enake kuharskim receptom, kjer je vse zapisano do potankosti. Se pa strinjam z ugotovitvijo, da je marsikaj odprto. Na prvo mesto uvrščam zadostnost finančnih virov: katerih, kdo jih bo priskrbel, kdaj, za katere projekte/investicije. In kako bo vse to vplivalo na končno ceno električne energije v Sloveniji.

•  Stojim na stališču, da se bo v prihodnosti proizvodnja EE iz SE in VE skokovito povečevala. Za koliko, pa je odvisno, kako bomo obvladovali omrežje, kako bomo zagotavljali EE 24 ur na dan, vsako sekundo in pri tem ohranjali frekvenco 50 Hz. Tako, kot se to počne sedaj, označujem za stihijsko, ki ima lahko, v primeru, da bi se vrednosti instaliranih kapacitet skokovito povečevale, izjemno negativne posledice na elektroenergetski sistem tako naše države kot drugje. SE se postavljajo praviloma brez hranilnikov, z izrazitim presežkom proizvedene EE glede na porabo v mesecih april – september ter s praktično zanemarljivo proizvodnjo v ostalih mesecih. Računati, da bo elektroenergetsko omrežje tisto, ki bo prejemalo viške in zagotavljalo manjko po obstoječih cenah, je skrajno sprevrženo in ekonomsko neizvedljivo. V prihodnje bo zato ključno, kaj bo predstavljalo hranilnike za premoščanje obdobij s previsoko oz. prenizko proizvodnjo električne energije. Pretvorba viškov v vodik je, kot se nakazuje, najbolj realna možnost.

V naši državi prostora za kontinuirano proizvodnjo električne energije tako za drugi blok NEK, plinske enote, razpršene vire OVE ne bo. Prednost dajem drugemu bloku NEK in OVE, zemeljski plin vidim kot primarni energent v kogeneracijah ter kot energent v sistemskih, opencycle plinskih turbin v Termoelektrarni Brestanica. Ne vidim pa zemeljskega plina kot energenta v pasovno-trapeznih plinskih combicycle enotah.

•  Država mora sprejemati strategije in bdeti nad njihovim izvajanje. Edina učinkovita spodbuda za podjetja je lahko samo stroškovni vidik, pri čemer se morajo že sedaj zavedati, da tako poceni, kot je sedaj, ne bo nikoli več!

•             ELES oz. prenosno omrežje je blizu cilju, da bo sposobno odreagirati na izzive prihodnosti, zato je izjemno pomembno, da zaključimo projekt SincroGrid v načrtovanih rokih, nekje do konca leta 2021. Daljnovodi, regulacijsko-transformatorske postaje in drugi elementi prenosnega omrežja so z vidika obstoječih termičnih kapacitet dovolj zmogljivi že sedaj. Tisto, kar nas skrbi, je, ali bomo v Sloveniji pripravljeni vzdrževati t.i. »sistemske proizvodne enote«, kakršne so v Termoelektrarni Brestanica. Pod pripravljeni pa mislim na uvedbo nove dajatve. Ravno tako ocenjujemo, da lahko nastane problem pri zagotavljanju zadostnega obsega t.i. »sekundarne rezerve«. Ocenjujemo, da bomo za vsakih 100 MW instaliranih proizvodnih kapacitet na OVE (sonce, veter) potrebovali 6 MW sekundarne rezerve. Stanja »pripravljenosti« distribucijskega omrežja ne komentiram.