Slovenija potrebuje izvedbeni načrt zelenega prehoda do konca desetletja - ESG 177

Zeleni prehod

| Avtor: Jože Volfand |

Kaj naj vsebuje nacionalni program prednostnih ciljev zelenega prehoda in kako ga izpeljati s centraliziranim projektnim vodenjem? Preglednica kazalnikov zelene rasti do leta 2023 za Slovenijo v marsičem ni neugodna. Marsikje je v primerjavi z EU v povprečju. Pri nekaterih kazalnikih odstopa navzdol: pri ekološkem odtisu, v prometu, pri zapiranju snovnih zank, pri ekološki pridelavi, pri deležu proizvodnje EE iz OVE itd. Presežkov ni dovolj, priložnosti nemalo. Še posebej, ker na poti zelenega prehoda Slovenija zaostaja za razvitim jedrom EU po produktivnosti, po dodani vrednosti, po investicijskem indeksu in vlaganjih v R&R, po izobrazbeni strukturi prebivalstva in zaposlenih, če navedemo le nekatere.

Kako doseči večjo razvojno uspešnost Slovenije z zelenim prehodom in kateri prednostni cilji so (bodo) v nacionalnem programu zelenega prehoda do leta 2030? Odgovore dodatno aktualizira pregled črpanja sredstev iz EU in izvajanje projektov iz Načrta za okrevanje in odpornost. Vlada se je konstituirala, kot je želela, prenavlja se NEPN. Upravljanje zelenega razvoja ni dovolj koordinirano, izvedba premalo učinkovita. Razumevanje zelenega prehoda je prepogosto parcialno ali zavajajoče ali le v funkciji kratkoročnih interesov, tudi marketinških.

Zato pobuda, da Slovenija sprejme operativni program zelenega prehoda s prednostnimi cilji do leta 2030 kot skupni strateški izziv. Izziv za Slovenijo, za celotno družbo, gospodarstvo, državo, stroko, nevladnike in javno sfero.

Z mnenji in predlogi sodelujejo: dr. Gregor Anderluh, Kemijski inštitut, mag. Nataša Avšič Bogovič, Državni zbor RS, dr. Slavko Ažman, Porsche Slovenija d.o.o., Marko Drobnič, Talum d.d., Marjan Eberlinc, Plinovodi d.o.o., Tomaž Gorenc, Inštitut za zdravje in okolje, dr. Lučka Kajfež Bogataj, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, Tina Kobilšek, Ministrstvo za naravne vire in prostor, dr. Bogomir Kovač, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, mag. Nataša Kovač, Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo, Karel Lipič, Zveza ekoloških gibanj Slovenije – ZEG, dr. Boštjan Mali, Gozdarski inštitut Slovenije, Nina Meglič, SRIP Krožno gospodarstvo, mag. Stane Merše, IJS – CEU, mag. Aleksander Mervar, Eles d.o.o., mag. Vesna Nahtigal, Gospodarska zbornica Slovenije, dr. Dušan Plut, Svet za varovanje okolja SAZU, Robert Sever, Gospodarska zbornica Slovenije, Združenje za promet, dr. Andrej Simončič, Kmetijski inštitut Slovenije, dr. Jonas Sonnenschein, Umanotera, Jernej Stritih, Stritih, svetovanje za trajnostni razvoj, d.o.o., mag. Emil Šehič, Zeos d.o.o., Darko Trajanov, Ministrstvo za infrastrukturo, mag. Ana Vučina Vršnak, Energetska zbornica Slovenije, mag. Mojca Žitnik, Statistični urad RS.

V aprilski številki revije ESG bo sklenjena objava vseh sodelujočih v pripravi programa zelenega prehoda Slovenije vključno z intervjujem z dr. Petrom Wostnerjem.

Raziskave, razvoj in inovacije so temelj zelenega prehoda

Prof. dr. Gregor Anderluh, Kemijski inštitut:

Vlaganja v raziskave, razvoj in inovacije so tisto, kar bi moralo biti na vrhu seznama prednostnih ciljev pri zasnovi in izvedbi nacionalnega zelenega dogovora, o tem ni nikakršnega dvoma. Kadar govorimo o zelenem prehodu Slovenije, od katerega je, kot radi poudarjamo, odvisna naša trajnostna prihodnost, bi zato moralo biti v ospredju prav zavedanje o ključnem pomenu raziskovalno-razvojnih projektov, ki jih bodo ti imeli pri zeleni bodočnosti naše države.

In katera so tista raziskovalno-razvojna področja, ki bi jim, z namenom pospešitve zelenega prehoda v Sloveniji, veljalo dati prednost? To so predvsem raziskave in inovacije na področju prehoda na čisto energijo ter na področju razvoja sodobnih tehnologij za shranjevanje energije, kjer prednjačijo baterije, vodik in drugi kemijski načini, kjer ima Kemijski inštitut ogromno ekspertiz in izkušenj, predvsem pa v Evropi igra zelo pomembno vlogo pri razvoju.

Na inštitutu smo pridobili in uspešno izpeljali že vrsto projektov, ki segajo na področja zajema in shranjevanja ogljikovega dioksida, ki je z vidika globalnega segrevanja najpomembnejši toplogredni plin, na področja razvoja modernih baterijskih sistemov, ki so nepogrešljivi pri elektrifikaciji različnih sektorjev, pa na področja vodikovih tehnologij, ki bodo med drugim omogočile brezemisijski promet, ter tudi na področja vpeljave krožnega gospodarstva ipd. Inštitut je tako v leto 2023 vstopil s kar 45 aktivnimi projekti prestižnega evropskega finančnega mehanizma Obzorje (od tega 28 iz programa Obzorje 2020 in 17 iz programa Obzorje Evropa), ki segajo na omenjena področja. Poleg tega imamo na področju elektrokatalize prejemnika sredstev Evropskega raziskovalnega sveta (ang. European Research Council), ki s svojim znanjem odpira nova področja in možnosti za nadaljnji razvoj zelenih tehnologij, temelje svojih raziskav pa uspešno dokazuje z dodatnimi sredstvi omenjenega programa. Nenazadnje je Kemijski inštitut prva slovenska JRO, ki je skupaj z gospodarstvom (s podjetjem Steklarna Hrastnik) dobitnica sredstev iz Inovacijskega sklada EU (ang. Innovation Fund), ki neposredno vpliva na izboljšanje stanja okolja. Rezultati vseh teh projektov bodo pripomogli k razogljičenju družbe in podnebni nevtralnosti, hkrati pa bodo pomembno povečali energetsko varnost ter neodvisnost Slovenije in Evropske unije, za kar si moramo vztrajno prizadevati.

Naj izpostavim enega najnovejših in obsežnih projektov, ki bo zaživel z vzpostavitvijo Centra za razvoj, demonstracije in usposabljanje za brezogljične tehnologije v Zasavju. V njem bosta delovala Laboratorij za razvoj, pripravo in testiranje baterij ter Laboratorij za reakcijsko inženirstvo pretvorb ogljikovega dioksida in vodika. Verjamem, da bo omenjeni center, ki bo pomembno pospeševal pretok prebojnega domačega znanja na področju brezogljičnih tehnologij iz laboratorijev v industrijo in na trg, spodbudno vplival na slovensko gospodarstvo, predvsem pa pomembno pospešil preobrazbo slovenske družbe v nizkoogljično. V okviru dosedanjih uspešnih sodelovanj s podjetji pri uvajanju zelenih tehnologij izpostavljam sodelovanje s podjetjem TotalEnergies. V Sloveniji gre vsekakor omeniti Steklarno Hrastnik, kjer so daleč v ospredju pri vpeljavi vodikovih tehnologij.

In še na nekaj bi rad opozoril. Ob tem ko v Sloveniji skušamo izoblikovati ustrezno in spodbudno raziskovalno okolje, ki bo omogočilo razvoj tehnologij za pospešitev zelenega prehoda, ter sklepamo partnerstva za učinkovito komercializacijo takšnih in drugačnih energetskih inovacij, nikakor ne smemo prezreti pomena izobraževanja in usposabljanja znanstvenega kadra na tem področju. Tudi to bi moralo biti visoko na seznamu prednostnih ciljev nacionalnega zelenega dogovora. V nasprotnem primeru se nam lahko kaj hitro zgodi, da bo prav pomanjkanje raziskovalk in raziskovalcev, ki bodo usmerjali prihodnji razvoj prebojnih zelenih tehnologij, tista vrzel, ki jo bomo težko pravočasno zapolnili.

Nujne so sistemske spodbude in viri za zeleno mobilnost

Dr. Slavko Ažman, Porsche Slovenija:

Promet je v Sloveniji edini sektor, v katerem se emisije CO₂ ne zmanjšujejo, ampak strmo naraščajo. V dobrem desetletju je delež emisij zrasel s petine na tretjino vseh emisij, kar jasno kaže, da stvari uhajajo izpod nadzora, zato brez odločnih ukrepov zeleni prehod ni mogoč.

Kako zmanjšati emisije iz prometa? Načinov je več, potrebni pa so vsi, ker se medsebojno dopolnjujejo:

Zmanjšanje obsega prometa

spodbujanje dela od doma
omogočanje študija na daljavo
spodbujanje souporabe vozil

Večja uporaba nemotornih oblik prometa

izgradnja infrastrukture (ločene poti za nemotorni promet, možnosti za varno hrambo koles, skirojev …)

Uporaba javnega prevoza

enotna vozovnica za ustrezno ceno (trenutna cena je verjetno ustrezna – pomembnejša je atraktivnost ponudbe)
dobro urejen sistem javnega prevoza za šolsko mladino vzgaja nove uporabnike javnega prevoza
izboljšanje ponudbe in pogostosti, nove relacije …
možnost plačila z bančno kartico za občasne uporabnike
vštevanje časa na vlaku v delovni čas (pobuda iz javnega sektorja – zanimiva tudi za gospodarstvo)

Uvajanje alternativnih goriv v javni prevoz (npr. določen delež vozil kot pogoj za sofinanciranje prevoza, višje sofinanciranje za vozila na alternativni pogon)
Souporaba vozil
Elektrifikacija voznega parka

Študije kažejo, da je daleč najpomembnejša sprememba strukture obstoječega voznega parka. Na tem področju so nujni naslednji ukrepi:

Zelo jasni in podrobni cilji elektrifikacije osebnega motornega prometa, kar bo omogočalo vsaj letno spremljanje doseganja ciljev in po potrebi sprotno prilagajanje ukrepov.

Prenova sistema spodbud – nujne so digitalizacija, transparentnost, predvidljivost in enostavnost. Nakup električnega vozila mora biti vsaj tako enostaven kot nakup ostalih vozil –kot lahko prodajalec uredi zavarovanje in financiranje, bi moral imeti možnost urediti tudi formalnosti za pridobitev spodbude.

Nov, sistemski in dolgoročni vir sredstev za zeleni prehod na področju mobilnosti– sprejem predvidenih rešitev v ZIAG.

Ustrezen delež sredstev iz podnebnega sklada za ukrepe na področju mobilnosti (sorazmeren z obsegom emisij).

Odprava zapleta z boniteto in vstopnim davkom za e-vozila, ki v praksi izničuje pozitivne učinke davčnih spodbud zanje (popravek pravilnika – MF).

Zeleno javno naročanje – povečanje ambicioznosti javnega sektorja, država mora biti vzgled.

Energetski kupon – Možnost, da lastniki e-vozil naftnim družbam prodajo kupone za nadomestno izpolnjevanje predpisanega deleža obnovljivih virov energije – po vzoru Nemčije in Avstrije.

Vavčer za večdnevni preizkus električnega vozila – za premagovanje zadržkov do nove tehnologije je treba omogočiti večdnevno uporabniško izkušnjo čim širšemu krogu uporabnikov.

Zvišanje dovoljene teže vozila za vozniško dovoljenje kategorije B za e-vozila (sedaj problem pri gospodarskih vozilih, Zakon o voznikih – MZI).

Usmerjenost ukrepov na dnevne migrante (180.000 dnevnih delovnih migrantov samo v Ljubljani – ker prevozijo nadpovprečno veliko kilometrov, bo pri njih učinek elektrifikacije najvišji, njim pa se prehod na elektriko tudi ekonomsko najbolj splača).

Prostorsko načrtovanje – obvezen delež polnilnic na parkirnih mestih za javne zgradbe (trgovski centri) ter obvezna opremljenost vseh novih parkirnih mest z vodi, ki omogočajo naknadno postavitev polnilne infrastrukture (Zakon o prostorskem načrtovanju).

Postavitev polnilnih parkov, kot jih predvideva ZIAG.

Spodbujanje tudi zasebne (nejavne) polnilne infrastrukture – polnjenja v 80 % potekajo na domačih polnilnicah ali polnilnicah podjetij.

Odprava zahteve po soglasju solastnikov za postavitev polnilne infrastrukture na lastniških parkirnih mestih v večstanovanjskih zgradbah.

Posebna registrska oznaka za električna vozila kot pogoj za ukrepe pozitivne diskriminacije (npr. brezplačno parkiranje ali uporaba rumenega voznega pasu).

Nacionalna kampanja osveščanja, ki dolgoročno in sistematično naslavlja napačne predstave in zadržke do električne mobilnosti.

Priložnost je domača proizvodnja zelenega vodika

Marjan Eberlinc, Plinovodi d.o.o.:

Zadnje obdobje lahko povzamemo z oceno, da je evropski plinski sistem dokazal svojo visoko obratovalno zanesljivost in odpornost. Oskrba s plinom nikjer ni bila motena. Soočeni smo bili z več izzivi, ki smo jih uspešno razrešili in v prihodnost lahko pogledamo ambiciozno. Premalo se nas sliši, da zeleni prehod ni samo elektrifikacija. Čeprav nam je zgolj elektrifikacija kot cilj na pogled zelo blizu, saj na cestah vidimo električna vozila in na strehah sončne elektrarne, pa je pot do povsem zelenega prehoda še dolga in zahtevna, predvsem pa bo vseobsegajoča in zato tudi zahtevna. Še posebej, ker se njena oblika za različne uporabnike in sektorje razlikuje in je na nekaterih področjih še v razvoju.

Zato se mora proces prehoda intenzivno začeti izvajati tudi tam, kjer se oblikujejo naše konkurenčne prednosti v Evropi, na strani industrije in gospodarstva. Porušena cenovna razmerja na strani virov energije, ki sta jih povzročila kriza in vojna v Ukrajini, na novo definirajo zahteve in kvalitete energetskih virov. Nismo več zadovoljni zgolj z ambicioznim načrtom proizvodnje iz OVE. Vse bolj postaja jasno, da moramo razrešiti vse člene v verigi do končnih uporabnikov, torej tudi shranjevanje in končno porabo.

In prav pri tem lahko plinovodni sistem odigra pomembno vlogo in jo bo zanesljivo doigral v razvitih evropskih državah. Te intenzivno pripravljajo takšne sisteme in razvijajo uvajanje zelenih plinov. Seveda tudi države, ki k temu pristopajo počasneje in bolj previdno ter ohranjajo pretekle vzorce. Vse to jih bo postavljalo vedno znova v podrejen položaj in težje zagotavljanje konkurenčnega vira za svoje uporabnike. Slovenija se mora vsekakor pridružiti prvim in si ne dovoliti zaostanka.

Če odmislimo skrb glede tekoče energetske oskrbe za naslednjo zimo, je stanje na področju zelenega prehoda v Sloveniji primerljivo s stanjem pri naših sosedah. Z načrti in plani smo namreč v koraku, z realizacijo pa bomo brez konkretnih projektov pričeli vse bolj zaostajati. Na vprašanje zakaj, je slika zelo jasna. Majhnost Slovenije je povzročila, da v očeh Evrope predstavljamo premajhen doprinos in prepotrebna finančna sredstva za start zelenih projektov so vse bolj oddaljena. Občutek, da potrebujemo še veliko razmisleka, je napačen, nas preveč uspava. Slediti bi morala dejanja in realizacija projektov, ki bi vzbudila prepotrebno zaupanje industrije, ki je pod črto glavni generator prihodnjih projektov in pospeševanja razvoja.

Ne želim biti črnogled, se pa ob množici razpisov za najrazličnejša nepovratna sredstva vse bolj pogosto vprašam, ali imamo jasno sliko, kaj in s čim želimo uresničiti zeleni prehod. So to kratkoročni cilji ali dolgoročne sistemske rešitve. Za nas, ki smo dejavni na področju oskrbe s plinom, so možnosti tradicionalno omejene. Ne glede na to, da imamo potrebno znanje in pripravljene projekte, izgubljamo dragocen čas s čakanjem na primerne razpise. Vse bolj razumem evropske države, ki so enostavno pospešile izvajanje projektov z lastnimi odločitvami in spodbudami.

Evropa je svoje ambicije in pot opisala s paketoma Pripravljeni na 55 in REPower EU. Države članice temu praviloma sledijo v svojih načrtih in ambicijah sledijo. Vključno s Slovenijo. Mogoče ni tako pomembno, kako se bo kakšen strateški dokument imenoval. Ključna je vsebina, ki bo v njem dajala ustrezno podporo in smer razvoja. To je namreč bistveno za sprejemanje dolgoročnih odločitev, v kakšni smeri se bo uvajala nova, trajnostna tehnologija in kateri viri energije bodo za to na razpolago.

V Plinovodih smo že prepoznali dolgoročno pomembnost prehoda na zeleni vodik in obnovljive pline. Prvi za industrijo in promet in drugi za široko potrošnjo. Želimo si in veliko priložnost vidimo v domači proizvodnji zelenega vodika, a brez konkretnih dejanj je težko pričakovati preboj. Zato bomo tudi v prihodnje vztrajali s pobudami za skupne pilotne in demonstracijske projekte. Na dolgi rok pa verjamemo v večje projekte, na katerih se bomo slovenski energetski akterji povezovali in skupaj pokrili celotno verigo, od proizvodnje do prenosa in distribucije ter uporabe zelenih plinov. In s tem tudi aktivno prispevali k uresničevanju zelenega prehoda.

Z ambicioznimi ukrepi lahko Slovenija močno zniža ekološki odtis

Tomaž Gorenc, Inštitut za zdravje in okolje:

Pomembno je, da razumemo, kako ključna je vloga operativnega akcijskega zelenega dogovora do leta 2030 za Slovenijo. Njegova zasnova in izvajanje bosta indikatorja konkurenčnosti države, njenega razvoja do 2030 in skladnosti z evropskim zelenim dogovorom. Za uspešno implementacijo mednarodnih strategij na nacionalni ravni je potreben jasen načrt s cilji, ki so konkretni, finančni, časovno definirani in predvsem medresorsko skladni (vključno z odgovornostmi).

V strategiji razvoja Slovenije 2030, ki je bila objavljena leta 2017, imamo med drugim naveden ambiciozen cilj znižanja ekološkega dolga za 20 % do leta 2030. Takšen cilj je časovno težko uresničljiv brez celovitih, usklajenih in ambicioznih ukrepov. Nadaljnja analiza ukrepov za znižanje ekološkega odtisa kaže na to, da lahko ob upoštevanju bolj optimističnih scenarijev in z ambicioznejšimi ukrepi ekološki odtis v Sloveniji znižamo za 32,6 %. Med ključne ukrepe omenjene analize so uvrščeni trajnostno upravljanje gozdov v smislu zagotavljanja ponora ogljika in prilagajanja na podnebne spremembe, spodbujanje energetske učinkovitosti in rabe obnovljivih virov energije v javnih in poslovnih stavbah ter industriji, uvajanje fotovoltaike na stavbah z razpršenim skladiščenjem v baterijah ter razvoj javnega potniškega prometa, kolesarske mreže in večmodalnih središč.

Pri ekološkem odtisu Slovenije lahko ugotovimo, da približno 60 % predstavlja ogljični odtis. Po posameznih sektorjih največ prispevajo bivališča in promet, kar je ob aktualnih razmerah z energetsko krizo in vojno v Ukrajini še pomembnejše vprašanje.

Menimo, da bi se moral operativni akcijski zeleni dogovor Slovenije do leta 2030 osredotočati na posodobitev energetske infrastrukture z vlaganjem v obnovljive vire energije (predvsem sonce in veter), kar bo zagotovo zmanjšalo odvisnost države od fosilnih goriv in posledično omogočilo hitrejši prehod na bolj trajnosten energetski sistem. Poleg omenjenega pa so ključnega pomena tudi zmanjšanje skupne porabe energije s spodbujanjem ukrepov za energetsko učinkovitost.

Glede na to, da je promet prav tako povzročitelj velikega dela emisij toplogrednih plinov in drugih onesnaževal zraka, ki ogrožajo zdravje ljudi, je pomembno, da operativni načrt vključuje vlaganja v infrastrukturo sistemov javnega prevoza, spodbujanje aktivne mobilnosti s poudarkom na kolesarjenju (npr. kolesarska infrastruktura, souporaba itd.) ter spodbujanje elektromobilnosti (npr. subvencije). Pri energetskem (npr. toplotne črpalke, sončne elektrarne, polnilna infrastruktura) in prometnem sistemu so ključnega pomena zadostna in pravočasna vlaganja v infrastrukturo.

Naravne značilnosti Slovenije, ki je z vidika biotske raznovrstnosti t. i. vroča točka, predstavljajo pomembno biokapaciteto pri zniževanju ekološkega odtisa. Pri slednjem ima velik potencial trajnostno upravljanje gozdov, ki so zelo občutljivi na podnebne spremembe, ter ob neprimernem ravnanju in upravljanju prej predstavljajo vir ogljika kot pa njegov ponor. Pomlajevanje z odpornejšimi vrstami na vplive podnebnih sprememb, ukrepi za ohranjanje voda in spodbujanje trajnostnih kmetijskih praks veljajo za smiselne ukrepe omenjene v akcijskem načrtu.

Operativni akcijski zeleni dogovor Slovenije bi moral naslavljati tudi celostne politike in predpise za učinkovit zeleni prehod gospodarstva. Glede na to, da evropski zeleni dogovor temelji na digitalni in zeleni preobrazbi, je ključnega pomena, da se pri zelenem prehodu gospodarstva zasnuje ukrepe, ki spodbujajo vlaganja v tehnologijo, izvajanje mehanizmov za določanje cen ogljika in spodbude za podjetja, da učinkovito sprejmejo zelene poslovne prakse. Poleg tega pa ne smemo pozabiti niti pomena in vloge izobraževanja javnosti o nujnosti prehoda na bolj zeleno gospodarstvo.

Če želimo poskrbeti za hiter in učinkovit prehod, mora biti akcijski načrt Slovenije celovit in ambiciozen, sam proces pa vključujoč. Z vlaganjem v pobude za obnovljivo energijo, zeleni transport in okoljsko trajnost ter z izvajanjem podpornih politik je lahko Slovenija zgled drugim državam. Slovenija ima potencial za vodilno pot pri prehodu v bolj zeleno gospodarstvo in mora to priložnost izkoristiti s konkretnimi koraki za doseganje svojega cilja.

Na prvem mestu je ohranjanje naravnega kapitala

Dr. Lučka Kajfež Bogataj, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani:

Prihodnost Evrope in Slovenije je v času globalnih povezav in tudi globalnih problemov milo rečeno nejasna. Trenutno tako EU kot Slovenija na svoji koži spoznavata, da globalni trendi, ki jih v veliki meri določata rast prebivalstva in potrošnje na prebivalca, ter politične krize vse bolj izpostavljajo pomanjkanje virov kot ključni omejitveni faktor razvoja. To sproža pri večini virov hitro rast in večje nihanje cen, kar seveda znižuje konkurenčnost gospodarstev. Evropa postaja povsem odvisna od uvoza energije in surovin, saj uvozi približno šestkrat več surovin, kot jih izvozi. Redke rudnine, kot so kobalt, platina, titan in vanadij uvaža v celoti. Industrijska in razvojna politika naj bi spodbujala raziskave in inovativnost na področjih, ki bodo zmanjševala odvisnost od virov, ki jih preprosto nimamo. Prehodu v gospodarstvo, ki bo bolj učinkovito ravnalo z viri, kjer je zelo malo izgubljenega, torej – zeleno gospodarstvo, se zato preprosto ne moremo izogniti.

Zeleno gospodarstvo pa si ljudje, vključno s politiki, predstavljajo zelo različno. Točnih predstav, kaj je to zeleno gospodarstvo, večina nima. Naivno ga lahko enačimo z razvojem proizvodov, ki jih bo mogoče uporabiti ponovno, reciklirati, proizvodov, ki jih bo mogoče proizvesti z manj porabe energije, vode, surovin in drugih dragocenih virov. Za mnoge so zelena delovna mesta vsa v industriji obnovljivih virov energije, od monterja solarnih panelov do prodajalca biodizla. Čeprav oba lahko delata v mizernih pogojih in za mini plačo. Če bi zeleno gospodarstvo res postalo alternativa današnjemu razvojnemu modelu, potem bo moralo biti mnogo več.

Prehod v zeleno, trajnostno ali »kakor ga že poimenujemo« gospodarstvo je kompleksen in dolgoročen podvig, saj ne potrebujemo le malih kozmetičnih popravkov. Novo gospodarstvo potrebuje vlaganja in na prvem mestu je vlaganje v ohranjanje naravnega kapitala. Politika mora prepoznati gospodarski in socialni potencial, ki ga ima naravni kapital. Za začetek naj odpravi subvencije za škodljive vplive na okolje, prepove nesmortne in netrajnostne rabe prostora, vode, drugih naravnih virov. Zelenega gospodarstva tudi ne bo, če ne bomo vlagali v ljudi. Vsi potrebujemo nova zelena znanja in veščine, pa še nimamo ustrezne izobraževalne politike. Mnogi se bi morali vključiti v programe preusposabljanja, ki naj bi bili ključni del politik trga dela. Vlaganje v ljudi pa pomeni tudi odpravljanje revščine, neenakosti in spodbujanje socialnega podjetništva. Zelenega gospodarstva brez politik, ki se posvečajo vprašanjem pravičnosti, ni. Bistvena je tudi ozelenitev ključnih gospodarskih sektorjev, kot so energetika, kjer naj imajo prednost nizkoogljični viri, pa promet, industrija in kmetijstvo. Za to so nujne politike za inovacije, za spodbude in za dolgoročno planiranje, mnogo daljše od štiriletnega mandata. Če se odločimo za zeleno gospodarstvo, mora biti dovolj politične volje tudi za vplivanje na finančne tokove. Gre za finančno ovrednotenje okoljskih storitev in njihovih bodočih koristi, izplačila za ohranjanja storitev ekosistemov, za okoljsko fiskalno reformo, ki je širša kot le zelena davčna reforma, upoštevanje eksternih stroškov – torej za zaračunavanje onesnaženja. Pri tem je nujno privabljanje zelenih vlaganj,“potrpežljivega” kapitala, ki ne špekulira in ki ne pričakuje hitrih dobičkov. Konec bi moralo biti osredotočanja na BDP kot na merilo napredka, saj ne upošteva prispevka naravnih dobrin k blaginji, zdravju in dobremu počutju.

Za piko na i pa trajnostno gospodarjenje zahteva tudi drugačno vodenje vlad. Zeleno gospodarstvo mora biti glavni projekt vlad in ne stranska aktivnost kakega resorja. Vlade ga morajo jemati kot dolgoročni nov cilj in dokončno odpraviti upoštevanja ozkih interesov in kratkoročnih rezultatov ter si za svoja dejanja jasno postaviti odgovornost. Zelene politike in zeleno gospodarstvo se lahko oblikuje le v tesnem sodelovanju s podjetji, sindikati, univerzami, nevladnimi organizacijami in organizacijami potrošnikov. Za ozelenitev gospodarstva torej rabimo tudi ozelenitev politike.

Naša prihodnost je torej odvisna od tega, kdaj bomo začeli resnično gospodariti ekološko trajnostno, ekonomsko učinkovito in pošteno s socialnega vidika. Znanje za to imamo in vemo, da boljše izvajanje in nadaljnja krepitev varstva okolja prinaša številne koristi. Skrbno upravljanje naravnega kapitala in ekosistemskih storitev bo povečalo našo odpornost in prožnost. To je za negotovo prihodnost najboljša popotnica. Nujno pa bo tudi povezano delovanje, ki bo presegalo meje sektorskih politik, če si resnično želimo doseči pozitivne okoljske rezultate in koristi za širše gospodarstvo.

Prenovljeni NEPN bo že upošteval cilje svežnja Fit for 55 in REPowerEU

Tina Kobilšek, Ministrstvo za naravne vire in prostor

Glavni operativni načrt na področju podnebno-energetske politike je Celoviti nacionalni energetski podnebni načrt, ki za obdobje do leta 2030 določa cilje, politike in ukrepe v petih razsežnostih energetske unije. Za uresničevanje zastavljenih podnebno energetskih ciljev je potrebno zmanjševanje emisij toplogrednih plinov v posameznih sektorjih, povečanje deleža obnovljivih virov energije, izboljšanje energetske učinkovitosti, zagotavljanje energetske varnosti in razvoja notranjega trga energije ter vlaganje v raziskave, inovacije in konkurenčnost na področju tehnologij razogljičenja in energetske učinkovitosti.

V nadaljevanju so izpostavljeni nekateri ključni ukrepi po posameznih razsežnostih:

povečanje zmogljivosti in nadgradnja najbolj obremenjenih železniških prog, optimiziranje javnega potniškega prometa, nadgradnja kolesarske infrastrukture, izgradnje omrežja polnilnih postaj;
opuščanje rabe premoga, postopno zmanjševanje subvencij fosilnim gorivom, znižanje stopnje davka na motorna vozila za vozila z najnižjimi izpusti;
spodbujanje kmetijskih in gozdarskih praks, ki zmanjšujejo izpuste TGP, pospeševanje obnove gozdov, preprečevanje krčitve gozdov, spodbude kmetom za vzpostavitev okolju prijaznega kmetovanja;
energetska sanacija obstoječih stavb, zakonska prepoved uporabe fosilnih goriv za ogrevanje v stavbah;
zagotavljanje oskrbe z električno energijo iz domačih nizkoogljičnih virov, zagotavljanje pogojev za pospešeni razvoj omrežja za distribucijo električne energije;
razvoj tehnologij, infrastrukture in storitev za shranjevanje energije;
blaženje in zmanjševanje energetske revščine.

Konkretne ukrepe po posameznih sektorjih NEPN navaja v poglavju 3.1.

V skladu z Uredbo (EU) 2018/1999 se bo v letu 2023 pripravil nov osnutek NEPN, ki pa bo že odražal zastavljene cilje svežnja Fit for 55 (Pripravljeni na 55) in REPowerEU.

Vlada potrebuje nov izvedbeni načrt zelene transformacije

Dr. Bogomir Kovač, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani:

Zeleni prehod je sodobna razvojna sintagma, ki v sebi skriva več pasti kot jasnih odgovorov. Trajnostni razvoj je bil konceptualno opredeljen davnega leta 1987. Bratlandovo poročilo ZN je prvič povezalo usodo planeta z družbeno organizacijsko strukturo tržne družbe. Naravni viri in ekosistem so hkrati povezali z medgeneracijsko odgovornostjo. Ekonomski in socialni razvoj sta postala druga stran varovanja okolja. Kar je bila sprva zgolj globalna »zelena ideologija«, je deset let kasneje postalo svetovna politika. Kjotski protokol je bila prva takšna zaveza glede podnebnih sprememb. Pred sedmimi leti, 2015, so ZN opredelili trajnostne razvojne cilje do leta 2030, ki so skušali odgovoriti na vse temeljne probleme sodobnega sveta, od drugačne industrializacije do neenakosti, od zaščite okolja do podnebnih sprememb, svetovnega miru in pravičnosti. Seveda že desetletje vemo, da je to normativni koncept, bolj moralni kompas kot funkcionalno vodilo, da so za mnoge cilji tako dolgoročni, da danes za nikogar niso zavezujoči. Dejansko medgeneracijski trajnostni sporazum pomeni bolj odlaganje ukrepov na prihodnje generacije kot odgovornost sedanjih. Tako se trajnostni razvoj paradoksalno sprevrača v svoje nasprotje.

Trajnostne cilje, politike in ukrepe dejansko vse bolj dojemamo kot leseno železo, zeleno transformacijo tržne družbe kot oksimoron. Trajnostni razvoj je ob želenem razogljičenju tržne družbe, novih okvirih industrializacije in urbanizacije XXI. stoletja postal vir inherentne družbeno razvojne nestabilnosti. Krize se stopnjujejo. Namesto želenih ravnotežij nova zelena transformacije prinaša družbeno razvojni kaos. Paradoksalno, prizadevanja za trajnostni razvoj za sedaj niso prinesla želenega razvojnega zasuka sveta ne pri energetskih virih in ne pri podnebnih ciljih, ne pri socialni pravičnosti in tudi ne pri varovanju planeta. Razvojni problemi, cilji in politike so globalni, svet pa je vedno bolj razcepljen in sovražen drug do drugega. Na pragu tretje svetovne vojne, travmatičnega globalnega spopada za prevlado sveta med ZDA in Kitajsko, se zdijo »zelena transformacija« držav in trajnostni projekti vse bolj politično ekonomska prevara. Mnogi jih dojemajo kot poizkus, kako želi zahodni razviti svet prek teh procesov zadržati svoj privilegiran globalni položaj, politično hegemonijo ZDA in ekonomsko dominacijo EU. Trajnostni razvoj je svojevrsten beg pred problematično resničnostjo. Toda dejansko postaja zadnje desetletje del inherentne družbene nestabilnosti. Energetska kriza in ukrajinska vojna sta frustrirajoča dokaza teh razvojnih sprememb.

Kaj torej storiti znotraj začete agende evropskega zelenega dogovora kot dela strategije razvoja, da se članice in EU preoblikujejo v sodobno križno in konkurenčno gospodarstvo? Politično ekonomski pragmatizem je tu edina rešitev, manj premišljevati in več delovati. Čim bolje in čim hitreje porabljati sredstva EU in domače vire. Postaviti jasne razvojne projekte in bistveno povečati učinkovitost vodenja razvojnih sprememb. Težava Slovenije, številnih vlad in tudi podjetij in lokalnih skupnosti je, da ne obvladamo projektnega menedžmenta. Nimamo jasnih in operativnih strategij. Država dejansko ne ve, kakšna je njena konkretna razvojna vizija, kaj so njene prave razvojne prioritete, kje tiče dejanske konkurenčne prednosti. Skratka, država je podobna kokoši in tako politično tudi deluje.

Razvojni zasuk »zelenih sprememb« potrebuje politično stabilnost in razvojno naravnanost. Oboje naj bi Golobova vlada z udobno parlamentarno večino sedanje koalicije imela. Janševa vlada je evropsko razvojno agendo slabo razumela in pripravila. Zato bi jo morali znotraj sedanjih okvirov dopolniti na treh možnih ravneh. Najprej vlada potrebuje nov izvedbeni načrt zelene transformacije, prehod v nizkoogljično krožno gospodarstvo do leta 2030 kot nosilno jedro vladnih reform. Politično to pomeni, da nacionalni načrt za okrevanje in odpornost prevede v nov akcijski program razvojnih sprememb. Drugič, povezati moramo različne razvojne projekte v enotno konkretno razvojno strategijo države. To niso sedanje splošne razvojne nebuloze, kot jo je pod okriljem OECD spočela nesrečna Cerarjeva vlada, temveč operativni dokument, ki bi ga Golob kot menedžer moral poznati in razumeti. Tretjič, ta vlada potrebuje za usklajeno delovanje množice projektov jasen projektni menedžment. Ponovimo že stotič. Vodenje razvojnih sprememb prek projektov potrebuje centralizirano projektno vodenje, vladno projektno pisarno z vsemi vzvodi sprotnega spremljanja, poročanja, vrednotenja sprememb. Reinženiring poslovnih procesov države je preprosto operativno podjetniško opravilo. Kdor ga pozna, ve, da je to edina možna rešitev za »zeleno Slovenijo«. Brez tega bo zelena Slovenija še naprej žrtev vsakokratnih političnih zelencev.

Do ciljev glede URE in OVE z zeleno davčno reformo

Mag. Nataša Kovač, Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo:

Ekološki odtis Slovenije je leta 2018 znašal 5,37 gha na prebivalca, biokapaciteta (obnovljiva sposobnost narave) pa 2,20 gha, kar je več kot dvakrat manj od odtisa. Za takšen življenjski slog bi v Sloveniji potrebovali 3,39 planeta, da bi svetovno prebivalstvo živelo znotraj planetarnih obnovitvenih zmožnosti. To našo državo uvršča nad povprečje držav Evropske unije (4,8 gha na prebivalca). Glede na kategorije potrošnje k ekološkemu odtisu v Sloveniji največ prispevajo bivališča in osebni promet, zato je ogljični odtis, kot sestavni del ekološkega odtisa, največji.

Slovenija se je v Strategiji razvoja Slovenije 2030 zavezala k zmanjšanju ekološkega odtisa Slovenije za 20 % do leta 2030 (s 4,7 gha na prebivalca v letu 2013 na 3,8 gha na prebivalca v letu 2030). Na podlagi analiz, izvedenih v obdobju 2019-2020 (Stritih 2018 in 2020), je bilo ugotovljeno, da bi bilo za 20 % znižanje ekološkega odtisa do leta 2030 najučinkoviteje ukrepati na naslednjih področjih:

Trajnostno upravljanje gozdov: gozdovi največ prispevajo k biokapaciteti, vendar, če želimo ohraniti njihovo biokapaciteto je zaradi njihove ranljivosti zaradi podnebnih sprememb potrebno prilagajanje;
Spodbujanje energetske učinkovitosti v kombinaciji z OVE v poslovnih stavbah in pri največjih porabnikih v industriji;
Uvajanje fotovoltaičnih panelov: promet in energetika imata največji ekološki odtis, razpršena fotovoltaika (vključeno tudi shranjevanje energije) v kombinaciji z električnimi avtomobili (TEK) rešuje oboje hkrati;
Trajnostna mobilnost: največ možnosti za zmanjšanje ekološkega odtisa je pri prometu, vendar je le elektrifikacija premalo – zaradi možnega povratnega učinka (»rebound effect«) uvedbe električnih osebnih vozil na povečanje števila prevoženih kilometrov je hkrati treba izvajati tudi druge ukrepe, kot so razvoj javnega potniškega prevoza, večmodalnih središč in kolesarske mreže za zmanjšanje ogljičnega odtisa dnevnih migracij.

Kakor je razvidno iz preglednice, je z analiziranimi ukrepi v najboljšem primeru mogoče doseči skupno zmanjšanje ekološkega odtisa za 32,6 %, kar je dovolj za izpolnitev cilja zmanjšanja ekološkega odtisa za 20 % ob upoštevanju povečanja za skoraj 11 % med letoma 2013 in 2016. V preglednici je podana ocena možnega zmanjšanja ekološkega odtisa na podlagi petih analiziranih področij ukrepov po izhodiščnem scenariju in scenariju z dodatnimi ukrepi. Scenariji z dodatnimi ukrepi so optimistični, vendar še realno dosegljivi učinki, kar pomeni, da prikazujejo obseg možnosti za zmanjšanje. Glede na projekcije Eurostata se bo število prebivalcev v Sloveniji do leta 2030 povečalo za le 0,68 %, kar ne vpliva veliko na izračunane vrednosti. Ekološki odtis na prebivalca Slovenije je bil v letu 2016 za 10,6 % višji kot v letu 2014 (5,1 gha proti 4,8 gha), kar je dodatni izziv pri doseganju znižanja za 20 % glede na leto 2013 (torej znižanje na 3,8 gha na osebo).

Analizirani ukrepi so deloma že vključeni v sprejeti Nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN). Njihovo izvajanje je v skladu z evropskim zelenim dogovorom Evropske komisije, kar vodi v zahtevnejše cilje razogljičenja družbe in druge okoljske cilje. V oceni učinka ukrepov je upoštevano tudi predvideno zmanjšanje ekološkega odtisa na ravni EU in deloma tudi na svetovni ravni. Analiza stroškov in koristi scenarijev z dodatnimi ukrepi je pokazala, da je mogoče velik del ukrepov izvesti z reformami obstoječih virov financiranja in odpravo nekaterih upravnih ovir. Za trajnostno upravljanje gozdov to pomeni prehod na daljši cikel zagotovljenega državnega financiranja ukrepov prilagajanja (sadnja in nega mladja za zagotavljanje ustrezne mešanosti in zgodnja redčenja za stabilnost). Za doseganje ciljev glede URE in OVE je potrebna zelena davčna reforma, ki bi denar iz subvencioniranja fosilnih goriv in vračila trošarin prenesla v spodbude za zmanjšanje rabe in uporabo obnovljivih virov. Za postavljanje večjih sončnih elektrarn na objektih je treba še odpraviti nekatere zakonske omejitve, prav tako za izrabo odvečne toplote, in prilagoditi predpise za delovanje Eko sklada.

Od leta 1961 naprej se ekološki odtis povečuje, ravno tako razlika do biokapacitete (samoobnovitvena sposobnost narave) Vir: Global Footprint Network, 2023. Povzeto po Kazalci okolja Slovenije, SE08 Ekološki odtis, http://kazalci.arso.gov.si/sl/content/ekoloski-odtis-2

Ključni izziv in največje potrebne dodatne investicije države so v javnem prometu in izgradnji potrebne železniške infrastrukture tako za potniški kakor tudi dodatni tovorni promet. To bo zahtevalo hitro in ambiciozno ukrepanje v ljubljanski urbani regiji, kjer je zdaj največji prometni zamašek in kjer je hkrati največ možnosti za nadomestitev dnevnih migracij z osebnimi vozili. Za to bodo potrebni velik poseg v ljubljansko železniško vozlišče, izgradnja dodatnih potniških povezav do okoliških krajev in celostno povezani sistem javnega prevoza. Optimalni pristop je tako v zagotavljanju državnih investicij v potrebno infrastrukturo in stabilnem dolgoročnem financiranju ukrepov, kar bo omogočilo doseganje zastavljenih ciljev s spodbujanjem širše skupnosti. Pri tem je treba dodatno pozornost nameniti vključevanju lokalnih odločevalcev in drugih deležnikov v oblikovanje ukrepov, da se najdejo skupne rešitve in izoblikuje jasna vizija razvoja Slovenije do leta 2030 in naprej.

Ukrep	Izhodiščni scenarij		Scenarij z dodatnimi ukrepi
	Neto vpliv (v gha)	Neto vpliv (v %)	Neto vpliv (v gha)	Neto vpliv (v %)
Trajnostni upravljanje gozdov glede zagotavljanja ponora ogljika in prilagajanja na podnebne spremembe	+524.300	+4,9	–756.840	–7,1
Spodbujanje energetske učinkovitosti in rabe obnovljivih virov energije	–63.470	–0,6	–241.000	–2,2
Uvajanje fotovoltaičnih panelov na stavbah ter drugih pozidanih površinah, v povezavi z električno mobilnostjo in razpršenim skladiščenjem v baterijah	–244.900	–2,3	–986.720	–9,3
Spodbujanje energetske učinkovitosti in rabe obnovljivih virov v industriji za zmanjšanje ekološkega odtisa največjih porabnikov energije v Sloveniji	–202.300	–1,9	–617.600	–5,8
Razvoj javnega potniškega prevoza, večmodalnih središč in kolesarske mreže za zmmanjšanje ekološkega odtisa dnevnih migracij	–223.600	–2,1	–873.000	–8,2
Skupaj	–209.970	–2,0	–3.471.800	–32,6

Preglednica: Ambiciozni ukrepi na področjih trajnostnega upravljanja gozdov, trajnostne rabe energije in trajnostne mobilnosti lahko prispevajo 32,6-odstotno zmanjšanje ekološkega odtisa Vir: Stritih, 2020

Analizirani ukrepi se med seboj dopolnjujejo v tem, da omogočajo boljše doseganje ciljev ob hkratnem izvajanju vseh. Povpraševanje po lesnih izdelkih je lahko neposredno povezano z ukrepi na področju energetske prenove stavb in z izgradnjo potrebne infrastrukture za večmodalna središča, kar je močna spodbuda za razvoj ponudbe lokalne lesnopredelovalne verige. Večje povpraševanje po lesu in višja cena lesa bosta tudi močnejša spodbuda za gojenje in upravljanje gozdov za zagotavljanje dolgoročnih virov lesa ter hkratnega ponora ogljikovega dioksida. Investicije v razvoj JPP lahko ustavijo trend povečevanja števila osebnih vozil in s tem bistveno zmanjšajo tako končno porabo energije kakor tudi ekološki odtis, saj so avtobusi in še posebej vlaki bistveno učinkovitejša prevozna sredstva. To tudi zmanjša potrebo po parkirnih mestih in težave s čezmernim prometom v mestih, kar ima še mnoge druge koristi (na primer za zdravje ljudi in na področju prilagajanja na podnebne spremembe). Umeščanje OVE v javne in poslovne stavbe hkrati z umeščanjem v industrijska poslopja lahko privede do bistvenega zmanjšanja potreb po elektriki iz fosilnih goriv, pozneje pa se lahko ob uvedbi primernih tehnologij za shranjevanje presežkov elektrike v sintetične pline uporabi za nadomeščanje zemeljskega plina v industrijskih procesih.

V zeleni dogovor obe zbornici, znanstvene inštitucije in vse občine

Karel Lipič, Zveza ekoloških gibanj Slovenije – ZEG:

Zaradi energetske vojne Rusije proti EU je treba nekoliko upočasniti opuščanje premoga in pospešiti prehod na obnovljive vire energije. Druga ovira, ki je sploh še nismo ustrezno naslovili, se nanaša na zmanjšanje rabe energije. Do leta 2050 je treba zmanjšati rabo energije na polovico. S postopnim zmanjšanjem do 3 % letno bi bil ta prehod relativno preprost in neopazen. Z odlašanjem pa se bližamo trenutku, ko bo treba začeti delati boleče, drastične redukcije rabe energije.

Prilagajanje potrebam

Zelena agenda ne more biti statična, temveč se mora prilagoditi spremembam in možnostim. Na tej poti sta že dve oviri, ki se jima je treba izogniti.

Komunikacija z občani je pomanjkljiva. Pomembnih tem, ki bi nagovarjale k zelenemu prehodu, se vlada loteva nerodno, preko zakonodaje, ki uporabnikom ni obrazložena.
Mnoge profesionalne nevladne okoljske organizacije (NVO) tehtajo, kaj ima prednost: javna korist proizvodnje elektrike ali javna korist ohranjanja narave. Treba je določiti ravnotežje med energetsko-podnebnimi, okoljskimi, ekonomskimi in drugimi politikami, tu naj se vlada ne izogiba odgovornosti. Dileme je treba reševati v dialogu in poiskati soglasje. Sonaravno upravljanje je v splošno korist, odklonilno stališče nekaterih NVO ne sme ogrožati dolgoročnih usmeritev.

Ne strinjamo se z vodili RES Slovenija (OVE), ki že v izhodiščih postavlja ovire, namesto da bi zakoličil rabo OVE za naslednja desetletja. Nesprejemljivo je, da se omejuje na obstoječe tehnologije, obstoječe ovire in zastarelo zakonodajo. Iz RES so izvzeta ogromna področja, ki jih pavšalno omejuje status dediščine, predsodki NVO in zastarela načela posameznih predstavnikov stroke.

Nacionalno energetsko podnebni načrt (NEPN) je pomemben dokument pri vodenju politike zelenega prehoda, ampak brez izvedbe zapisanega v Nacionalnem programu varstva okolja (NPVO), osrednjega političnega okoljskega dokumenta, ne vidimo možnosti za uspešno izvedbo projekta. Ni dovolj, da je sprejet zeleni dogovor. Vsak posameznik se mora zavedati, da je uspeh celotne družbe odvisen tudi od njega. Treba je nagovoriti slehernika, da on soustvarja podnebno nevtralnost. Brez aktivnega vključevanja vseh lokalnih skupnosti (občin) v zeleni prehod do leta 2030 s prednostmi cilji bo cilj neuresničljiv in le na papirju.

Polarizacija družbe in enostransko obveščanje o jedrski energiji kot edini možni izbiri nista primerni.

Konkretni predlogi ZEG:

Predlagali smo množico dejavnosti v pomoč zelenemu dogovoru:

načrt za zmanjšanje rabe energije,
načrt za prehod na CO₂ nevtralne vire energije, brez fosilne in jedrske,
postavitev sončnih elektrarn na in ob zajezitvah hidro-akumulacijskih jezer v sinhronem delovanju s HE;
pospešitev gradnje sončnih elektrarn v samooskrbi z oprostitvijo DDV in poenostavitvijo priklopa na omrežje;
pospešeno modernizacijo distribucijskega elektro omrežja in vzpostavitev pametnega omrežja, kabliranje daljnovodov in uveljavitev »previdnostnega načela» pri postavitvi infrastrukturnih objektov, ki sevajo (EMS) ;
integracija vseh OVE za proizvodnjo in rabo energije, pretvorbo, hranjenje in kemijsko predelavo energije, vključno z vodikovo tehnologijo;
načrt za izstop iz jedrske energetike;
integracijo daljnovodov in plinovodov v nacionalno energetsko omrežje;
umeščanje vodnih pregrad v prostor z namenom zadrževanja vod za blažitev podnebnih sprememb, omejevanje poplav, bogatenje podtalnice in za učinkovitejšo energetsko izrabo vodotokov.

Brez sodelovanja ni napredka

Po podatkih ZEG in analizi stanja o izvajanju prejšnjega NPVO (nacionalni program varstva okolja 1999-2022) in že pozabljene Agende 21 za Slovenijo v praksi oz. na lokalnem nivoju (občine) je realizacija tam napisanega le cca. 20 %. Dokler ne bomo v državne aktivnosti »zelenega dogovora« obvezno vključili obeh zbornic, znanstvenih institucij in obvezno vseh občin (sprejeti Občinski programi varstva okolja – Lokalne agende 21), ne bo večjega napredka. Napredek v tem projektu bodo kot po navadi beležili le v vladnih in nevladnih pisarnah (profesionalnih NVO), ne pa v gospodarstvu in na lokalnem nivoju.

Kar koli delamo, delajmo z glavo in srcem ter mislimo na sedem generacij vnaprej.

Prednostni sektorji še nimajo načrta za kroženje virov

Nina Meglič, SRIP Krožno gospodarstvo:

Nizkoogljično krožno gospodarstvo je eden izmed ciljev Strategije razvoja Slovenije do 2030 (SRS 2030), ki je bila sprejeta 2017. Za preverjanje uspešnosti tega cilja so bili izbrani kazalniki snovna in emisijska produktivnost ter delež obnovljivih virov v končni rabi energije. Slovenija je v letu 2020 dosegla le 65 % emisijske produktivnosti EU (razmerje med BDP in izpusti toplogrednih plinov). Snovna produktivnost (razmerje med BDP in domačo porabo snovi) je v Sloveniji še vedno pod povprečjem EU. Delež obnovljivih virov v končni rabi energije je v l. 2020 in 2021 obstal na 25 %.

Dejstvo je, da potrebujemo za dosego tega cilja močno in stabilno državo ter politično voljo, ki bo usmerjala celovito, kolektivno transformacijo družbe. Kot izkušamo na lastni koži v okviru Strateško razvojno-inovacijskega partnerstva – Mreže za prehod v krožno gospodarstvo, prehod v krožne načine poslovanja in funkcioniranja družbe pač ni mogoč brez sodelovanja države, akademske in raziskovalne sfere, gospodarstva in širše skupnosti, saj gre za celovito predrugačenje načina življenja. Potrebujemo vlado, ki bo odločneje prevzela nase breme prevzemanja tveganja pri razvoju novih tehnologij v partnerstvu z gospodarstvom. Za to pa je potrebno ustvariti raziskovalno in predvsem pilotno infrastrukturo, omogočiti hitrejše prilagajanje šolskega sistema ter vzpostaviti okolje za eksperimentiranje in evalvacijo politik na medsektorski ravni, ki bo spodbujalo naložbe v nizkoogljične oziroma »krožne« inovacije. Prioritetni sektorji, za katere bi bilo potrebno definirati časovnico in jasno opredeliti vsebino ukrepov (npr. v obliki akcijskega načrta ali operativnega programa), so tisti, ki v Sloveniji predstavljajo največji potencial za prehod v krožno gospodarstvo. To so gradbeništvo/grajeno okolje, gozdarstvo-lesarstvo, mobilnost, prehranski sektor in metalurška industrija. To so tudi verige vrednosti, ki so bile izbrane kot ključne v projektu sistemskega prehoda v krožno, regenerativno in nizkoogljično gospodarstvo, ki ga država izvaja v sodelovanju s skupnostjo znanja in inovacij o podnebju, imenovani EIT Climate-KIC.

Ta projekt vsekakor predstavlja korak v pravo smer, saj predvideva uvajanje mehanizmov, kot so spremljanje in ocenjevanje krožnega napredka (razvoj indikatorjev), uvajanje načel krožnosti v sistem javnih naročil, celostno načrtovanje politik z uporabo instrumenta »laboratorij tranzicijskih politik« in vzpostavitev slovenskega stičišča za krožno gospodarstvo. Vendar njegovo izvajanje šele v zadnjem času pridobiva zaveznike za njegovo implementacijo med vidnejšimi političnimi figurami.

Velike ovire prehodu v krožno gospodarstvo dodatno predstavljajo zapleteni postopki umeščanja objektov v prostor in pridobivanja okoljevarstvenega dovoljenja ter neurejena nacionalna zakonodaja glede prenehanja statusa odpadka, pri čemer so trenutno sprejeti predpisi samo za kompost, trdno gorivo in lesne in biomasne ostanke. Prav tako je še zmeraj odprto vprašanje vzpostavitve in financiranja objektov za termično obdelavo komunalnih odpadkov. Ne vemo pa niti, kdaj lahko predvidimo postavitev monosežigalnic za blato čistilnih naprav z namenom rekuperacije fosforja, ki je ena izmed top pet kritičnih surovin v Evropi.

Koristi učinka prelitja (spillover effect) iz enega v drug sektor, iz gospodarstva med potrošnike, itd. bodo prišle samo, v kolikor se bomo osredotočili na to, kar je dolgoročno pomembno za dosego nizkoogljičnega krožnega gospodarstva in ne na kratkoročne zmage, zato pa je potrebno predrugačenje miselnosti, ki temelji na povezavi med gospodarsko rastjo in rastjo rabe virov.

Veliko ciljev za elektroenergetsko samozadostnost do leta 2030

Mag. Aleksander Mervar, ELES:

Pri mojih odgovorih se bom omejil na elektroenergetiko. Situacija je daleč, daleč od zadovoljive. Največja tveganja imamo na področju izgradnje novih proizvodnih enot. Res je, beležimo izjemen porast vlog za postavitev mikro in malih sončnih elektrarn, predvsem na zasebnih stanovanjskih hišah. Na prste ene roke lahko preštejem enote sončnih elektrarn z nazivno močjo več kot 1 MW. Beležimo problem ustreznosti distribucijskega omrežja. Stojimo pri investiciji v HE Mokrice, srednja Sava in njene HE, nič pretresljivo novega, NEK II – se bojim, da bo z referendumom ta namera pokopana, no, želim si, da se motim. Na drugi strani imamo kolaps v šaleški elektroenergetiki z vidika zadostnosti primarnega energenta, to je velenjskega lignita.

V prvi polovici lanskega leta smo na predlog, prošnjo Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ekipa v sestavi mag. Drago Babič, prof.dr. Jože P. Damijan, dr. Dejan Paravan in jaz, ob sodelovanju eminentnih slovenskih biologov, mladih, nadobudnih, prihajajočih ljudi, katere zanima elektroenergetika v širšem pomenu, izdelali izjemno obsežno študijo, v katero smer, na področju proizvodnih virov, naj se orientira Republika Slovenija. Izdelali smo številne projekcije, vse na urnih osnovah, opravili dodatne analize in sprejeli končne variante za leta 2022 do 2050. Da v odgovoru ne bom predolg, predlagam vašim bralcem, da si študijo preberejo na https://www.sazu.si/uploads/files/SzR/27.5.22/predstavitev2022_final.pdf.

Upravljanje distribucij pod MOPE

Katere ukrepe naj sprejme Slovenija? Najprej glede umeščanja elektroenergetskih naprav v prostor. Spremeniti moramo zakonodajo v smeri hitrejših postopkov pridobivanja upravnih dovoljenj. Skrajšati moramo povprečno dobo umeščanja za daljnovode in kablovode vseh napetostnih nivojev na tri do štiri leta, za proizvodne enote pa največ osemnajst mesecev. Formiranje odškodninskega sklada, v katerega bi potencialni investitorji vplačevali ocenjene stroške odškodnin in služnosti za lastnike zemljišč, s katerimi ne bo možno v relativno hitrem času skleniti dogovora. S tem se bo bistveno skrajšala doba pridobivanja upravnih dovoljenj.

S spremenjenim, koordiniranim upravljanjem vseh petih elektro distribucij na področju prioritet investiranja. Da ne bo pomote, kolegi v elektro distribucijah strokovno upravljajo s tistim, kar imajo, so, po primerjalni analizi, katero smo naredili v ELES pred tremi leti, stroškovno učinkoviti v primerjavi s podobnimi gospodarskimi družbami v državah, članicah EU. Naj mi ne zamerijo, manjka pa jim »miselni preboj«. Vsaka od njih ima nekaj odličnih strokovnjakov, posamično premalo, skupaj bi jih imeli dovolj. SODO je s strani Agencije za energijo dobil soglasje na desetletni razvojni načrt distribucijskega omrežja. Predvideva se okrog 350 mio EUR investicij letno. Kakšno leto več, kakšno leto manj. Do sedaj letno realizirajo za okrog 120 mio EUR. Če odmislim problematiko virov financiranja teh načrtovanih investicij, se je kdo javno vprašal, s katerim kadrom bodo to izvedli. S tem, kar imajo, tega ne morejo niti približno realizirati. Nisem rekel, da ne znajo, enostavno tega kadra nimajo, pa naj bodo to pravniki, ekipe za javna naročila, projektne ekipe, nadzor in ne nazadnje kader, ki bo to fizično izvedel. Ker je SODO od 22. decembra lanskega leta 100% v lasti ELES, se bomo temu problemu, skupaj z zaposlenimi na SODO in elektro distribucijami, letno zelo posvetili.

Predlagam, da gre upravljanje elektro distribucij iz SDH na novoustanovljeno MOPE s ciljem koncentracije potencialov, ki jih imajo.

Nadaljeval bom z zeleno davčno reformo, na podlagi katere se delno ali v celoti investitorje oprosti plačevanja davka iz dohodka pravnih oseb, če gre za pravne osebe ali nižjo stopnjo dohodnine za fizične osebe. To pomeni vzpostaviti stimulativno okolje za vlaganja v nove proizvodne enote, predvsem OVE in večjih kapacitet na posamezni lokaciji.

Vse sklade za zeleni prehod zaokrožiti pod eno streho

Pod stimulativno okolje smatram tudi jasna pravila, kdo je odgovoren in kdo nosi investicijske izdatke za povezovanje večjih enot OVE na prenosno ali distribucijsko omrežje. Bom zelo jasen in neposreden: to je naloga ELES in distribucij.

Zaradi vzpostavitve monitoringa združiti vse sklade, ki so posredno v korelaciji z zelenim prehodom pod eno streho, pod en nadzor. Mislim pa na EKO sklad, Center za podpore in podnebni sklad.

In seveda, vzpostaviti ambiciozno ekipo na nivoju slovenskih elektro operaterjev in še koga, ki bo sposobna prepoznati prave razvojne projekte, s katerimi bo možno pridobiti čim več nepovratnih sredstev iz EU skladov. Kot eden izmed možnih projektov, ki pa ni neposredno iz sfere zelenega prehoda, bo pa nujen za bodoče delovanje slovenskega elektroenergetskega sistema, je vzpostavitev enotnega varnostno operativnega centra za preprečevanje kibernetskih napadov na nivoju slovenske elektroenergetike. Na žalost smo en poziv EU že zamudili, drugega ne bomo.

Več scenarijev za manjšo uvozno odzivnost

Glede energetske samooskrbe bom začel z obdobjem 2040 do 2050 in uporabil podatke iz omenjene študije za SAZU: NEK I in NEK II, sončne elektrarne, hidroelektrarne. Po vrstnem redu letne proizvodnje. Bistveno bolj naj bi bila izkoriščena energija biomase, prioritetno v kogeneracijah, ravno tako nenevarni komunalni odpadki. Kot najbolj kritično obdobje z vidika uvozne odvisnosti smo opredelili leta do izgradnje drugega bloka NEK, nekje do leta 2040. Za premoščanje tega obdobja smo predvideli izgradnjo plinsko-parnih enot moči med 450 do 600 MW, katere bi v prvi fazi uporabljale klasičen plin, v drugih dveh tretjinah svoje življenjske dobe pa bi imele dvojno funkcijo – lahko bi uporabljale zeleni vodik, proizveden iz viškov proizvedene električne energije iz sončnih elektrarn ali pa bi postale t.i. »strateške« rezerve za čas oziroma obdobje, ko proizvodnje električne energije iz sončnih elektrarn ne bi bilo.

Tabela 1 prikazuje možne scenarije uvozne odvisnosti. Glede na trenutno situacijo, ozirajoč se dve, tri leta v prihodnost, smo najbližji prvi varianti, po kateri bomo uvozno odvisni nekje do 35 %. Glavni razlog za takšno uvozno odvisnost je predvsem situacija šaleške elektroenergetike – konkretni bistveno prenizek izkop velenjskega lignita glede na kapaciteto bloka 6, nekje med 50, 55 %.

Tabela 1: Scenariji bilance EE v RS za leto 2030 (v GWh EE)

Proizvodnja (HE samo dokončanje HE Mokrice)		Poraba – scenarij			Letna bilanca (»-«: uvozna odvisnost, »+«: presežek) v %
		Poraba brez proizvodnje vodika, polnjenja baterij, e-mobilnosti	Poraba brez proizvodnje vodika, polnjenja baterij	Poraba scenarij SAZU
brez novih PPE na plin, zeleni vodik, biomaso, komunalni odpad, uporabo baterij in brez TEŠ, SE in VE samo 1.000 GWh	12.305	18.020	19.106	19.709	-31,71	-35,60
brez novih PPE na plin, zeleni vodik, biomaso, komunalni odpad, uporabo baterij in brez TEŠ	14.560	18.020	19.106	19.709	-19,20	-26,79
brez novih PPE na plin, zeleni vodik, biomaso, komunalni odpad, uporabo baterij	16.543	18.020	19.106	19.709	-8,20	-13,41
brez novih PPE na plin, zeleni vodik	17.460	18.020	19.106	19.709	-3,11
scenarij SAZU april 2022	19.828	18.020	19.106	19.709			0,60

V kolikor bo investicijsko okolje stimulativno, se pravi, v kolikor bodo tržne cene presegale stroškovne cene novih investicij in v kolikor bomo korenito spremenili način, predvsem pa čas umeščanja novih elektroenergetskih naprav v prostor, smo lahko leta 2030 samozadostni na letnem nivoju. Je pa to izjemno, izjemno ambiciozno, pogojeno z izjemnim razmahom proizvodnje iz sončnih elektrarn in proizvodnje iz novih plinsko-parnih enot.

Negotov obstoj šaleške elektroenergetike

Po naših »optimističnih« ocenah lahko v letu 2030 dosežemo 44% delež proizvodnje električne energije iz OVE, še višji delež pa iz enot, ki so upoštevane v »taksonomiji EU«, poleg OVE še 50 % proizvodnje iz NEK I in plinskih enot (tabela 2).

Tabela 2

Scenariji SAZU april 2022
Delež iz OVE	v proizvodnji	44,0 %
Delež iz OVE	v končni porabi	44,3 %
Taksono- mija EU	v proizvodnji	75,5 %
Taksono- mija EU	v končni porabi	76,0 %

V tabeli 3 predstavljam možno strukturo proizvodnje po optimističnem scenariju SAZU, s ali brez TEŠ, kjer največji delež v varianti »brez TEŠ« predstavlja proizvodnja hidroelektrarn, sledijo sončne elektrarne in 50 % proizvodnje NEK.

Tabela 3: Proizvodnja leta 2030 – ocena SAZU april 2022

Vrsta elektrarne	Letna proizvodnja v GWh EE	Delež v celoti	Delež v celoti brez TEŠ
TE premog	2.900	15 %	17 %
TE jedrska 50 %	2.815	14 %	14 %
TE plinska	2.334	12%	0 %
TE plinska – zeleni vodik	35	0 %	6 %
Kogeneracije plin	1.093	6 %	1 %
Kogeneracije biomasa	218	1%	2 %
Kogeneracije komunalni odpad	260	1 %	29 %
Hidroelektrarne	4.974	25 %	7 %
Črpalne hidroelektrarne	1.258	6 %	19 %
Sončne elektrarne	3.255	16 %	1 %
Vetrne elektrarne	248	1 %	3 %
Poraba iz baterijskih hranilnikov	438	2 %
Skupaj	19.828	100 %
Skupaj brez TEŠ	16.928		100 %

Zakaj sem večkrat omenil varianto »brez TEŠ«? Prenizek izkop lignita v Premogovniku Velenju bo njegovo stroškovno ceno pognal do 6 EUR/Gj ali pa še višje (se spomnite napovedi dolgoročnih cen: 2,25 EUR in nato 2,75 EUR), posledično prenizka proizvodnja električne v TEŠ bo povzročila izjemno rast fiksnih stroškov na enoto proizvedene MWh, zraven pa še cene tone CO₂ med 95 in 105 EUR, dobimo stroškovno ceno okrog 190 EUR/MWh. Če upoštevamo uvožen premog v višini 12 %, bo to pomenilo nižje fiksne stroške TEŠ, vendar pa bodo variabilni stroški zaradi dražjega uvoženega premoga eliminirali ta pozitivni učinek. Če upoštevam napoved bodočih borznih cen za avstrijski trg od vključno leta 2026 dalje v povprečni višini 125 EUR/MWh, pomeni to 65 EUR/MWh izgube na MWh, pri letni proizvodnji 2,8 TWh to predstavlja izgubo v višini nekaj več kot 180 mio EUR letno. Ob zadostnih čezmejnih prenosnih kapacitetah za uvoz, nemotenemu delovanju evropskega trga z električno energijo, pričakovanih borznih cenah okrog 125 EUR, je obstoj šaleške elektroenergetike zelo negotov.

Široka in učinkovita podpora energetski in snovni učinkovitosti

Mag. Stane Merše, IJS – CEU:

Zagotovo so osrednji cilji naslednji:

Široka in učinkovita podpora energetski in snovni učinkovitosti za čim hitrejši prehod v pametno nizkoogljično krožno gospodarstvo.
Pospešeno uvajanje OVE – usmerjanje na učinkovite in stroškovno sprejemljive rešitve (pametno umeščanje v omrežje in prostor), uporaba hranilnikov in povezovanje sektorjev.
Podpora pilotnim tehnologijam in inovacijam URE in OVE v vseh sektorjih, še posebej pa na področju defosilizacije oskrbe z zemeljskim plinom.
Učinkovita nadgradnja električnega distribucijskega sistema – ojačitev, pametno upravljanje, hranilniki energije aktivni odjemalci idr.

Sodelovanje institucij znanja in gospodarstva še nikoli tako pomembno kot zdaj

Mag. Vesna Nahtigal, Gospodarska zbornica Slovenije:

Energetsko intenzivna industrija izredno veliko pozornosti posveča učinkoviti rabi energije, saj se podjetja zavedajo, da bodo brez tega manj konkurenčna. Tista podjetja, ki trguje s toplogrednimi plini, že vlagajo v energetski prehod, ki na eni strani zagotavlja manjšo porabo energentov, na drugi pa prehod na okolju bolj prijazne energente. Energetska učinkovitost njihovih tehnologij je v samem vrhu ne le v EU, ampak tudi na globalni ravni.

Zdaj mora ta industrija narediti korak naprej, in sicer v prenovo tehnologij lastne proizvodnje in tehnologij nizkoogljičnih virov za oskrbo z energijo. Za kompleksno prenovo so potrebne celovite rešitve in kombinacije različnih tehnologij, vendar so nekatere v tem trenutku še v fazi razvoja. Zato so nujna vlaganja v pospešene raziskave in razvoj novih, nizko emisijskih tehnologij, ki nastajajo le ob tesnem sodelovanju gospodarstva in inštitucij znanja ter ob podpori države. Še nikoli ni bilo sodelovanje vseh navedenih deležnikov tako pomembno, kot je pri zelenem prehodu. Te tehnologije pa bo potrebno čim prej prenesti v prakso in pri tem bo država spet imela pomembno vlogo. Potrebno bo pospešiti birokratske postopke in odpraviti administrativne ovire v vseh fazah postopkov izdaje okoljskih in prostorskih dovoljenj. Hitra implementacija namreč brez podpore učinkovite, digitalno podprte javne uprave ne bo izvedljiva. Ohranitev industrije je pomembna tudi z okoljsko – podnebnega vidika, saj imajo uvožene surovine in materiali praviloma občutno višji okoljsko – podnebni odtis kot domače. Dejstvo je tudi, da energetsko intenzivna industrija predstavlja središče industrijskih ekosistemov, od katerih so odvisna mala in srednja podjetja, ki sestavljajo njihove dobavne in vrednostne verige. To pomeni, da kar je dobro za energetsko intenzivno industrijo, je dobro za širše gospodarstvo. Uspešen zeleni prehod energetsko intenzivne energije bo podprl tudi zeleni prehod širšega gospodarstva in družbe.

Potrebe slovenskih odjemalcev (industrija, gospodinjstva, javni sektor, promet in drugi) po električni energiji se bodo do leta 2050 podvojile, hkrati pa se bo skupna poraba energentov zmanjšala zaradi vlaganj v bolj učinkovite tehnologije. Zato je strateškega pomena, da Slovenija doseže elektroenergetsko uvozno neodvisnost in hkrati podnebno nevtralnost do leta 2035. To je eden od zaključkov posveta o energetskem prehodu Slovenije, ki smo ga konec oktobra 2022 v Državnem svetu organizirali Strateški svet GZS za energetski prehod in Svet za razvoj pri SAZU. Sklepe posveta in priporočila smo poslali odločevalcem z željo, da bi jih ustrezno vključili v nadaljnjih postopkih posodobitve NEPN. Za prihodnjo konkurenčnost slovenske industrije je namreč pomembna zanesljiva oskrba z nizkoogljično energijo po dostopnih, konkurenčnih cenah. Nujna je zato diverzifikacija energetskih virov in zmanjšanje uvozne odvisnosti. Zato je potrebno pospešiti izgradnjo vseh vrst objektov obnovljivih virov energije, skupaj s fleksibilnimi viri in dopolnitvami omrežja, tudi s podporo zakonodajne regulative, in sprejeti odločitev o izgradnji druge jedrske elektrarne.

GZS je aktivno sodelovala tudi pri oblikovanju Slovenske Industrijske Strategije (SIS) 2021–2030, s poudarkom na zelenemu ustvarjalnemu in pametnemu razvoju, s ključnim ciljem krepitve konkurenčnosti, produktivnosti in inovativnosti gospodarstva. SIS opredeljuje kazalnike, ki predstavljajo vrednostne cilje in dosegljive ciljne vrednosti v letu 2030. Kazalniki s prognozo do 2030 obsegajo: produktivnost dela kot ključni krovni kazalnik (merjen z dodano vrednostjo na zaposlenega po delovnih urah, na podlagi katerega bomo spremljali uspešnost izvajanja slovenske industrijske strategije; odraža namreč finančne rezultate poslovanja ter vse podporne aktivnosti) in kazalnike finančnega poslovanja ter več podkazalnikov, ki so razdeljeni na področja zelenega, ustvarjalnega in pametnega razvoja.

Akcijski zeleni dogovor osnova za sonaravni in pravični prehod

Dr. Dušan Plut, Svet za varovanje okolja SAZU:

Slovenija, EU in svet so na razvojnem, pravzaprav civilizacijskem razpotju, v primežu večplastnih, soodvisnih kriznih razmer. Na modelu trajne količinske gospodarske rasti, izkoriščanju narave (in v veliki meri tudi soljudi) zasnovana tradicionalna razvojna kapitalistična (in real-socialistična) paradigma med drugim večkratno presega nosilnost okolja in ogroža blaginjo naših otrok in vnukov. Po mnenju pisca je neobhoden strukturni ekosistemsko-družbeni in vrednotni preobrat. Operativni akcijski zeleni dogovor Slovenije do leta 2030 naj bi bil eden od ključnih podstati za udejanjanje zahtevnega trajnostno sonaravnega in pravičnega prehoda. Udejanjanje nacionalnega in regionalnega zelenega prehoda Slovenije zahteva ne le soglasje vlade, temveč tudi Državnega zbora in civilne družbe.

Vizije in strategije napredka Slovenije za sonaravno in medgeneracijsko pravično doseganje zmerne skupne in osebne materialne blaginje morajo sedanji model trajne rasti postopoma nadomestiti s konceptom gospodarske odrasti, sonaravnega krožnega gospodarstva z absolutnim zmanjševanjem porabe materialov, energije, prostora in potrošnje. Selektivno zasnovano razogljičenje in prilagajanje na podnebne spremembe za zeleni prehod seveda ni dovolj. Sonaravna ter hkrati socialno in regionalno pravična, znotraj- in medgeneracijsko solidarna Slovenija, ki omogoča enake možnosti za vse, pa nudi realne možnosti za odgovorno udejanjanje družbe zmernega blagostanja za vse državljanke in državljane. Samooskrba oziroma varna stopnja oskrbe z lastnimi ključnimi dobrinami, kot so obnovljivi viri energije (les – surovina in energija), voda, kmetijska zemljišča in ohranjene ekosistemske storitve, nam bodo pomagali pomembno amortizirati prihodnje asimetrične šoke iz tujine, ki se jim zaradi potrebne večplastne odprtosti tudi Slovenija seveda ne bo mogla popolnoma izogniti.

V obdobju do leta 2030 bo ena ključnih nalog strukturni premik v smeri trajnostnega gospodarstva, ki mora bistveno prispevati k radikalnemu zmanjšanju ekološkega (in ogljičnega) odtisa na prebivalca.

Skladnejši, decentralizacijski (policentrični) regionalni napredek Slovenije je ena od ključnih razvojnih in političnih prioritet, ki zagotavlja ohranjanje poseljenosti in sonaravno rabo regionalnih razvojnih potencialov ter s tem povezan dvig blaginje in varno stopnjo prehranske in energetske samozadostnosti v vseh slovenskih pokrajinah. Proces metropolitanizacije in zgoščevanja prebivalcev zlasti v Ljubljanski kotlini ter na drugi strani obsežna območja prebivalstvenega praznjenja (na 57 % ozemlja države!) in zmanjševanja kulturne pokrajine (zaraščanje, pozidava) je treba tudi zaradi ekosistemskih in samooskrbnih razlogov načrtno preprečevati.

Kljub nekaterim naravnim in okoljskim omejitvam mora Slovenija okvirno pridelati dovolj hrane za lastne potrebe. Zato sta bistveno povečanje kmetijskih zemljišč na obseg iz leta 1960, pospešeno uveljavljanje koncepta sonaravne pridelave in manjša poraba hrane živalskega izvora (npr. manjša poraba mesa, ne pa opustitev živinoreje zlasti v hribovitem območju Slovenije) pomembna ključna koraka za doseganje varne stopnje prehranske varnosti. Prehranska samooskrba Slovenije oziroma visoka stopnja samooskrbe (80 % namesto tvegane 50–60%) je ena od eksistenčnih podstati preživetja in napredka.

Z energetsko potratno Slovenijo je priporočena gospodarska usmeritev v zmanjševanje porabe energije in surovin ter pretehtana, decentralizirana raba regionalnih mavric domačih obnovljivih virov, zaprtje TE Šoštanj in podaljšanje obratovanja obstoječe JE Krško (kljub jedrskemu tveganju). Za sonaravni, »negavatni« energetski koncept je razen brezpogojnega zmanjševanja porabe energije ključno dejstvo, da Slovenija in njene pokrajine (regije) razpolagajo z obsežnim, decentraliziranim energetskim potencialom mavrice OVE, ki dolgoročno omogočajo varno, a pretehtano oskrbo z električno energijo in toploto – brez rabe fosilnih goriv in jedrske energije. Pisec zato sodi, da mora Slovenija okvirno zaključiti s povečevanjem rabe hidroenergetskega potenciala, bistveno povečati zlasti rabo sončne in geotermalne energije (omejeno tudi vetrne energije in lesne biomase), ključne ukrepe pa do leta 2030 (2050) usmeriti v zmanjševanje porabe energije, zlasti po prilagojenem švicarskem scenariju »družbe 2000 vatov«. Po mnenju pisca je zaradi različnih dolgoročnih okoljskih, varnostnih, ekonomskih, etičnih in drugih razlogov ter tisoče let trajajočih posledic proizvodnje in potrošnje jedrske energije gradnja JE Krško 2 (nujnost referenduma) kljub nekaterim pozitivnim posledicam (zlasti s podnebnega vidika) dolgoročno tvegana elektroenergetska izbira Slovenije za 21. stoletje. A nejedrska energetska prihodnost je verjetno možna le v primeru, da se Slovenija odloči za sonaravno-megavatni energetski scenarij. Vsaj prepolovitev porabe primarne in končne energije do leta 2050 in okvirna stabilizacija oziroma omejeno povečanje porabe električne energije pa je njegova ključna stranica.

Dolgoročno je ključno zmanjševanje razdalj med območji bivanja, dela in preživljanja prostega časa kot temeljni pogoj zmanjšanja potreb po prevozu. Tirni prevoz potnikov in blaga je po mnenju pisca podstat neobhodne trajnostne mobilnosti Slovenije in njenih regij.

V modelu trajnostne mobilnosti za prevoz potnikov in blaga je ključnega pomena bistveno večja vloga železnic. Železniško omrežje bi moralo na glavnih progah omogočati hitrosti vlakov 160 km/h in več. Modernizacija železniškega prometa (ne le koridorskih prog v evropskem omrežju, temveč tudi regionalnih prog) mora postati v obdobju do leta 2030/2035 ena od ključnih razvojno-okoljskih prioritet na državni ravni.

Ni konkretnih ukrepov za manj emisij iz prometa

Robert Sever, Gospodarska zbornica Slovenije, Združenje za promet:

Emisije

Promet predstavlja četrtino emisij plinov v EU. Od tega več kot 70 % izhaja iz cestnega prometa. Evropa namenja temu vprašanju pomembno vlogo in ukrepi zelenega prehoda vključujejo ukrepe prav na tem področju. Pri nas strategije na tem področju ni, čeprav se poudarja, da je prioriteta zmanjšanje odvisnost od fosilnih goriv. Leto 2030, ko naj bi se že ugotavljalo rezultate sprejetih ukrepov držav članic, je blizu in pričakovanja o povečanju brezemisijskih avtomobilov in tovornjakov bi morala biti podkrepljena s konkretnimi številkami, pospremljena z ukrepi za povečanje tega voznega parka.

Vlaganja v železnice, predvsem modernizacijo infrastrukture so v zadnjem času sicer občutna, vendar brez konkretnih spodbud za uporabo železnic ne bomo dosegli občutnejšega povečanja železniškega tovornega promet. Sploh ko govorimo o prehodu tovora s cest na železnico, predvsem na razdaljah nad 500 km. Še vedno nimamo strategije pri spodbudah kombiniranega železniškega prometa, ki je lahko konkurenčen in odgovor na izzive prehodu tovora s cest na železnico.

Za konkretnejše premike v ogljično nevtralen promet se premalo vlaga tudi v potrebno infrastrukturo za električno vožnjo, ki bi morala postati privlačnejša in lažja. Porast električnih vozil je odvisna od postavitve več polnilnih postaj za kar je potreben sistemskih pristop k izgradnji le-teh na vseh pomembnejših migracijskih poteh.

Digitalizacija, multimodalni promet in mobilnost

Digitalne tehnologije v logistiki se premalo in prepočasi uvajajo. Digitalizacija v logistiki je že sedaj realnost, gospodarska pobuda je na tem področju velika, saj so prednosti več kot očitne. Vendar vse poteka prepočasi, brez prave strategije in spodbud prehoda na digitalno poslovanje. Država bi morala predstaviti načrt za implementacijo eFTI & DTLF regulativo, kar bi bil jasen signal za spodbujanje hitrejšega prehoda na digitalno poslovanje.

Spodbude multimodalnega transportnega sistema, predvsem izboljšava javnega potniškega prometa za boljšo mobilnost prebivalstva bi morali biti prioriteta države. Motiviranje ljudi, da izberejo trajnostne oblike potovanja je ključno. Potovanje od točke A do točke B pa mora postati čim bolj udobno, hitro in učinkovito. Na področju mobilnosti prebivalstva podatki že sedaj omogočajo vzpostavitev avtomatizirane mobilnosti in uporabo pametnih sistemov za upravljanje prometa ter izbiro primerne storitve mobilnosti, vendar se te rešitve ne uporabijo. Zeleni dogovor obravnava zastoje in stroške povezane s tem. Izboljšava javnega prevoza bi morala odgovoriti na ta vprašanja. Visokohitrostna povezljivost med najbolj obremenjenimi mesti je tema, ki bi jo morali v Sloveniji naslavljati bolj strateško in s konkretnimi ukrepi.

Na ravni EU se veliko govori o začetku implementacije načela „onesnaževalec plača“ in vključuje cestnine za velike onesnaževalce. Brez predhodne rešitve za težka tovorna vozila in konkurenčnejših pogojev za železnice si tega na združenju ne predstavljamo. Rešitve za težka tvorna vozila zahtevajo čim prejšnje ukrepanje, predvsem pa, kakšno vrsto alternativnega goriva bomo spodbujali.

Pregled nekaterih kazalnikov za cilje do leta 2030

Pri pripravi pregleda kazalnikov so sodelovali mag. Mojca Žitnik, SURS, Matjaž Česen, IJS – CEU, mag. Nataša Kovač, MOPE, Tajda Mekinda Majaron, MOPE, mag. Aleksander Mervar, ELES in mag. Stane Merše, IJS – CEU.

Kazalnik	Izhodiščna vrednost	Ciljna vrednost za leto 2030	Povprečje EU
Snovna produktivnost	1,71 SKM/kg (2015)	3,5 SKM/kg	2,19 SKM/kg (2015)
Delež obnovljivih virov v končni rabi energije	22,9 % (2015) 24,6 % (2021 – brez upoštevanja statističnih prenosov) vir: SURS	27 %	17,8 % (2015) 21,8 % (2021) – vir: EUROSTAT
Emisijska produktivnost, BDP/izpusti toplogrednih plinov (GWP AR4)	2,9 SKM/kg CO₂ ekvivalent (2015)	Povprečje EU v letu 2030	3,3 SKM/kg CO₂ ustreznik (2015)
Ekološki odtis	4,7 gha/osebo (2013)	3,8 gha/osebo	4,9 gha/osebo (2013)
Zmanjšanje skupnih emisij toplogrednih plinov brez LULUCF glede na 2005 (uporabljene so bile emisije z GWP AR4)	–23 % (2020) 15.851 kt CO₂ ekv (2020) 20.462 kt CO₂ ekv (2005) (vir: ARSO)	–36 % glede na leto 2005	–27 % 3.298.236 kt CO₂ ekv (2020) 4.536.899 kt CO₂ ekv (vir: EEA)
Zmanjšanje emisij iz virov, ki niso vključeni v EU-ETS 1 glede na leto 2005 (t.i. ESR emisije)	–17 % (vir IJS-CEU, ARSO)¹	–20 % (vir NEPN)	–16 % (vir EEA)
Razogljičenje energetike (emisije TGP) (kt v ekvivalentu CO₂ – GWP AR4)	4.516,7 (2020)	Slovenija nima cilja	EU podatek ni smiseln
Energetska intenzivnost – Oskrba z energijo/BDP (toe/mio EUR 2010)	177 (2015) 148 (2021) (vir: EUROSTAT)		129 (2015) 117 (2021) (vir: EUROSTAT)
Raba končne energije (ktoe)	4.777 ktoe (2021) (vir: SURS)	4.717 ktoe (vir: NEPN)	EU podatek ni smiseln
Energetska odvisnost (%)	48,1 (2015) 47,3 (2021)	47 % oz. 45
Kmetijska zemljišča v uporabi, delež v skupni površini	23,9 % (2020)	> 24 %	40 % (2013)
Evropski inovacijski indeks	Uvrstitev v skupino držav močnih inovatork EU (2016)	Uvrstitev v skupino držav vodilnih inovatork EU	Povprečje držav članic EU je v skupini močnih inovatork (2016)
BDP na prebivalca (v standardih kupne moči)	83 Indeks, EU = 100 (2015)	Povprečje v letu 2030	100 Indeks, EU = 100 (2015)
Zaupanje v javne inštitucije	– parlament 14 % – vlada 17 % – lokalne oblasti 38 % (2016, jesenska meritev)	Najmanj polovica prebivalstva zaupa javnim institucijam (povprečje zadnjih treh meritev)	– parlament 32 % – vlada 31 % – lokalne oblasti 47 % (2016, jesenska meritev)
Indeks vladavine prava	15. mesto med državami EU 21 (2016)	Uvrstitev v prvo polovico med državami EU
Dodana vrednost	53.000 EUR	88.000 EUR
Produktivnost (BDP na zaposlenega, po kupni moči)	82 Indeks, EU = 100 (2015)	95 Indeks, EU = 100	100 Indeks, EU = 100 (2015)

1 http://kazalci.arso.gov.si/sl/content/letni-izpusti-tgp-po-odlocbi-4062009es-0?tid=93

Zeleni prehod (1. del) – ESG 177– Slovenija potrebuje izvedbeni načrt zelenega prehoda do konca desetletja

Zeleni prehod (2. del) – ESG 178 – Nujen je izvedbeni načrt zelenega prehoda do konca desetletja

Zeleni prehod (3. del) – ESG 179-180 – Zdaj je priložnost za sprejem operativnega načrta zelenega prehoda

Slovenija potrebuje izvedbeni načrt zelenega prehoda do konca desetletja – ESG 177